Jedro

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi).

Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.

Tožba tožnika je bila sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožniku plačati stroške odgovora na pritožbo v višini 186,66 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za znesek 210,60 EUR (točka I izreka, ki ni pod pritožbo). Razsodilo je, da je dolžna toženka tožniku iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa obračunati posamezne zneske, ki so razvidni iz točke II.a izreka, in mu plačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od določenih datumov (točka II.a izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II.b izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku plačati stroške postopka do delnega umika v deležu 72,9 %, za tem pa v celoti (točka III izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških (točki II.a in III izreka) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243., 286. in 286.a členom ZPP, iz 12., 14. ter 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno upoštevalo zakonske določbe namesto njenega organizacijskega navodila, ki je bilo že presojano v kolektivnem delovnem sporu. Deloma je bilo razveljavljeno, kar ne vpliva na njegovo veljavnost za nazaj (predlagatelj ni predlagal njegove odprave), sodišče prve stopnje je z njegovo neuporabo zaradi exceptio illegalis v tem sporu poseglo v pravnomočno sodno odločbo in s tem storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V individualnem delovnem sporu delavec ne more uveljavljati neveljavnosti splošnega akta zaradi kršitev zakona ali kolektivnih pogodb. Organizacijsko navodilo ne posega v pravice delavcev, saj noben zakon ne daje podlage za fiksna referenčna obdobja, kot jih je opredelil tožnik, njegov zahtevek tako nima podlage. Na podlagi 52.a člena ZDDej ni sprejete sodne prakse, sodna praksa ni formalni pravni vir, sodišče je pri odločanju vezano le na ustavo in zakon. Toženka kot delodajalec ima pravico, da v okviru zakonskih možnosti sama določi referenčna obdobja, kar je tudi storila; ker tega sodišče ni upoštevalo, je napačno ugotovilo stanje prostih dni. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z 286. in 286.a. členom ZPP upoštevalo tožnikove navedbe in dokaze, predložene po prvem naroku za glavno obravnavo 21. 3. 2023 v 3.-6. pripravljalni vlogi, kar je prepozno, bil je prekludiran. Ni upoštevalo, da je toženka že k vlogi z dne 3. 4. 2023 predložila vso dokumentacijo, ki jo je zahtevalo sodišče, tako da je z njo tožnik razpolagal pred vložitvijo 2. pripravljalne vloge 25. 4. 2023 in bi lahko prilagodil svoj zahtevek. Na razpolago je imel vse podatke za sklepčno tožbo; opustil je dolžno skrbnost, dokazno breme je nosil on. Prav tako ni do vložitve 2. pripravljalne vloge podal navedb in predložil dokazov, da je njegova povprečna delovna obveznost v posameznem referenčnem obdobju znašala več kot 40 ur ter da je višek ur kot proste dni izrabil zunaj referenčnega obdobja. Manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi (izpoved tožnika, plačilne liste). Ker je izračun vtoževane terjatve zahtevno in dolgotrajno matematično opravilo, bi moralo sodišče pritegniti sodnega izvedenca finančne stroke, pravilnost izračuna sodišča pa je vprašljiva, ravnalo je v nasprotju z 243. členom ZPP. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do njenih trditev, da ne gre za navaden dodatek za delo prek polnega delovnega časa, zato je podvržen normiranju na povprečno mesečno delovno obveznost po 6. členu Uredbe. Plačilne liste niso ustrezna podlaga za ugotovitev viškov ur, ker se nanašajo na en mesec, v zadevi pa je relevantno obdobje štirih mesecev. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, ali so bili presežki nad povprečnim tedenskim delovnim časom v posameznem referenčnem obdobju, kar bi bilo bistveno, saj bi bil le za te ure tožnik upravičen do plačila, sprotni viški ur se namreč izravnajo v okviru neenakomerno razporejenega delovnega časa (sodna praksa VS RS: VIII Ips 159/2018, VIII Ips 13/2017, VIII Ips 80/2015). Tožnik takega izračuna ni pripravil, sodišče pa je napačno sledilo njegovim navedbam in primerjalo, kdaj v referenčnem obdobju naj bi "pridelal" prosti dan in v katerem referenčnem obdobju ga je izrabil, ter ali mu je toženka izplačala dodatek. Dokazno breme v tem postopku ni obrnjeno. Ker sodišče ni ugotavljalo, ali je v referenčnih obdobjih prišlo do presežnih ur, ki niso bile izravnane v istem referenčnem obdobju, je podano nasprotje v za odločitev bistvenih dejstvih in s tem kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabljeno materialnega prava. Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo v bazi prostih dni s črko N označeno, če bi bil tožniku izplačan dodatek, to velja za dodatek 130 % za neizrabljeni dan (kar je razvidno tudi iz datumov koriščenja, ki so vsi na zadnji dan meseca), ne pa za dodatek 30 %, če se prosti dan izrabi po koncu referenčnega obdobja, to izhaja tudi iz konteksta izpovedi A. A. Sodnica in priča sta govorila o različnih nadurah, zmotna je domneva, da toženka tožniku ni plačala dodatka 30 %, ker v bazi prostih dni ni navedbe N, sodišče ni navedlo, ali je morebitno izplačilo preverilo v plačilnih listah. Sklicuje se na odgovor na tožbo, v katerem je prerekala temelj in višino zahtevka, ni bila pa dolžna predložiti svojih izračunov, saj bi s tem nase prevzela trditveno in dokazno breme. Višina prisojenega je nepreverljiva, saj tožnik ni podal ustreznih izračunov skladno z obstoječo pravno podlago in pravilnimi referenčnimi obdobji, niso upoštevane določbe Uredbe, višina prikrajšanja ni normirana na povprečno mesečno delovno obveznost. Zmotno je stališče, da plačilo presežkov ur, ki so nastali v posameznem referenčnem obdobju, zapade v plačilo z naslednjim mesecem po njihovem nastanku in ne šele po tem, ko postane znano njihovo število po koncu referenčnega obdobja. Pojmovno višek ur ne more nastati že med referenčnim obdobjem, pač pa šele prvi dan po koncu posameznega referenčnega obdobja. Izrek sodbe v točki II.a je nedoločljiv in neizvršljiv, saj iz njega ne izhaja, komu mora toženka nakazati dosojene zneske. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da njeno organizacijsko navodilo ne predstavlja veljavne pravne podlage za urejanje delovnega časa v spornem obdobju. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da organizacijsko navodilo posega v pravice delavcev, zaradi česar so z njim določena nefiksna referenčna obdobja neupoštevna in v nasprotju z namenom referenčnih obdobij, ki je v tem, da se na določen dan ure izravnajo. Toženka bi lahko zagotovila, da bi se presežek izrabil znotraj referenčnih obdobij. Pritožba neutemeljeno uveljavlja prekluzijo za navedbe v 3. in nadaljnjih pripravljalnih vlogah, saj se je opredeljeval do toženkinih navedb, ta pa je šele v 4. pripravljalni vlogi (ko je bila že prekludirana) zatrjevala, da v posameznih referenčnih obdobjih ni bilo viškov ur, ker je njegova delovna obveznost znašala 40 ur tedensko, do takrat pa ni trdila, da prosti dnevi na drugi strani plačilne liste niso predstavljali viškov ur. Izračun prikrajšanja pri plači je enostavna računska operacija (zmnožek števila ur, urne postavke in 30-odstotnega dodatka), ta dodatek se ne normira, potrebe po postavitvi izvedenca finančne stroke ni bilo. Toženka na tožnikov izračun ni podala konkretnih obrazloženih pripomb z izjemo sklicevanja na organizacijsko navodilo. Toženka do 4. vloge ni oporekala naravi viškov ur oziroma, da prosti dnevi niso viški ur. Slednje izhaja iz (druge strani) plačilnih list, neizkoriščeni prosti dnevi so se beležili ločeno, niso vplivali na redni mesečni fond ur tožnika, toženka mu je vsak mesec obračunala plačo za poln delovni čas. V sporu je zahteval dodatek za nadurno delo le za proste dneve, ki so bili koriščeni po poteku referenčnega obdobja, v katerem so nastali, pri tem je upoštevano, ali so bili naknadno izplačani kot nadure (postavka na plačilni listi E010_009), priča A. A. je potrdil, da so s črko N v bazi prostih dni označeni prosti dnevi, ki so šli v izplačilo, ne v koriščenje. Ob koncu vsakega referenčnega obdobja je tožnik podal izračun prikrajšanja, v 4. pripravljalni vlogi pa je računsko izkazal, da je toženka na enak način obračunavala dodatek za nadurno delo za proste dneve, ki so šli v izplačilo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi 19. člena ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, opredeljene v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Opredelilo se je do vseh pravno pomembnih trditev strank. Izrek sodbe v točki II.a ni nedoločljiv in neizvršljiv, saj je v njem navedeno, da mora toženka tožniku iz naslova dodatka k plači za delo preko polnega delovnega časa za našteta obdobja obračunati konkretno navedene zneske ter mu izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti je toženka konkretno ne opredeli. Če sodišče kakšno dejstvo ugotovi drugače, kot ga zatrjuje stranka, ali šteje, da njena pripravljalna vloga vsebuje določene navedbe, ki jih ne, s tem že pojmovno ne stori očitane kršitve. Obe kršitvi toženka dejansko uveljavlja zaradi nestrinjanja z materialnopravnimi stališči sodišča prve stopnje in ugotovljenim dejanskim stanjem.

