Jedro

Tožena stranka je tudi v ponovljenem postopku nepravilno obravnavala vlogo tožnika, saj jo je nepravilno in nezakonito z izpodbijanim sklepom zavrgla iz razlogov, ker tožnik v postopku verifikacije po 5. členu ZLD za vložitev takšne vloge naj ne bi imel stvarne legitimacije. Tožnik je po presoji sodišča legitimiran za vložitev vloge za verifikacijo nove lekarne oz. podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine, kar pa ne pomeni, da bo lahko takoj tudi začel s poslovanjem te podružnice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za zdravje 1600-57/2013/54 z dne 3. 4. 2015 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla vlogo tožnika za verifikacijo Lekarne A. z dne 22. 11. 2013 (točka 1 izreka); posebni stroški postopka niso nastali (točka 2 izreka). Tožnik je 22. 11. 2013 vložil vlogo za verifikacijo Lekarne A.. Gre za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1559/2014-13 z dne 3. 2. 2015, predhodno pa na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 338/2014-12 z dne 20. 8. 2014. Sodišče je s sodbo I U 1559/2014-13 z dne 3. 2. 2015 zadevo vrnilo v ponovni postopek in navedlo, da je tožena stranka vezana na pravno mnenje Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 338/2014-12 z dne 20. 8. 2014. Iz prakse Vrhovnega sodišča RS (glej sodbi X Ips 1095/2014 in X Ips 519/2007) sicer izhaja, da vezanost ni absolutna in da lahko upravni organ za odstop od napotkov sodišča navede utemeljene razloge za takšno odločanje, česar pa upravni organ ni storil in ni navedel nobenih razlogov, niti jih ni obrazložil, ko je v ponovljenem postopku vlogo tožnika za verifikacijo Lekarne A. s sklepom ponovno zavrgel iz razloga, ker tožnik naj ne bi imel legitimacije za vložitev takšnega predloga.

2. Tožena stranka je v ponovljenem postopku sledila napotkom iz sodbe Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 1559/2014-13 z dne 3. 2. 2015 in pri tem upoštevala tudi sodbo tega sodišča I U 1114/2014-10 z dne 17. 3. 2015. V ponovljenem postopku je ponovno ugotavljala ali tožnik izpolnjuje predpostavke, določene v 9. členu in 10. členu Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju: ZLD). Tožnika je 9. 3. 2015 in 20. 3. 2015 pozvala na dopolnitev vloge za verifikacijo navedene lekarne, vendar tožnik svoje vloge ni dopolnil. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je tako izhajalo, da je Lekarna B. vložila vlogo za verifikacijo nove lekarne na območju Občine A., kjer že deluje Javni zavod C.. Na podlagi 9. člena pa Javni zavod za opravljanje lekarniške dejavnosti ustanovi občina ali mesto za opravljanje dejavnosti na svojem območju v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravstvo, po poprejšnjem mnenju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pri tem pa dikcija „na svojem območju“ nedvoumno pomeni območje občine ali mesta. Lekarniška dejavnost je javna služba, ki jo opravljajo javni zavodi in na podlagi podeljene koncesije zasebniki v javnem interesu. Tožnik pa ne izpolnjuje vseh procesnih predpostavk v skladu s 129. členom Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in tako ni podana stvarna legitimacija tožnika za vložitev predmetne vloge (9. člen in 10. člen ZLD). Zakonske določbe je potrebno interpretirati skladno z namenom ZLD. Pravilnik o pogojih za opravljanje lekarniške dejavnosti v postopku verifikacije lekarne (v nadaljevanju: Pravilnik) res navaja, da je ministrstvo pristojno za ugotovitev ali lekarna izpolnjuje s Pravilnikom predpisane pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti. Vendar pa so ti pogoji prvenstveno opredeljeni v 5. členu ZLD. Pravilnik pa zgolj določa natančnejše pogoje, ki jih mora izpolnjevati lekarna za opravljanje lekarniške dejavnosti.

