Jedro

Tožena stranka je s tožnico zakonito sklenila tri pogodbe o zaposlitvi za določen čas za različna dela in iz različnih razlogov: prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas za delo blagajnika iz razloga priprave delavcev na delo, usposabljanja in izpopolnjevanja na delo, drugo pogodbo o zaposlitvi za delo prodajalca iz istega razloga in tretjo pogodbo o zaposlitvi za delo prodajalca zaradi začasno povečanega obsega dela. Tožbeni zahtevek, da se šteje, da je tožnica zaposlena za nedoločen čas je zato neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki na delovnem mestu blagajnik z dne 31.12.2005 ni prenehalo in še traja in da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto blagajnik in jo je s 1.1.2006 dolžna vrniti na delo na mesto blagajnika, jo prijaviti v socialno zavarovanje po višini plače, ki bi jo prejela, če bi delala, ne pa manjše plače, kot je minimalna plača in ji od tega dne vpisati delovno dobo v delovno knjižico in ji plačati od tega dne dalje plače v višini, kot bi jih prejela, če bi delala, vendar ne manjše kot plače, kot je vsakokrat veljavna minimalna plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne plače od vsakega 18. dne v mesecu za plačo za pretekli mesec vse do plačila, ter povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in obenem odloči o prvostopnih pravdnih in pritožbenih stroških. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je tožena stranka na zavodu za zaposlovanje objavila prosto delovno mesto prodajalca, razvrščeno v IV. tarifni razred z enim letom delovnih izkušenj, pogodbe o zaposlitvi pa je sklepala drugačne. Sodišče predlaganega dokaza s poizvedbo na zavodu za zaposlovanje ni izvedlo. Tožena stranka je na podlagi objave sklenila prvo pogodbo o zaposlitvi s tožnico, čeprav je ta imela končano šolanje na Srednji poklicni in tehniški šoli, prijava na zavodu pa je bila podana za delovno mesto prodajalca, s končanim izobraževanjem v trajanju treh letih trgovske smeri. Opis delokroga v pogodbi o zaposlitvi je drugačen od opisa v sistemizaciji. Ko je tožnica delala že tri mesece kot blagajnik po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za delovno mesto prodajalca, je sklenila s toženko drugo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto prodajalca, za katerega je izpolnjevala pogoje za zasedbo, saj je takrat imela že tri mesece delovnih izkušenj, kot je to zahtevala sistemizacija, vendar je tožena stranka z njo sklenila pogodbo o zaposlitvi za delo priprave delavca na usposabljanje ali izpolnjevanje na delo na oddelku gospodinjstva za tri mesece. To je v nasprotju s sistemizacijo. Tretja pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za delovno mesto prodajalca z enakim opisom kot prejšnji dve na oddelku gospodinjstva za določen čas šestih mesecev zaradi povečanega obsega dela na oddelku gospodinjstva. Takrat je bilo, kot je navedla tožnica že v pripravljalnem spisu, na gospodinjskem oddelku dovolj delavcev. Tako razloga za sklenitev pogodbe za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela ni bilo. Priča Š., vodja oddelka gospodinjstva, je sicer izpovedal, da naj bi se tožnica najprej priučevala za delo na gospodinjskem oddelku, nato pa nadomeščala M.R., kar pa je v nasprotju s seznamom zaposlenih pri toženi stranki. Tudi priča Z. je izpovedal, da je bil razlog sklenitve tretje pogodbe o zaposlitvi dejansko katalog šole in nadomeščanje delavke M.R., torej ne zgolj začasno povečan obseg dela. Ta izpoved je netočna, kar se tiče potreb po delu delavca zaradi povečanega obsega dela. Prvostopno sodišče je kljub takim dejstvom poklonilo v celoti vero pričama Z. in Š.. Š. pa je potrebe dejansko ovrgel s pričanjem, da je število zaposlenih ostalo konstantno pet. Toženka je tudi skušala utemeljevati, da v mesecu januarju vsakega leta, tako tudi leta 2006 obseg dela po praznikih upade. Pregled zaposlenih na blagajni pa da podatek, da je toženka imela zaposlenih na blagajnah januarja 2005 31 blagajnikov, februarja 2005 30, oktobra 2005 28, v decembru pa še vedno 29 blagajnikov. Priča Z. je sicer izpovedala, da nič ne ve o zaposlovanju v januarju 2006, to je o podaljševanju pogodb delavcem za določen čas oziroma sklepanju novih pogodb z dotlej zaposlenimi za določen čas, niti o številu študentov. Tožnica je navajala, da je toženka podaljšala pogodbe o zaposlitvi od 1.1.2006 zaradi povečanega obsega dela večim delavcem in navajala tudi študente, ki delajo po pogodbah oziroma napotnicah, sodišče pa tem dokaznim predlogom ni sledilo. Tožnica je šibka stran in nima drugih možnosti v tej pravdi, kakor da predlaga dokaze in če jih sodišče ne izvaja, je nemočna.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica imela s toženo stranko sklenjene štiri pogodbe o zaposlitvi za določen čas, skupaj v obdobju od 12.11.2004 do 31.12.2005, in sicer vsako na podlagi drugega zakonitega razloga iz 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002). Zmotno je stališče tožnice, da je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena nezakonito, lahko že iz razloga, če je delodajalec na zavodu za zaposlovanje objavil drugačne pogoje za zasedbo delovnega mesta, kot jih je dejansko izpolnjevala tožnica. Iz pritožbenih navedb tožnice namreč izhaja, da naj bi imela višjo strokovno izobrazbo, kot jo je zahtevala tožena stranka in manj delovnih izkušenj ob prvi zaposlitvi. Samo to dejstvo pa na zakonitost sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas nima nobenega vpliva. Zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno izvajati dokazov v tej smeri. Bistveno je namreč, da je preizkusilo, ali so obstajali razlogi za sklepanje pogodb za določen čas, ob sklenitvi vsake posamezne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot to določa 52. člen ZDR. Tako je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka s tožnico ni sklepala pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo in tudi ne za delo, ki bi trajalo nedoločen čas. Zmotno je stališče tožnice, da naj bi bila prva pogodba o zaposlitvi, sklenjena na podlagi 7. alinee 1. odstavka 52. člena ZDR zaradi priprave delavca na delo, usposabljanje oziroma izpopolnjevanje za delo, nezakonita, ker se je sklenila za delovno mesto prodajalca za IV. tarifni razred, tožnica pa je imela izobrazbo za V. tarifni razred in naj bi dejansko opravljala dela blagajnika. To pa ne more biti razlog za nezakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz izvedenega dokaznega postopka je sodišče namreč ugotovilo, da tožena stranka na blagajni zaposluje tudi delavce s V. stopnjo strokovne izobrazbe ali pa trgovce. Dejstvo, da je tožena stranka tožnico usposabljala tudi na delovnem mestu blagajnika v času sklenjene prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas za pripravo delavcev na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo tako ne pomeni nezakonitega ravnanja tožene stranke.

