Jedro

V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje potrdita (sklep z dne 27. 9. 2024 v celoti, sklep z dne 18. 7. 2024 pa v izpodbijanem delu).

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom 18. 7. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočnosti sodbe v tej zadevi zadržalo učinkovanje kreditne pogodbe med pravdnima strankama 113178 z dne 2. 2. 2006, neposredno izvršljivega notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju terjatve po tej pogodbi, katere ničnost zahteva tožnica s predmetno tožbo.

Ocenilo je, da je verjetnost terjatve glede na obstoječo sodno prakso izkazana, saj ta šteje kreditne pogodbe, ki so bile nepoštene do potrošnika, za nične, take pa so vse, kjer banka ni pošteno in v celoti izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in s tem profesionalne skrbnosti. Tega ni storila, če potrošnika ni opozorila na možnost "črnega scenarija" pri najemu dolgoročnega kredita v pomenu, da mu ni predstavila realne možnosti, da se zaradi valutnih sprememb obrok kredita tako drastično poveča, da ga bo potrošnik težko odplačeval. Poleg tega pa je po oceni sodišča prve stopnje podan pogoj po 3. al. 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki je, da toženki z izdano začasno odredbo ne bodo nastale hujše posledice kot tožnici brez njene izdaje, saj je terjatev zavarovana s hipoteko, tožnici pa brez odredbe grozi nevarnost, da bo svojo obveznost preplačala, kar jo utegne siliti v pravdo za povračilo.

Zavrnilo je predlog tožnice v delu, da se toženki prepove razpolagati z navedeno terjatvijo, pod grožnjo denarne kazni, in sicer je ocenilo ta del predloga za nepotreben.

2.S sklepom 27. 9. 2024 je sodišče prve stopnje zavrnilo toženkin ugovor zoper izdano začasno odredbo.

3.Zoper sklep o ugovoru se toženka pritožuje s predlogom za njegovo spremembo v smeri ugoditve njenemu ugovoru oz. podrejeno predlaga razveljavitev ter ponovitev postopka pred sodiščem prve stopnje. Navaja, da je tožnica sprejela kredit v CHF po tem, ko je bila poučena o obrestnem in valutnem tveganju, bodočega tečaja pa ji ni bilo mogoče zagotoviti. Trdi, da je polno izpolnila pojasnilno dolžnost glede na tedaj veljavni zakon (ZVPotK) in znane okoliščine. Ni pa mogla toženka predvideti kasnejše in spremenjene sodne prakse. Opozorilo na vpliv "zelo velike depreciacije" in "črn scenarij" ni del Direktive 93/13 ali sodb SEU, gre izključno za vsebino Priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja. Gre za relativna pojma. Ocena, da pojasnilna dolžnost ni bila v redu izpolnjena, je arbitrarna, verjetnost terjatve pa ni z ničemer izkazana, saj niti opustitev pojasnilne dolžnosti ne more voditi do ničnostne sankcije, pri čemer se toženka sklicuje na prakso VS RS (II Ips 137/2018). Pritožnica meni, da tudi nadaljnji pogoji niso izkazani, saj je treba pogoje za izdajo regulacijske začasne odredbe razlagati restriktivno in je ne izdati zgolj ob pogoju iz 3. al. 2. odst. 272. čl. ZIZ. Ne drži, da bi bil kredit s strani tožnice kmalu poplačan, kaj šele preplačan. Celo v primeru ničnosti je treba plačati obresti za uporabo tujega denarja. Opozarja na stališče tukajšnjega pritožbenega sodišča v zadevi I Cp 2075/2023, da je treba kljub evroskladni razlagi določb ZIZ paziti na izpolnjenost zakonskih pogojev v vsakem konkretnem primeru.

4.Zoper sklep o delni zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe se pritožuje tožnica, predlaga njegovo spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Meni, da zgolj zadržanje učinkovanja pomeni bistveno prešibek ukrep za varstvo potrošnikovega položaja, ki še vedno lahko pričakuje izvršbo. Meni, da za zavrnitev tega dela predloga ni nobenega razloga.

5.Stranki sta vzajemno odgovorili na pritožbo druga druge, se zavzeli za njeno zavrnitev ter opredelili vsaka svoje nadaljnje pritožbene stroške.

6.Pritožbi nista utemeljena.

7.Sodišče prve stopnje je v sklepu o izdaji začasne odredbe in v sklepu o zavrnitvi ugovora zoper slednjo obsežno in pravilno povzelo pravne podlage (ZIZ, ki se razlaga oziroma uporablja evroskladno; - glej 12. do 15. tč. na str. 8 in 9, ter Zakon o varstvu potrošnikov - ZVPotK; evropske predpise in judikaturo Sodišča Evropske Unije - SEU) in novejšo sodno prakso v zvezi s krediti v CHF (8. do 10. tč. ter 13. do 18. tč. sklepa o ugovoru) ter na tej podlagi zaključilo, da je tožnica s stopnjo verjetnosti, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe, izkazala verjeten obstoj svoje terjatve za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in posledično ničnosti oziroma neveljavnosti akcesornih zavarovanj. Ta materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje je pravilen. Zahteve, ki jih (z razlago za nazaj) naslavlja novejša sodna praksa na banke kreditodajalke dolgoročnih kreditov, vezanih na CHF, glede pojasnilne dolžnosti, ki bi jih bile banke dolžne podati potrošnikom, so tako visoke, da jim toženkina obramba, ki se očitno naslanja na nekoliko starejšo in preseženo sodno prakso, na ravni navedb ne zadosti v smislu, da bi verjetnost terjatve tožeče stranke za ničnost predmetnega kredita ne bila izkazana. Z drugimi besedami; njen ugovor glede na omenjeno sodno prakso ni sklepčen.

