Jedro

Strokovna napaka odvetnika sama po sebi ne zadošča za uspeh v postopku. Trditi in dokazati je potrebno tudi to, da bi, če bi odvetnik ustavno pritožbo pravočasno vložil, tožnica z njo uspela.

Ni vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev postopkovnih določb, kamor sodijo tudi napake pri presoji dokazov, protipravno ravnanje. Organ mora od potrebne skrbnosti odstopiti do te mere, da je njegovo ravnanje mogoče opredeliti kot protipravno.

Napake pri presoji dokazov (invalidska komisija je površno ocenila medicinsko dokumentacijo in posledično prišla do napačnih ugotovitev), ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, same zase ne pomenijo protipravnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača 23.829,16 EUR s pripadki (točka I izreka). Stroške tožene stranke v višini 40,80 EUR ter stranskega intervenienta v višini 117,50 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki v roku 15 dni s pripadki (točki II in III izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je ZPIZ tožnici priznal nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom od 14. 6. 2006 dalje, to je od pravnomočnosti sodbe Višjega sodišča v Ljubljani Psp 26/2006 z dne 14. 6. 2006. Pri tem ni ugotavljal stanja v zvezi z delovnim časom tožnice v matični evidenci. Okoliščine, ali je tožnica prijavljena za skrajšani delovni čas ali polni delovni čas ni štel za relevantne. Tožnica je v postopku Ps 936/2001 zahtevala, da ZPIZ odloči o višini nadomestila plače za delo s krajšim delovnim časom, ker s polnim delovnim časom dejansko ni delala in je sodišče njenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odmera višine nadomestila je bila za tožnico in ZPIZ le še formalnost, ki pa je bila zaradi dolgotrajnega postopka izvedena šele s pravnomočnostjo sodbe v tej zadevi. Ugovore v zvezi z matično evidenco je ZPIZ podal šele kasneje, v postopku Ps 2343/2007. Zmotno je stališče, da ustavna pritožba ne bi bila uspešna. Tožnica ni sama priznala, da se je prijavila v skrajšani delovni čas šele 13. 6. 2006. Izpovedala je, da je to storila, ko je bila odločitev višjega sodišča. Spregledano je, da do izdaje prve oziroma drugostopne sodbe v postopku Ps 2343/2007 ni nihče časa priznanja pravice do nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času pogojeval s tem, da bi tožnica morala biti formalno prijavljena za polovični delovni čas. Tožnica dejansko ni mogla delati 8 ur na dan. Postavila je ustrezne trditve in dokazne predloge. To je bilo ugotovljeno tudi s strani izvedenca K.. Sodišče, pred njim pa tudi Višje delovno in socialno sodišče, je zmotno uporabilo 218. člen in prvi odstavek 203. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ) v povezavi s 26. in 15. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tožnica ni bila dolžna (tega pa tudi ni mogla) izvesti spremembe v matični evidenci, preden je bilo o njeni pravici odločeno. Sodišče bi moralo slediti stališču tožeče stranke, da pravica do nadomestila plače za delo s polovičnim delovnim časom velja za nazaj. Pravica do dela s krajšim delovnim časom in pravica do delne invalidske pokojnine sta neločljivo povezani. Stranski intervenient je podal nezadostne trditve v smeri odškodninske odgovornosti. V zvezi s tem pa izpodbijana sodba nima jasnih razlogov. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožnice glede vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, ampak se je ukvarjalo le s protipravnostjo delovanja ZPIZ. Tožeča stranka je trdila, da so bili zastopanje in dokazni predlogi v postopku Ps 936/2001 s strani stranskega intervenienta preskopi. To velja tudi za trditve o predpostavkah odškodninske odgovornosti v postopku Ps 2343/2007. Za odškodninsko odgovornost ni dovolj to, kar se je ZPIZ-u očitalo s strani stranskega intervenienta (na zatrjevanja ZPIZ ni dal konkretnih replik, nezakonitega ravnanja ni konkretiziral). Stranski intervenient tako ni zatrjeval, čeprav so mu bila dejstva poznana, saj je tožečo stranko zastopal že v postopku Ps 936/2001, da je invalidska komisija razpoložljivo medicinsko dokumentacijo povzela, vendar pa odločala izolirano od nje. Negirala je mnenje v predlogu izbranega zdravnika ter izvid travmatologa z dne 1. 4. 