Jedro

Obveznost označitve datuma in časa začetka parkiranja na označenih parkirnih prostorih na počivališčih avtoceste in hitrih cest je predpisana z zakonom in gre torej za zakonsko obveznost, ki jo morajo poznati in upoštevati vsi, zlasti pa poklicni vozniki. Udeleženci cestnega prometa so primarno dolžni upoštevati zakonsko določena pravila cestnega prometa, pravila določena s prometno signalizacijo pa toliko in takrat, ko je ta postavljena in razveljavlja ali precizira zakonsko določena prometna pravila.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba prvostopenjskega sodišča spremeni tako, da se izrek sodbe v celoti glasi: ″I. Ob reševanju zahteve za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe Ž. d.o.o., direktorja Ž. Ž. se odločbi o prekršku Postaje prometne policije Celje št. 5550087801279 in št. 550087801104 z dne 14. 1. 2020 v 1. točki izreka spremenita tako, da se storilca Ž. Ž. spozna za odgovornega storitve prekrška po štiriindvajsetem odstavku 30. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se mu namesto globe v znesku 1.000,00 EUR izreče globa v višini 150, 00 EUR.

II. Zahtevi za sodno varstvo pravne osebe Ž. d.o.o. se ugodi in se odločbi o prekršku Postaje prometne policije Celje št. 5550087801279 in št. 550087801104 z dne 14. 1. 2020 v 2. točki izreka spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo Ž. d.o.o., ustavi na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

III. Stroški postopka o prekršku zoper pravno osebo, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun.″

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ugodilo zahtevama za sodno varstvo, ki sta ju vložili pravna oseba ter odgovorna oseba pravne osebe in postopek o prekršku zoper oba ustavilo na podlagi 5. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških (ZP-1), glede stroškov postopka pa odločilo, da bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje prekrškovni organ, ker je sodišče pri odločanju uporabilo predpis, ki se ne bi smel uporabiti in ni upoštevalo veljavnega materialnega predpisa, sodišču pa očita tudi, da je izrek sodbe nerazumljiv, s tem pa uveljavlja pritožbena razloga po 1. in 2. točki 154. člena ZP-1. Prekrškovni organ predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi oziroma spremeni tako, da odločbi o prekršku zoper pravno osebo in njeno odgovorno osebo ostaneta v veljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Prekrškovni organ je z odločbama št. 5550087801279 ter 550087801104 z dne 14. 1. 2020 odgovorno osebo pravne osebe Ž. d.o.o., direktorja Ž. Ž. spoznal za odgovornega storitve prekrška po sedmem odstavku 5. člena ZCes-1 v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZPrCP (ker v postopku o prekršku zoper varnost cestnega prometa ni bilo mogoče ugotoviti, kdo je storilec prekrška in se v takem primeru za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe), ker je pravna oseba Ž. d. o. o. imela dne 17. 1. 2019 ob 23.30 uri na avtocesti A1, na avtocestnem počivališču ..., v prvi vrsti na 15. parkirnem mestu nepravilno parkirano skupino vozil, ki sta jo sestavljali vlečno vozilo in priklopno vozilo na prometni površini zunaj vozišča javne ceste, ki je namenjena kratkotrajnemu postanku udeležencev v cestnem prometu, pri tem pa voznik na notranji strani vetrobranskega stekla ni vidno označil časa in datuma začetka parkiranja, s čimer je kršil določbo šestega odstavka 5. člena ZCes-1. Z odločbama o prekršku je prekrškovni organ pravni osebi izrekel globo v skladu z osmim odstavkom 5. člena ZCes-1 v višini 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa globo po sedmem odstavku 5. člena ZCes-1 v višini 1.000,00 EUR.

