Jedro

Tožnik je bil že v postopku DIN davka od drugih dohodkov pri tožniku seznanjen z razlogi za obnovo in nato še ob uvedbi obnove, v obnovljenem postopku pa hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka izrecno pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, izjavi. Kar je tudi storil in kar pomeni, da za udeležbo v postopku ni bil prikrajšan in da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pravil postopka. Izpodbijana odločitev tudi ni preuranjena, saj uvedba postopka obnove ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, izdane v postopku DIN.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprave je kot davčni organ prve stopnje v postopku obnove odmere dohodnine tožniku za leto 2012 z izpodbijano odločbo prvo izdano odločbo Finančne uprave št. DT 10-13609 z dne 2. 4. 2013 odpravila in tožniku za leto 2012 odmerila dohodnino v znesku 17.945,32 EUR ter mu, ob upoštevanju med letom plačanih akontacij dohodnine v skupni višini 12.171,19 EUR ter plačila po odpravljeni odločbi v znesku 41,67 EUR, naložila v plačilo razliko, ki znaša 5.732,46 EUR.

2. Iz obrazložitve sledi, da je bila tožniku z odmerno odločbo, izdano 2. 4. 2013, sprva odmerjena dohodnina za leto 2012 v znesku 2.762,86 EUR ter da je po dokončnosti te odločbe, davčni organ v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (v nadaljevanju: DIN) izvedel za dejstva, ki niso bila znana in upoštevana v postopku odmere. Gre za DIN davka od drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2008 do 31. 12. 2013, ki je bil opravljen pri tožniku kot zavezancu za davek in v katerem so bile ugotovljene nepravilnosti v zvezi z obračunom dohodnine, za novo dejstvo pa je davčni organ izvedel 23. 11. 2015, ko je bil izdan zapisnik o DIN ter nato 24. 12. 2015 izdan sklep o obnovi postopka odmere dohodnine za zadevno davčno obdobje (2012). Na poziv, da se izjavi o ugotovitvah DIN in s tem o razlogih za obnovo odmere dohodnine, se je tožnik odzval in navedel, da se z zaključki DIN ne strinja ter predložil dokazila o tem, da je pri obravnavanih izplačilih s strani družbe A. s Cipra na njegov osebni bančni račun, v skupnem znesku 247.100,00, ki jih je davčni organ opredelil kot druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in od navedenih izplačil obračunal akontacijo dohodnine po stopnji 25% v znesku 61.775,00 EUR, dejansko šlo za posojila in ne za druge dohodke. V postopku obnove odmere dohodnine nato davčni organ na podlagi ugotovitev iz zapisnika DIN in odločbe, izdane v ponovnem postopku, ugotavlja, da je poslovanje omenjene družbe s Cipra in dveh družb (B., d.o.o. in C., d.o.o.) iz Ljubljane, ki ga opiše, prepleteno in povezano na način in z namenom, da tožnik kot fizična oseba prejema neobdavčene prejemke, ter da tožnik teh prejemkov davčnemu organu ni prijavil. Glede zatrjevanega vračila posojenih zneskov pa davčni organ ugotavlja, da so bila dokazila o vračilu v znesku 50.000,00 EUR že upoštevana v ponovnem postopku DIN oziroma v postopku odmere davka od drugih dohodkov. Na odločbo, izdano v DIN, se je tožnik namreč pritožil, pritožbi je bilo (delno) ugodeno in nato ugodeno (s sodbo I U 1035/2016) še tožbi, odločba odpravljena in (v ponovljenem postopku DIN) izdana nova odločba. V tem postopku je davčni organ ravnal skladno z napotki sodišča in sporne posle, tj. vse sporne posojilne pogodbe ponovno presodil ter navedel vsa pravno odločilna dejstva, ki ponovno utemeljujejo presojo, da je šlo za navidezne pravne posle, in ki ji sledi tudi davčni organ v postopku obnove. Dokazila o vračilu 50.000,00 EUR, ki jih je tožnik predložil v postopku obnove, so bila, kot rečeno, že upoštevana v ponovnem postopku, v katerem je bila izdana nova odločba, drugih dokazil pa tožnik ni predložil, zato davčni organ upošteva, da je tožnik prejel druge dohodke in da so torej izpolnjeni pogoji za obnovo postopka odmere dohodnine. Dodatni (drugi) dohodki, izplačani tožniku v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2012 po ugotovitvah inšpekcije znašajo 37.800,00 EUR in se uvrščajo pod oznako 6300 - preostali drugi dohodki. Kot takšni se v skladu s 109. členom ZDoh-2 vštevajo v letno davčno osnovo, ki po izračunu davčnega organa znaša 51.227,12 EUR, odmerjena dohodnina po stopnji 35,03090% pa znaša 17.945,32 EUR. Ob upoštevanju med letom plačane akontacije dohodnine v znesku 12.171,19 EUR je tožnik dolžan doplačati razliko v znesku 5.774,13 EUR, ob upoštevanju že plačanega zneska 41,67 EUR pa je tožnik dolžan plačati razliko v znesku 5.732,46 EUR, kot to sledi iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Ministrstvo za finance je kot organ druge stopnje pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. Ob sklicevanju na določbe 89. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ugotavlja, da je bil tožniku dne 2. 4. 2013 izdan informativni izračun dohodnine, ki je postal dokončna odločba, ter da je davčni organ naknadno izvedel za nova dejstva, ki bi lahko vplivala na odmero dohodnine za zadevno davčno obdobje, in sicer da je tožnik prejel dohodke, ki pri odmeri niso bili upoštevani. Po presoji pritožbenega organa so nova dejstva in novi dokazi kot obnovitveni razlog v zadostni meri izkazani, datum sestave zapisnika (23. 11. 2015) pa je bil pravilno upoštevan kot dan, ko je začel teči subjektivni rok za uvedbo obnove postopka in ki je bila, glede na dan izdaje sklepa o uvedbi obnove (24. 12. 2015), uvedena pravočasno. Načelo zaslišanja stranke v postopku obnove je bilo upoštevano, odločeno pa na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem in obnovljenem postopku. Predmet tega pritožbenega postopka je presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, ki se nanaša na posojila in s tem na naknadno ugotovljene dohodke tožnika in njihovo obdavčitev. Gre za isto dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku DIN pri tožniku in s katerim je bil tožnik seznanjen v postopku DIN, kot tudi s sklepom o obnovi postopka. Pritožbeni organ zato v zvezi z naknadno ugotovljenimi dohodki povzema ugotovitve iz predhodnega postopka, s katerimi se strinja, ter na tej podlagi zaključi, da je davčni organ posojilne pogodbe utemeljeno štel za navidezne in da zato nakazil na tožnikov račun iz tega naslova ni upošteval kot posojila, temveč jih je utemeljeno štel za prejete druge dohodke. Podrobni razlogi za takšen zaključek so razvidni že iz odločbe, izdane v (ponovnem) postopku DIN, ki se je vodil pri tožniku, medtem ko tožnik s svojimi navedbami in predloženimi listinami ugotovljenega dejanskega stanja po presoji pritožbenega organa ni uspel ovreči. Nakazilo na račun tožnika s strani ciprske družbe namreč tudi po presoji pritožbenega organa ni predstavljalo vračila posojila, temveč izplačilo brez pravne podlage, ki se obdavči z dohodnino.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka.

