Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da mora tožeča stranka, ki je tožbo umaknila, toženim strankam povrniti njim nastale pravdne stroške, potem ko je pravilno ugotovilo, da umik tožbe ni posledica izpolnitve zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se znesek 3.340,97 EUR v izreku sklepa nadomesti z zneskom 2.528,45 EUR. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženim strankam povrniti pravdne stroške v znesku 3.340,97 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka za njihovo plačilo dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo v novem postopku, potem ko je Višje sodišče v Celju s sklepom I Cp 406/2019 z dne 22. 1. 2020 razveljavilo sklep o stroških, vsebovan v sklepu Okrožnega sodišča v Celju P 653/2017 z dne 12. 7. 2019, s katerim je okrožno sodišče pravdni postopek zaradi umika tožbe ustavilo.

2. Tožeča stranka se je zoper sedaj izpodbijani sklep pritožila iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženim strankam naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke, v roku 15 dni od izdaje odločbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter toženim strankam naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožeče stranke, v roku 15 dni od izdaje odločbe sodišča druge stopnje, pod izvršbo, po izteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeča stranka (v nadaljevanju tudi: pritožnica) navaja, da je izpodbijani sklep glede odločitve o stroških postopka nepravilen in nezakonit. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnica navaja, da je bila tožba vložena izključno iz razloga, ker je prvi toženec na drugo toženko in tretjega toženca 30. 9. 2014 prepisal svojo nepremičnino, zato da bi onemogočal bodočo izvršbo tožeče stranke. Z vložitvijo tožbe je želela doseči prepis nepremičnine nazaj na prvega toženca, zato da bi prvi toženec imel premoženje, na katerega bi lahko posegla, saj bi imela v primeru uspeha v postopku I Pg 361/2016 zoper prvega toženca zapadlo terjatev in izvršilni naslov. Tožba je bila nujno potrebna, saj se je tožena stranka, glede na to, da je bil navedeni prenos lastninske pravice izveden neposredno po razrešitvi prvega toženca s funkcije predsednika uprave tožeče stranke in po sprejetju sklepa skupščine tožeče stranke o pregledu številnih poslov, ki jih je tožeča stranka sklepala pod vodstvom prvega toženca, na tej osnovi pa je prvemu tožencu 30. 6. 2014 prenehalo tudi delovno razmerje, zavedala nevarnosti vložitve odškodninskih tožb po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Do odsvojitve je dejansko prišlo ravno zaradi onemogočanja bodoče izvršbe na podlagi izvršilnega naslova tožeče stranke. Pritožnica navaja, da so bili za vložitev tožbe v predmetnem postopku izpolnjeni pogoji za ugotavljanje ničnosti Pogodbe o preužitku z dne 4. 9. 2014, prav tako pa tudi objektivni pogoj za izpodbijanje pravdnih dejanj iz 255. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer da je bila terjatev tožeče stranke do prvega toženca zapadla, da je bilo dejanje odsvojitve nepremičnine storjeno v škodo tožeče stranke in da toženec ni imel dovolj sredstev za izpolnitev terjatve tožeče stranke, saj je terjatev namesto njega izpolnila zavarovalnica, ki sprva ni želela vstopiti v pravdo ali se izjasniti glede podanega zavarovalnega kritja, zato tudi ni bilo jasno, ali je terjatev tožeče stranke sploh predmet zavarovalne pogodbe. Sodišče je s sklepom z dne 20. 4. 2018 prekinilo predmetni postopek do pravnomočne rešitve postopka I Pg 361/2016, saj je presodilo, da je odločitev odvisna od pravnomočne rešitve navedene zadeve, saj odločitev v navedenem gospodarskem sporu, glede vprašanja, ali ima tožeča stranka zapadlo terjatev do prve tožene stranke, za konkretno pravdo pomeni predhodno vprašanje. V zadevi I Pg 361/2016 je bilo pravnomočno razsojeno, da je prvi toženec dolžan tožeči stranki plačati 130.374,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, terjatev pa je bila 3. 6. 2019 tožeči stranki poravnana s strani zavarovalnice, zato je plačilu dne 19. 6. 2019 sledil umik tožbe. Pritožnica meni, da je potrebno izpolnitev v povezanem postopku I Pg 361/2016 upoštevati tudi v predmetnem postopku ter zaključiti, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki plačati pravdne stroške predmetnega postopka, saj je ravno njihova izpolnitev v povezanem postopku privedla do umika tožbe v tem postopku, zato je tudi potrebno šteti, da je prišlo v obravnavanem primeru do umika tožbe zaradi izpolnitve zahtevka.

6. Pritožbeno sodišče se s stališčem pritožnice ne strinja. Umik tožbe zavezuje tožečo stranko k povrnitvi stroškov. Edina izjema od navedenega pravila je umik tožbe po izpolnitvi zahtevka1. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da mora tožeča stranka, ki je tožbo umaknila, toženim strankam povrniti njim nastale pravdne stroške, potem ko je pravilno ugotovilo, da umik tožbe ni posledica izpolnitve zahtevka. Izhajalo je iz pravilnega stališča (enako stališče je izraženo tudi že v razveljavitvenem sklepu višjega sodišča I Cp 406/2019 z dne 22. 1. 2020), da je relevantna le izpolnitev zahtevka, ki ga je tožeča stranka zoper tožence uveljavljala s predmetno tožbo. Zato je pravilno pojasnilo, da bi bilo, glede na to, da je bila v konkretnem primeru tožba vložena zaradi ugotovitve ničnosti pogodbe o preužitku in neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, brezplačne dosmrtne služnosti pravice stanovanja, realnega bremena oskrbe in pravice prepovedi odtujitve in obremenitve ter vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, mogoče govoriti o tem, da so tožene stranke izpolnile tožbeni zahtevek, zgolj v primeru, ko bi le-te razveljavile Pogodbo o preužitku z dne 4. 9. 2014 in dosegle izbris bremen ter vzpostavile zemljiškoknjižno stanje, kot je na nepremičninah parc. št. 490/12 in 490/9 k.o. ... veljalo pred sklenitvijo pogodbe o preužitku. Pravilna je ugotovitev, da navedeno v konkretnem primeru ni bilo realizirano, saj tožene stranke tožbenega zahtevka, kot ga je vtoževala tožeča stranka, niso izpolnile, in posledično je pravilen sklep prvostopenjskega sodišča, da zaradi tega ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj, ko so tožene stranke izpolnile njen zahtevek. Ker torej tožeča stranka v tej zadevi tožbe ni umaknila zaradi izpolnitve zahtevka, mora toženim strankam povrniti pravdne stroške ne glede na razlog, iz katerega je to storila.

7. Pritožnica ugovarja tudi višini prisojenih pravdnih stroškov toženim strankam, in sicer ugovarja tako višini vrednosti točke, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo pri izračunu odvetniških stroškov, kot tudi številu priznanih točk za posamezno vlogo.

8. Kot navaja pritožnica, je sodišče pri odmeri vseh stroškov postopka upoštevalo odvetniško točko v višini 0,60 EUR, ki je bila določena s Sklepom o spremembi vrednosti točke, ki velja od 6. 4. 2019 dalje. V obravnavani zadevi je bil odgovor na tožbo sestavljen dne 12. 12. 2017, torej še v času veljavnosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR. Drži pritožbena navedba, da se zvišana vrednost točke 0,60 EUR uporablja od 6. 4. 2019 dalje, ne pa tudi navedba, da za storitve, ki so jih odvetniki opravili pred tem datumom, pa ne. Pritožnica se sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1484/2019 z dne 11. 12. 2019, ki pa ne predstavlja večinske oziroma ustaljene sodne prakse. Čeprav je bilo procesno dejanje - vložitev odgovora na tožbo - opravljeno pred uveljavitvijo zgoraj navedene spremembe vrednosti točke, je z vidika odmere stroškov postopka bistven čas odločanja sodišča. Takrat namreč nastane terjatev za povrnitev stroškov postopka nasprotni stranki skladno z drugim odstavkom 12. člena OT, v katerem je določeno, da je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji2. Ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 136.970,50 EUR (298.410 točk ob vrednosti točke 0,459 EUR) so tožene stranke, kot navaja tudi pritožnica, upravičene do povračila odvetniških stroškov za sestavo odgovora na tožbo, vloženega 12. 12. 2017, v višini 1.500 točk, kar pritožbeno ni izpodbijano. Tožene stranke pa so priglasile za sestavo odgovora na tožbo po tar št. 18 v zvezi s členom 7 OT skupaj 1560 točk, očitno1500 točk za sestavo odgovora na tožbo in 60 točk za zastopanje več strank po tretjem odstavku 7. člena OT (čeprav bi glede na to določbo lahko priglasile skupaj 1800 točk). Sodišče prve stopnje je glede na obrazloženo utemeljeno priznalo priglašenih 1560 točk in jih pomnožilo z vrednostjo točke 0,60 EUR, kar znaša 936,00 EUR. V tem delu zato pritožba, ki se zavzema, da bi bili za pravdo hipotetično potrebni samo stroški za vložitev odgovora na tožbo v višini 688,50 EUR, ni utemeljena.

9. Očitek pritožnice, da je prvostopenjsko sodišče nekritično toženim strankam priznalo tudi stroške, ki niso bili potrebni za pravdo oziroma jih je priznalo v previsokem znesku, pa je utemeljen le v delu, ki se nanaša na sestavo vloge z dne 27. 6. 2019, ne pa tudi v delu, ki se nanaša na sestavo vloge z dne 18. 6. 2019. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je za sestavo prve pripravljalne vloge (z dne 18. 6. 2019) priznalo 1560 točk (tar. št. 19/1 v zvezi s 7. členom OT), za drugo pripravljalno vlogo (z dne 27. 6. 2019) pa 1170 točk (tar. št. 19/2 v zvezi s 7. členom OT). Ne drži, da so bili stroški za ti dve vlogi v celoti nepotrebni. Prav tako ne drži, da vloga z dne 18. 6. 2019 ni pripravljalna vloga, ker da ni niti vsebinska niti obrazložena vloga. Tožene stranke so v tej vlogi prerekale vse dotedanje navedbe tožeče stranke, v kolikor jih izrecno niso priznavale, ter še dodale, da je bila terjatev po sodbi Okrožnega sodišča v Celju I Pg 361/2016 v celoti poravnana s strani zavarovalnice, kot so tožene stranke napovedale, da se bo zgodilo, če bi tožeča stranka v postopku uspela, že v odgovoru na tožbo. V vlogi so izpostavile, da so se njihove trditve, da tožeča stranka že od samega začetka ni imela pravnega interesa za vložitev tožbe, izkazale za utemeljene, prav tako pa so se kot pretirane in neresnične pokazale trditve tožeče stranke, da bi tožeča stranka izključno z izvršbo na nepremičnino lahko dosegla poplačilo svoje terjatve. Nazadnje so v tej vlogi še navedle, da je bil že od samega začetka neutemeljen tudi podredni tožbeni zahtevek, ker v času vložitve tožbe terjatev sploh še ni zapadla v plačilo, prav tako pa ni držalo, da prvi toženec svojih morebitnih dolgov ne bi mogel poplačati in s tem škodovati svojim upnikom. Glede na povzeto vsebino je moč zaključiti, da so v tej vlogi tožene podale vsebinske navedbe in da je vloga obrazložena, pri čemer so se sklicevale na že dotlej predlagane dokaze, zato je to vlogo šteti kot pripravljalno vlogo. Stroški za sestavo te vloge so zato potrebni pravdni stroški. Sodišče prve stopnje je to pravilno zaključilo in pravilno za sestavo te, prve pripravljalne vloge, toženim strankam priznalo po tar. št. 19/1 v zvezi s 7. členom OT priglašenih 1560 točk. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo toženim strankam za sestavo vloge z dne 27. 6. 2019, iz katere izhaja, da se strinjajo z umikom tožbe, in v kateri so priglasile pravdne stroške, priznati stroške na podlagi 4. točke tarifne številke 19 OT. Vloga, v kateri pravdna stranka poda soglasje k umiku tožbe in priglasi pravdne stroške namreč ni obrazložena pripravljalna vloga, zato jo je treba ovrednotiti po 4. točki tar. št. 19 OT kot drugo vlogo, za katero je predpisana nagrada v višini 50 odvetniških točk. Glede na obrazloženo je torej zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da so tožene stranke upravičene do povrnitve stroškov v višini 1170 točk za sestavo vloge z dne 27. 6. 2019. Ob pravilni uporabi OT, to je 4. točke tar. št. 19 v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena OT, so tožene stranke upravičene do povrnitve stroškov za sestavo te vloge v višini 50 točk, povišano za 20 %, kar znaša skupaj 60 točk oziroma ob vrednosti točke 0,60 EUR 36,00 EUR. Po vsem obrazloženem nagrada pooblaščenca toženih strank ob pravilni uporabi OT tako znaša skupaj 3.364 točk (in ne 4.474 točk, kolikor je priznalo sodišče prve stopnje), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 2.018,40 EUR oziroma ob upoštevanju še 22 % DDV na odvetniške storitve v višini 444,05 EUR skupaj tako 2.462,45 EUR. Po prištetju stroška sodne takse v višini 66,00 EUR znašajo skupno pravdni stroški toženih strank, ki jih mora povrniti tožeča stranka, 2.528,45 EUR.

10. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in izpodbijani sklep o pravdnih stroških delno spremenilo, tako da je znesek 3.340,97 EUR nadomestilo z zneskom 2.528,45 EUR, sicer pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti pritožbeno uveljavljeni razlogi niti tisti na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. in 3. točka 365. člena ZPP).

11. Glede na delni pritožbeni uspeh tožeče stranke in glede na vsebino odgovora na pritožbo, v katerem so tožene stranke obrazloženo in prav tako delno uspešno nasprotovale pritožbi, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka ( prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 158. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. 2 Primerjaj s sklepi VSL II Cp 1793/2019, VSM I Cp 570/2019 in VSC I Cp 423/2019.