5. V vsebinsko identičnih zahtevah za sodno varstvo odgovorna oseba pravne osebe in pravna oseba ugotovitev prekrškovnega organa, da je bila na navedenem mestu ob navedenem času parkirana navedena skupina vozil, ki je last pravne osebe, in da voznik pri tem ni označil časa in datuma začetka parkiranja, nista izpodbijali, temveč sta kot bistveno navajali, da iz odločbe prekrškovnega organa izhaja le, da naj bi prišlo do kršitve šestega odstavka 5. člena ZCes-1, ne pa tudi, da naj bi voznik kršil predpise Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, ter da na parkirišču, kjer je bila parkirana skupina vozil, ni bilo ustrezno označeno, da gre za območje kratkotrajnega parkiranja oziroma da ima voznik obveznost označiti datum in čas začetka parkiranja. Vlagateljici zahtev za sodno varstvo sta zavzeli stališče, da v posledici dejstva, da prometni znak na parkirišču ... ob avtocesti, ki bi udeležence v cestnem prometu obveščal o časovno omejenem parkiranju, ne obstaja, vozniki ne morejo biti seznanjeni s predpisom šestega odstavka 5. člena ZCes-1, ki določa časovno parkiranje tovornih vozil brez postavljanja prometne signalizacije, in da tudi sicer nepravilno parkiranje sodi v kršitev predpisov ZPrCP, ki v 68. členu določa območje kratkotrajnega parkiranja in predpisuje globo v višini 40,00 EUR za tovrstni prekršek.

6. Sodišče prve stopnje je ob reševanju zahtev za sodno varstvo pravilno ugotovilo, da je v času po storitvi prekrška prišlo do spremembe zakona, ki določa prekršek. V času storitve prekrška je šesti odstavek 5. člena ZCes-1 določal, da na prometnih površinah počivališč zunaj vozišča javne ceste, ki so namenjene kratkemu postanku udeležencev cestnega prometa, dovoljeno parkirati tovorna vozila najdlje za dvojni čas predpisanega počitka voznika ali za čas prepovedi prometa in da mora voznik na notranji strani vetrobranskega stekla vidno označiti čas in datum začetka parkiranja, medtem ko je parkiranje samo priklopnega vozila na teh površinah prepovedano. Sedmi odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da se z globo 1.000,00 EUR kaznuje za prekršek posameznik, ki ravna v nasprotju s prvim, drugim, tretjim, četrtim ali šestim odstavkom tega člena, medtem ko osmi odstavek 5. člena ZCes-1 določa, da se z globo 4.000,00 EUR kaznuje pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, ki ravna v nasprotju s prvim, drugim, tretjim, četrtim ali šestim odstavkom tega člena, njihova odgovorna oseba pa z globo 1.000,00 EUR.

7. Z zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 123/21 z dne 27. 7. 2021 in se uporablja od 11. 8. 2021, so bile obveznosti voznikov iz šestega odstavka 5. člena ZCes-1 prenesene v določbe ZPrCP. Tako sedaj petnajsti odstavek 30. člena ZPrCP določa, da je avtobus in tovorno vozilo z največjo dovoljeno maso vozila nad 3500 kg, dovoljeno parkirati za največ 25 ur le na označenih parkirnih mestih, skladno s postavljeno prometno signalizacijo, če pa je promet tovornih vozil z odredbo o omejitvi ali prepovedi prometa omejen ali prepovedan za več kot 25 ur, pa je dovoljeno parkiranje za čas omejitve ali prepovedi prometa tovornih vozil. Nadalje sedemnajsti odstavek 30. člena ZPrCP določa, da mora voznik na notranji strani vetrobranskega stekla, na način, ki ga določi upravljavec avtoceste in hitre ceste, vidno označiti čas in datum začetka parkiranja ter da upravljavec avtocest in hitrih cest v skladu s Pravilnikom, ki ureja prometno signalizacijo in prometno opremo na cestah, označi počivališča s predpisano prometno signalizacijo, ki voznike obvešča o dovoljenem času parkiranja ter obveznosti označitve časa in datuma začetka parkiranja na označenih parkirnih mestih. Dvajseti odstavek 30. člena ZPrCP pa določa, da parkiranje samo priklopnega vozila na avtocesti in hitri cesti ni dovoljeno oziroma je prepovedano. V skladu s štiriindvajsetim odstavkom 30. člena ZPrCP se z globo 150,00 EUR za prekršek kaznuje voznik ali pešec, ki ravna v nasprotju z določbo prvega, sedmega, šestnajstega, sedemnajstega ali dvaindvajsetega odstavka tega člena. Sedemindvajseti odstavek 30. člena ZPrCP pa določa, da se pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, katerega voznik ravna v nasprotju z določbi enajstega, petnajstega ali dvajsetega odstavka tega člena, kaznuje z globo 1.000,00 EUR, njihova odgovorna oseba pa z globo 300,00 EUR.

