Jedro

Tožena stranka s sprejemom sklepa uprave ni smela v pogodbi o zaposlitvi določene oz. med strankama dogovorjene plače enostransko znižati, ker je takšno znižanje nezakonito. Dejstvo, da tožnik od tožene stranke ni zahteval plačila višje plače, še ne pomeni, da je s plačilom nižje plače od dogovorjene soglašal. Tožnik je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012, ker v tem letu ni izrabil letnega dopusta in je bil pred prenehanjem delovnega razmerja v bolniškem staležu. To pa je objektivna okoliščina, ki onemogoča izrabo letnega dopusta.

Obvestilo, s katerim je tožena stranka tožnika obvestila, da preneha z dejavnostjo na določeni lokaciji in da bo njeno dejavnost prevzela druga družba, ki bo prevzela tožnika za nedoločen čas in pod istimi pogoji, kot jih je imel pri toženi stranki, ne predstavlja ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi s strani drugega delodajalca. Ustna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ni ponudba v skladu z 90.a členom ZDR. V konkretnem primeru tožnik ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, prav tako ni obstajala zaveza drugega delodajalca, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Zato je tožnik upravičen do odpravnine pri toženi stranki v skladu z določbami ZDR.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku iz naslova plač obračunati določene zneske ter od njih odvesti davke in prispevke in mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: za december 2011 obračunati 341,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila, za januar 2012 obračunati 326,97 EUR od 19. 2. 2012 do plačila, za februar 2012 obračunati 326,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 do plačila, za marec 2012 obračunati 326,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila, za april 2012 obračunati 326,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 do plačila ter za maj 2012 obračunati 304,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova plač več (obračun 155,72 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 do plačila), je zavrnilo (I. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova dodatka za delovno dobo obračunati določene zneske ter od njih odvesti davke in prispevke in mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: za marec 2012 obračunati 59,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila, za april 2012 obračunati 59,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2012 do plačila, za maj 2012 obračunati 51,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova dodatka za delovno dobo več (obračun 8,57 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 6. 2012 do plačila), je zavrnilo (II. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova ... stimulacije obračunati določene zneske ter od njih odvesti davke in prispevke in mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer: za december 2011 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2012 do plačila, za januar 2012 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 2. 2012 do plačila, za februar 2012 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2012 do plačila, za marec 2012 100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo (III. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 obračunati 254,35 EUR ter od tega zneska odvesti davke in mu plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2012 več (63,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 do plačila) ali drugače (odvod prispevkov), je zavrnilo (IV. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odškodnine za neizrabljeni letni dopust za leto 2012 obračunati 346,83 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu plačati neto znesek, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval več iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust (obračun 65,84 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska, je zavrnilo (V. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova odpravnine plačati 2.180,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2012 do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo. Kar je tožnik zahteval iz naslova odpravnine drugače (odvod davkov in prispevkov), je zavrnilo (VI. tč. izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 692,35 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (VII. tč. izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači za obdobje od decembra 2011 do maja 2012 nepravilno zaključilo, da naj bi tožena stranka tožnikovo plačo nezakonito enostransko znižala. Znižanje je bilo izvršeno v soglasju s tožnikom. Šele, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pričel izpostavljati, da se z znižanjem ni strinjal. Ob takšnem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpoved tožnika, ki je izpovedal, da z znižanjem plače ni soglašal. Navedeno velja tudi za dodatek za delovno dobo. V plačo, ki je bila znižana s tožnikovim soglasjem, je bil v mesecih od marca do maja 2012 vključen tudi dodatek za delovno dobo. Takšno ravnanje je skladno z Zakonom o minimalni plači, po katerem so v zakonsko minimalno plačo lahko vključeni vsi dodatki, razen dodatka za nadurno delo. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, kjer je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku za obračun in izplačilo dodatkov iz naslova individualne delovne uspešnosti. Iz obrazložitve izhaja, da je takšno odločitev sprejelo zgolj na podlagi izpovedi prič, da se je stimulacija praviloma obračunavala, in da je njena višina znašala med 100,00 in 300,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nikakršnega dokaznega postopka v smeri razrešitve vprašanja, kakšno je bilo število ur v vtoževanih mesecih, in če je bil glede na pravila, ki so veljala pri toženi stranki, v teh mesecih upravičen do takšnega dodatka. Dodatek mu je prisodilo namreč zgolj na podlagi ugotovitve, da je takšen dodatek prejemal v večini mesecev, in da je bila višina dodatka praviloma med 100,00 EUR in 300,00 EUR, kar pa je neargumentiran in neprepričljiv zaključek. Sodišče prve stopnje je tudi napačno prisodilo zakonske zamudne obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust od 1. 7. 2012, namesto od 2. 11. 2012. Prvostopenjsko sodišče bi moralo namreč že na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložil tožnik, ugotoviti, da je za pravice in obveznosti pravdnih strank veljala Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije, na katero se pogodba o zaposlitvi v uvodu izrecno sklicuje. Navedena kolektivna pogodba, ki je veljala v letu 2012 je v tretjem odstavku 81. člena določala, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca lahko regres za letni dopust izplača v več obrokih, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Zmoten je tudi zaključek, da naj tožena stranka ne bi dokazala, da je bila v letu 2012 nelikvidna. Poudarja, da je vsebina pojma insolventnosti opredeljena v 14. členu ZFPPIPP, in da je (trajnejša) nelikvidnost le ena od možnih oblik insolventnosti. Poudarja, da je že v odgovoru na tožbo konkretno obrazložila likvidnostne težave, s katerimi se je soočala v letih 2011 in 2012 ter za te trditve predložila tudi listinske dokaze. Meni, da je neutemeljeno ugodilo tudi zahtevku iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust. Do takšnega zaključka je prišlo zgolj na podlagi ugotovitve, da naj bi bil tožnik pred prenehanjem delovnega razmerja v bolniškem staležu, kar naj bi bila objektivna okoliščina, ki naj bi tožniku omogočila izrabo sorazmernega dela letnega dopusta v trajanju sedmih dni, ki mu je pripadal v letu 2012. Meni, da je takšna odločitev v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (npr. VIII Ips 107/2011 in VII Ips 191/2010). V skladu z navedeno sodno prakso, je za presojo upravičenosti do nadomestila za neizkoriščen letni dopust bistveno dejstvo, ali je delavec dejansko imel možnost izkoristiti letni dopust, pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov. Ker je bilo tožniku ves čas trajanja delovnega razmerja v letu 2012 omogočeno koriščenje letnega dopusta, pa te pravice zavestno ni izkoristil, do nadomestila za neizrabljen letni dopust ni upravičen, saj letnega dopusta ni koristil po lastni želji, ne pa zaradi onemogočanja s strani tožene stranke ali zaradi objektivnih okoliščin. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 218/2010 in VIII Ips 300/2010 ter pritožbenega sodišča v zadevah opr. št. Pdp 733/2011 in Pdp 1178/2008. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo tudi zahtevku iz naslova odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 3. 3. 2012 obvestila, da bo njeno dejavnost na lokaciji A. prevzela družba B. d.o.o., ki bo prevzela tudi tožnika in z njim sklenila pogodbo za nedoločen čas in pod istimi pogoji, kot jih je imel pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izpovedbe, da mu je bila pogodba o zaposlitvi pri družbi B. d.o.o. ponujena le ustno, neutemeljeno zaključilo, da takšna ponudba ne predstavlja ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu 90a. člena ZDR. Pojasnjuje, da ni bilo razloga, da bi novi delodajalec za tožnika sestavljal pisni predlog pogodbe o zaposlitvi, ker je tožnik očitno ni želel skleniti, saj je zavrnil že ustno ponudbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke zahteva izplačilo razlike v plači, stimulacije, sorazmernega dela regresa za letni dopust, nadomestilo za neizrabljen letni dopust in plačilo odpravnine. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2010. Delovno razmerje mu je prenehalo 24. 5. 2012 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, dodaja:

7. Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da tožena stranka s sprejemom sklepa uprave z dne 3. 1. 2012 ni mogla v pogodbi o zaposlitvi določene oz. med strankama dogovorjene plače enostransko znižati, ker je takšno znižanje nezakonito. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, samo dejstvo, da tožnik od tožene stranke ni zahteval plačila višje plače, še ne pomeni, da je s plačilom nižje plače od dogovorjene, soglašal. Sodišče prve stopnje je sledilo izpovedbi tožnika, ki je prepričljivo izpovedal, da z znižanjem plače ni soglašal. V skladu z navedenim so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bilo znižanje plače izvršeno v soglasju s tožnikom.

8. Nesprejemljivo je stališče tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je dodatek za delovno dobo prisodilo tožniku tudi od marca 2012 do maja 2012, nepravilno uporabilo materialno pravo, ker naj tožnik do dodatka na delovno dobo v teh mesecih ne bi bil upravičen, saj mu naj bi bil ta dodatek obračunan in izplačan že v okviru zakonske minimalne plače. Iz plačilne liste za december 2011 (torej za mesec, ko je tožena stranka tožniku prvič izplačala minimalno plačo) izhaja, da je tožena stranka tožniku poleg minimalne plače izplačala tudi dodatek za delovno dobo v višini 59,95 EUR bruto. Že na podlagi navedenega ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je bil ta dodatek tožniku obračunan in izplačan že v okviru zakonske minimalne plače. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, s tem, ko je tožbenemu zahtevku za obračun in plačilo dodatka za delovno dobo za marec in april 2012 ugodilo v višini 59,95 EUR bruto (ker bi bil dodatek v teh mesecih lahko le višji in ne nižji), za maj 2012 pa mu prisodilo le 85,71 % delež dodatka za delovno dobo v višini 51,38 EUR bruto, ker je bil v mesecu maju v delovnem razmerju 18 od 21 delovnih dni.

9. V zvezi z delovno uspešnostjo je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju (od decembra 2011 do marca 2012) nezakonito prenehala plačevati del plače za delovno uspešnost, in da je tožnikov tožbeni zahtevek iz tega naslova (po 100,00 EUR bruto mesečno) utemeljen. Tak zaključek je sodišče prve stopnje oprlo zlasti na izpoved priče C.C., ki je bila direktorica tožene stranke pred spornim obdobjem in je izpovedala, da je bil tožnik upravičen do dela plače za delovno uspešnost v odvisnosti od prodanih oz. fakturiranih ur, in da je mesečno prejemal od 100,00 EUR do 200,00 EUR iz tega naslova ter na izpoved D.D., ki je izpovedal, da so delavci tožene stranke prejemali stimulacijo vsak mesec v višini 200,00 EUR, 300,00 EUR. Tožnik je sicer res izpovedal, da je del plače za delovno uspešnost prejemal v večini mesecev, vendar pa to še ne pomeni, da sodišče ne more zaključiti, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova neutemeljen. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) po svojem prepričanju odločilo, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede same višine spornega dodatka je prav tako upoštevalo izpovedi prič C.C. in D.D. in ugotovilo, da je del plače za delovno uspešnost v preteklih mesecih znašal najmanj 100,00 EUR. Glede pritožbenega očitka, da sodišče ni izvedlo dokaznega postopka v smeri razrešitve vprašanja, če je bil tožnik glede na pravila, ki so veljala pri toženi stranki, v teh mesecih upravičen do takšnega dodatka, pa pritožbeno sodišče poudarja, da tožena stranka splošnega akta družbe, v katerem bi bili opredeljeni kriteriji za določitev delovne uspešnosti, ni predložila, zato je sodišče prve stopnje o utemeljenosti tega dela zahtevka odločalo na podlagi izpovedi zaslišanih prič.