8. Tožnik je bil zaposlen pri toženki na delovnem mestu srednje medicinske sestre v intenzivnih oddelkih psihiatrije. V spornem obdobju je za vikende opravljal 12‑urne izmene, od katerih mu je toženka 4 ure plačala kot nadure, za 8 ur pa mu je omogočila izrabo prostega dne, in sicer v prihodnjih štirih mesecih od nastanka viška ur (ker je njeno organizacijsko navodilo, poimenovano "Planiranje in evidentiranje delovnega časa", z dne 1. 10. 2016 - listina B 2 določalo premična referenčna obdobja). Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo utemeljeno materialnopravno odločitev, da je tožnik za ure, ki jih je izrabil kot proste po koncu posameznega fiksnega referenčnega obdobja, upravičen do plačila vtoževanega dodatka.

9. S pravnomočno sodbo in sklepom X Pd 248/2019 z dne 10. 3. 2021 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je bilo med drugim odločeno, da se ugotovi neskladnost točke 5.2.2. splošnega akta Planiranje in evidentiranje delovnega časa, ki velja od 1. 10. 2016 dalje, z 144., 146. in 148. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 52.a členom Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) ter 11. točko Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije in da se splošni akt v izpodbijanem delu razveljavi ter se nasprotnemu udeležencu (to je toženka v tem sporu), naloži, naj v roku 30 dni sprejme ali izda novi akt, ki bo skladen z zakonom in kolektivno pogodbo. V kolektivnem delovnem sporu odprava splošnega akta ni bila zahtevana in o njej ni bilo (pravnomočno) odločeno. Odločitev, da se akt razveljavi, sicer res učinkuje za naprej, je pa sodišče hkrati pravnomočno ugotovilo, da je splošni akt neskladen z zakonom in kolektivno pogodbo.

10. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno organizacijskemu navodilu kot splošnemu aktu toženke odreklo veljavo za sporno obdobje v delu, v katerem določa premična (nefiksna) referenčna obdobja (formalno določa le razporeditev delovnega časa, hkrati pa posega na področje plačila za delo), pri čemer je pravilno štelo, da lahko splošni akt določa pravice in obveznosti le na način, da so za delavce ugodnejše, kot jih določa zakon (ali kolektivna pogodba), in da določitev referenčnih obdobij v organizacijskem navodilu toženke za delavce ni ugodnejša (je v nasprotju s prisilnimi predpisi). S tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ni ponovno odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno razsojeno: neskladnost točke 5.2.2 organizacijskega navodila z zakoni in kolektivno pogodbo je bila pravnomočno ugotovljena v II. točki sodbe X Pd 248/2019, kar pomeni, da ga ni mogoče upoštevati kot zakonite podlage za določanje referenčnih obdobij in izplačilo dodatkov za nadurno delo niti za obdobje pred razveljavitvijo organizacijskega navodila (III. točka citirane sodbe v kolektivnem delovnem sporu). Glede na to ne drži očitek, da je v individualnem delovnem sporu sodišče (ponovno) presojalo skladnost splošnega akta z zakoni in kolektivno pogodbo, saj se je sodišče prve stopnje oprlo prav na pravnomočno odločitev v kolektivnem delovnem sporu.