3. Tožnik v tožbi ugovarja, da tožena stranka ni sledila napotkom iz predhodno citiranih sodb Upravnega sodišča RS. Tožena stranka je 16. 3. 2015 prejela zapisnik o opravljeni verifikaciji Lekarne A., iz katerega izhaja, da ta izpolnjuje vse pogoje iz Pravilnika. S tem, ko je tožena stranka z izpodbijanim sklepom ponovno zavrgla vlogo tožnika za verifikacijo Lekarne A. kot stranke, ki za vložitev takšne vloge nima legitimacije, je tožniku kršila pravice enakega varstva iz 22. člena, do pravnega sredstva iz 25. člena in načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Upravni postopek se je v zadevi vodil na podlagi vloge za verifikacijo lekarne v A., ki jo je tožnik vložil 22. 1. 2013. Verifikacija je bila nesporno uspešno izvedena, saj je 16. 3. 2015 tožena stranka prejela zapisnik komisije o opravljeni verifikaciji Lekarne A., iz katerega izhaja, da ta izpolnjuje vse pogoje iz Pravilnika. Pravilnik določa, da se postopek verifikacije začne na predlog javnega zavoda ali koncesionarja, ki ga ta vloži v 30 dneh pred potekom odločbe o verifikaciji. Na podlagi vloge izda ministrstvo odločbo. Odločanje o verifikacije lekarne je upravna zadeva. Tožena stranka lahko v postopku verifikacije lekarne izvaja zgolj funkcijo verifikacije. Tožnik je nesporno organiziran kot javni zavod in je upravičen vložiti predlog za verifikacijo lekarne. Tožena stranka pa kljub določbam ZLD, v katerem območje opravljanja lekarniške dejavnosti ni definirano (9. člen ZLD), neutemeljeno sklepa, da se lahko lekarniška dejavnost opravlja zgolj na območju občine ustanoviteljice javnega zavoda, kar pa je v nasprotju s pravnim stališčem iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 338/2014-12 z dne 20. 8. 2014. Iz zakona izhaja, da javni zavod ustanovi občina na svojem območju. Lekarno pa lahko javni zavod organizira na določenem območju, ki pa ni nujno območje občine ustanoviteljice, kot ga določajo predpisi, ki urejajo lokalno samoupravo. Tožena stranka ne spoštuje delitve na posamezne veje oblasti in ne sledi napotkom iz predhodno citiranih sodb Upravnega sodišča RS. Tožnik izvaja dejavnost v 19 občinah v lekarnah in podružnicah lekarn, kjer pa te občine niso tudi soustanoviteljice javnega zavoda tožnika.

