Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka kot tožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na tem gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad tožnikovim delom, ni bila tista, ki bi morala dati tožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, zato za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nezgode pri delu 13. 9. 2011, ni odgovorna in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v točki II izreka sodbe znesek zniža na 5.572,36 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 13.223,06 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2012 do plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 5.990,76 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku s stroškovno posledico oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Odločitev sodišča prve stopnje je popolnoma nesprejemljiva, gre za sodbo presenečenja, ki predstavlja veliko nevarnost in absurdno razumevanje zaščite delavcev kot šibkejše stranke v delovnem razmerju. Tožnik je bil namreč v delovnem razmerju le s toženo stranko in ne z nikomer drugim. Vezan je bil na toženo stranko, ki je v Turčiji montirala opremo, ki jo je naredila v svoji delavnici. Tožena stranka je zato izključno tista, ki bi morala na vseh nivojih poskrbeti za tožnikovo varno delo ne glede na to, kje ga je opravljal. Tudi če bi tožena stranka svojo odgovornost prenesla na drugo osebo, kar ni izkazano, bi mu kot njegov delodajalec morala zagotavljati vse ustrezne delovne pogoje. Zato je tudi odgovorna za povračilo škode, ki je tožniku nastala v delovni nezgodi. Tožnik se z absurdnim in v celoti protislovnim stališčem sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek zato, ker se vse pomanjkljivosti, ki jih je ugotovil izvedenec A. A., nanašajo na dejanskega delodajalca, kar pa tožena stranka ni, ne strinja. Sklicevanje sodišča na sodno prakso, ne more pripeljati do takšne odločitve, saj so primeri specifični in drugačni. Tožena stranka je tožniku pred odhodom v Turčijo povedala, da naj uboga pri delu B. B., ki ga je tožnik tudi ubogal. Dejstvo pa je, da tožena stranka sploh ni izvedla nobenih obveznosti v zvezi z dogovorom z drugimi subjekti na delovišču o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu in ni nikoli preverila, kako je s tem. Ker je tožena stranka tožnika napotila na delo v Turčijo zaradi montaže konstrukcije, ki jo je izdelala, je bil v posel vključen tudi tožnik. Tožniku je plačo izplačevala tožena stranka. Tožnik ne ve za vsebino dogovorov tožene stranke s B. B. oz. C. C., saj je bil vseskozi v odnosu s toženo stranko in njej tudi izključno odgovoren. B. B., ki je bil na gradbišču izključno kot koordinator, ne more biti odgovoren za varnost in zdravje pri delu. Tega tožena stranka tožniku tudi ni povedala in zato tožnik tega ni vedel. Prijavo nezgode pri delu je izpolnila tožena stranka, ki je ob škodnem dogodku tožniku tudi ponudila pomoč, kar pomeni, da je menila, da je tožnikov delodajalec. Sodišče prve stopnje je ugotovitve izvedenca štelo, kot da se nanašajo na delodajalca v širšem pomenu, čeprav so se nanašale na toženo stranko. Tako ni upoštevalo, da v spisu ni vprašalnika z odgovori tožnika na zadnjem preizkusu znanja tožnika o usposobljenosti za varno opravljanje dela, ampak le zapisnik o opravljenem usposabljanju, tako ni mogoče ugotoviti ali je bil tožnik za varno delo usposobljen. Prav tako ni programa praktičnega usposabljanja. Vse to je sodišče prve stopnje ignoriralo, kljub temu, da je bila tožena stranka dolžna na delo v tujino poslati usposobljenega delavca in za usposabljanje za delo z viličarjem nista bila dolžna poskrbeti B. B. in C. C. Zato je tako stališče sodišča absurdno, saj je tožena stranka vedela, kakšno delo bo opravljal tožnik. Iz izvedenskega mnenja tudi izhaja, da bi moral biti tožnik, glede na delo, ki ga je opravljal, na zdravstvenem pregledu kontroliran poleg ostrine vida tudi na globinski in barvni vid, kar pa iz napotnice ne izhaja. Sodišče je sicer zavzelo stališče, da do nezgode ni prišlo zaradi globinskega ali barvnega vida tožnika, kar pa še dodatno pokaže, da tožena stranka ni ustrezno poskrbela za tožnika. Šele, če bi tožena stranka dokazala, da je izvedla vrsto ukrepov glede tožnikove varnosti in zagotavljanja varnega delovnega okolja, bi se lahko govorilo o morebitni soodgovornosti koga drugega od izvajalcev del na gradbišču. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da protipravna ravnanja tožene stranke niso v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom, popolnoma napačen in protisloven, posledično pa je napačna tudi odločitev sodišča. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, saj delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, vsekakor predstavlja opravljanje nevarnega dela. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj jih sodišče ni odmerilo po pravilni vrednosti spora – v ponovljenih postopkih je bil pcto 13.223,06 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožbeno sodišče o zadevi odloča četrtič. Prvič je s sklepom opr. št. Pdp 1113/2015 z dne 16. 6. 2016 pritožbama prvo in drugo tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 57/2013, s katero je sodišče razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku nerazdelno plačati odškodnino v višini 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo predvsem zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbo tožnika pa je štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Drugič je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 387/2017 z dne 6. 6. 2017 pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko in v odločitvi o stroških postopka pritožbo zavrnilo, v preostalem pa je ugodilo tako pritožbi tožnika zoper zavrnjeni del vtoževane odškodnine kot tudi pritožbi prve tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 46/2016 z dne 15. 2. 2017 v točkah I, III. in IV izreka, v katerih je sodišče prve stopnje prvo toženi stranki naložilo plačilo odškodnine v višini 13.223,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov postopka in izvedenine, saj je ugotovilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo je uveljavljala prvo tožena stranka. Tretjič je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 501/2018 z dne 30. 8. 2018 pritožbi tožnika in prvo tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 59/2017 z dne 22. 2. 2018 zavrnilo in sodbo potrdilo. Na dopuščeno revizijo je Vrhovno sodišče RS reviziji tožene stranke s sklepom opr. št. VIII Ips 12/2019 z dne 10. 9. 2019 ugodilo in razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči spregledali, da prav v primeru dela na skupnem delovišču, kjer delo opravljajo delavci različnih delodajalcev, opredelitve delodajalca ni mogoče razumeti zgolj v delovnopravnem smislu, ampak v smislu določb ZVZD tudi kot delodajalca v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev, saj kot naročniki del organizirajo delovni proces na skupnem delovišču in odgovarjajo za nadzor glede varnosti pri delu. Nižji sodišči do trditev, da toženec ni bil oseba, ki bi bila v obravnavani zadevi dolžna ravnati kot delodajalec, nista zavzeli stališča. 5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialno pravno pravilno odločitev, razen delno v odločitvi o stroških postopka, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, na katerih temelji odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

7. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas od 1o. 8. 2011 do 9. 10. 2011 na delovnem mestu pomožni ključavničar I in je opravljal montažerska dela. Tožnik je bil skladno s pogodbo o zaposlitvi s strani tožene stranke napoten na opravljanje montažerskih del v Turčijo v prostore družbe D., kjer se je dne 13. 9. 2011 v nezgodi poškodoval, saj je jeklena konstrukcija komore, ki jo je hotel podložiti z leseno letvijo, zaradi prehitrega spusta strojnika, ki je upravljal viličar, na katerem se je konstrukcija nahajala, padla tožniku na roko, ker je ni uspel pravočasno umakniti. V zvezi s škodnim dogodkom je uveljavljal odškodnino po 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. L. RS, št. 42/2002), enako določbo pa vsebuje 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), in sicer tako objektivno odgovornost tožene stranke kot tudi njeno krivdno odgovornost. 8. Sodišče je v postopku ugotavljalo, ali je toženka odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku. Pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, saj prvi odstavek 179. člena ZDR-1 določa, da mora delodajalec (tožena stranka) delavcu, ki pri delu ali v zvezi z delom utrpi škodo, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, pri čemer za škodo odgovarja le, če je podana njegova krivdna ali objektivna odgovornost, za kar pa morajo biti izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Po prvem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) mora, kdor povzroči drugemu škodo, to povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Oškodovanec mora za obstoj odškodninske odgovornosti dokazati obstoj vseh splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer protipravnost ravnanja povzročitelja škode, nastanek škode ter vzročno zvezo med tovrstnim ravnanjem in povzročeno škodo, povzročitelj škode pa se lahko odškodninske odgovornosti razbremeni, če dokaže, da za nastalo škodo ni kriv.

9. Tožnik je bil skladno s 3. členom pogodbe o zaposlitvi, v katerem je bilo določeno, da bo tožnik delo opravljal v poslovnih prostorih na sedežu delodajalca, zaradi potreb delovnega procesa pa občasno tudi zunaj teh prostorov na deloviščih, na območju, ki ga s svojo dejavnostjo pokriva tožena stranka tako v Republiki Sloveniji kot tudi v tujini, napoten na delo v Turčijo.

