Jedro

Upravnik lahko svojim strankam (etažnim lastnikom v večstanovanjskih stavbah) priporoča tudi sklenitev zavarovanj, vendar pa navedeno ne pomeni, da bi obstajala neposredna zveza med storitvami upravljanja nepremičnin in sklepanjem zavarovanj za navedene nepremičnine, zaradi katere bi tožena stranka morala tožeči stranki izdati dovoljenje za sklepanje zavarovanj. Zveza med obema storitvama sicer obstaja, vendar ta ni neposredna.

Potreba glede zavarovanja nepremičnin ne nastane s sklenitvijo pogodbe o upravljanju nepremičnin in kljub določeni povezavi med upravljanjem nepremičnin in zavarovanjem teh nepremičnin ni neposredne zveze med njima. Zato po presoji sodišča ne gre v celoti za vsebinsko primerljiv položaj s položajem špediterja in s položajem oseb, ki opravljajo tehnične preglede vozil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija oziroma tožena stranka) je izdala tožeči stranki dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za sklepanje izključno tistih zavarovanj, ki so v neposredni zvezi z dejavnostmi posredništvo v prometu z nepremičninami, trgovanje z lastnimi nepremičninami in oddajanje ali obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin, ki jih gospodarska družba opravlja in to le za svoje lastne stranke (1. točka izreka). V preostalem delu, ki se nanaša na sklepanje zavarovanj pri dejavnosti upravljanja stanovanjskih nepremičnin, bodisi za plačilo ali po pogodbi, pa je tožena stranka zahtevek tožeče stranke zavrnila (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka 9. 11. 2017 vložila zahtevo za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja na podlagi četrtega odstavka 558. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1). Iz zahteve izhaja, da so gospodarske dejavnosti, ki jih tožeča stranka opravlja za svoje stranke in so vpisane v statut delniške družbe, naslednje: - trgovanje z lastnimi nepremičninami; - oddajanje ali obratovanje lastnih ali najetih nepremičnin; - posredništvo v prometu z nepremičninami; - upravljanje nepremičnin za plačilo ali po pogodbi. V delu, v katerem je Agencija zavrnila zahtevek tožeče stranke (ki se nanaša na sklepanje zavarovanj pri dejavnosti upravljanja stanovanjskih nepremičnin, bodisi za plačilo ali po pogodbi) navaja, da ne oporeka stališču tožeče stranke glede njenih navedb, da je sklenitev premoženjskega zavarovanja za stranke tožeče stranke koristna, vendar pa, da ni primerno, da v svoji vlogi upravnika nepremičnin za plačilo ali po pogodbi hkrati zastopa tudi zavarovalnico. Poleg tega navedena zavarovanja niso v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin, kar je pogoj za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja na podlagi četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1. Agencija namreč ugotavlja, da je upravnik zavezan k delovanju v izključno korist etažnih lastnikov in bi v primeru, da bi deloval hkrati tudi kot zastopnik zavarovalnice, prišel v navzkrižje oziroma v nasprotje s svojo temeljno obveznostjo, ki izhaja iz določil navedenega zakona, saj bi moral delovati hkrati tudi v korist zavarovalnice, ki bi jo zastopal. Zato Agencija meni, da hkratno izvajanje teh dveh vlog ni dopustno, kar je razlog za zavrnitev zahtevka v navedenem delu.

3. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper odločitev, s katero ji je zavrnjena zahteva za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za sklepanje zavarovanj, ki so v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin (2. točka izreka). V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe zakona, bistvene kršitve določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je gospodarska družba, katere glavna dejavnost je upravljanje nepremičnin. V okviru slednje skrbi za ustrezno vzdrževanje in obratovanje večstanovanjskih stavb, to je stavb, ki so v etažni lastnini ali v solastnini več lastnikov. Izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja je zahtevala na podlagi četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1. V vlogi je pojasnila, da namerava opravljati dejavnost zavarovalnega zastopanja samo za svoje stranke, za katere opravlja navedeno dejavnost in samo glede zavarovanj, ki so s to dejavnostjo povezana. V zvezi s tem je toženi stranki tudi odgovorila na njen poziv in podrobno pojasnila neposredno povezanost med dejavnostjo upravljanja nepremičnin in zavarovanja, glede katerih namerava opravljati zastopniške posle. Sklicuje se na četrti odstavek 558. člena ZZavar-1, ki določa pogoje za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za osebe, ki niso zavarovalne zastopniške družbe. Po omenjeni določbi je predpisan pogoj, da so zavarovanja, glede katerih namerava oseba opravljati posle zavarovalnega zastopanja, v neposredni zvezi z glavno dejavnostjo, ki jo ta oseba opravlja. Tožena stranka je odločitev v zavrnilnem delu oprla na ugotovitev, da navedena zavarovanja niso v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin. Tožeča stranka navaja, da je navedeni zaključek v celoti neobrazložen, zaradi česar se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka. Tožeča stranka vztraja, da neposredna povezava obstaja in se v celoti sklicuje na navedbe in dokazne predloge, ki jih je podala v svoji vlogi, do katerih pa se tožena stranka ni izjasnila. Predmet obeh storitev, to je tožnikove glavne dejavnosti upravljanja in zavarovalne storitve je isti - ista nepremičnina. Stranke, ki obe vrsti storitev potrebujejo, so iste: lastniki te nepremičnine. Smiselno je, da tožeča stranka svojim strankam, solastnikom ali etažnim lastnikom nepremičnin, ki jih upravlja, svetuje glede sklenitve zavarovanja za te iste nepremičnine.

4. Tožeča stranka zavrača tudi obrazložitev tožene stranke, ki ni izdala dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja pri dejavnosti upravljanja stanovanjskih nepremičnin iz razloga, ker meni, da ni primerno, da v svoji vlogi upravnika nepremičnin hkrati zastopa tudi zavarovalnico. Tožeča stranka meni, da ne gre za zakoniti razlog za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja. Agencija je namreč dolžna izdati dovoljenje, če oseba, ki izdajo dovoljenja zahteva, izpolnjuje pogoje, določene z zakonom. Zakon ji ne daje pooblastila, da bi o izdaji dovoljenja odločila na podlagi diskrecijske pravice, to je na podlagi proste presoje (torej na podlagi lastne ocene o tem, kaj je primerno in kaj ne). Dodatno pa tožeča stranka pojasnjuje, da so ključni razlogi, na katere se tožena stranka sklicuje pri zavrnitvi soglasja (konflikt interesov), tudi sicer z vidika materialnega prava napačni. Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ-1) upravnik zavezan delovati izključno v korist etažnih lastnikov. V primeru, da bi deloval kot zastopnik zavarovalnice, pa bi moral delovati v skladu z interesi zavarovalnice. Tožeča stranka k temu dodaja, da bi morala delovati v interesu več zavarovalnic, ker ima namen skleniti zastopniške pogodbe z več zavarovalnicami, saj bo tako lahko svojim strankam svetovala čim bolj primerno izbiro zavarovanja. Takšen način delovanja je pri osebah, ki opravljajo zastopniške posle v povezavi s svojo osnovno dejavnostjo po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1 povsem v skladu z namenom tega določila in običajna praksa. Meni, da je pravno zmotno stališče tožene stranke, da hkratno izvajanje dveh vlog ni dopustno. Take prepovedi ni ne v SZ-1, niti ne v ZZavar-1. Tožeča stranka se sklicuje na pogodbo o naročilu (mandatu), ki jo ureja Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ). Slednji ne vsebuje določila, da prevzemnik naročila ne bi smel delovati za dva naročitelja. Tudi teorija ne govori o nedopustnosti takega delovanja, pač pa o dolžnosti razkriti položaj, zaradi katerega bi lahko prišlo do nasprotja interesov.