Drugo pogodbo o zaposlitvi je tožnica sklenila za določen čas zaradi priprave delavca na delo usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo na oddelku gospodinjstva, kar je sodišče ugotovilo, da se je dejansko priučevala za navedeno delo, zato so pritožbene navedbe, da je bila ta pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom, neutemeljene. Tudi če delavec že ima delovne izkušnje na drugem delovnem mestu lahko delodajalec z delavcem, ki nima delovnih izkušenj na določenem delovnem mestu, z njim sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas po 7. alinei 1. odstavka 52. člena ZDR. Zato dejstvo, da se je tožnica pred tem usposabljala na drugem delovnem mestu pri toženi stranki v obdobju treh mesecev, ne pomeni nezakonitosti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas na drugem delovnem mestu zaradi priprave delavca na delo in usposabljanje.

Tretjo pogodbo o zaposlitvi je tožnica sklenila s toženo stranko za določen čas zaradi povečanega obsega dela na oddelku gospodinjstva za čas od 12.5.2005 do 11.11.2005. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožnica dejansko v tem času nadomeščala delavko M.R., ki je bila odsotna s tega oddelka zaradi nadomeščanja dopustov in da se je v tem času vršila na gospodinjskem oddelku tudi kataloška prodaja „Vse za šolo“. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka ni izkazala povečanega obsega, ker je vseskozi zaposlovala enako število delavcev. Tožena stranka je dokazala povečan obseg dela s tem, da dejansko zaposlena na tem oddelku M.R., ni delala na tem oddelku, temveč je nadomeščala drugje zaradi dopustov ter povečan obseg dela zaradi kataloške prodaje za šolo. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tudi ta pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v skladu z zakonom. Tožena stranka je nato s tožnico sklenila še četrto pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 12.11.2005 do 31.12.2005 zaradi povečanega obsega dela na blagajni, to je zopet na drugem delovnem mestu, na katerem je bil povečan obseg dela zaradi situacije v decembru. Tožnica temu niti ni nasprotovala, temveč je zatrjevala, da bi tožena stranka z njo morala skleniti delovno razmerje za nedoločen čas, ker naj bi potrebovala delavce tudi še po 1.1.2006. Tega pa sodišče v dokaznem postopku ni ugotovilo. Tudi če bi držalo dejstvo, da je tožena stranka tudi po 1.1.2006 z določenimi delavci sklepala nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to na zakonitost zadnje sklenjene pogodbe o zaposlitvi s tožnico za določen čas zaradi povečanega dela na blagajni ne bi imelo nobenega vpliva. Tožena stranka je namreč izkazala, da je bilo povečano delo na blagajni le za čas do 31.12.2005. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tudi ta pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela.