Jedro

Ker tožnica ni uspela dokazati, da je sodišče prve stopnje napačno (previsoko) določilo vrednost spora, je njeno pojasnjevanje, da se s previsoko določeno vrednostjo spora povečujejo stroški postopka, brezpredmetno, sklicevanje na kršitve posameznih določb ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP pa posplošeno in neutemeljeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom odločilo: - da vrednost spornega predmeta za prvo toženo stranko znaša 140.528,54 EUR (I. točka izreka), - da vrednost spornega predmeta za drugo toženo stranko znaša 140.528,54 EUR (II. točka izreka), - da ni stvarno pristojno za sojenje v tej zadevi zoper prvo in drugo toženo stranko (III. točka izreka), - da se po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopi pristojnemu Okrožnemu sodišču v Krškem (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (vse s stroškovno posledico). Sodišče naj bi povsem samovoljno določilo vrednost spora za prvo in drugo toženo stranko na 140.528,54 EUR. Navedene zneske je ugotovilo sklicujoč se na sklep In 35/2005 z dne 18. 4. 2007 v zvezi s cenitvenim poročilom v zadevi opr. št. In 35/2005, torej na več kot 13 let star sklep oziroma še starejše cenitveno poročilo. Zato je jasno, da vrednosti, ki jih je tako ugotovilo, niti približno ne ustrezajo dejanskosti že zaradi poteka časa. Zmotno je določilo vrednost spora, kršilo 44. člen ZPP in ravnalo samovoljno. Na nobenega izmed teh dveh dokumentov se toženca nista sklicevala. Kršilo je 7. člen ZPP, načelo kontradiktornosti, 44. člen ZPP ter zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je zagrešilo kršitev določb postopka iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sklep tako arbitraren, da ga ni mogoče preizkusiti. Preden je izdalo izpodbijani sklep, tožnici ni dalo možnosti, da se opredeli do sklepa N 35/2005 in cenitvenega poročila In 35/2005 oziroma vrednosti po posameznih parcelah, na katere se sklicuje. Tožnici je z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sama je pojasnila, da je vrednost spora 19.990,00 EUR in da se v sporu ne odloča ne o terjatvi, ne o vrednosti nepremičnin, ampak o nedopustnosti izvršbe. Sodišče je zmotno izhajalo iz ugotavljanja vrednosti nepremičnin, ko je ugotavljalo vrednost spora, zaradi česar je kršilo 44. in 32. člen ZPP, saj je vrednost spora 19.990,00 EUR in je pristojno Okrajno sodišče v Brežicah. Tožnica ni pavšalno trdila, da je vrednost spora v zadevi 19.990,00 EUR, ampak je povedala, da je laik, in podala dokazni predlog za imenovanje sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj tudi izračuna stanje dolga, in sodnega izvedenca nepremičninske stroke, ki naj oceni nepremičnine. Ti predlogi so primerni za določitev vrednosti spora in tudi ključni, še posebej ker sodišče zmotno izhaja iz več kot 13 let starih sklepov in cenitvenih poročil, ki zaradi poteka časa v nobenem primeru ne morejo biti merodajni. Odločitev o vrednosti spora in tudi pristojnosti je pomemben del dostopa stranke do sodišča. S previsoko določeno vrednostjo spora se povečujejo stroški postopka, z določitvijo pristojnosti Okrožnega sodišča v drugem kraju pa se stranki tudi otežuje dostop do sodišča. 3. Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da sodna praksa v pravdah zaradi nedopustnosti izvršbe na nepremičninah kot izhodišče za določitev vrednosti spornega predmeta uporablja bodisi vrednost nepremičnin, glede katerih pravdne stranke uveljavljajo nedopustnost izvršbe, bodisi višino terjatve, ki se v izvršilnih postopkih izterjuje.1 V nadaljevanju je obrazložilo, zakaj je v konkretnem primeru izhajalo iz vrednosti relevantnih nepremičnin,2 zakaj ni sledilo (podrednemu) predlogu tožnice, da za ugotovitev vrednosti nepremičnin imenuje sodnega izvedenca nepremičninske stroke in kako je ugotovilo vrednost nepremičnin (oziroma vrednost relevantnih deležev). Prav tako je poudarilo3 (česar pritožba niti ne izpodbija), da tako relevantna vrednost nepremičnin kot višina terjatev tožencev v izvršilnem postopku presegata znesek 20.000,00 EUR, ki je v skladu z 32. členom ZPP4 mejnik med stvarno pristojnostjo okrajnih in okrožnih sodišč. Zaradi vsega predhodno navedenega pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje povsem samovoljno določilo vrednost spora za obe toženi stranki ter da je sklep tako arbitraren, da ga ni moč preizkusiti, ne drži. Res se je sodišče prve stopnje pri svojih ugotovitvah o vrednosti nepremičnin naslonilo na sklep izvršilnega sodišča In 14/2011 (prej In 35/2005) z dne 18. 4. 2007 v zvezi s cenitvenim poročilom z dne 5. 2. 2007. Pritožba se sklicuje na starost omenjenih listin in zatrjuje, da vrednosti, ki jih je na njihovi podlagi ugotovilo sodišče prve stopnje, že zaradi poteka časa (niti približno) ne ustrezajo dejanskosti (zaradi česar naj bi sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje). A te trditve ne uspe ustrezno (konkretno) obrazložiti, zaradi česar očitek o kršitvi 44. člena ZPP ni prepričljiv.5 Prav tako ne drži pritožničin očitek o kršitvah 7. in 44. člena ZPP oziroma zatrjevanje, da ji sodišče prve stopnje ni dalo možnosti, da se opredeli do prej omenjenega sklepa in poročila (ter da ji je z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja6).