5. Tožeča stranka navaja še, da je prodaja zavarovanj specialno področje ter da je v praksi prodaje zavarovanj vrsta situacij, kjer je potencialni konflikt interesov stalno prisoten. Pri tem se sklicuje na položaj zavarovalnih posrednikov. Zavarovalni posredniki so samostojni strokovnjaki, ki praviloma delujejo po naročilu strank - zavarovalcev, zavarovalcem svetujejo in zanje posredujejo pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Storitev, ki jo naroči zavarovalec, pa plača zavarovalnica. Na podlagi 554. člena ZZavar-1 pa zavarovalni posrednik nima pravice od zavarovalca zahtevati plačila provizije oziroma kakršnegakoli drugega plačila, če ni s posredniško pogodbo, sklenjeno z zavarovalcem, izrecno pisno dogovorjeno. Tako iz teorije splošnega civilnega prava, kot tudi iz matičnega predpisa o zavarovalništvu izhaja, da položaji, kjer bi (potencialno) lahko prišlo do nasprotja interesov, niso nedopustni, potrebna pa so razkritja. Konkretna pravila glede razkritij, ki vežejo zavarovalne zastopnike, tudi tiste, ki opravljajo zastopniške posle v okviru dejavnosti po četrtem odstavku 558. člena ZZavr-1, določa 545. člen ZZavar-1 (drugi do sedmi odstavek). Tožeča stranka se sklicuje na namen določila četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1, na katerega se nanaša tudi obravnavana zadeva. Upravnik nepremičnine, ki jih upravlja, dobro pozna. Zato lahko zaznava in ugotavlja nevarnosti, ki se pojavljajo in ogrožajo te nepremičnine, kot tudi interese njihovih lastnikov. Etažni lastniki redno izražajo želje in potrebo po tem, da bi tožeča stranka opravljala posle, ki so po vsebini posli zavarovalnega zastopanja. Tudi ob nastopu zavarovalnega primera se etažni lastniki praviloma obračajo na tožečo stranko in ne na zavarovalnico.

6. Tožeča stranka vztraja, da izpolnjuje pogoje za izdajo dovoljenja za opravljanje navedene dejavnosti in predlaga, da sodišče v zadevi odloči o sporu polne jurisdikcije tako, da izpodbijani upravni akt spremeni tako, da odloči, da se tožeči stranki izda dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za sklepanje zavarovanj, ki so v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin, ki jo opravlja tožeča stranka. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijani del upravnega akta odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega upravnega spora.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožnikove navedbe. Sklicuje se na prvi odstavek 558. člena ZZavar-1, ki določa, da lahko dejavnost zavarovalnega zastopanja ali posredovanja opravlja samo zavarovalno zastopniška ali posredniška družba, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja. Opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja na podlagi četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1 je določeno kot izjema od ekskluzivnosti opravljanja dejavnosti tako za dejavnost zavarovalnega zastopanja kot za dejavnost zavarovalnega posredovanja. Ekskluzivnost opravljanja dejavnosti je vzpostavljena v finančnem sektorju pri vseh bistvenih finančnih storitvah, kot so zavarovalništvo, bančništvo, upravljanje vzajemnih skladov, borzno posredništvo, itd. Namen ekskluzivnosti opravljanja dejavnosti je v zagotavljanju višje varnosti strank v zvezi s finančnimi storitvami. Osnovna gospodarska funkcija zavarovalništva je zagotavljanje premoženjske varnosti v družbi. Od trenutka, ko zavarovanec zavarovalnici plača premijo, je povsem odvisen od zavarovalnice, da bo nekoč v prihodnosti sposobna izpolniti svojo obveznost do zavarovanca, zato mora biti tudi sistem prodaje zavarovanj trdno in varno urejen.