11. V obrazložitvi sodbe in sklepa X Pdp 322/2021 z dne 9. 9. 2021 je pritožbeno sodišče pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ureditev nasprotnega udeleženca (toženka v tem sporu) v nasprotju z namenom referenčnega obdobja v okviru instituta neenakomerno razporejenega delovnega časa, za katerega je bistveno, da se po koncu referenčnega obdobja presežki izravnajo in se delavcu omogoči, da njegova delovna obveznost v povprečju znaša predpisano število ur (40 ur na teden). Za navedeno je nujno, da je trajanje referenčnega obdobja fiksno in se mora začeti in končati na isti datum za vse ure, ki v tem obdobju nastanejo, saj se le tako lahko doseže zakonsko predpisano tedensko povprečje ur. Pravilno je sklicevanje na sodno prakso pritožbenega sodišča (sodba in sklep X Pdp 101/2016 z dne 6. 10. 2016 - revizija zavrnjena s sodbo VS VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017; sodba Pdp 631/2017 z dne 6. 12. 2017, ki je bila v revizijskem postopku razveljavljena - sklep VS VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018) in Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018).

12. V sklepu VIII Ips 159/2018 z dne 20. 11. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je mogoče razporejati delovni čas le znotraj referenčnega obdobja; presežki ur, ki niso izravnani znotraj tega obdobja, predstavljajo nadure; odmena za nadure je tudi njihova izraba po koncu referenčnega obdobja s plačilom dodatka za nadurno delo (podobno še sodba VIII Ips 80/2015 z dne 12. 5. 2015; sodba in sklep VIII Ips 215/2015 z dne 11. 1. 2016; sodba VIII Ips 13/2017 z dne 21. 3. 2017 ter sodba VIII Ips 149/2018 z dne 4. 12. 2018). V opombi 2 se je opredelilo do navedb toženke, ki se je zavzemala za to, da ima vsaka ura opravljenega dela svoje referenčno obdobje, kar je označilo za nesmiselno in nasprotno samemu pojmu referenčnega obdobja; poudarilo je, da morajo biti ta fiksna. Obstaja tudi obsežna sodna praksa pritožbenega sodišča glede utemeljenosti zahtevkov za plačilo dodatka za ure, ki niso bile izrabljene znotraj referenčnega obdobja (na primer sodba in sklep Pdp 428/2017 z dne 7. 2. 2018; sodba Pdp 838/2018 z dne 29. 11. 2018). Drži sicer, da se nobena citirana odločba ne nanaša na ureditev v ZDDej oziroma zdravstvene delavce, temveč na vojake (Zakon o obrambi - Zobr) in policiste (Zakon o organizaciji in delu v policiji - ZODPol; Kolektivna pogodba za javni sektor - KPJS), vendar so stališča, ki jih je v zvezi z referenčnimi obdobji zavzelo Vrhovno sodišče RS (in pritožbeno sodišče), uporabna tudi v tem sporu, ker gre za primerljivo ureditev neenakomerno razporejenega delovnega časa. V zadevi Pdp 49/2024 z dne 27. 3. 2024 pa je pritožbeno sodišče že odločalo o v bistvenem enaki zadevi druge delavke zoper toženko in njeno stališče glede nefiksnih referenčnih obdobij zavrnilo kot nepravilno.