4. Tožnik je želel tudi vpogledati v zadevni upravni spis. Po prejemu poziva za vpogled v upravni spis je tožena stranka izdala izpodbijani sklep z datumom 3. 4. 2015, ki je bil oddan na pošto 8. 4. 2015. Kasneje je z elektronsko pošto 15. 4. 2015 tožnika obvestila, da lahko vpogleda v predmetni upravni spis 20. 4. 2015. Tako tožnik dejansko ni imel možnosti, da bi se opredelil oz. izjavil o dejanskih in pravnih naziranjih upravnega organa. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Sodišču tožnik predlaga prednostno obravnavo zadeve. Predlaga tudi, da naj sodišče v zadevi odloči v sporu polne jurisdikcije, saj so za to izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Verifikacija predmetne lekarne je bila nesporno uspešno izvedena, saj tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je 16. 3. 2015 tožena stranka prejela zapisnik o opravljeni verifikaciji Lekarne A. in da ta izpolnjuje pogoje iz Pravilnika. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in v zadevi odloči tako, da lekarna v A. Javnega zavoda B. izpolnjuje pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti, zato se verificira. V lekarni se lahko opravljajo strokovna dela, ki jih tožnik v tožbi navaja. Verifikacija lekarne se opravi za obdobje pet let. Postopek ponovne verifikacije se začne na predlog javnega zavoda, ki ga ta vloži v 30 dneh pred potekom odločbe o verifikaciji. Če se lekarna v tem obdobju preseli, prenovi ali spremeni obseg strokovnega dela, je treba podati vlogo za verifikacijo takoj po opravljeni spremembi. Tožnik sodišču tudi predlaga, da naj toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je v ponovljenem postopku upoštevala pravno mnenje sodišča iz predhodno citiranih sodb in izvedla postopek verifikacije Lekarne A. s tem, da je izdala procesni sklep o imenovanju komisije za ugotovitev izpolnjevanje pogojev za verifikacijo. Komisija je opravila pregled prostorov tožnika v A. in posredovala zapisnik o opravljeni verifikaciji Lekarne A., ki ga je tožena stranka prejela 16. 3. 2015. Iz tega zapisnika izhaja, da Lekarna A. izpolnjuje pogoje iz Pravilnika. Kljub temu pa je bila tožena stranka pri obravnavanju vloge tožnika dolžna uvodoma tudi ugotoviti ali so v zadevi podane vse procesne predpostavke iz 129. člena ZUP, kamor sodi tudi stvarna legitimacija stranke za vložitev določene vloge. Ker tožnik ni izpolnjeval pogojev za stvarno legitimacijo iz 9. člena in 10. člen ZLD, je vlogo tožnika z izpodbijanim sklepom zavrgla. Tožnik je namreč vložil vlogo za verifikacijo nove lekarne na območju Občine A., kjer pa je že deloval Javni zavod C., katerega soustanoviteljica je Občina A. Tožnik pa ni izkazal, da bi bil ustanovljen za delovanje na območju Občine A. in tudi ne, da bi bila Občina A. njegova soustanoviteljica. Zato tožnik ni legitimiran za vložitev vloge za verifikacijo lekarne na območju Občine A. 6. Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da mu ni bil omogočen vpogled v upravni spis. Tožena stranka je 7. 4. 2015 prejela vlogo tožnika za vpogled v upravni spis, kar je razvidno iz odtisa prejemne štampiljke. Kolikor bi imel tožnik dejansko interes, bi že pred tem lahko zahteval vpogled v upravni spis. Tožena stranka pa je tudi sicer odločila zgolj na podlagi dokazov in dejstev, ki so bili tožniku že znani. Dodatnih dokazov, ki bi lahko vplivali na drugačno odločitev, pa ni pridobila. V zvezi s predlogom tožnika za meritorno odločitev sodišča tožena stranka navaja, da za takšno odločitev ni podane zakonske podlage, saj tožnik v tem postopku nima stvarne legitimacije. Glede ugovora o omejevanju konkurence pa tožena stranka pripominja, da lekarniška dejavnost ni tržna dejavnost in se opravlja kot javna služba, zato jo lahko opravlja javni zavod na podlagi podeljene koncesije, kakor tudi zasebniki. Lekarniška dejavnost se opravlja v javnem interesu, saj gre za zagotavljanje preskrbe prebivalstva ter zdravstvenih zavodov in drugih organizacij z zdravili. Dodatne dejavnosti iz tretjega odstavka 2. člena ZLD pa niso izvzete iz pravnega režima tržnih dejavnosti in se ne opravljajo kot javna služba, zato jih lahko opravlja vsaka fizična ali pravna oseba, ki ima v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah za takšne dejavnosti ustrezno registracijo. Sodišči predlaga, da tožbo zavrne.