8. Tožena stranka navaja, da je splošno pravilo pri presoji izjem, da jih je treba presojati restriktivno, ozko. Izjema, določena v četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1, je namenjena temu, da se olajša sklenitev zavarovanj, kadar so ta neposredno povezana z nakupom določene storitve ali blaga. Na primer, z nakupom turističnega aranžmaja neposredno nastane potreba po sklenitvi zavarovanj v zvezi z nameravanim potovanjem. V primeru tehničnega pregleda vozila, temu običajno sledi registracija, za katero pa je potrebno imeti sklenjeno veljavno zavarovanje za predmetno vozilo. V takem primeru, ko nastane potreba po sklenitvi zavarovanja s sklenitvijo osnovnega posla, se dopusti izjema, da lahko stranka sklene takšno zavarovanje ob sklenitvi osnovnega posla neposredno, na istem mestu, pri isti osebi. Hkrati ta oseba tudi pozna osnovne značilnosti posla, ki ga je stranka sklenila in je na tem ozkem delovnem področju dovolj strokovna, da lahko pri izbiri primernega zavarovanja pomaga. Izhajajoč iz opisanega namena izjeme, je torej pri odločanju potrebno presoditi, ali potrebe pri sklenitvi zavarovanj neposredno izhajajo iz nakupa blaga oziroma storitve od tožnika oziroma iz sklenitve osnovnega posla s tožnikom. Agencija ugotavlja, da potreba pri zavarovanju nepremičnin ne nastane s sklenitvijo pogodbe o upravljanju nepremičnine, temveč je v neposredni zvezi z nakupom ali najemom te nepremičnine, lahko tudi z adaptacijo in podobnimi posli. Ker sklenitev zavarovanja nepremičnin ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin, je Agencija v tem delu zahtevo za izdajo dovoljenja zavrnila.

9. Drugi razlog, ki ga je tožena stranka navedla ob zavrnitvi zahteve v obravnavani zadevi je, da je upravnik zavezan k delovanju v izključno korist etažnih lastnikov in bi v primeru, da bi deloval hkrati tudi kot zastopnik zavarovalnice, prišel v navzkrižje oziroma nasprotje s svojo temeljno obveznostjo, ki izhaja iz določil SZ-1, saj bi moral delovati hkrati v korist zavarovalnice, ki bi jo zastopal, zato hkratno izvajanje teh dveh vlog po mnenju Agencije ni dopustno. Upravnik skladno s 68. členom SZ-1 sklene zavarovalno pogodbo v imenu in za račun zavarovancev in je dolžan delovati v njihovo največjo korist. Upravnik torej zastopa interese etažnih lastnikov, torej je njihov mandatar. V primeru, da bi upravnik opravljal v zvezi z isto dejavnostjo tudi zavarovalno zastopanje, bi torej hkrati postal mandatar zavarovalnice in sicer pri sklepanju istega pogodbenega razmerja - zavarovalne pogodbe. Dejavnost zavarovalnega zastopanja je sklepanje zavarovalnih pogodb v imenu in za račun zavarovalnice. Kot mandatarja zavarovalnice ga vežejo dolžnosti do zavarovalnice, ki pa so (najmanj v delu) nasprotujoče njegovim dolžnostim do etažnih lastnikov, katere ravno tako v istem razmerju zastopa. Po oceni tožene stranke upravnik pri sklenitvi zavarovalne pogodbe ne more opravljati vloge zavarovalnega zastopnika, saj gre za konflikt interesov. Zato je tožena stranka zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja v tem delu.

10. Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah nasprotuje navedbam tožene stranke. Navedbe tožene stranke, da potreba po zavarovanju stanovanjskih nepremičnin v primeru dejavnosti upravljanja stanovanjskih nepremičnin ne nastane s sklenitvijo pogodbe o upravljanju, niso pravno pomembna dejstva. Pomembna dejstva so, da tožeča stranka upravlja večstanovanjske stavbe za etažne lastnike, je specialist glede večstanovanjskih stavb, pozna rizike, ki so vezani na obratovanje tovrstnih stavb in je zato na tem področju posebej strokovna. Opravljanje dejavnosti zastopanja za sklepanje zavarovanj glede stanovanjskih nepremičnin, ki jih tožeča stranka upravlja, je nedvomno v neposredni povezavi z dejavnostjo upravljanja stanovanjskih nepremičnin. Obe storitvi se nanašata na isti predmet - večstanovanjsko stavbo in na iste stranke - etažne lastnike teh večstanovanjskih stavb, s tem pa je izpolnjen zakonski pogoj za izdajo dovoljenja po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1. V zvezi z navedbo tožene stranke, da je tožeča stranka v vlogi mandatarja etažnih lastnikov, v okviru dejavnosti zavarovalnega zastopanja pa bi, kot izhaja iz drugega odstavka 544. člena ZZavar-1, imela položaj mandatarja zavarovalnice oziroma zavarovalnic, ki bi jih zastopala, tožeča stranka navaja, da navedeno drži. Vendar pa to ne predstavlja zakonitega razloga za zavrnitev izdaje dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja po četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1. Prav tako ni res, da je s tem nujno podan konflikt interesov. Potencialna možnost, da pride do konflikta interesov, sama po sebi ne pomeni, da bo do konflikta interesov (in do napačne prodaje) tudi prišlo. Tožena stranka za zavrnitev izdaje dovoljenja zaradi možnosti konflikta interesov nima pravne podlage, saj zakonodajalec situacij, kjer (potencialno) lahko pride do konflikta interesov, ni opredelil za zakoniti razlog za zavrnitev zahteve. Tožeča stranka meni, da se ji z neizdajo dovoljenja posega v ustavne pravice, konkretno v pravico do opravljanja gospodarske dejavnosti, zaradi česar predlaga, naj sodišče v zadevi razpiše glavno obravnavo. Tožeča stranka se sklicuje na pravno mnenje Inštituta za javno upravo z dne 14. 4. 2018, ki ga prilaga. Iz navedenega mnenja izhaja, da četrti odstavek 558. člena ZZavar-1 določa samo en materialno pravni pogoj in sicer, da gre za sklepanje zavarovanj, ki so v neposredni zvezi z glavno dejavnostjo ter da konflikt interesov sam po sebi ni prepovedan. Bistvena naloga upravnika je namreč, da izvršuje sklepe etažnih lastnikov ter da etažne lastnike zastopa v poslih s tretjimi osebami. Etažni lastniki sprejmejo odločitev o tem ali bodo sklenili zavarovanje in kakšno vrsto zavarovanja bodo sklenili. Naloga upravnika pa je, da zagotovi izvršitev sprejetega sklepa in v imenu in za račun etažnih lastnikov sklene pogodbo z zavarovalnico. Tožeča stranka se sklicuje na vsebinsko primerljivost položaja špediterja in upravnika. Pojasnjuje, da je gospodarska družba, katere glavna dejavnost je upravljanje nepremičnin. Vrsto let in sicer od leta 2004 je opravljala posle, ki se po svoji naravi štejejo za posle zavarovalnega zastopanja. Te posle je tožeča stranka opravljala za svoje stranke iz glavne dejavnosti, to je za lastnike nepremičnin, ter hkrati za zavarovalnice, s katerimi se sklepa zavarovanje premoženjskih interesov lastnikov teh nepremičnin. Z zavarovalnicami je imela sklenjene pogodbe o opravljanju zastopniških poslov, na podlagi katerih je za opravljene posle prejela plačilo. V začetku leta 2017 pa je v takšno poslovanje posegla tožena stranka s stališčem, da je takšno poslovanje v nasprotju z ZZavar-1, da gre za posle zavarovalnega posredovanja, ki jih smejo opravljati samo zavarovalni posredniki. Zavarovalnice so bile glede na navedeno primorane tožeči stranki odpovedati pogodbe. Navedeno izhaja iz pisanja, ki ga je tožena stranka 19. 1. 2017 javno objavila ter iz dopisa Zavarovalnice A. d.d. z dne 19. 1. 2017 (Odpoved pogodbe o poslovnem sodelovanju). Tožena stranka je svoje stališče objavila 28. 2. 2018 tudi na svojih spletnih straneh.

11. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločitve. Ne strinja se s tožečo stranko glede tolmačenja določila četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1, saj vztraja, da gre za izjemo od splošnega pravila, določenega v prvem odstavku. Sklicuje se na navzkrižje interesov. V zvezi s predlogom tožeče stranke, naj sodišče opravi glavno obravnavo, pa se sklicuje na 448. člen ZZavar-1, ki določa, da sodišče odloča brez glavne obravnave. Ugovarja tudi navedbi, da gre za poseg v ustavne pravice tožeče stranke, saj tožena stranka s presojo, ali so zakonsko določeni pogoji izpolnjeni, izvršuje z zakonom določeno varovanje javne koristi. Meni, da gre za razlago, kdaj je zavarovanje v neposredni zvezi z glavno dejavnostjo, kar je zakonski pogoj iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1. V konkretnem primeru sklenitev zavarovanja nepremičnin ni v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin, zaradi česar je tožena stranka zahtevo za izdajo dovoljenja v delu, ki se nanaša na dejavnost upravljanja nepremičnin, zavrnila. Pri pravnem mnenju Inštituta za javno upravo z dne 17. 4. 2018 pa gre po mnenju tožene stranke za novo dejstvo oziroma nov dokaz, zaradi česar naj ga sodišče, glede na določbo 446. člena ZZavar-1, ne upošteva.

12. Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

14. Z izpodbijano odločitvijo je Agencija zavrnila zahtevo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja za sklepanje zavarovanj pri dejavnosti upravljanja stanovanjskih nepremičnin, ki jo je tožeča stranka vložila na podlagi četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1. Navedena odločitev temelji na zaključku, da za izdajo navedenega dovoljenja niso izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1. Tudi po presoji sodišča je navedeni zaključek pravilen iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju. Po povedanem je sporna razlaga četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1. 15. Iz 558. člena ZZavar-1 izhaja, da lahko dejavnost zavarovalnega zastopanja ali posredovanja opravlja samo zavarovalno zastopniška ali posredniška družba, ki je pridobila dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja (prvi odstavek). Nihče drug razen oseb iz prejšnjega odstavka ne sme opravljati dejavnosti zavarovalnega zastopanja ali posredovanja (drugi odstavek). Za opravljanje dejavnosti po prvem odstavku tega člena se ne štejejo posli zavarovalnega zastopanja ali posredovanja, ki jih opravljajo fizične osebe na podlagi zaposlitve ali drugega pravnega razmerja v zavarovalnici oziroma družbi iz prvega odstavka tega člena (tretji odstavek). Ne glede na prvi odstavek tega člena, lahko dejavnost zavarovalnega zastopanja opravljajo tudi druge osebe, če sklepajo zavarovanja, ki so v neposredni zvezi z glavno dejavnostjo, ki jo opravljajo (na primer špediterji in osebe, ki opravljajo tehnične preglede vozil), in so pridobile dovoljenje za opravljanje dejavnosti zavarovalnega zastopanja (četrti odstavek).

16. Iz citirane določbe četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1 tako izhaja, da lahko dejavnost zavarovalnega zastopanja opravljajo tudi druge osebe (poleg zavarovalno zastopniških ali posredniških družb), če sklepajo zavarovanja, ki so v neposredni zvezi z glavno dejavnostjo. Sporno v obravnavani zadevi pa je, ali je sklepanje zavarovanj v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja stanovanjskih nepremičnin, to je z dejavnostjo, ki jo kot glavno dejavnost opravlja tožeča stranka. Po stališču tožene stranke neposredne zveze med navedenima dejavnostima ni, tožeča stranka pa vztraja na stališču, da neposredna zveza obstaja.

