Jedro

Če davčni organ ugotovi prihodke, ki jih zavezanec ni napovedal, te dohodke prišteje k napovedanim prihodkom. V primeru povečanih prihodkov se upoštevajo povečani odhodki, če jih je zavezanec predložil. Davčni organ zavezanca ni dolžan posebej obveščati in ga pozivati na predložitev povečanih odhodkov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo pritožnika (sedaj tožeče stranke), zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke z dne 31.8.1992, s katero ji je bil odmerjen davek od dohodkov iz dejavnosti za leto 1991. Prvostopni organ je dobiček - davčno osnovo ugotovil na podlagi podatkov inšpekcijskega zapisnika z dne 4.5.1992. V pritožbi proti tej odločbi tožnik navaja, da je napovedani dobiček res majhen, vendar je tak zato, ker se v njegovi trgovini posluje na klasični način, pri katerem so stroški neprimerno večji kot v samopostrežnih trgovinah. V trgovini se prodajajo pretežno prehrambeni artikli, ker se dosega povprečna marža le med 15 % do 18 %, iz zapisnika z dne 4.5.1992 pa izhaja, da je dosegal maržo v povprečju 45 %. Pritožnik meni, da so podatki za ugotavljanje dobička le podatki iz knjige prihodkov in odhodkov, ne pa podatki iz obračunov prometnega davka, ki ga je knjigovodski servis, ki mu vodi poslovne knjige in obračunava prometni davek, nepravilno ugotovil. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da se na podlagi 44. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90 in 34/91) davčna osnova za davek iz dejavnosti ugotavlja po podatkih iz davčne napovedi. Če pa davčni organ ugotovi dohodke, ki jih zavezanec ni napovedal, se te prihodke prišteje k napovedanim prihodkom. Tožena dalje navaja, da je inšpekcijski pregled poslovanja pokazal, da tožeča stranka predpisanih poslovnih knjig ni v redu vodila, poleg tega je prometni davek obračunala od prometa v znesku 12,885.005,99 SIT, v napovedi pa ga je napovedala le v znesku 10,510.469,60 SIT. Ugotovljena razlika 2,374.536,39 SIT zmanjšana za maksimalni odpis zaradi kala, razsipa in razlitja v klasičnih trgovinah 2,6 % (337.870 SIT) znaša 2,036.666,39 SIT. K napovedanemu prihodku 10,510.469,60 SIT je bila prišteta navedena razlika in tako znaša prihodek 12,547.140,00 SIT. Pri ugotavljanju dobička so bili upoštevani vsi poslovni odhodki, ki jih je pritožnik napovedal v znesku 95,551.072,00 SIT. Tako znaša dobiček 2,103.079,00 SIT. Tožena stranka je po odločbi zavrnila pritožbene navedbe tožnika, da znaša marža glede na ugotovljeni prihodek 45 %. Z upoštevanjem podatkov o ugotovljenem prihodku, zmanjšanem za obračunani prometni davek v znesku 11,654.152,00 SIT ter napovedani porabi trgovskega blaga po nabavnih vrednostih v znesku 8,679.983,00 SIT znaša marža le 25,52 %. Tožnik je proti taki odločbi tožene stranke vložil tožbo. V njej navaja, da je bilo v postopku nepopolno in zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter da so bila kršena pravila postopka. Inšpektorica ni ravnala prav, ko je namesto po knjigi prihodkov in odhodkov ugotavljala dobiček po obračunih prometnega davka, ki jih pa ni mogoče upoštevati kot pravilne. Kršitev pravil postopka pa naj bi bila v tem, ker tožnik ni bil opozorjen na pravico, da lahko na nenapovedane in povečane prihodke dokazuje povečane odhodke.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge navedene v izpodbijani odločbi in predlaga zavrnitev tožbe.

Po pregledu listin in ostalih podatkov v spisih sodišče nima pomislekov o tem, da bi tožena stranka nepravilno ali zmotno ugotovila dejansko stanje ali da bi kršila pravila postopka. Izpodbijana odločba tožene stranke ima zakonsko podlago v 2. odstavku 44. člena zakona o dohodnini, po katerem davčni organ, ki je ugotovil prihodke, ki jih zavezanec ni napovedal, te dohodke prišteje k napovedanim prihodkom. V konkretnem primeru je bilo z zapisnikom o pregledu z dne 4.5.1992 ugotovljeno, da tožeča stranka ni napovedala vsega dejansko doseženega dohodka. Napovedala je dohodek v znesku 10,510.469,06 SIT, inšpektorica pa je na podlagi obračunov prometnega davka, ki jih je predložila tožeča stranka ugotovila dejanski promet v višini 12,885.005,99 SIT. Zato je upravni organ ravnal prav, ko je k napovedanim prihodkom prištel dohodke, ki jih je sam ugotovil. Ob pregledu tožnikovih poslovnih knjig, obračunov prometnega davka in evidenc z dne 4.5.1992 je inšpektorica ugotovila nepravilnosti pri poslovanju, ki so podrobno opisane v zapisniku z dne 4.5.1992. Na te ugotovitve v zapisniku tožnik ni imel pripomb. Na podlagi tega zapisnika je tožniku bil nato odmerjen prometni davek in zoper odmero prometnega davka se, kot sam navaja, ni pritožil. Na podlagi istih podatkov (obračunov prometnega davka) je tožniku ugotovljen dobiček - davčna osnova za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti. Pri tem izračunu mu je bila upoštevana maksimalna stopnja odpisa zaradi kala, kakor tudi vsi napovedani poslovni odhodki v znesku 9,591.418,60 SIT. Res je, tako kot to navaja tožeča stranka, da se po 2. odstavku 44. člena zakona o dohodnini v primerih povečanih prihodkov upoštevajo tudi povečani odhodki. Vendar se ti upoštevajo le, če zavezanec predloži dokumentacijo o teh odhodkih. Iz že navedenega zapisnika izhaja, da so bili zavezancu upoštevani vsi poslovni odhodki, ki jih je napovedal. Zato po mnenju sodišča ne gre za kršitev pravil postopka, kot to zatrjuje tožeča stranka, če tožena stranka ni upoštevala povečanih odhodkov, ki jih zavezanec ni dokazal. Davčni organ pa zavezanca ni dolžan posebej obveščati in ga pozivati na predložitev dokumentacije o odhodkih, ki odpadejo na povečani prihodek.

Po povedanem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena. Sodišče jo je zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list, št. 1/91-I in 45/I/94).