7. Tožnik v pripravljalnih vlogah navaja, da je že 2. 4. 2015 zaprosil za vpogled v upravni spis, ki pa mu ni bil omogočen. Šele 15. 4. 2015 je prejel elektronsko pošto, da mu bo upravni organ omogočil vpogled v spis 20. 4. 2015. Tožena stranka tudi ne zanika, da je 16. 3. 2015 prejela zapisnik o uspešno opravljeni verifikaciji Lekarne A.. ZLD pa nikakor ne more biti podlaga za izdajo sklepa o zavrženju vloge tožnika za verifikacijo lekarne izven območja njegove ustanoviteljice (v danem primeru B.). Navaja sodbi SEU v zadevah C-475/99 in C-35/96 glede nedopustnih monopolov. Meni tudi, da je prišlo do kršitev pravice tožnika do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS in da gre za omejevanje konkurence. Glede na dejstvo, da je tožnik uspešno opravil verifikacijo, pomeni, da je tožnik imel v upravnem postopku položaj stranke. Izpolnjeni so tudi vsi pogoji za spor polne jurisdikcije. Tožnik je organiziran v obliki javnega zavoda, ZLD pa ne omejuje stvarne legitimacije glede na organizacijsko obliko. Toženi stranki tudi očita, da je pri ponovnem odločanju v upravnem postopku sodelovala odvetniška pisarna, kar predstavlja kršitev določb upravnega postopka. Iz izpodbijanega akta pa tudi ni razvidno ime osebe, ki je vodila upravni postopek.

8. Tožena stranka v svojih pripravljalnih vlogah navaja, da izdan procesni sklep o imenovanju komisije ne more nadomestiti osnovnih pogojev, ki jih mora tožnik izpolnjevati za stvarno legitimacijo. Ti pogoji so določeni v 9. členu in 10. členu ZLD. Upravni organ, ki vodi postopek pa lahko skladno z drugim odstavkom 129. člena ZUP zahtevo zavrže kadarkoli med postopkom. Izpodbijani akt je bil odpremljen 8. 4. 2015, takoj po podpisu ministrice. V postopku odločanja v predmetni upravni zadevi ni sodelovala odvetniška pisarna, marveč je v zadevi odločal predstojnik organa. Temeljne procesne in ustavne pravice tožnika niso bile kršene, saj je bil tožniku omogočen vpogled v upravni spis. Dejstvo, da je bilo v zadevi podano strokovno mnenje odvetniške pisarne, pa ni v nasprotju z določbami ZUP. V zadevi je bilo namreč odločeno na podlagi zakona in ne na podlagi nezavezujočega pravnega mnenja odvetniške pisarne. Ugovor tožnika, da je organiziran kot javni zavod, še ne pomeni, da avtomatično izpolnjuje pogoje za stvarno legitimacijo iz 9. člena in 10. člena ZLD. Tožnik lahko glede na 9. člen ZLD deluje le na področju, za katerega je bil ustanovljen, torej na območju B.. V zvezi z ugovorom, da na izpodbijanem aktu ni navedene osebe, ki je vodila postopek, pa tožena stranka navaja, da je skladno z 28. členom ZUP predstojnik organa že po samem zakonu pristojen za odločanje v postopku. Pooblastilo za odločanje v postopku pa vsebuje tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo.