17. V predmetni zadevi je tako sporna razlaga zakonske določbe četrtega odstavka 558. člena ZZavr-1 in sicer razlaga, ali med dejavnostjo upravljanja nepremičnin, ki jo opravlja tožeča stranka, in sklepanjem zavarovanj v zvezi s to dejavnostjo, obstaja neposredna zveza. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da navedena zavarovanja niso v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin ter da tako v obravnavni zadevi ni izpolnjen zakonski pogoj (iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1) za izdajo soglasja tožeči stranki. Sodišče se sicer strinja s tožečo stranko, da obstaja določena povezava med dejavnostjo upravljanja nepremičnin in sklepanja zavarovanj za te nepremičnine ter da gre pri obeh navedenih storitvah za iste nepremičnine in za iste stranke, vendar pa po presoji sodišča ne gre za neposredno zvezo med storitvami upravljanja nepremičnin in sklepanjem zavarovanj za navedene nepremičnine. Slednje je lahko sklenjeno ali pa tudi ne, neodvisno od sklenitve pogodbe o upravljanju nepremičnine.

18. Sodišče zato zavrača sklicevanje tožeče stranke na izjemi, ki sta izrecno primeroma (eksemplifikativno) navedeni kot primer v četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1, to je na špediterje in osebe, ki opravljajo tehnične preglede vozil. Zakonodajalec je navedeni izjemi, očitno zaradi njune posebne narave, izrecno navedel. Tako so pri špedicijski pogodbi vsi posli in dejanja, ki se jih špediter zaveže opraviti, povezni z izvedbo prevoza, za kar je potrebno posebno strokovno znanje. V primeru tehničnega pregleda vozila, temu običajno sledi registracija vozila, za katero pa je potrebno imeti sklenjeno veljavno zavarovanje za predmetno vozilo. Osebe, ki opravljajo tehnične preglede vozil so tudi ustrezno strokovne, da lahko pomagajo pri izbiri primernega zavarovanja. Pri obeh navedenih primerih nastane potreba po sklenitvi zavarovanja z nakupom določene storitve ali blaga in je z njim neposredno povezana. V obravnavani zadevi se sodišče strinja s toženo stranko, da potreba glede zavarovanja nepremičnin ne nastane s sklenitvijo pogodbe o upravljanju nepremičnin in da kljub določeni povezavi med upravljanjem nepremičnin in zavarovanjem teh nepremičnin ni neposredne zveze med njima. Zato po presoji sodišča ne gre v celoti za vsebinsko primerljiv položaj s položajem špediterja in s položajem oseb, ki opravljajo tehnične preglede vozil. Tudi sicer se sodišče strinja s toženo stranko, da je treba izjeme iz četrtega odstavka 558. člena ZZavr-1 presojati ozko (restriktivno).

19. V obravnavanem primeru tako ne gre za izjemo, ki bi jo zakonodajalec izrecno določil kot tako, prav tako po presoji sodišča tudi ne gre za primer, ki bi ga bilo treba obravnavati med primeri, ki so opredeljeni v četrtem odstavku 558. člena ZZavar-1. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, ki se z navedeno razlago ne strinja. Na drugačno odločitev po presoji sodišča zato ne vpliva sklicevanje tožeče stranke, da tožeča stranka v večstanovanjskih stavbah, kjer opravlja funkcijo upravnika, pozna rizike, ki so vezani na obratovanje večstanovanjskih stavb ter na svojo vlogo upravnika, zaradi katere se njene stranke - etažni lastniki obračajo na njo. Upravnik nastopa kot pooblaščenec etažnih lastnikov in zastopa etažne lastnike v poslih, ki se nanašajo na upravljanje večstanovanjskih stavb (9. člen, 48. člen SZ-1), zato se zaradi te njegove funkcije (da deluje v korist etažnih lastnikov) nanj obračajo etažni lastniki. Sodišče se strinja, da upravnik lahko svojim strankam (etažnim lastnikom v večstanovanjskih stavbah) priporoča tudi sklenitev zavarovanj, vendar pa navedeno po presoji sodišča ne pomeni, da bi obstajala neposredna zveza med storitvami upravljanja nepremičnin in sklepanjem zavarovanj za navedene nepremičnine, zaradi katere bi tožena stranka morala tožeči stranki izdati dovoljenje za sklepanje zavarovanj. Kljub določeni povezavi, take neposredne zveze sodišče ne vidi. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da izpolnjuje vse zakonske pogoje iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1 za izdajo soglasja. Kot povedano, tudi po presoji sodišča zakonski pogoj neposredne zveze med obema predhodno navedenima storitvama v predmetni zadevi ne obstaja. Zveza med obema storitvama sicer obstaja, vendar ta ni neposredna. Iz navedenih razlogov sodišče zavrača ugovore tožeče stranke, da se ji z zavrnitvijo izdaje dovoljenja posega v njene ustavne pravice, konkretno v pravico do opravljanja gospodarske dejavnosti.