8.Najprej je treba opozoriti, da je cilj Direktive 93/13 zagotoviti visoko raven varstva potrošnikov (glej v tem smislu sodbo SEU z dne 25. novembra 2020, Banca B., C-269/19, EU:C:2020:954, točka 37). Konkretno za zadeve, kot je ta, SEU v zadevi Getin Noble Bank SA, C-287/22 z dne 15. 6. 2023 pojasnjuje, kako je treba uporabiti Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva) v zvezi z začasnim zavarovanjem zahtevkov potrošnika, ki jih ta uveljavlja v zvezi z nepoštenimi pogoji v potrošniški kreditni pogodbi z valutno klavzulo, da se zagotovi polni učinek Direktive. Navedena odločba v uvodu izpostavi dve temeljni načeli evropskega prava varstva potrošnikov, ki sta glede na supremacijo evropskega prava zavezujoči del tudi slovenskega pravnega reda: načelo učinkovite zaščite potrošnika pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji in dolžnost zagotovitve učinkovitih sredstev za preprečitev nadaljnje uporabe nepoštenih pogodbenih pogojev (36. do 38. točka sodbe C-287/22).

9.Treba je šteti, da je v tovrstnih zadevah začasno odredbo praviloma treba izdati, če so izpolnjeni pogoji, ki jih je izpostavilo SEU v zadevi C-287/22:

a) da obstajajo zadostni indici, da so sporni pogodbeni pogoji nepošteni (temu je sodišče prve stopnje v sklepu o izdaji začasne odredbe pritrdilo);

b) da je zato verjetno, da bo treba zneske, ki jih je potrošnik plačal na podlagi sporne kreditne pogodbe, vrniti;

c) da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve (primerjaj 60. točko obrazložitve sodbe C-287/22).

10. Citirana sodba SEU ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik že plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da <em>obstaja tveganje</em>, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega (42. točka obrazložitve sodbe C-287/22). Da tega tveganja ni, pritožnica obrazloženo ne pojasni, ker vztraja na stališču veljavnosti predmetne sporne pogodbe. Za primer, da bi se pogodba izkazala za nično, navaja zgolj, da bi bilo tudi v tem primeru treba plačati obresti za uporabo tujega denarja, česar pa ne kvantificira in tudi podlage za to konkretno ne obrazloži.

11. V tej pravdi se s stopnjo verjetnosti nakazuje, da v primeru, če bi bil zahtevek tožnice utemeljen, polnega učinka končne meritorne odločitve v tej pravdi in polnega učinka Direktive ne bo mogoče zagotoviti brez začasnega zavarovanja, s katerim bi se zadržalo plačevanje mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi sporne pogodbe. To pa je - poleg verjetnosti obstoja terjatve na ničnost pogodbe - edini relevantni pogoj, ki ga je mogoče postaviti tožnici za utemeljitev predlaganega zavarovanja, če naj se nacionalna zakonodaja in sodna praksa razlagata lojalno, kot nalaga sodba SEU C-287/22.

12. Glede na navedeno se izkaže, da evroskladna razlaga relevantnih določb ZIZ v navedenih potrošniških sporih omogoča znatno znižane standarde sicer strogo pojmovanih pogojev za ureditvene začasne odredbe, in da je stališče iz citirane zadeve tukajšnjega pritožbenega stališča I Cp 2075/2023 osamljeno oz. v večinski praksi istega sodišča preseženo.

13. Neutemeljena je tudi tožničina pritožba. Sodišče prve stopnje pravilno pojasni, da ima začasno popolno zavarovanje svojega položaja tožnica zagotovljeno z izdano začasno odredbo, ki zadržuje celotno izvrševanje sporne pogodbe, vključno z izvršljivim notarskim zapisom in sporazumom o zavarovanju. Izvršba ji tako v času trajanja začasne odredbe iz tega razmerja ne more groziti.

14. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi zavrniti in sklepa sodišča prve stopnje potrditi (2. tč. 365. člena Zakona o pravdnem postopku), odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pa je v skladu z določbo 151. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

(1) Večinoma gre za odločbe Vrhovnega sodišča RS in odločbe Ustavnega sodišča RS v podobnih primerih, izdane od odločbe US RS Up-54/19-46 z dne 6. 7. 2023 dalje (npr. VSRS II Ips 8/2022, 49/2023, 54/2023 idr.).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/2, 272/2-3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.