6. Prvo tožena stranka, ki je v odgovoru na tožbo opozarjala na odsotnost vrednosti spornega predmeta v tožbi, se je hkrati sklicevala na vrednost nepremičnin, katerih prodaja se v izvršilnem postopku zahteva. Hkrati je predlagala vpogled v izvršilni spis In 14/2011 (prej In 35/2005), v katerem se ti dokumenti nahajajo in ki je priložen temu pravdnemu spisu, zaradi česar je imela tožnica možnost spis oziroma listine v njem kadarkoli vpogledati. Pritožnica nadalje navaja, da se v predmetnem sporu ne odloča ne o terjatvi, ne o vrednosti nepremičnin, ampak o nedopustnosti izvršbe. V zvezi s tem pa ne uspe pojasniti, na podlagi (oziroma s pomočjo) katerih konkretnih okoliščin (če ne na podlagi višine terjatev, zaradi katerih teče izvršba, oziroma vrednosti nepremičnin, na katere teče izvršba) bi bilo moč tak spor vrednostno opredeliti. Njeno izpostavljanje, da je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz ugotavljanja vrednosti nepremičnin (in da je vrednost spora 19.900,00 EUR), je iz vseh predhodno omenjenih razlogov napačno, hkrati pa v nasprotju (protislovju) z njenim nadaljnjim pojasnjevanjem, da je zaradi izračuna stanja dolga oziroma ocene nepremičnin (kot laik sama) podala dokazni predlog po imenovanju sodnega izvedenca finančne stroke in izvedenca nepremičninske stroke. Pritožba sodišču nadalje očita, da je navedene dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo ter da je zmotno izhajalo iz prej omenjenega sklepa in cenitvenega poročila, a (kot rečeno) ne uspe pojasniti, zakaj naj bi bili (kot sicer trdi) ti dve listini (vsebinsko) ne-merodajni. Zgolj njeno sklicevanje na starost listin oziroma potek časa takšnega zaključka ne utemeljuje. Ker tožnica ni uspela dokazati, da je sodišče prve stopnje napačno (previsoko) določilo vrednost spora, je njeno pojasnjevanje, da se s previsoko določeno vrednostjo spora povečujejo stroški postopka, brezpredmetno, sklicevanje na kršitve posameznih določb ZPP, 22. in 23. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP pa posplošeno in neutemeljeno.7

7. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Glej npr. VSL sklep I Cp 568/2017 z dne 17. 8. 2017. 2 Češ da je ta najbolj v zvezi z naravo konkretnega spora (pri čemer se je sklicevalo na odločbo VSL II Cp 1699/2014 z dne 10. 7. 2014). 3 Glej 9. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 4 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 5 Enako velja za (pritožbeno) trditev, da je sodišče prve stopnje iz razloga, ker se je sklicevalo na ti dve listini, ravnalo samovoljno. 6 V ta okvir sodi tudi sklicevanje na kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. 7 Prav tako ni jasno, zakaj naj bi se z določitvijo pristojnosti Okrožnega sodišča v drugem kraju stranki otežil dostop do sodišča.