5. V tožbi navaja, da odrejeno plačilo dohodnine z ozirom na izračun, opravljen v postopku DIN, računsko ni sporno.

6. Dalje navaja, da je tudi zoper odločbo, izdano v ponovnem postopku DIN, vložil tožbo, ki se pri naslovnem sodišču vodi pod opr. št. I U 436/2019. Z odmerno odločbo, ki se izpodbija v tem sporu, pa je davčni organ le povzel ugotovitve iz omenjenega postopka DIN v delu, ki se nanaša na obnovo dohodnine za leto 2012, čeprav odločba, izdana v postopku DIN, še ni pravnomočna in je sodni postopek še v teku. Pri odločanju je torej izhajal iz dejanskega in pravnega stanja zadeve, ki še ni pravnomočno ugotovljeno, čeprav je davčni organ to vedel oziroma bi to moral vedeti. V nadaljevanju tožbe tožnik povzame razloge izpodbijane odločbe ter poudari, da davčni organ kljub ponavljajočim pojasnilom tožnika zatrjevanega dejanskega stanja (v pogledu maksimalne ocenjene vrednosti likvidiranih družb in premoženja družb ob prenehanju) kot odločilnega ni upošteval in se do tožnikovih navedb ni opredelil ter s tem kršil načelo materialne resnice in pravila postopka. Povsem je namreč prezrl navedbe tožnika, da sta družbi B. in C. odobrili in dali posojila ciprski družbi, pri čemer je bil tok denarja in prenos vrednostnih papirjev jasen in sledljiv, vse transakcije pa verodostojno zabeležene v poslovnih knjigah omenjenih družb. Pogodbena razmerja so bila resnična in niso prikrivala drugega posla. Ob prenehanju družb B. in C. so njuno premoženje predstavljale tudi terjatve do ciprske družbe, tožnik kot njun edini družbenik pa je bil po njunem prenehanju _ex lege_ upravičen do vsega njunega premoženja, ne glede na to, v kakšni obliki se je premoženje nahajalo in torej tudi do terjatev. Vse premoženje, ki ga je tožnik prejel, je bilo podvrženo dohodnini iz naslova dobička iz kapitala in tožnik je vložil ustrezno napoved, kar pomeni, da ni imel nikakršnega namena priti do neobdavčenih dohodkov. Tudi ne vzdržijo navedbe davčnega organa, da tožnik posojila po pogodbi št. 1/2008, ki jo je sklenil kot posojilojemalec s ciprsko družbo, ni vračal. Poplačal ga je s pobotanjem terjatve, ki jo je imel kot upnik ob prenehanju slovenskih družb do ciprske družbe in tudi to dejstvo je bilo ustrezno zabeleženo v poslovnih knjigah. Skratka - po navedbah v tožbi sporne posojilne pogodbe niso navidezne, davčni organ pa dejstev, ki bi dokazovala navidezne pravne posle, ni navedel in s tem niso navedeni razlogi, kar je kršitev postopka. Zato so povzetki dejstev iz nepravnomočno končanega postopka DIN nepravilni tudi v tem obnovljenem odmernem postopku. Po stališču tožbe pa bi tudi sicer moral davčni organ v skladu z načelom ekonomičnosti z odločitvijo o odmeri počakati do pravnomočne odločitve o tožbi, vloženi zoper odločbo, izdano v postopku DIN, ki je vsebinska podlaga za obnovljeni postopek in za odmero dohodnine v tem postopku.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Tožbene navedbe v celoti prereka ter ob sklicevanju na 89. člen ZDavP-2 poudari, da uvedba obnove postopka ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bila nova dejstva, ki pomenijo podlago za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine, ugotovljena.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu spisov in izpodbijane odločbe sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, na razloge izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), sklicuje.

