Jedro

Tožnikoma po zakonu in predpisu, ki sta pravna podlaga odločb o ureditvi prometa, ni mogoče priznati pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki bi jima dajala lastnost stranke v tej upravni stvari. Urejanje prometa v občini je stvar lokalne skupnosti in ga občina izvaja v skladu s pooblastili iz 44. člena ZJC. Z ugovorom, da je zaradi postavitve ovir na peš poti smotrno poslovanje cvetličarne tožnikov, tožnika uveljavljata zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Občinske uprave Občine A. št. ... z dne 14. 5. 2003, s katerim je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za obnovo postopkov, ki sta bila končana z odločbama Občinske uprave Občine A. št. ... z dne 12. 3. 2002 in št. ... z dne 20. 3. 2002. Prvostopni upravni organ je zahtevo za obnovo postopka zavrnil, ker je ugotovil, da tožeča stranka ne izkazuje pravnega interesa za udeležbo v postopku. Tožena stranka se s takšno odločitvijo prvostopnega upravnega organa strinja in se v obrazložitvi sklicuje na 43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju ZUP), ki določa, da ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 9. točka 260. člena ZUP določba, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Ker je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil, da odločbi ne moreta vplivati na pravne koristi tožeče stranke, je utemeljeno zavrnil njeno zahtevo za obnovo postopka, ker za dovolitev obnove postopka procesne predpostavke niso bile izpolnjene.

Tožnika v tožbi navajata, da odločba tožene stranke temelji na abstraktnih pravnih normah, ne upošteva pa dejanskih pravnih razmerij. Prvi tožnik je lastnik poslovnih prostorov na parc. št. ..., druga tožnica pa je lastnica zelenice na parc. št. ... pred stavbo na parc. št. ..., vse k.o. A. Sporna cesta, ki je predmet odločb, zoper kateri sta tožnika vložila zahtevo za obnovo postopka, pa poteka po parc. št. ... k.o. A., ki neposredno meji na parc. št. .... S sporne ceste je asfaltiran tudi dostop na vzhodni strani parc. št. ... k.o. A. Iz opisanega lastniškega in posestnega stanja nesporno izhaja, da tožnika kot lastnika mejnih parcel izkazujeta pravni interes, saj se z odločbo neposredno posega v način poslovanja cvetličarne. Z zaprtjem "poti skozi park" za ves promet od priključka na B. cesto se posega v neposredne pravne koristi tožnikov, dokler imata cvetličarno A.A.A. v stavbi hotela B.B.B. (parc. št. ... k.o. A.) in dostop z B. ceste preko "poti skozi park" in dokler sta lastnika prac. št. ... k.o. A. Tožnika o izdaji odločb nista bila obveščena in nista bila pritegnjena kot stranki v predmetni postopek, zaradi česar sta vložila zahtevo za obnovo postopka. Izpodbijana odločba tudi po vsebini posega v pravice tožnikov, ki izvirajo iz lokacijskega dovoljenja, v katerem je predviden dostop do cvetličarne A.A.A. na SV delu parc. št. ..., tlakovan s tlakovci, dostop pa je mogoč samo s parc. št. .... Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in toženi stranki naloži plačilo sodno odmerjenih stroškov tega postopka v 15 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je promet v C. urejen z Zazidalnim načrtom za centralno območje Radovljice (UVG, št. 27/83, 31/96, 39/99, Ur. list RS, št. 20/94, DNUO, št. 1/00). Vsi posegi v prostor v C. se izvajajo v skladu z omenjenim dokumentom, ki določa med drugim tudi, da prometne povezave skozi C. niso dopustne. Promet skozi C. je urejen s prometno signalizacijo (prometni znak: steza za pešce). Lokacijsko dovoljeno, izdano dne 13. 8. 2001, ki dovoljuje spremembo namembnosti dela stare restavracije v cvetličarno, katere lastnika sta tožnika, se nanaša tudi na prometno ureditev in napotuje na upoštevanje veljavnih občinskih prostorskih aktov. Izrecno govori tudi o prometni ureditvi in določa režim dostave in parkiranja ter določa, da bo dostava samo prek parcele št. ... k.o. A. Tožena stranka poudarja, da citirano lokacijsko dovoljenje govori o "dostopu" na SV strani, ki bo tlakovan, in ne o "dovozu", saj glede na veljavni zazidalni načrt promet na poti skozi C. ni dopusten. Odločbi Občinske uprave Občine A. št. ... z dne 12. 3. 2002 in ... z dne 20. 3. 2002 sta bili izdani zgolj zaradi uresničitve projektne rešitve ureditve peš poti v C., zaradi česar nista mogli v ničemer zmanjšati pravic tožnikov oziroma vplivati na njune pravne koristi, kar pomeni, da niso bili podani pogoji za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke zavrne in ji naloži plačilo stroškov postopka.

Tožnika na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo odgovarjata, da se navedbe in dokazi tožene stranke ne nanašajo na tisti del poti skozi C. (v njenem začetku s ... cesto), za katerega uveljavljata svoj pravni interes. Zmotno je stališče tožene stranke, da so zaradi sprejetega zazidalnega načrta vse stranke izgubile pravni interes v zadevah, ki neposredno posegajo v njihove pravice in pravne koristi. Že sama odločba o ureditvi peš poti odkazuje, da gre za upravni postopek, v katerega bi občina morala povabiti tudi stranke, katerih se tiče ta ureditev.

