Jedro

Od volje posestnika je odvisno, ali bo svojo lastninsko pravico, pridobljeno s priposestvovanjem, tudi uveljavil napram zemljiškoknjižnemu lastniku. Naknadna 30-letna voljna opustitev posesti onemogoča uveljavljanje te pravice v pravdi zoper zemljiškoknjižnega lastnika.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica lastnica parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. R. in je zato toženki naložilo, da ji je dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino, sposobno za prenos lastninske pravice na tej parceli na njeno ime in ji povrniti 65.946,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da je imela družina tožničinega moža, po katerem je tožnica dedovala, to parcelo v dobroverni posesti najmanj od začetka 30-ih let pa vsaj do srede 60-ih let dvajsetega stoletja, torej več kot 20 let, kar pomeni, da je že njen pravni prednik to parcelo priposestvoval. Zoper sodbo se pritožuje toženka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 353. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi zatrjuje, da je prvostopno sodišče odločitev o priposestvovanju sporne parcele sprejelo le na izpovedi ene same priče, in sicer S.J., pa še temu pokojni mož tožnice in njegov oče nista nikoli rekla, da sta lastnika vtoževane nepremičnine. Tudi tožničina svakinja M.P. je povedala, da ji oče ni nikoli povedal, na kakšen način so prišli do sporne parcele. Sicer pa prvostopno sodišče v obrazložitvi prihaja v nasprotje glede svoje dokazne ocene. Tako ni jasno, zakaj je štelo, da se je posest vtoževane nepremičnine izvajala do srede 60-ih let, ko pa je na drugi strani v celoti sprejelo kot verodostojno izpoved priče S.J., ki je povedal, da tožničin mož po letu 1960 ni kosil in ni več prihajal na parcelo in se je zato ta povsem zarastla. V zvezi z začetkom teka priposestvovalne dobe pa opozarja, da je ta priča rojena leta 1926, tožničina svakinja pa leta 1927, zato pri starosti treh oziroma štirih let še nista bila toliko razvita, da bi lahko sedaj govorila o tem, kaj sta zaznala leta 1930. Poleg tega je bila potrebna za priposestvovanje v času, v zvezi s katerim je sodišče ugotovilo tek priposestvovanja, najmanj 30-letna doba. Načelno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960, ki je to priposestvovalno dobo skrajšalo na 20 let, ni moglo imeti učinka za nazaj. Tudi zato priposestvovalna doba v obravnavanem primeru ni mogla preteči, še posebej ob upoštevanju, da med drugo svetovno vojno ni tekla. V nadaljevanju pritožbe opozarja še, da je pravni prednik tožene stranke A.C. pridobil lastninsko pravico na vtoževani nepremičnini na podlagi domika na dražbi leta 1940, zato bi pričela priposestvovalna doba lahko teči kvečjemu od tedaj dalje, saj se z domikom pridobi lastninska pravica na originarni način. To določa tudi zdajšnji 20. člen Zakona o temeljnih lastniskopravnih razmerjih (ZTLR). Opozarja še, da so okrog leta 1940 in po njem ljudje prav dobro vedeli, čigavo premoženje je šlo na dražbo in katera zemljišča to premoženje tudi predstavljajo. Ni tudi za zanemariti, kar je povedala toženka glede dogajanja v času, ko je bilo to ozemlje razdeljeno na cono A in cono B in kako so si pričeli vaščani prilaščati nepremičnine tistih, ki so bili v drugi coni. V zvezi z dobrovernostjo posestnika pa navaja, da je tožničin tast oporočno razpolagal s svojim premoženjem leta 1952, in sicer tako, da je svoje nepremično premoženje med dediče razdelil po posameznih parcelah. Torej je točno vedel, katere parcele so predstavljale njegovo imetje, zato bi v svoji oporoki omenil tudi sporno, če bi jo štel za svojo.

Vso zadevo pa je po mnenju pritožbe mogoče obravnavati tudi na drugačen način. Toženkin mož je podedoval sporno parcelo na podlagi sklepa o dedovanju v letu 1966, stric, po katerem je dedoval, pa je umrl že leta 1943 in je torej po določilih zakona pridobil posest na sporni nepremičnini že leta 1943. Sicer pa je sodišče ugotovilo, da sta vsaj od izdaje sklepa o dedovanju pokojnik in njegova žena (toženka) vsako leto zahajala na sporno nepremičnino. Na drugi strani pa iz izpovedi priče S.J. izhaja, da je morebitna posest na tej parceli s strani tožničinega prednika bila opuščena od leta 1960 dalje. Glede na navedeno je najmanj od leta 1966 dalje izvrševala posest toženka oziroma njen pravni prednik, tako da je do vložitve tožbe tudi že potekla priposestvovalna doba. Glede na določilo ZTLR pa bi dejansko bila odločilna v konkretenem primeru celo krajša, torej 10-letna posest. S priposestvovanjem pa seveda preneha lastninska pravica drugega. Če bi vzdržalo stališče prvostopnega sodišča, bi to pomenilo, da bi nekdo vtoževal lastninsko pravico na podlagi neke posesti, ki je bila izvrševana v davnini. To pa je nesprejemljivo. Pritožuje se tudi zoper odločitev, da mora tožeči stranki izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice na njeno ime, saj se ugotovitvene sodbe izvedejo po uradni dolžnosti. Tudi stroškov postopka ni dolžna nositi, saj če bi se izkazalo, da so pravni predniki tožnice pridobili lastninsko pravico, bi to morali urediti tedaj, ko so bili prizadeti še živi in so vedeli za njihovo pravico.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Po oceni pritožbenega sodišča so utemeljene tiste pritožene navedbe, s katerimi tožena stranka opozarja na (ne)izvrševanje posesti sporne parcele v obdobju od leta 1960 dalje. V pritožbi namreč poudarja izpoved priče S.J., katerega zaslišanje je prvostopno sodišče štelo kot odločilno za odločitev v tej zadevi, iz katere med drugim tudi izhaja, da naj bi tožeča stranka po letu 1960 opustila dotedanje izvajanje posesti na sporni nepremičnini. Po oceni pritožbenega sodišča so sicer neutemeljene navedbe, da naj bi tožena stranka zato po letu 1966 s priposestvovanjem ponovno pridobila lastninsko pravico na sporni parceli, saj je sodišče izrecno ugotovilo, da na tej parceli, ki je v naravi gozd, toženka in mož nista nikoli sekala, iz njene lastne izpovedi pa izhaja, da razen ogledov zemljišča nikakršne oblike posesti na zemljišču nista izvrševala. Zato njena izpoved, da je po letu 1966 s svojim, sedaj pokojnim možem redno zahajala na sporno zemljišče, kar je prvostopno sodišče štelo kot verodostojno izjavo, nima takšnega pomena, kot ga poudarja pritožba. Utemeljeno pa opozarja na vprašljivo izvrševanje posesti s strani tožeče stranke po letu 1966. V izpodbijani sodbi namreč res sodišče ugotavlja, da sta tožnica in njen mož prenehala izvrševati posest v navedenem obdobju "na način, ki bi bil viden in razumljiv toženi stranki." Res sicer dalje upošteva, da je tožnica takoj, ko je zvedela za nameravano prodajo parcele reagirala z vložitvijo tožbe zoper toženo stranko, kar naj bi kazalo, da se tej parceli ni nikoli odrekla, vendar pa ta zaključek, če se upošteva izpoved priče S.J., ni v zadostni meri zanesljiv. Od volje posestnika je namreč odvisno, ali bo svojo lastninsko pravico, pridobljeno s priposestvovanjem, tudi uveljavil oziroma uresničil z vpisom v zemljiško knjigo, ali ne. V obravnavanem primeru tožeča stranka tega vse do leta 1994 ni storila, čeprav naj bi po ugotovitvah sodišča priposestvovala parcelo že sredi 60-let. Po oceni pritožbenega sodišča je zato potrebno v zadevi oceniti težo in pomen te njene opustitve oziroma ugotoviti, ali je opustitev posesti, ki jo je prvostopno sodišče v razlogih sodbe le pavšalno omenilo, bila začasne narave in kakšni so bili vzroki zanjo. Ker gre za obdobje, daljše od 30-ih let, je zgolj vložitev tožbe v trenutku, ko je tožeča stranka izvedela, da namerava tožena stranka sporno parcelo prodati, težko šteti kot kontinuiteto v posesti, če le-ta ni bila manifestirana tudi na drugačen način.

Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo moralo prvostopno sodišče ugotoviti in oceniti še okoliščine, na katere je bilo opozarjeno in od katerih je odvisna pravilna materialnopravna odločitev v zadevi. Ob takem stališču v zadevi pa je nepotrebno odgovarjanje na ostale pritožbene navedbe, saj morebitna ugotovitev posesti tudi po obdobju od leta 1966 pa do vložitve tožbe v letu 1994 sanira ev. nepravilno ugotovitev o trajanju priposestvovalne dobe od leta 1933 dalje.