1998. Gre za opustitev potrebne strokovne skrbnosti. Odločanje invalidske komisije pomeni nezakonito in nedopustno ravnanje. Tožnica tako v tem postopku ni trdila le, da je za protipravnost ZPIZ dovolj, da je bila njegova odločba v sodnem postopku odpravljena. Sodišče bi na podlagi teh trditev moralo postaviti izvedenca medicinske stroke. Ker je sodišče trditve in dokazne predloge tožeče stranke v zvezi z ugotavljanjem malomarnega ravnanja ZPIZ zanemarilo, je dejansko stanje ostalo neugotovljeno. S tem so nejasni razlogi sodbe in se izrek ne more preizkusiti. Zatrjevano je bilo, da je stranski intervenient izvedenca spraševal površno in ni razčistil ključnih odprtih vprašanj, ni predlagal ustreznega izvedenca s področja medicine dela, prometa in športa, ni predlagal pribave celotnega ambulantnega kartona ter vpogleda v medicinsko dokumentacijo tožeče stranke. V kolikor bi podal pravočasno in pravilno trditveno podlago odškodninske odgovornosti ter dokaze (za kar je imel čas vse od leta 2001 do leta 2006) bi tožeča stranka z zahtevkom na odškodninski podlagi uspela. Izvedenec Kramberger bi se lahko ob zaslišanju opredelil do ravnanja strokovnjakov z vidika ustrezne skrbnosti. Sodišče bi moralo proučiti trditve tožeče stranke v tem postopku v zvezi z napakami ZPIZ pri odločanju pred začetkom sodnih postopkov in nato v zvezi z napakami pri zastopanju v postopku Ps 936/2001, nadalje v zvezi z nevložitvijo odškodninske tožbe pred pričetkom postopka Ps 2343/2007 in očitki glede pomanjkljive trditvene podlage v postopku Ps 2343/2007. V slednjem bi tožnica uspela, v kolikor bi se pred tem izkazalo, da je invalidska komisija ZPIZ ravnala malomarno. Sodišče je zanemarilo, da bi stranski intervenient, v kolikor bi v postopku Ps 936/2001 izvedel zastopanje v smeri ugotovitve malomarnega ravnanja ZPIZ, v postopku Ps 2343/2007 trditve glede odškodninske odgovornosti lahko ustrezno postavil oziroma že prej vložil odškodninsko tožbo. Cilj tožnice je bil pridobiti tudi nadomestila za obdobje od leta 1999 do 2006, kar je sodišče zanemarilo. Zmotno je zato ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica stranskega intervenienta ni pooblastila za nič drugega kot za zastopanje v postopku Ps 936/2001, Ps 2343/2007 in za vložitev ustavne pritožbe. Zmotno je stališče, da med stranko in odvetnikom ni relevantno nič drugega razen tega, kar je določeno s pisnim pooblastilom. Pomembna je vsebina dogovora med pooblastiteljem in pooblaščencem. Sodba o odnosu med tožnico in stranskem intervenientom nima razlogov. Manjkajo razlogi o vsebini pisnega pooblastila in vsebini dejansko dogovorjenega obsega zastopanja. Podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obseg pooblastila je nedvomno vključeval ustrezno zastopanje v smeri ugotavljanja protipravnega ravnanja ZPIZ v postopku Ps 936/2001 in vložitev ustrezne in pravočasne odškodninske tožbe zoper ZPIZ. Sodišče dokazov s pritegnitvijo izvedenca travmatologa in izvedenca medicine dela, prometa in športa ni izvedlo, niti ni vpogledalo v medicinsko dokumentacijo tožnice. S tem ji je onemogočilo dokazovanje njenih trditev v zvezi z napakami ZPIZ kot tudi stranskega intervenienta. Razlogi, zakaj teh dokazov ni izvedlo, so nejasni. Sodišče je presodilo pravilnost delovanja invalidske komisije ZPIZ, vendar brez strokovnega znanja s področja travmatologije in medicine dela, prometa in športa. To pa je stvar izvedencev. Tudi če bi sodišče medicinsko dokumentacijo, na podlagi katere je ZPIZ deloval, poznalo, kako je lahko presodilo, da ravnanje ZPIZ ne odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Manjkajo razlogi o tem, kakšna je potrebna skrbnost pri odločanju o kategoriji invalidnosti ter razlogi. Ker ni izvedlo dokazov, je sodišče storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka in stranski intervenient na vloženo pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica zahteva povračilo škode, ki naj bi ji nastala zaradi nestrokovnega ravnanja odvetnika (sedaj stranskega intervenienta) v postopkih, ki so tekli pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. Ps 936/2001 in Ps 2343/2007 ter postopku z vloženo ustavno pritožbo Up 1425/2009 oziroma njegovim nestrokovnim ravnanjem v zvezi s priznanjem nadomestila plače zaradi dela s krajšim delovnim časom tudi za čas od 1. 8. 1999 do 13. 6. 2006. Trdila je, da je odvetnik v postopku Ps 2343/2007 podal neustrezno trditveno in dokazno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti ZPIZ, v postopku Ps 936/2001 je izvedenca površno izpraševal in ni razčistil ključnih odprtih vprašanj v zvezi z malomarnim delom invalidske komisije ZPIZ, njegovi dokazni predlogi so bili pomanjkljivi. Odvetniku očita tudi to, da ni še pred začetkom postopka Ps 2343/2007 oziroma najkasneje do 2. 7. 2006 uveljavljal odškodninskega zahtevka zoper ZPIZ ter strokovno napako v postopku v zvezi z vložitvijo ustavne pritožbe Up 1425/09, ki jo je vložil prepozno.