V pripravljalni vlogi tožena stranka prereka navedbe tožeče stranke in navaja, da gre v konkretni zadevi za začetni del poti skozi C., kjer je prometni režim urejen v skladu z zazidalnim načrtom. V skladu z obstoječo ureditvijo prometa ni bil nikoli predviden dostop do lokala tožeče stranke z južne ali jugovzhodne strani, zato v ničemer ni bil spremenjen obseg pravic tožeče stranke, saj odločba ni zaprla dostopa ali dovoza do poslovnega prostora. Iz lokacijskega dovoljenja za lokal izhaja, da je dovozni priključek s parc. št. ..., obstoječ iz javne ceste parc. št. ..., prometne povezave na pot skozi C. pa niso dopustne.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi gre za sporno odločitev o obnovi upravnega postopka, ki sta ga predlagala tožnika iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, ker jima kot osebama, ki bi morali biti udeleženi v postopku kot stranki, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. Po 1. odstavku 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes vstopiti v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Pravice in pravne koristi določajo materialni predpisi, ki urejajo posamezna pravna področja. V konkretnem primeru sta bili sporni odločbi Občinske uprave Občine A. št. ... z dne 12. 3. 2002 in št. ... z dne 20. 3. 2002, izdani na podlagi 44. in 82. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/97, v nadaljevanju ZJC) v zadevi urejanja prometa, talne in vertikalne signalizacije v Občini A. Tudi po presoji sodišča po zakonih, ki so pravna podlaga navedenima odločbama, tožeča stranka nima nikakršne pravice, obveznosti, ali pravne koristi, ki bi ji dajala lastnost stranke v tej upravni stvari. Odločba prvostopnega upravnega organa se v obrazložitvi sklicuje na Zazidalni načrt za centralno območje Radovljice, ki med drugim določa, da prometne povezave skozi C. niso dopustne. Sporni odločbi sta bili izdani zgolj zaradi uresničitve projektne rešitve ureditve peš poti v C. Sodišče pritrjuje odločitvi tožene stranke in prvostopnega upravnega organa, da v primeru obravnavanega upravnega postopka urejanja prometa v občini tožnika ne moreta biti stranki v postopku v smislu 43. člena ZUP. Tudi po presoji sodišča po zakonu in predpisu, ki sta pravni podlagi navedenima odločbama (ZJC in Odlok o občinskih cestah, Uradni vestnik Gorenjske, št. 47/99) tožnikoma ni mogoče priznati pravic, obveznosti ali pravnih koristi, ki bi jima dajale lastnost stranke v tej upravni stvari. Urejanje prometa v občini je stvar lokalne skupnosti in ga občina izvaja v skladu s pooblastili iz 44. člena ZJC. Po določbah Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, v nadaljevanju ZVCP) je občina pristojna za ureditev prometa v občini. Po določbi 86. člena ZVCP lahko pristojni organ (v smislu 17. člena ZVCP je to občina), določi kot območje za pešce del ceste ali cesto v naselju ali del naselja (1. odstavek 86. člena ZVCP), v območju za pešce pa je lahko dovoljena le vožnja s kolesi in posebnimi prevoznimi sredstvi (2. odstavek 86. člena ZVCP).

V smislu 2. odstavka 267. člena ZUP organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo postopka, zavrže predlog za obnovo, če ugotovi, da predloga za obnovo ni podala upravičena oseba. Sodišče v tem primeru ugotavlja, da je pristojni organ predlog za obnovo postopka zavrnil kot neutemeljen (3. odstavek 267. člena ZUP), čeprav bi ga moral zavreči v smislu 2. odstavka 267. člena ZUP, vendar po presoji sodišča ne gre za takšno kršitev določb postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost odločitve, ki je v tem primeru po presoji sodišča pravilna. Pristojni organ je svojo odločitev oprl na Zazidalni načrt za centralno območje Radovljice, ki določa, da prometne povezave skozi C. niso dopustne. Citira tudi lokacijsko dovoljenje, izdano dne 13. 8. 2001, izdano v zvezi s spremembo namembnosti dela stare restavracije v cvetličarno v lasti tožečih strank, ki se nanaša tudi na prometno ureditev in dovoze do njunega lokala. Tožnika pa sta imela v upravnem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja možnost, da kot stranki uveljavljata in zavarujeta svoje pravne interese.

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore, po katerih uveljavljata tožnika svoj pravni interes na podlagi lastništva poslovnega prostora in zelenice na parc. št. ... in št. ... k.o. A. Z ugovorom, da je zaradi postavitve ovir na peš poti v C. (stebrički in korita) moteno poslovanje njune cvetličarne, tožnika uveljavljata zgolj svoj dejanski interes, ne pa tudi pravnega. Ker se je v izpodbijani odločbi tožena stranka v celoti strinjala z odločitvijo prvostopnega upravnega organa, ki je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljil svojo odločitev, sodišče zavrača kot neutemeljen tudi tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijane odločbe pomanjkljiva.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06), ker je presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, pravilen pa je bil tudi postopek pred izdajo odločbe.

Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, je sodišče moralo zavrniti tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka (154. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, 26/02, 13/03-u.p.b., 36/04-u.p.b. in 43/06-odl. US, v zvezi s 16. členom ZUS).