Jedro

Ker je sporni parceli prodal, tožnik ob ostalih trditvah ni v negotovem položaju, ki bi utemeljeval njegov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Isti cilj bi namreč lahko dosegel z dajatveno tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo. Njegov pravni položaj zaradi zatrjevanega pravnega razmerja s tožencem ni negotov in ogrožen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je kot lastnik parcele št. 386/10 in parcele št. 386/1 k.o. ... od toženca zahteval odstranitev brunarice s temelji in nasipom, zgrajene na njegovem zemljišču. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, istočasno pa je zavrglo tožbo s podrejenim tožbenim zahtevkom na ugotovitev, da toženec ni imel pravice graditi objekta – brunarice z nasipom na omenjenih parcelah, ker sta bili v času gradnje v lasti tožnika.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane odločitve z ugoditvijo primarnemu ali podrejenemu zahtevku, ali pa razveljavitev sodbe in sklepa sodišča prve in druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po stališču revizije izpodbijana sodba ne upošteva določbe 190. člena ZPP, po kateri odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira za dokončanje pravde med istima strankama. Z navedeno procesno določbo je uzakonjena izjema od pravila, da sodišče odloča po stanju na dan sojenja. Odloča namreč o utemeljenosti zahtevka glede na lastninsko stanje pred odtujitvijo stvari ali pravice. V času vložitve tožbe je toženčeva brunarica stala na zemljišču tožnika. V tej pravdi ni pomembno, da je v nepravdnem postopku zaradi ureditve meje nastopal kot stranka kupec tožnikovih zemljišč. S poravnavo v nepravdnem postopku je bila meja določena na novo po zamenjavi zemljišč med tožencem in kupcem spornih parcel. Ta poravnava za nazaj nima učinkov in ne vpliva na utemeljenost tožbenega zahtevka. Določba 190. člena ZPP je bila torej napak uporabljena. Končno pa je toženec parcelo št. 1443/3, ki je javna pot, pridobil z ničnim pravnim poslom, kar pa izpodbijana sodba ne upošteva. Z ničnim poslom ni mogel pridobiti pravnega položaja, po katerem bi gradnja na tujem svetu postala upravičena. Končanje mejnega spora v nepravdnem postopku torej nima prejudicialnega pomena v tej pravdi. Procesno napačna je tudi odločitev o zavrženju tožbe s podrejenim zahtevkom. Tožnik je ugotovitveno tožbo vložil zato, da utrdi svoje bodoči pravni položaj v razmerju do toženca in do kupca njegovih zemljišč. Za urejanje teh bodočih pravnih razmerij je pomembno, da je razsojeno o toženčevi pravici do gradnje na tožnikovem svetu. Končno gre tudi za vprašanje pravdnih stroškov.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je odstranitev toženčeve brunarice zahtevala z utemeljitvijo, da je postavljena (delno) na njenih zemljiščih. To je dokazovala s podatki katastrskega načrta, toženec pa je trdil, da ti podatki niso v skladu z dejanskim stanjem. Sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je bila na pritožbo tožeče stranke razveljavljena in zadeva vrnjena v novo sojenje zaradi pomislekov dejanske narave in morebitne presoje po tožencu zatrjevanega priposestvovanja. V ponovljenem postopku je prišlo do prekinitve pravde. Toženec je namreč predlagal sodno ureditev sporne meje. Tožnik je v nepravdnem postopku sodeloval, vendar je še pred njegovim koncem sporni zemljišči s parcelama 386/10 in 386/1 prodal. Novi lastnik je nato s tožencem v nepravdnem postopku postopku sklenil sodno poravnavo, po kateri je – na podlagi veljavnega katastrskega načrta – ugotovljeno, da brunarica stoji delno na parceli št. 1443/3 in delno na parcelni št. 370/2, ki pa sta obe v toženčevi lasti. Slednjo okoliščino sta kot bistveno pri presoji upoštevali sodišči druge in prve stopnje ter tožbeni zahtevek zavrnili.