8. Primerjava povzetih členov ZCes-1 ter 30. člena ZPrCP, ki velja od 11. 8. 2021, jasno kaže na to, da so spremenjene določbe predpisa, ki določa prekršek, za storilca milejše, zaradi česar je v skladu z drugim odstavkom drugega odstavka 2. člena ZP-1 za odločanje v predmetni zadevi potrebno uporabiti določbe 30. člena ZPrCP. To je sodišče prve stopnje sicer storilo, vendar je te določbe uporabilo na nepravilen način.

9. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da ni dokazano, da je upravljavec avtocest v skladu s Pravilnikom, ki ureja prometno signalizacijo in prometno opremo na cestah, označil počivališče s predpisano prometno signalizacijo, ki voznike obvešča o določenem času parkiranja ter obveznosti označitve časa in datuma začetka parkiranja na označenih parkirnih mestih. Oba subjekta sta namreč v zahtevah za sodno varstvo navajala, da v času storitve prekrška postavljena prometna signalizacija na parkirnih prostorih, kjer je bila parkirana skupina tovornega vozila in priklopnega vozila ni označevala omejitev parkiranja tovornih vozil ne po času in ne po registraciji vozila, niti ni bilo določeno obveznost označitve začetka datuma in časa parkiranja na notranji strani vetrobranskega stekla. Sodišče je po vpogledih v spis ugotovilo, da ni dokazano, da sta odgovorna oseba pravne osebe in pravna oseba kršila pravilnik, ki ureja prometno signalizacijo in da so utemeljene navedbe v zahtevah za sodno varstvo, da se pravni osebi in njeni odgovorni osebi ne očita kršitev postavljanja prometne signalizacije, konkretno prometnega znaka št. III-37 in da prometne signalizacije o obvezni označbi časa in datuma začetka parkiranja ni bilo oziroma ni dokazov, da je v kritičnem času bila postavljena tovrstna signalizacija, ki naj jo pravna osebe in njena odgovorna oseba naj ne upoštevali oziroma naj bi jo kršili.

10. Tako stališče prvostopenjskega sodišča je materialno pravno zmotno, saj iz zgoraj povzetih določb šestega odstavka 5. člena ZCes-1 ter 30. člena ZPrCP jasno izhaja, da je obveznost označitve datuma in časa začetka parkiranja na označenih parkirnih prostorih na počivališčih avtoceste in hitrih cest predpisana z zakonom in da gre torej za zakonsko obveznost, ki jo morajo poznati in upoštevati vsi, zlasti pa poklicni vozniki. Prvi odstavek 27. člena ZPrCP namreč določa, da se morajo udeleženci cestnega prometa ravnati po prometnih pravilih, razen: (-) če je drugače določeno s prometno signalizacijo, (-) če drugače odredi policist ali vojaški policist ali (-) če v skladu s pooblastili drugače odredi občinski redar, inšpektor ali druga pooblaščena uradna oseba. Udeleženci cestnega prometa so torej primarno dolžni upoštevati zakonsko določena pravila cestnega prometa, pravila določena s prometno signalizacijo pa toliko in takrat, ko je ta postavljena in razveljavlja ali precizira zakonsko določena prometna pravila.

11. V času storitve prekrška veljavni predpis (šesti odstavek 5. člena ZCes-1), ni določal obveznosti upravljavca cest, da bi moral s prometno signalizacijo posebej opozarjati voznika na upoštevanje pravila iz šestega odstavka 5. člena ZCes-1. Prav tako v takrat veljavnem pravilniku o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah ni bila predpisana vsebina dopolnilne table, s katero se voznike na avtocestnih postajališčih obvešča o omejitvi časa parkiranja in obveznosti označitve datuma in časa začetka parkiranja na avtocestnem postajališču. Ta prometni znak je bil dodan v priloge Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Ur. list 99/2015, 46/17, 59/18, 63/19 in 150/2021) šele z zadnjo spremembo pravilnika, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 150/21 z dne 2. 10. 2021 in se uporablja od 2. 10. 2021. Vendar kljub temu, da sedaj sedemnajsti odstavek 30. člena ZPrCP določa obveznost upravljavca avtocest in hitrih cest, da počivališča opremi s predpisano prometno signalizacijo, ki voznike obvešča o dovoljenem času parkiranja ter obveznosti označitve časa in datuma začetka parkiranja na označenih parkirnih mestih, gre pri kršitvi pravila iz petnajstega odstavka 30. člena ZPrCP še vedno za kršitev zakonskih obveznosti.

12. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da pravni osebi in njeni odgovorni osebi storitev prekrška po šestem odstavku 5. člena ZCes-1 ni dokazana zgolj zaradi tega, ker v času storitve prekrška na parkirnih mestih na počivališču avtoceste ni bilo dopolnilnih tabel, s katero bi vozniki bili obveščeni o omejitvi časa parkiranja na teh parkirnih prostorih ter obveznosti označitve časa in datuma začetka parkiranja ter da bi moral prekrškovni organ pravni osebi in njeni odgovorni osebi v izreku očitati tudi kršitev predpisane prometne signalizacije (ki v času storitve prekrška nenazadnje niti ni bila predpisana s pravilnikom).

13. Ob pravilni uporabi drugega odstavka 2. člena ZP-1 in neizpodbijanih ugotovitvah prekrškovnega organa, da je bila 17. 1. 2019 ob 23.30 uri skupina vozil, ki sta jo sestavljali vlečno in priklopno vozilo in sta last obdolžene pravne osebe, parkirana na avtocestnem postajališču na avtocesti A1, izven naselja ..., pri tem pa na notranji strani vetrobranskega stekla ni bil vidno označen čas in datum začetka parkiranja, in da zakoniti zastopnik pravne osebe na poziv organa v predpisanem roku ni posredoval podatkov o vozniku, ki je vozil tovorno vozilo v času storitve prekrška, bi moralo sodišče prve stopnje ob obravnavanju zahteve za sodno varstvo odgovorne osebe izpodbijano odločbo o prekršku spremeniti glede pravne kvalifikacije prekrška tako, da bi ravnanje odgovorne osebe opredelilo kot kršitev sedemnajstega odstavka 30. člena ZPrCP, glede odločitve o sankcijah pa tako, da se odgovorni osebi pravne osebe za storjeni prekršek po štiriindvajsetem odstavku 30. člena ZPrCP namesto globe v višini 1.000,00 EUR, izreče globa v višini 150,00 EUR. Odgovornost odgovorne osebe pravne osebe za storjeni prekršek v obravnavani zadevi namreč temelji na določbi drugega odstavka 8. člena ZPrCP, ki v povezavi s prvim odstavkom 8. člena ZPrCP določa, da se za prekršek zoper varnost cestnega prometna storjen z vozilom, katerega lastnik ali imetnik pravice uporabe je pravna oseba, državni organ ali samoupravna lokalna skupnost, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, državnega organa ali samoupravne lokalne skupnosti, saj po ugotovitvah prekrškovnega organa, ki jih odgovorna oseba pravne osebe tekom postopka ni izpodbijala, odgovorna oseba na poziv organa ni dala podatkov o lastniku in ni dokazala, da prekrška ni storila.

14. Na podlagi neizpodbite zakonske domneve, da je bil voznik motornega vozila, s katerim je bil storjen prekršek po šestem odstavku 5. člena ZCes-1 odgovorna oseba pravne osebe, je odgovorni osebi pravne osebe kot neposrednemu storilcu prekrška mogoče očitati, da se je kot voznik in oseba, ki se poklicno ukvarja z avtoprevozniško dejavnostjo, kljub drugačnim trditvam v zahtevi za sodno varstvo nedvomno zavedal omejitev glede časa parkiranja tovornih vozil na avtocestnih postajališčih in obveznosti označitve začetka časa in datuma parkiranja na notranji strani vetrobranskega stekla ter da tako ravnanje predstavlja kršitev zakona in prekršek, pa kljub temu ni ravnal v skladu z zakonskimi določili in je z opustitvijo izpolnitve svoje obveznosti v storitev prekrška vsaj privolil, kar pomeni, da je ravnal najmanj s krivdno obliko eventualnega naklepa. Ker je odgovorni osebi pravne osebe v celoti dokazana izpolnitev vseh objektivnih zakonskih znakov in je izkazano tudi, da je za storjeni prekršek odgovorna, mu je ob pravilni uporabi predpisa potrebno izreči globo v višini 150,00 EUR.