10. Zatrjevanih kršitev pravil postopka sodišče ni našlo. Kot dovolj jasno sledi iz izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov, je bila obnova postopka začeta v rokih in na način, ki je določen v 89. členu ZDavP-2. Tožnik je bil že v postopku DIN seznanjen z razlogi za obnovo in nato še ob uvedbi obnove, v obnovljenem postopku pa hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka izrecno pozvan, da se o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, izjavi. Kar je tudi storil in kar pomeni, da za udeležbo v postopku ni bil prikrajšan in da iz tega razloga ni prišlo do kršitve pravil postopka. Tudi ne drži tožbena trditev, da se davčni organ ni opredelil do njegovih navedb in predloženih dokazov. Razlogi v tej zvezi so razvidni tako iz obrazložitve izpodbijane odločbe kot iz razlogov druge stopnje in je torej drugačna tožbena trditev v nasprotju s podatki spisov, kar pomeni, da zatrjevana kršitev pravil postopka tudi v tem pogledu (pomanjkljive obrazložitve) ni podana. Izpodbijana odločitev pa tudi ni preuranjena, saj uvedba postopka obnove ni pogojena s pravnomočnostjo odločbe, izdane v postopku DIN, kot to tožniku ob sklicevanju na določbe 89. člena ZDavP-2 pravilno pojasni že tožena stranka v odgovoru na tožbo.

11. Dejansko stanje v delu, ki se nanaša na naknadno ugotovljene dohodke in njihovo obdavčitev, pa je nedvomno in tudi nesporno isto, kot je bilo ugotovljeno že v inšpekcijskem postopku pri tožniku in s katerim je bil tožnik seznanjen v postopku DIN in s sklepom o obnovi postopka. Enako nesporen pa je tako v obnovljenem kot v inšpekcijskem postopku, tudi obstoj dejanskih okoliščin, na katerih temelji odločitev in ki jih davčna organa podrobno opišeta v svojih odločbah. Sporna ostaja pravna narava prejemka, ki ga je na tožnikov transakcijski račun nakazala ciprska družba, in za katerega se tudi v izpodbijani odločbi, enako kot v inšpekcijski odločbi in iz istih razlogov ugotavlja, da ne gre za posojilo temveč za druge dohodke, ki se obdavčijo z dohodnino. Podrobne razloge vsebuje že inšpekcijska odločba, zato se pritožbeni organ in pred tem davčni organ prve stopnje utemeljeno sklicujeta na ugotovitve inšpekcije in na njene razloge. Vsa relevantna dejstva in dokazi pa so sicer natančno in konkretno obravnavani ter presojeni tudi v izpodbijani odločbi, medtem ko tožnik v tožbi, tako kot pred tem v pritožbi, ne zatrjuje in ne predloži ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v ugotovitve davčnih organov. Zato že organ druge stopnje pritožbene ugovore utemeljeno zavrne, iz istih razlogov pa tožbene ugovore zavrača tudi sodišče. Nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitve materialnega prava pri presoji zadevnih okoliščin s strani davčnih organov sodišče tako ne vidi, zato tožbene očitke v tej smeri zavrača ter pritrjuje izpodbijani odločitvi kot pravilni in zakoniti. Dodaja še, da je naslovno sodišče s sodbo I U 436/2019 z dne 4. 5. 2022 odločilo o tožbi tožnika zoper inšpekcijsko odločbo, izdano v ponovnem postopku DIN davka od drugih dohodkov, in jo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

14. Sodišče je v zadevi odločilo (na podlagi 3. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1) na seji, brez glavne obravnave, ker gre za spor med istima strankama in za podobno dejansko in pravno podlago kot v zadevah, v katerih je sodišče že pravnomočno odločilo, in sicer s sodbama I U 436/2019 z dne 4. 5. 2022 (po opravljeni glavni obravnavi) in I U 968/2020 z dne 17. 5. 2022.