6. Pravno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti odvetnika zaradi nepravilne izpolnitve naročila je v splošnih pravilih, ki urejajo mandatno pogodbo (prvi odstavek 768. člena v zvezi s 6. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in v specialnih pravilih, ki urejajo razmerje med odvetnikom in njegovo stranko. Po 11. členu Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) ima odvetnik pravico uporabiti v mejah zakona in pooblastila vsako pravno sredstvo, za katero misli, da lahko koristi stranki, ki jo zastopa. Pri zastopanju je dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnikovo odškodninsko odgovornost se torej presoja po merilih, ki veljajo za skrbnost dobrega strokovnjaka. Predpostavka za nastanek odškodninske odgovornosti je tudi vzročna zveza med odvetnikovim premalo skrbnim ravnanjem in nastalo škodo ter obstoj same škode.

7. Glede zamude roka za vložitev ustavne pritožbe

8. Ni sporno, da je odvetnik tožnice zamudil rok za vložitev ustavne pritožbe zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v postopku Psp 440/2009 z dne 1. 10. 2009 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Ps 2343/2007 z dne 3. 6. 2009 in je bila zato vložena ustavna pritožba zavržena. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa takšna strokovna napaka odvetnika sama po sebi ne zadošča za uspeh v postopku. Trditi in dokazati je potrebno tudi to, da bi, če bi odvetnik ustavno pritožbo pravočasno vložil, tožnica z njo uspela. Dokazati bi morala, da bi ustavno sodišče zadevo obravnavalo in pritožbi ugodilo tako, da bi obe sodbi razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje, v tem postopku pa bi tožnica z zahtevkom, da ji ZPIZ plača tudi nadomestila plače zaradi dela v krajšem delovnem času za čas od 1. 8. 1999 do 13. 6. 2006 s pripadki, uspela. Tega pa pritožnica tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni uspela dokazati.

9. V ustavni pritožbi je tožnica trdila, da ji je bila kršena pravica do poštenega sojenja, kršeno načelo pravne države, pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ter pravica iz 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti). Kršitve je utemeljevala s trditvami, da je ZPIZ zavestno odločal nezakonito in neutemeljeno ter namenoma zavračal zahtevke ter vlagal pritožbe. Trdila je, da odločitev sodišč v sodbah, ki jih je izpodbijala, ni pravilna. Tudi ni poštena. Vpis spremembe zavarovanja v matično evidenco nima in ne sme imeti vpliva na obvezo ZPIZ, da pritožnici nadoknadi izpadlo prikrajšanje. Odločitev je tudi v nasprotju z moralnimi pravili.

10. Kot Ustavno sodišče v svojih sklepih in odločbah pogosto ponavlja, Ustavno sodišče ni inštanca sodiščem in ne presoja nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine (1). Pristojnost Ustavnega sodišča je zagotoviti, da sodišča zakonov ne razlagajo na način, ki bi bil nezdružljiv s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče se zato v vprašanje, ali je odločba zakonita, ne sme spuščati. Ne sme torej presojati vprašanja, ali je neko pravno stališče, ki ga je zavzelo sodišče, v skladu z zakonom, pač pa mora pravno stališče subsumirati pod ustavne norme o človekovih pravicah.

11. V zvezi s konkretno ustavno pritožbo bi tako Ustavno sodišče presojalo (in to presojo je potrebno narediti tudi v konkretnem primeru), ali pravno stališče sodišča v izpodbijani odločbi, da je mogoče nadomestilo plače zaradi dela s skrajšanim delovnim časom priznati in izplačati šele takrat, ko zavarovanec prične delati s skrajšanim delovnim časom oziroma ko samostojni podjetnik z ustrezno spremembo v matični evidenci spremeni podatke o dejanskem delovnem oziroma zavarovalnem času in o številu ur na delu, za katere so bili plačani prispevki od zavarovalne osnove, nasprotuje ustavnim oziroma človekovim pravicam, katerih kršitev pritožnica zatrjuje.

12. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšno nasprotje ne obstaja. Tako pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) ne more biti kršena zgolj s tem, da je sodišče zavzelo drugačno pravno stališče, kot ga je zastopala pritožnica in ga ponavlja tudi v ustavni pritožbi. Za kršitev te človekove pravice bi lahko šlo, če bi sodišče v pritožničinem primeru materialno pravo uporabilo drugače kot je siceršnja sodna praksa in tega ne bi ustrezno argumentiralo; če bi šlo za očitno napačno odločitev ali če bi bila pritožnica v postopku pred Delovnim in socialnim sodiščem prikrajšana za možnosti in upravičenja, ki jih zakon zagotavlja vsakomur kot stranki v postopku. Tega pa pritožnica v ustavni pritožbi ni niti trdila, niti dokazovala. Tudi v pritožbi opozarja le na po njenem prepričanju zgoraj predstavljeno zmotno materialnopravno stališče Višjega delovnega in socialnega sodišča. Kot je opozorilo že sodišče prve stopnje v razlogih, sta tako Višje delovno in socialno sodišče v svoji sodbi z dne 1. 10. 2009, kot pred njim Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, svoje stališče argumentirali in utemeljili na zakonski podlagi, to je določilu prvega odstavka 27. člena, 28. členu, prvem odstavku 218. člena ter 190. členu ZPIZ/92 v zvezi z 26. in 15. členom Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEZ). Z razlago teh določb in stališčem, ki sta ga nato zavzeli, tudi nista odstopili od ustaljene sodne prakse oziroma odločili arbitrarno (2).

13. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, ni prišlo niti do posega v pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave. Razlogi za to so v izpodbijani sodbi navedeni in jim pritožbeno sodišče, glede na argumentacijo v pritožbi, nima kaj dodati. V izogib ponavljanju se na te razloge zato sklicuje.

14. Tudi ostale navedbe v ustavni pritožbi po mnenju pritožbenega sodišča ne utemeljujejo zaključka, da bi z ustavno pritožbo pritožnica uspela, vse iz razlogov, ki jih je na strani 15 sodbe navedlo že sodišče prve stopnje. Dodaja zgolj to, da dejstvo, da se ZPIZ pri odločanju v upravnem postopku ni skliceval na (ne)spremenjene podatke v matični evidenci, pač pa na pravnomočnost sodbe Ps 936/2001, in je to dejstvo postalo aktualno šele v sodnem postopku, ne predstavlja podlage za utemeljevanje uspešnosti ustavne pritožbe. Gre zgolj za (zmotno) materialnopravno stališče ZPIZ-a, ki je bilo kasneje v sodnem postopku ustrezno korigirano.

15. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zahtevek na tej podlagi zavrnilo, je glede na obrazloženo pravilna.

16. Glede ostalih očitkov o neskrbnem ravnanju

17. Tožnica trdi da je ZPIZ v upravnem postopku, ki ga je vodil pred izdajo svoje odločbe z dne 3. 7. 2000 in se je nanašal na tožničino zahtevo, da se ji prizna invalidnost in pravica do dela v skrajšanem delovnem času ter posledično tudi pravica do ustreznega nadomestila plače, ravnal protipravno in s tem tožnici povzročil škodo, odvetnik pa te odškodninske odgovornosti v času, ko je tožnico zastopal, čeprav naj bi njun dogovor o zastopanju to obsegal, ni pravočasno in ustrezno uveljavil. V postopku Ps 936/2001 je tako izvedenca površno izpraševal in ni razčistil ključnih odprtih vprašanj v zvezi z malomarnim delom invalidske komisije ZPIZ, njegovi dokazni predlogi pa naj bi bili v tej zvezi tudi pomanjkljivi; v postopku Ps 2343/2007 naj bi dal neustrezno trditveno in dokazno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti ZPIZ; očita pa mu tudi, da ni vložil odškodninske tožbe že pred začetkom postopka Ps 2343/2007. 18. Tožnica bi morala, enako kot je bilo pojasnjeno že v zvezi z ustavno pritožbo, tudi pri tej podlagi, poleg vsebine mandatnega razmerja ter protipravnega ravnanja oziroma opustitve odvetnika, trditi in dokazati tudi to, da bi z odškodninsko tožbo, če bi bila (pravočasno) vložena in bi odvetnik ravnal tako kot tožnica meni, da bi moral, uspela.