13. Toženka kot delodajalka bi lahko določila referenčna obdobja, vendar le v okviru zakonskih določb. Kot je povzelo sodišče prve stopnje, je tožnik ob izostanku drugače določenih (fiksnih) referenčnih obdobij s strani toženke ta določil tako, da prvo traja od 1. 1. do 30. 4., drugo od 1. 5. do 31. 8. in tretje od 1. 9. do 31. 12. v posameznem letu. Takšni določitvi referenčnih obdobij toženka pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano ugovarjala, tako da bi ponudila drugačno datumsko določitev obdobij, tega niti v pritožbi ni navajala, ni pa mogoče šteti, da je to storila s sklicevanjem referenčna obdobja, kot jih je imela opredeljena v organizacijskem navodilu, saj je bilo v kolektivnem delovnem sporu pravnomočno ugotovljeno, da so v neskladju z določbami ZDR-1, ZZDej in kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo določitvi fiksnih referenčnih obdobij s strani tožnika.1

14. Tožnik je v tožbi izhajal iz navedbe o prostih dneh (presežkih) na predloženih plačilnih listah za mesece od avgusta 2019 do avgusta 2021 (A 7-A9) in za tako opredeljene ure zahteval plačilo dodatka za nadurno delo; skupaj je zahteval plačilo 777,60 EUR s pripadki. Toženka temu konkretizirano ni nikoli ugovarjala - ni namreč zatrjevala, da bi bilo teh ur manj. Ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje je ponavljala (enako tudi v pritožbi), da tožnik ni podal dovolj navedb, da bi bil njegov zahtevek sklepčen. Sklepčnost tožbe pomeni, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost zahtevka, kot ga postavi tožnik. Je neodvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, za katere ta skladno s 7. in 212. členom ZPP nosi trditveno in dokazno breme. Toženka še v pritožbi zamenjuje sklepčnost tožbe in utemeljenost zahtevka. Da je ur manj, kot zatrjuje tožnik, ker jih je določen delež izrabil znotraj (fiksnega) referenčnega obdobja, je ugovor toženke, za katerega je bila dolžna podati ustrezne navedbe in jih (po potrebi) dokazati. To ne pomeni, da bi šlo za obrnjeno (materialno) dokazno breme.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo vse pripravljalne vloge tožnika kot pravočasne, ugovor prekluzije pa je zavrnilo z obrazložitvijo, da navedbe in dokazi, ki jih je podal v pripravljalnih vlogah do naroka 14. 9. 2023, niso zavlekle reševanja spora, saj je na tem naroku zaslišalo tožnika in pričo ter z dokazovanjem zaključilo. Glede na to, da je ravnalo skladno z določbo tretjega odstavka 286. člena ZPP, toženka pa niti ne zatrjuje, da bi s strani tožnika zatrjevana dejstva in predlagani dokazi zavlekli reševanje spora, neutemeljeno uveljavlja kršitev te določbe. Toženka tožniku v pritožbi (in posredno sodišču prve stopnje) neutemeljeno očita, da ni podal navedb, da bi ure izrabil po koncu referenčnega obdobja, saj ravno to tožnik zatrjuje kot bistveno v tem sporu od tožbe dalje, in mu neutemeljeno očita, da za svoje navedbe ni predlagal dokazov. Tožnik se je skliceval na plačilne liste, na katerih so te ure navedene, te pa je predložil že ob vložitvi tožbe.

16. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno po vsebini očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožba tožnika je bila sklepčna, njegova trditvena podlaga, v okviru katere je opredelil število ur, za katere zahteva plačilo dodatka, ker jih je izrabil po koncu referenčnega obdobja, pa zadostna. Ker je toženka podala svoje ugovore nekonkretizirano, je bila izvedba dokaza s sodnim izvedencem, ki ga sama niti ni predlagala, nepotrebna. Toženka tako zaradi nepostavitve izvedenca finančne stroke neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 243. členom ZPP, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