9. Tožba je utemeljena.

10. Med strankama je v danem primeru sporna določitev tožena stranke, s katero je zavrgla vlogo tožnika z dne 22. 1. 2013 za verifikacijo Lekarne A.. Iz listin upravnega spisa izhaja, da gre v predmetni zadevi za ponovljen postopek na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 1559/2014-13 z dne 3. 2. 2015, predhodno pa na podlagi sodbe Upravnega sodišča RS I U 338/2014-12 z dne 20. 8. 2014. V predmetni zadevi gre za postopek, ki se je začel na podlagi vloge tožnika za verifikacijo Lekarne A.. V postopku verifikacije se presoja ali lekarna izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 5. člena ZLD in iz Pravilnika, izdanega na podlagi drugega odstavka 5. člena ZLD. V skladu z napotki iz predhodno navedenih sodb Upravnega sodišča RS je tožena stranka pravilno s sklepom 1600-57/2013/39 z dne 25. 2. 2015 imenovala Komisijo za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za verifikacijo lekarne A. Med strankama ni sporno, da je nato tožena stranka 16. 3. 2015 prejela zapisnik Komisije o opravljeni verifikaciji Lekarne A., iz katerega izhaja, da Lekarna A. izpolnjuje pogoje iz Pravilnika. Postopek verifikacije ureja Pravilnik v določbah od 31. člena do 33. člena. Na podlagi 31. člena Pravilnika ministrstvo v postopku verifikacije lekarne ugotovi, ali lekarna izpolnjuje s tem pravilnikom predpisane pogoje za opravljanje lekarniške dejavnosti in skladno s svojimi ugotovitvami odloči, katera strokovna dela iz 3. člena Pravilnika lekarna lahko opravlja. V skladu s 33. členom Pravilnika mora javni zavod ali koncesionar v 30 dneh pred začetkom opravljanja lekarniške dejavnosti oz. takoj po opravljeni spremembi podati vlogo za verifikacijo lekarne med drugim tudi, če gre za novo lekarno, kot je to bilo v predmetni zadevi. Na podlagi tretjega odstavka 33. člena Pravilnika, izpolnjevanje pogojev iz tega Pravilnika, ugotavlja tričlanska komisija, ki jo imenuje ministrstvo. Najmanj dva člana komisije morata biti farmacevtska strokovna delavca. Komisija vodi zapisnik o svojem delu. Sodišče ugotavlja, da je bila v predmetni zadevi Komisija imenovana in sestavljena v skladu z navedeno določbo Pravilnika. Komisija je nesporno toženki 16. 3. 2015 predložila zapisnik o opravljeni verifikaciji Lekarne A., iz katerega izhaja, da Lekarna A. izpolnjuje pogoje iz 5. člena ZLD in Pravilnika. Na podlagi ugotovitev Komisije pa nato ministrstvo izda odločbo (četrti odstavek 33. člena Pravilnika). Navedenega pa tožena stranka ni storila in tudi ni sledila napotkom iz obrazložitve sodbe Upravnega sodišča RS I U 338/2014-12 z dne 20. 8. 2014, pri čemer razlogov za to ni obrazložila. Glede na povedano tako tudi ni sledila napotkom sodišča iz sodbe I U 1559/2014-13 z dne 3. 2. 2015. 11. Na podlagi 5. člena ZLD mora lekarna imeti ustrezne kadre, prostore in opremo glede na obseg dejavnosti, ki jo opravlja, ter primerno zalogo in vrste zdravil. Tožnik je vložil vlogo za verifikacijo nove lekarne, ki jo je bil na podlagi 1 točke prvega odstavka 33 člena Pravilnika dolžan podati v 30 dneh pred začetkom opravljanja lekarniške dejavnosti. V skladu s 5. členom ZLD ministrstvo z upravno odločbo preverja in odloča le o ustreznosti kadrov, prostorov in opreme glede na obseg dejavnosti ter o primerni zalogi in vrsti zdravil. Ne odloča pa o tem, ali lahko lekarna, ki jo je ustanovila ena občina opravlja dejavnost oz. razširi lekarniško dejavnost tudi na območje druge občine. Glede na navedeno na drugačno odločitev ne vpliva stališče Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 1114/2014-10 z dne 17. 3. 2015. Tako iz 6. člena ZLD izhaja, da ministrstvo ugotavlja le izpolnjevanje kadrovskih pogojev, in pogojev glede prostorov in opreme, določenih z ZLD in predpisi, izdanimi na njegovi podlagi, torej Pravilnikom. V postopku verifikacije nove lekarne ministrstvo na podlagi ugotovitev Komisije o izpolnjevanju pogojev iz prvega odstavka 5. člena ZLD in tega Pravilnika izda odločbo (četrti odstavek 33. člena Pravilnika). Tega pa v danem primeru tožena stranka ni storila. Vendar pa tudi v primeru, če nova lekarna izpolnjuje vse navedene pogoje in ministrstvo izda pozitivno odločbo o verifikaciji lekarne, to še ne pomeni, da bo nova lekarna lahko lekarniško dejavnost na območju druge lokalne skupnosti tudi opravljala. Kot je pravilno navedla že tožena stranka je lekarniške dejavnosti posebna javna služba, za katero je država ocenila, da mora biti dostopna vsem prebivalcem in je tudi določila pogoje oz. merila za oceno ali je ustanovitev subjekta, ki bi to dejavnost opravljal kot javna služba, smotrna. Javni zavod, katerega ustanoviteljica je ena občina lahko sicer razširi lekarniško dejavnost tudi na drugo občino, vendar le pod pogojem, da je v tej drugi občini oz. mestu ugotovljena potreba te občine oz. mesta za izdajanje zdravil v novi podružnici lekarne. V takšnem primeru pa mora občinski upravni organ najprej ugotovi potrebo za izdajanje zdravil na območju te občine zaradi pomanjkanje ponudbe zdravil, za kar pa je potrebno predhodno pridobiti tudi mnenje lekarniške zbornice (drugi odstavek 22. člena ZLD).

