Jedro

Zakonski tekst 1. odstavka 10. člena ZDoh, ki določa, da se olajšava poveča za vsakega nadaljnjega otroka, je treba razlagati tako, da se vključuje tudi pastorka/o kot vzdrževanega družinskega člana. Drugačno pravno tolmačenje bi bilo v nasprotju s pojmovanjem ustavnosti, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, in z mednarodnimi akti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo.

Izrek

1. Tožbi se delno ugodi, odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavnega urada z dne 12. 11. 2001 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje.¤2. Tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B z dne 07. 06. 2001, s katero je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2000 v znesku 346.798 SIT. V svoji odločbi tožena stranka navaja, da je tožnik v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane, in sicer za hčerko AA, pastorke BB, CC in DD ter ženo EE. Posebna olajšava mu je bila priznana za vsakega od štirih vzdrževanih otrok oziroma za vzdrževano hčerko in pastorke v višini 10% poprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, ki za leto 2000 znaša 230.003 SIT, skupno 920.012 SIT. Tožena stranka poudarja, da se posebna olajšava po določbi 10. člena Zakona o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 71/93, 1/95 - odločba US, 7/95, 14/96 - odločba US, 18/96 - ZDavP, 44/96, 68/96 - odločba US, 82/97 - odločba US, 87/97 - ZDavP-A, 1/99 - ZNIDC, 36/99 - odločba US) povečuje le za otroke, ne pa tudi za ostale vzdrževane družinske člane, ki so taksativno navedeni v 11. členu ZDoh. Ustavno sodišče RS je sicer v odločbi, št. U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999, ugotovilo neskladnost četrte alinee prvega odstavka 11. člena ZDoh z Ustavo in naložilo Državnemu zboru RS odpravo neskladnosti v določenem roku, navedena določba ZDoh pa ostaja do spremembe v veljavi. Tožena stranka še navaja, da Ustavno sodišče v 10. točki obrazložitve odločbe ugotavlja, da bi bila morda potrebna tudi sprememba prvega odstavka 10. člena ZDoh, ki razlikuje med višino olajšave za otroke in pastorke, in pravi, da tudi po mnenju Ustavnega sodišča veljavne določbe ZDoh razlikujejo med višino olajšave za otroke in pastorke. Zato je bila tožniku priznana posebna olajšava za vsakega vzdrževanega pastorka v višini 10% povprečne letne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji.

Tožnik v tožbi navaja, da je v napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane: za 4 otroke in za brezposelno ženo. Tožnik pravi, da je od 4 otrok, ki jih vzdržuje, le enemu biološki oče, ostali pa so pastorki. Skupna olajšava za vse štiri otroke bi morala znašati 70%, saj se za vsakega nadaljnjega otroka olajšava poveča za 5% letne poprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji, v odločbi priznana olajšava pa znaša le 40% (torej 10% za vsakega otroka). Tožnik navaja, da tožena stranka ni upoštevala 5% povečanje olajšave za vsakega nadaljnjega otroka, kar je diskriminatorno. Nedopustno se mu zdi, da se pri davčnih olajšavah preferira biološke otroke in posvojence glede na pastorke. Ta diskriminacija je v nasprotju z duhom Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/02, 24/03), listinami Združenih narodov o človekovih in otrokovih pravicah in v nasprotju s sodobnimi civilizacijskimi trendi, ki izenačujejo zakonsko in izvenzakonsko skupnost in vse otroke v takšni skupnosti, ne glede na njihovo biološko poreklo. Tožnik poudarja, da je tožena stranka odločila v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999, ki navedeno segregacijo med otroki obravnava kot neustavno. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in toženi stranki naloži plačilo razlike med po odločbah določenimi in pravilno izračunanimi zneski z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih, navedenih v izpodbijani odločbi, in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS ni prijavilo udeležbe v tem postopku.

Tožba je delno utemeljena.

Po določbi 1. odst. 10. člena ZDoh se zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, prizna posebna olajšava, na podlagi katere se osnova za odmero dohodnine za prvega otroka in za vsakega drugega vzdrževanega družinskega člana zmanjša za znesek, ki znaša 10% letne povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji. Za vsakega nadaljnjega otroka se olajšava poveča za 5% navedene plače. Iz tožnikove napovedi za odmero dohodnine za leto 2000 izhaja, da je uveljavljal posebno olajšavo za vzdrževane družinske člane: hčerko AA, pastorke BB, CC, DD in ženo EE. Tožena stranka je tožniku priznala olajšavo v višini 10% letne poprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji za prvega otroka in druge vzdrževane družinske člane (pastorke in ženo), ne pa tudi za 5% povečane olajšave za vsakega nadaljnjega otroka v skladu s citirano določbo 10. člena ZDoh. Tožena stranka gradi svojo pravno argumentacijo na navedeni zakonski določbi, po kateri se povečana olajšava priznava le otrokom, ne pa tudi pastorkom.

Bistveno za razrešitev tega upravnega spora je vprašanje, ali je tožena stranka, ko je uporabila citirano zakonsko določbo na navedeni način, pravilno uporabila materialno pravo. Pravno stališče tožene stranke bi bilo mogoče sprejeti v luči sistematične razlage določb ZDoh, po mnenju sodišča pa zgolj s takšno razlago ne more biti zadoščeno načelu ustavnosti. Do pravilnega pojmovanja sporne določbe 1. odst. 10. člena ZDoh je mogoče priti v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-10/98 z dne 22. 4. 1999 (Uradni list RS, št. 36/99), s katero je ugotovljeno, da je četrta alinea prvega odstavka 11. člena ZDoh v neskladju z Ustavo, Državnem zboru pa je naloženo, da ugotovljeno neskladnost odpravi v šestih mesecih od objave odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V tej odločbi je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da zakonodajalec ni imel stvarnega razloga za razlikovanje med primeri, ko otroci živijo v družinski skupnosti s svojimi starši, in primeri, ko živijo v družinski skupnosti z enim od staršev ter očimom oziroma mačeho, zato je določba ZDoh, ki pravico do posebne olajšave za pastorke omejuje na primere, ko starši niso zavezanci za dohodnino, v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS). Ustavno sodišče je v omenjeni odločbi presojalo upravičenost zavezanca za dohodnino do uveljavljanja posebne olajšave v primeru pastorkov kot vzdrževanih družinskih članov, v obravnavani zadevi pa je sporna le višina te olajšave. Ker je Ustavno sodišče že zavzelo temeljno stališče, da je razlikovanje med skupnostjo zakoncev in njunih otrok ter skupnostjo zakoncev in pastorkov - kot je določeno v 4. alinei 1. odst. 11. člena ZDoh - v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), je za ugotovitev višine olajšave, ki se zavezancu prizna v primeru, ko je dolžan preživljati (tudi) pastorke, potrebna le logična izpeljava tega stališča. Po mnenju sodišča je treba zakonski tekst 1. odst. 10. člena ZDoh, ki določa, da se olajšava poveča za vsakega nadaljnjega otroka razlagati tako, da vključuje tudi pastorka/o kot vzdrževanega družinskega člana. Drugačno pravno tolmačenje bi bilo v nasprotju s pojmovanjem ustavnosti, kot izhaja iz navedene odločbe Ustavnega sodišča, in hkrati v nasprotju z mednarodnimi akti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, Mednarodne pogodbe, št. 15/90, v nad. Konvencija) v 2. odst. 3. člena Republiki Sloveniji nalaga, da otroku zagotovi takšno varstvo in skrb, kakršno je potrebno za njegovo blaginjo, upoštevaje pravice in dolžnosti staršev, zakonitih skrbnikov ali drugih posameznikov, ki so zakonsko odgovorni za otroka, in da v ta namen sprejme vse ustrezne zakonodajne in upravne ukrepe. Navedeno pa mora biti izvedeno v skladu s prepovedjo vsakršnega razlikovanja iz 2. člena Konvencije.

Sodišče je pri odločanju vezano na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Primere, ko sodišče meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti protiustaven, razrešuje 156. člen Ustave RS, ki predvideva prekinitev sodnega postopka in začetek postopka pred ustavnim sodiščem. Toda v danem primeru je bilo mogoče že na podlagi odločbe Ustavnega sodišča, št. U-I-10/98 z dne 22.4.1999, in ob upoštevanju dejstva, da z njo ugotovljene neustavnosti zakonodajalec kljub določenem 6 mesečnem roku vse do danes ni odpravil, sprejeti takšno razlago zakonskega teksta, ki ustreza ustavnemu načelu enakosti pred zakonom, zato se za zahtevo za presojo skladnosti navedene zakonske določbe z ustavo ni odločilo.

Po navedenem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo v skladu s 4. točko 1. odst. 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00). V ponovnem postopku bo morala tožena stranka izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe; pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča (3. odst. 60. člena ZUS). Ni pa sodišče tožbi ugodilo v delu, s katerim se zahteva naložitev plačila razlike med preveč plačanim in pravilno odmerjenim zneskom dohodnine, saj bi bilo odločanje o tem zahtevku, ko upravni postopek zaradi odprave odločbe druge stopnje še ni končan, preuranjeno.

Tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov sodnega postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v primeru, kadar sodišče v upravnem sporu odloča samo o zakonitosti izpodbijanega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.