19. To pa ji, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje, ni uspelo. Po mnenju pritožbenega sodišča že trditvena podlaga, s katero tožnica utemeljuje stališče o protipravnem ravnanju ZPIZ, tudi če bi se izkazala za resnično, ne omogoča takšnega zaključka. Ravnanje nosilca oblasti, kamor je mogoče šteti tudi ZPIZ, je namreč protipravno le takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje protipravno, je potrebno izhajati iz narave njegovega dela. Tako ni vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev postopkovnih določb, kamor sodijo tudi napake pri presoji dokazov, protipravno ravnanje. Organ mora od potrebne skrbnosti odstopiti do te mere, da je njegovo ravnanje mogoče opredeliti kot protipravno.

20. V konkretnem primeru se je ugotovitev invalidske komisije ZPIZ (prve in druge stopnje), da je tožnica sposobna delati polni delovni čas, v sodnem postopku izkazala za napačno. V sodnem postopku postavljeni izvedenec je namreč prišel do drugačne ugotovitve, tej ugotovitvi pa je sledilo tudi sodišče, ko je o tožničini tožbi odločilo. Tožnica protipravnost ravnanja ZPIZ oziroma njenih komisij vidi v tem (in na to opozarja tudi v pritožbi), da sta medicinsko dokumentacijo sicer povzeli, vendar pa pri odločanju odločili izolirano od njene vsebine. Tako potrditvi tožnice nista upoštevali mnenja v predlogu izbranega zdravnika z dne 1. 8. 1999 ter izvida travmatologa z dne 1. 4. 1998. 21. Takšno ravnanje pa, tudi če je do njega res prišlo, po prepričanju pritožbenega sodišča ni ravnanje, ki bi od običajne metode dela, službene dolžnosti in potrebne skrbnosti odstopalo do te mere, da bi ga lahko opredelili kot protipravnega. Gre namreč za napako pri presoji dokazov (komisija je površno ocenila medicinsko dokumentacijo in posledično prišla do napačnih ugotovitev), ki je odpravljiva v postopku s pravnimi sredstvi. Sama zase zato ne pomeni protipravnega ravnanja (3). To je, kot je mogoče razbrati iz razlogov v tretjem in četrtem odstavku na strani 15 sodbe, pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Pri tem ni, kot neutemeljeno očita pritožba, odločalo o nečem, za kar bi potrebovalo strokovno znanje oziroma sodelovanje izvedenca, saj gre pri presoji, ali je določeno ravnanje (oziroma opustitev) protipravno, za pravno vprašanje.

22. Ker že trditvena podlaga, ki jo je v zvezi z ravnanjem invalidskih komisij ZPIZ ponudila tožnica, ne omogoča zaključka o protipravnosti, je bilo izvajanje dokazov v zvezi s tem (npr. postavitev izvedenca medicinske stroke – travmatologa in izvedenca za medicino dela, prometa in športa; vpogled v tožničino medicinsko dokumentacijo) nepotrebno. Sodišče prve stopnje je zato odločilo pravilno, ko je te dokazne predloge zavrnilo. Ker je zavrnitev dokazov tudi ustrezno obrazložilo (v tretjem odstavku na strani 17 sodbe) je očitek o storjeni kršitvi po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

23. Ker tožnica z odškodninsko tožbo zoper ZPIZ ne bi bila uspešna že zaradi pomanjkanja predpostavke protipravnosti, ni bilo nobene potrebe, da bi se sodišče opredeljevalo do tožničinih navedb glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ZPIZ. Pomanjkanje razlogov o dejstvih, ki se nanašajo na ostale predpostavke, zato ne onemogoča preizkusa pravilnosti odločitve. Sodba z zatrjevano kršitvijo po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP posledično ni obremenjena.

24. Ugotovitev, da tožnica z odškodninskim zahtevkom zoper ZPIZ ne bi uspela, pa pomeni podlago tudi za zavrnitev tožbenega zahtevka zoper toženo stranko. Vprašanje, ali je mogoče zastopanje odvetnika v postopku Ps 936/2001 in Ps 2343/2007 oceniti za premalo skrbno oziroma nekatere opustitve (npr. vložitev odškodninske tožbe pred začetkom postopka Ps 2343/2007) za strokovno napako, je zato nerelevantno za odločitev. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb, ki se na to vprašanje nanašajo, podrobneje ne opredeljuje, ker to ni potrebno. Enako velja za sporno vsebino mandatnega razmerja. Ker ne gre za odločilna dejstva, tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

35. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

26. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v zavrnitvi pritožbe.

(1) Na primer sklep Up 95/01 z dne 15. 10. 2002. (2) Podobna odločitev je bila tako sprejeta v zadevi Psp 438/2012. (3) Primerjaj sodbo in sklep VS RS VIII Ips 434/2008.