Jedro

Dejstva, da je bil zapustnik sodnik Višjega sodišča v Celju, kateremu je zadeva predložena v reševanje na pritožbeni stopnji, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah je v teku zapuščinski postopek D 344/2011 po pokojnem A. A. Sodišče je s sklepom z dne 23. 2. 2013 zapuščinski postopek prekinilo ter dedinji B. in C. B. napotilo na pravdo. Ker je dedinja B. B. zoper sklep vložila pritožbo, je bila zadeva 10. 4. 2013 predložena Višjemu sodišču v Celju. To z vlogo z dne 16. 4. 2013 predlaga prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno višje sodišče, kar utemeljuje z dejstvom, da je bil zapustnik do upokojitve v letu 2008 sodnik Višjega sodišča v Celju.

2. Predlog ni utemeljen.

3. Določilo 23. člena Ustave Republike Slovenije predvideva pravico do sodnega varstva, iz katere izhaja tudi zahteva, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, kjer gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja torej ni pomembno zgolj to, da je nepristranskost sojenja dejansko zagotovljena, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. V nasprotnem primeru sta lahko ogrožena tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

4. Pomemben procesni institut, s katerim se zagotavlja ustavna pravica do nepristranskega sojenja, je delegacija pristojnosti (67. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD). Glavni namen prenosa krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče je sicer v skladu s temeljnim načelom ekonomičnosti zagotoviti večjo smotrnost postopka. Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ pa zajema različne druge okoliščine, ki niso v neposredni zvezi s samim sporom, ampak nanj lahko vplivajo od zunaj in zadevajo celotno sodišče. Dejstva, da je bil zapustnik sodnik Višjega sodišča v Celju, kateremu je zadeva predložena v reševanje na pritožbeni stopnji, po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče subsumirati pod pojem „drugega tehtnega razloga“ iz 67. člena ZPP. Objektivna nepristranskost sodišča, ki se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije, namreč v konkretnem primeru po razumnih merilih ne more biti prizadeta, če bo v zadevi odločalo krajevno in stvarno pristojno sodišče, to je Višje sodišče v Celju. Videz nepristranskosti sojenja, ki bi ga narekoval obstoj posebnih povezav med posameznimi sodniki in pokojnim do njegove upokojitve, je mogoče zagotoviti z uporabo instituta izločitve sodnika (70. člen ZPP v zvezi s 168. členom ZD).

5. Ker uveljavljane okoliščine ne utemeljujejo prenosa krajevne pristojnosti, je bilo treba predlog zavrniti.