7. Navedena dejstva so pomembna zaradi presoje, ali ima revizija prav v trditvi, da je v postopku na nižjih stopnjah bila narobe uporabljena določba 190. člena ZPP,. kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost odločitve (prvi odstavek 339. člena ZPP). Do odtujitve stvari, o kateri je tekla pravda, je prišlo na aktivni, tožeči strani, v specifičnih okoliščinah prekinitve postopka zaradi ureditve meje v nepravdnem postopku, v katerem je tožeča stranka, še preden je sporni zemljišči prodala, sodelovala. To po eni strani sicer ne pomeni, da se pravda med tistima strankama ne bi mogla dokončati (saj se je z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi dokončala), vendar podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka ni v izgubi tožnikove stvarne legitimacije, temveč v tem, da ob sojenju veljavni katastrski načrt dokazuje, da toženčeva brunarica ne stoji na (bivšem) tožnikovem zemljišču. V dejanskih ugotovitvah se je mogoče strinjati z razlogi zapisanimi v sodbi sodišča prve stopnje, „da je toženec med pravdo izkoristil možnost, ki jo je nakazalo pritožbeno sodišče (ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje z dne 6. 6. 2002) in sprožil postopek, v katerem je prišlo do spremembe katastrskega načrta“. Ob obstoju tožnikove procesne legitimacije in ob spremenjeni stvarni legitimaciji na tožeči strani je bilo torej odločeno v skladu s stanjem stvari na zadnji glavni obravnavi. Veljaven katastrski načrt ob sojenju ni mogel utemeljiti trditvene podlage tožbe, po kateri naj bi toženec brunarico deloma postavil na tožnikovih zemljiščih.

8. V reviziji tožeča stranka ponovno načenja vprašanje ničnostnega prehoda parcele št. 1443/3 v toženčevo last. Res je, da je med drugim podlaga veljavnemu katastrskemu načrtu tudi lastninsko stanje na navedeni parceli. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je „tožnik lastnik navedenega zemljišča z vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime pri vl. št. 499 k.o. ... na podlagi pogodbe o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo za gradnjo hiše ter ob upoštevanju zakona o dopolnitvi zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini“. Sicer pa veljavna skica katastrske izmere ni podprla trditve, da bi brunarica stala na spornih bivših tožnikovih zemljiščih: stoji namreč na parceli št. 370/2 in delno na omenjeni parceli št. 1443/3. V tej pravdi torej način pridobitve toženčeve lastninske pravice na tem zemljišču ni odločilnega pomena.

9. Pravni interes za vložitev podrejenega ugotovitvenega zahtevka tožeča stranka revizijsko utemeljuje z željo po „utrditvi svojega bodočega pravnega položaja v razmerju do toženca in v razmerju do kupca njegovih parcel“. V vlogi, imenovani „sprememba tožbe“ (27. 8. 2004) je pojasnil, da bo uveljavljal odškodnino, ker je toženčev poseg zmanjšal vrednost nepremičnine, ki jo je prodal. Sodišče druge stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da vložena ugotovitvena tožba nima funkcije preventivnega varstva (181. člen ZPP). Ker je sporni parceli prodal, tožnik ob ostalih trditvah ni v negotovem položaju, ki bi utemeljeval njegov pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe. Isti cilj bi namreč lahko dosegel z dajatveno tožbo, ki mu zagotavlja celovitejše pravno varstvo. Njegov pravni položaj zaradi zatrjevanega pravnega razmerja s tožencem ni negotov in ogrožen. Sodišči druge in prve stopnje sta torej pravilno utemeljili zavrženje tožbe s podrejenim tožbenim zahtevkom.

10. Izpodbijani sodni odločbi torej ni mogoče očitati v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, zaradi česar je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo v skladu z določbo 378. člena ZPP zavrnilo.