17. Tožnik je izračun prikrajšanja prikazal že v tožbi (število neizkoriščenih in neizplačanih nadur referenčnega obdobja x urna postavka x višina dodatka 30 %), nadalje pa ga je opredelil še v 1. pripravljalni vlogi, na prvem naroku za glavno obravnavo in podrobno še v 2. pripravljalni vlogi, v kateri je odgovoril na trditve toženke iz njene 1. pripravljalne vloge ter predloženih listin (zlasti Evidence neizkoriščenih prostih dni za relevantno obdobje - B 4), pri čemer mu toženka razen s sklicevanjem na uredbo ni konkretizirano ugovarjala. Ne gre za zahtevno ali dolgotrajno matematično operacijo. Glede na to ni bilo potrebe po izvedbi dokaza s sodnim izvedencem. Dejstev, ki jih stranka zanika brez navajanja razlogov (pri čemer ne gre za dejstva, ki ji niso poznana; šlo je za ure, ki jih je tožnik opravil pri toženki, in za plačilo za te ure), se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP) in jih ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje preverilo izračun tožnika in mu utemeljeno sledilo (z izjemo zaokroževanja zneskov - v tem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo v II.b točki izreka); toženka niti v pritožbi ne pojasni, kako konkretno bi bili izračunani zneski napačni oziroma neskladni z določbami uredbe ali zakaj naj ne bi šlo za običajen dodatek za nadurno delo, razen z navedbo glede povprečnega tedenskega delovnega časa (sklicevala se je sicer na normirane ure in dejstvo, da je treba za izračun uporabiti matematično formulo iz uredbe, pri čemer svojega izračuna ni ponudila). Pri izračunu sta tako tožnik kot sodišče prve stopnje upoštevala povprečno mesečno delovno obveznost in dejstvo, da je toženka tožniku na enak način izračunala plačilo za nadurno delo za tiste ure, ki so se v celoti konec meseca izplačale kot nadurno delo v višini 130 %. Sodišče prve stopnje je črko N v bazi toženke upoštevalo kot oznako za prosti dan, ki je bil tožniku (v celoti) izplačan kot nadurno delo, pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodišče imelo v mislih druge nadure kot priča A. A., pa niso utemeljene. Toženka v pritožbi zmotno nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi s številom ugotovljenih viškov ur, ker naj tožnik v referenčnih obdobjih ne bi presegal povprečne delovne obveznosti. Že na podlagi dejstva, da je tožnik določene ure izrabil kot proste dni (12-ur na izmeno kot 8 prostih ur - prost dan in 4 nadure), torej neodvisno od siceršnje delovne obveznosti posameznega referenčnega obdobja (tako jih je tudi toženka vodila, čemur v pritožbi niti ne oporeka) ter da je šlo za izrabo v naslednjem referenčnem obdobju, je upravičen do plačila vtoževanega dodatka.

18. V sodbi in sklepu VIII Ips 29/2022 z dne 29. 11. 2022, ki se nanaša na voznika avtobusa, je Vrhovno sodišče RS štelo, da nastanejo presežki kot nadure v referenčnem obdobju do vključno zadnjega dne zadnjega meseca tega obdobja, pri čemer se primerja zapadlost z nadurami zadnjega meseca in bi zapadle s plačo tega meseca (točka 18 in opomba 9 obrazložitve). Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno priznalo tožniku zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 11. 1. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 9. do 31. 12. v predhodnem letu, od 11. 5. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 1. do 30. 4. v istem letu, ter od 11. 9. za nadure, nastale v referenčnem obdobju od 1. 5. do 31. 8.2 v istem letu (glede na plačilni dan 10. v mesecu za pretekli mesec). Pritožba se tako neutemeljeno zavzema za to, da bi dodatek za plačilo nadur za referenčno obdobje zapadel šele z zamikom enega meseca (denimo dodatek za nadure, nastale v referenčnem obdobju od maja do avgusta, šele s plačo za september istega leta, torej 10. 10. v letu).

19. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja toženka, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela, in je dolžna tožniku po načelu uspeha (prvi odstavek 154. člena ZPP) plačati utemeljeno priglašene stroške pritožbenega postopka (za pravdo potrebne stroške - prvi odstavek 155. člena ZPP po Odvetniški tarifi - OT), in sicer 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, ter 5 točk materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR.

1 Pri toženki je od leta 2021 v veljavi novo organizacijsko navodilo, ki na enak način določa fiksna referenčna obdobja. 2 Za nadure, nastale v prvem vtoževanem referenčnem obdobju od 1. 5. do 31. 8. 2019, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo zakonske zamudne obresti šele od 25. 10. 2019 dalje, ker je ta del njegovega zahtevka zastaral (tožba je bila vložena 25. 10. 2022).