10. Glede zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust, pritožba sicer utemeljeno navaja, da že iz pogodbe o zaposlitvi, ki se v uvodu izrecno sklicuje na Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine izhaja, da je za toženo stranko veljala navedena kolektivna pogodba, ki je v tretjem odstavku 81. člena določala, da se v primeru nelikvidnosti delodajalca lahko regres za letni dopust izplača v več obrokih, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Prav tako ima pritožba prav, da ne drži, da je nelikviden zgolj delodajalec, nad katerim se je začel kateri od postopkov zaradi insolventnosti, in da je vsebina insolventnosti pravzaprav opredeljena v 14. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 in naslednji) iz katerega je razvidno, da je (trajnejša) nelikvidnost le ena od možnih oblik insolventnosti. Pritožbeno sodišče kljub navedenemu ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča tudi glede zamudnih obresti od sorazmernega dela regresa za letni dopust pravilna, saj tožena stranka ni predložila dokazov, iz katerih bi izhajale njene likvidnostne težave. Predložila je namreč zgolj izpis iz AJPES-a, tj. podatke iz izkaza poslovnega izida v obdobju od 1. 1. do 31. 12. 2012. Iz navedenega pa ne izhaja, da v daljšem obdobju ni bila sposobna poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju, kot to določa 14. člen ZFFPPIPP.

11. Nepravilno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zavrniti zahtevek iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012 v višini 346,83 EUR, glede na to, da je ugotovilo, da tožnik v letu 2012 ni izrabil letnega dopusta, in da je bil pred prenehanjem delovnega razmerja v bolniškem staležu, kar je objektivna okoliščina, ki onemogoča izrabo letnega dopusta. Ne drži pritožbeni očitek, da tožnik letnega dopusta ni koristil po lastni želji oz., da je dejansko imel možnost izkoristiti letni dopust. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo mogoče izrabiti letnega dopusta (v celoti) pred prenehanjem delovnega razmerja. Navedeno je ugotovilo na podlagi izpovedi prič D.D. in E.E.. Oba sta namreč izpovedala, da pred prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki ni bilo mogoče koristiti letnega dopusta v celoti. Tožnik se sicer, zaslišan na glavni obravnavi res ni spomnil, ali je za dopust zaprosil, vendar pa iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik sklepa o odmeri dopusta sploh ni prejel, prav tako pa je navajal, da v letu 2012 ni mogel izkoristiti niti enega dneva dopusta.

12. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni bil upravičen do odpravnine zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi bila tožniku ponujena nova zaposlitev pri drugem delodajalcu v skladu z 90.a členom ZDR, tožnik pa naj bi neutemeljeno zavrnil to ponudbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da obvestilo z dne 30. 3. 2012, s katerim je tožena stranka tožnika obvestila, da preneha z dejavnostjo na lokaciji A., in da bo njeno dejavnost prevzela družba B., d.o.o., ki prevzame tožnika od 1. 4. 2012 za nedoločen čas in pod istimi pogoji, kot jih je imel pri toženi stranki (priloga B5), ne predstavlja ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi s strani drugega delodajalca. Prav tako tudi po prepričanju pritožbenega sodišča zgolj ustna ponudba nove pogodbe o zaposlitvi ni ponudba v skladu z 90.a členom ZDR. Poleg tega je potrebno upoštevati tudi dikcijo 90.a člena ZDR, ki določa, da kadar delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi in je delavcu že v času odpovednega roka s strani delodajalca oziroma zavoda za zaposlovanje ponujena nova ustrezna zaposlitev za nedoločen čas v skladu s tretjim odstavkom prejšnjega člena pri drugem delodajalcu in delavec sklene pogodbo o zaposlitvi, mu delodajalec ni dolžan izplačati odpravnine po 109. členu ZDR, če se drugi delodajalec v pogodbi o zaposlitvi zaveže, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. V konkretnem primeru tožnik ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, prav tako pa ni obstajala zaveza drugega delodajalca, da bo glede minimalnega odpovednega roka in pravice do odpravnine upošteval delovno dobo delavca pri obeh delodajalcih. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do odpravnine ter jo tudi pravilno izračunalo v skladu z določbami ZDR.

13. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).