10. Iz pravilnih ugotovitev sodišča izhaja, da tožena stranka na tem gradbišču ni organizirala dela, dajala delavcem navodil za delo in tudi ni skrbela za varnost pri delu. Navedbe tožene stranke, da sama ni organizirala dela na tem delovišču, da nihče od njenih zaposlenih ni dajal nalog tožniku in tudi ni bil zadolžen za varnost pri delu, so bile potrjene z izpovedbami in pisnimi izjavami prič, tožnika in direktorice tožene stranke. Ugotovljeno je bilo, da je B. B. iz podjetja E. d. o. o. (v nadaljevanju E.), s katerim se je tožena stranka dogovorila o opravljanju tožnikovega dela na tem gradbišču, skupaj z družbo F. GmbH (v nadaljevanju F.), ki je bila nosilec celotne dejavnosti na tem delovišču, organiziral in vodil delo na gradbišču. Tako je bil pristojen tudi za koordinacijo pri izvedbi montažnih del na dan tožnikove nezgode pri delu.

11. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka kot tožnikov formalni delodajalec ni organizirala dela na tem gradbišču, ni imela neposrednega nadzora nad tožnikovim delom, ni bila tista, ki bi morala dati tožniku navodila za varno delo na tem delovišču in ga opozoriti na nevarnosti pred začetkom dela, zato za škodo, ki je tožniku nastala v posledici nezgode pri delu dne 13. 9. 2011 ni odgovorna in je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana sodba sodba presenečenja, saj se je vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu sklicevalo na sodno prakso (sodba VS RS opr. št. II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015), iz katere izhaja, da se obveznosti, ki jih Zakon o varstvu in zdravju pri delu v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu nalaga delodajalcu, ne nanašajo le na delodajalca v delovnopravnem smislu, ampak tudi na delodajalca v širšem smislu, saj se po drugem odstavku 2. točke 3. člena tega zakona kot delodajalec šteje tudi oseba, ki na kakršnikoli drugi pravni podlagi zaposluje delavca. Tako je bilo tudi v obravnavani zadevi, v kateri tožena stranka na skupnem delovišču ni niti organizirala dela niti ni imela neposrednega nadzora nad tožnikovim delom, zato izpodbijana sodba za tožnika ne more biti presenečenje.

13. Prav tako ni pomembno, da je tožena stranka tožniku za opravljeno delo izplačevala plačo, saj je bila tožnikov delovnopravni delodajalec in je to morala storiti.

14. Sodišče prve stopnje se je v točkah od 16 do vključno 21 pravilno opredelilo do tega, da se ugotovitve izvedenca ne nanašajo na toženo stranko, ampak na dejanskega delodajalca na gradbišču v Turčiji in sicer na B. B. iz E. d. o. o. in na F. GmbH, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, bi moral tožnika o varnem delu na tem gradbišču poučiti dejanski delodajalec.

15. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je na gradbišču v Turčiji povsem sledil tistemu, kar mu je B. B. naročil, zato pritožbeno sodišče tožnikovim pritožbenim navedbam, da za to ni vedel, ne more slediti. Tudi če tožnika tožena stranka ne bi ustrezno usposobila za varno delo, bi ga moral usposobiti dejanski delodajalec. Pravilna pa je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da do nezgode ni prišlo zaradi morebitnega slabega globinskega ali barvnega vida tožnika, ampak zaradi izostanka navodil o komunikaciji med delavci in viličaristom, za katera bi moral poskrbeti dejanski delodajalec.

16. Ker tožena stranka na tem delovišču ni bila tožnikov dejanski delodajalec, za škodo, ki je nastala tožniku, tudi ni bila objektivno odgovorna, saj sta tudi nevarno dejavnost na tem delovišču opravljala dejanska delodajalca.

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Pritožba pa je delno utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi stroškov v ponovljenem postopku upoštevalo napačno vrednost spora, saj bi moralo upoštevati pcto 13.223,06 EUR s pp. Tako znašajo stroški za posamezen narok po tar. št. 3102 367,00 EUR, kar za štiri naroke znaša 1.468,00 EUR in ne 1.886,40 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi v delu, ki se nanaša na povračilo stroškov postopka delno ugodilo in znesek, ki ga je toženi stranki dolžan povrniti tožnik znižalo na 5.572,36 EUR (5. alineja 355. člena ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členu ZPP. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj tožnik s pritožbo v pretežnem delu ni uspel, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla.