Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker ni bilo zamude, toženec ni (bil) prekludiran pri opravljanju procesnih dejanj. Vrnitev v prejšnje stanje očitno ni potrebna in tožencu tudi ne bi prinesla nobene pravne koristi. Njegov predlog ni dovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP pravilno zavrglo.
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo toženčevo zahtevo za vrnitev v prejšnje stanje.
2. Toženec se v pritožbi sklicuje na „vse“ pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je pravočasno predlagal vrnitev v prejšnje stanje, ker se ni mogel udeležiti naroka 14. 9. 2015. Sodišče ga na narok sploh ni povabilo, sodbo pa je izdalo brez obravnave, čeprav sta jo obe pravdni stranki zahtevali. Dejansko stanje je bilo zato napačno ugotovljeno, toženec pa oškodovan, ker ni mogel predstaviti svojih dokazov. Sodba je nezakonita, prav tako izpodbijani sklep, ki ga je sodišče oprlo izključno na svojo pristransko in subjektivno oceno.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi že izdalo sodbo. Ker gre za spor majhne vrednosti, je to storilo brez razpisa naroka na podlagi drugega odstavka 445. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Toženec v pritožbi zoper sodbo očita sodišču napačno uporabo navedenega zakonskega pooblastila, iz istega razloga pa je prvenstveno predlagal vrnitev v prejšnje stanje.
5. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko toženčevega predloga ni upoštevalo. Po prvem odstavku 116. člena ZPP namreč lahko vrnitev v prejšnje stanje doseže samo stranka, ki je (iz opravičenega vzroka) zamudila narok ali rok za kakšno pravdno dejanje. Toženec ni še ničesar zamudil. Zoper sodbo se je, kot že navedeno, pravočasno pritožil, medtem ko naroka dne 14. 9. 2015, ki se ga po lastnih trditvah ni mogel udeležiti, v resnici ni bilo. Iz spisa je razvidno, da obravnava ni bila niti razpisana, zato je razumljivo, da toženec vabila nanjo ni prejel. 6. Ker torej ni bilo zamude, toženec tudi ni (bil) prekludiran pri opravljanju procesnih dejanj. Vrnitev v prejšnje stanje očitno ni potrebna in tožencu tudi ne bi prinesla nobene pravne koristi. Njegov predlog torej ni dovoljen, zato ga je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 120. člena ZPP pravilno zavrglo.
7. Ostale pritožbene trditve za preizkus izpodbijanega sklepa niso pomembne. Toženec z njimi namreč nasprotuje pravilnosti in zakonitosti izdane sodbe. O toženčevi pritožbi zoper sodbo pa bo sodišče druge stopnje lahko odločalo šele potem, ko bo sodišče prve stopnje tožniku omogočilo odgovor na to toženčevo pritožbo.
8. Toženčevi pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, procesnih ali materialnih kršitev, na katere mora sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbo je zato zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.
9. Pritožbeni stroški niso bili priglašeni.