15. Ob preizkusu izpodbijane sodbe glede odločitve sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo za sodno varstvo, ki jo je zoper odločbo o prekršku prekrškovnega organa vložila pravna oseba, pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna, vendar iz drugih razlogov.

16. Ob primerjavi zgoraj povzetih določb šestega in osmega odstavka 5. člena ZCes-1 in petnajstega, sedemnajstega ter sedemindvajsetega odstavka 30. člena ZPrCP je mogoče ugotoviti, da novejši predpis ne določa več sankcioniranja pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, za kršitev obveznosti označitve časa in datuma začetka parkiranja na notranji strani vetrobranskega stekla tovornega vozila. Sedemindvajseti odstavek 30. člena ZPrCP namreč določa, da se z globo 1.000,00 EUR kaznuje za prekršek pravna oseba, katere voznik je ravnal v nasprotju z določbo enajstega, petnajstega ali dvajsetega odstavka tega člena, ne pa tudi sedemnajstega odstavka 30. člena ZPrCP, ki ga je v obravnavani zadevi storilec kršil. Pravna oseba je torej lahko kaznovana, če voznik krši prepoved vožnje, parkiranja ali ustavljanja na odstavnem pasu ali odstavni niši (enajsti odstavek 30. člena ZPrCP), če je avtobus ali tovorno vozilo z največjo dovoljeno maso vozila nad 3.500 kg parkirano več kot 25 ur (petnajsti odstavek 30. člena ZPrCP), ali če krši prepoved parkiranja samo priklopnega vozila na avtocesti ali hitri cesti (dvajseti odstavek 30. člena ZPrCP). V obravnavani zadevi ni bila ugotovljena nobena izmed naštetih kršitev. Petnajsti odstavek 30. člena ZPrCP namreč določa omejitev časa parkiranja, ne pa obveznosti označitve datuma in časa začetka parkiranja. Kršitev petnajstega odstavka 30. člena ZPrCP je tako podana, če je dokazano, da je bil avtobus ali tovorno vozilo z največjo dovoljeno maso vozila nad 3.500 kg parkirano na označenem parkirnem mestu na avtocestnem postajališču za dlje kot 25 ur oziroma po poteku časa omejitve ali prepovedi prometa tovornih vozil, ki je trajalo več kot 25 ur. Ker iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi prekrškovni organ ugotavljal, kako dolgo je bilo parkirano tovorno vozilo s priklopnim vozilom na avtocestnem postajališču, ni podlage za izrek sankcije pravni osebi po sedemindvajsetem odstavku 30. člena ZPrCP. Dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku in se ga očita pravni osebi, pa, ker sedemindvajseti odstavek 30. člena ZPrCP ne predvideva kaznovanja pravne osebe, katere voznik ni ravnal v skladu z obveznostjo iz sedemnajstega odstavka 30. člen ZPrCP, dejanje, kot je opisano v izreku odločbe o prekršku v skladu s spremenjeno zakonodajo oziroma predpisom, ki določa prekršek, ni (več) opredeljeno kot prekršek, to pa predstavlja razlog za ustavitev postopka o prekršku po 1. točki 136. člena ZP-1. 17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi prekrškovnega organa delno ugodilo in izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (deveti odstavek 163. člena ZP-1). V posledici take odločitve je nadalje odločilo, da stroški postopka o prekršku zoper pravno osebo, ki je bil ustavljen, bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1), sodna taksa kot edini strošek postopka z zahtevo za sodno varstvo odgovorne osebe pravne osebe pa se slednji ne naloži v plačilo, saj je bilo z odločbo višjega sodišča odločeno deloma v korist odgovorne osebe pravne osebe (drugi odstavek 147. člena ZP-1).