12. Tožena stranka v postopku verifikacije nove lekarne ne preverja pogoja iz 20. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju: ZZ), na podlagi katerega javni zavod lahko razširi dejavnost le s soglasjem ustanovitelja. V predmetni zadevi gre namreč za vlogo javnega zavoda, ki je že ustanovljen in za razširitev obstoječe dejavnosti tega javnega zavoda (20. člen ZZ, 10. člen ZLD, poglavje IV ZLD in Poglavje II Pravilnika). V predmetni zadevi tako ne gre za ustanovitev javnega zavoda v smislu 9. člena ZLD, na katerega se zmotno sklicuje tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta.

13. Na podlagi prvega odstavka 21. člena ZLD se lahko javnemu zavodu, ki že opravlja dejavnost izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne v kraju, v katerem ni lekarne, če je ugotovljena potreba za izdajo zdravil. To pomeni, da javni zavod, katerega ustanoviteljica je ena občina lahko razširi lekarniško dejavnost tudi na drugo občino pod pogojem, da je v tej drugi občini ugotovljena takšna potreba. Šele ob izpolnjevanju tega pogoja lahko občinski upravni organ zaradi pomanjkanja ponudbe zdravil na območju te lokalne skupnosti, za kar mora pridobiti mnenje lekarniške zbornice (drugi odstavek 22. člena ZLD), izda dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne.

14. Po presoji sodišča je glede na povedano tožena stranka tudi v ponovljenem postopku nepravilno obravnavala vlogo tožnika, saj jo je nepravilno in nezakonito z izpodbijanim sklepom zavrgla iz razlogov, ker tožnik v postopku verifikacije po 5. členu ZLD za vložitev takšne vloge naj ne bi imel stvarne legitimacije (2 točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Tožnik je po presoji sodišča legitimiran za vložitev vloge za verifikacijo nove lekarne oz. podružnice za opravljanje lekarniške dejavnosti na območju druge občine (2. člen, 10. člen in 21. člen ZLD) in Poglavje III Pravilnika), kar pa ne pomeni, da bo lahko takoj tudi začel s poslovanjem te podružnice.

15. Tožena stranka pa tudi ni imela podlage, da bi tožnikovo vlogo zavrgla, ker je tožnik ni ustrezno dopolnil, saj kot že rečeno, v predmetni zadevi ne gre za uporabo 9. člena, 10. člena oz. 13. člena ZLD, na katere se sklicuje v izpodbijanem sklepu tožena stranka. Tožena stranka pa se pri razlogih, zaradi katerih je z izpodbijanim sklepom zavrgla vlogo tožnika za verifikacijo tudi ni sklicevala na drugi odstavek 67. člena ZUP.

16. Glede na povedano je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, posledično pa je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Iz navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek. Pri ponovnem odločanju je upravni organ v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

17. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 18. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).