20. Tožena stranka je tako po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ni izpolnjen zakonski pogoj iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1, zato je predmetni zahtevek tožeče stranke pravilno zavrnila. Navedeno je namreč samo po sebi zadosten razlog za zavrnitev zahteve. Tožena stranka je med razlogi za izpodbijano odločitev navedla še, da ni primerno, da bi tožeča stranka v vlogi upravnika nepremičnin hkrati zastopala tudi zavarovalnico. Po presoji sodišča je tožena stranka s tem le še dodatno utemeljila razloge za zavrnitev izdaje dovoljenja za sklepanje zavarovanja pri dejavnosti upravljanja nepremičnin, saj ima zakonsko pooblastilo za nadzor nad izvajanjem ZZavar-1 kot tudi za varovanje javne koristi na področju zavarovalništva. Ker pa je izpodbijana odločitev pravilna že iz razloga, ker ni podane neposredne zveze med storitvijo zavarovalništva in storitvijo upravljanja nepremičnin, stališče tožene stranke o hkratnem obstoju (tudi) konflikta interesov v zadevi niti ni bistveno. Zato sodišče kot nerelevantne zavrača ugovore tožeče stranke, da to ne predstavlja zakonsko določenega razloga za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja kot tudi nadaljnje tožbene ugovore, da tudi sicer konflikt interesov v danem primeru ne obstaja in da je hkratno izvajanje obeh obravnavanih storitev dopustno.

21. Po presoji sodišča je tako izpodbijana odločitev pravilna, razlogi, zaradi katerih tožeča stranka meni, da izpodbijana odločitev ni pravilna, pa niso utemeljeni. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na pravno mnenje Inštituta za javno upravo z dne 14. 4. 2018. Ne glede na to, da se tožeča stranka na navedeno mnenje sklicuje šele v pripravljalni vlogi, po presoji sodišča navedeno pravno mnenje ne predstavlja novega dokaza, ki ga sodišče ne bi smelo upoštevati, kot to meni tožena stranka. Gre namreč za razlago prava, glede katerega se sodišče opredeljuje v tej sodbi. Kot že pojasnjeno, pa ne glede na stališče iz navedenega mnenja, po presoji sodišča v obravnavani zadevi ni izpolnjen zakonsko določen pogoj iz četrtega odstavka 558. člena ZZavar-1, da bi bila dejavnost zavarovalnega zastopanja v neposredni zvezi z dejavnostjo upravljanja nepremičnin. Iz navedenega razloga je izpodbijana odločitev pravilna.

22. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita iz razlogov, ki so navedeni v tej sodbi, tožbene navedbe pa so neutemeljene. Ob ugotovitvi, da ne obstaja neposredna zveza med dejavnostjo upravljanja in zavarovanja nepremičnin, je tožena stranka materialno pravo (kljub sklicevanju tudi na konflikt interesov) v predmetni zadevi pravilno uporabila in dejansko stanje tudi pravilno ugotovila. Prav tako v postopku niso bile ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka. Zato je sodišče tožbo zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi te sodbe (tretja alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1).

23. Sodišče je v skladu s 448. členom ZZavar-1 odločilo na seji, brez glavne obravnave. V obravnavani zadevi ni sporno dejansko stanje, pač pa gre za razlago prava, do katerega se je sodišče opredelilo v tej sodbi.

24. Odločitev o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerih v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.