Jedro

Pritožnica je vložila izpodbojno tožbo, s katero izpodbija navedena akta in na podlagi katere lahko sodišče prve stopnje ob presoji, da je tožba utemeljena, odpravi izpodbijane akte in s tem omogoči, da bo navedeno mesto direktorja ponovno dostopno tožnici v okviru novega kandidacijskega postopka. Dejstvo, da v času do odločitve o tožbi navedene naloge direktorja opravlja izbrani kandidat, tako ne povzroča, da je sodno varstvo tožnice brez izdaje začasne odredbe neučinkovito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper obvestilo in odločbo tožene stranke, obe z dne 3. 3. 2016, s katero je bila obveščena, da se ne izbere za zasedbo delovnega mesta direktorice javnega zavoda A. arhiv oziroma s katero je bil na navedeno mesto za direktorja imenovan drug kandidat. Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in predlagala odlog izvršitve izpodbijanih aktov do izdaje pravnomočne sodne odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožnica hujših posledic, ki naj bi ji nastale zaradi izpodbijanih aktov in ki naj bi pretehtale javno korist, ki se z navedenimi akti zasleduje, ne izkazuje. Tožnica sicer do odločitve sodišča v upravnem sporu ne bi mogla več kandidirati na navedeno delovno mesto, ki po imenovanju ni več prosto, vendar pa to po mnenju sodišča prve stopnje ne more predstavljati težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. 3. Tožnica (v nadaljevanju: pritožnica) v pritožbi zoper sklep le-tega izpodbija iz pritožbenih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 75. člena ZUS-1 zaradi zmotne uporabe 32. člena ZUS-1 in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ob tem navaja, da navedeni sklep odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki jo v posameznih delih v pritožbi povzema. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi.

4. Sodišče prve stopnje toženi stranki pritožbe ni vročilo v odgovor, vendar pa navedena procesna kršitev glede na sprejeto odločitev v konkretnem primeru v položaj tožene stranke ne posega.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode, ter izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na stranki je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

8. Pritožnica zatrjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je povzročitev nezmožnosti ponovnega kandidiranja za razpisano delovno mesto, ker je bil na podlagi izpodbijanih aktov na mesto direktorja izbran drug kandidat, težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, in da bi zato moralo izdati začasno odredbo, s katero bi navedeno imenovanje zadržalo. Vendar pa navedeni očitek ni utemeljen. Pritožnica je vložila izpodbojno tožbo, s katero izpodbija navedena akta in na podlagi katere lahko sodišče prve stopnje ob presoji, da je tožba utemeljena, odpravi izpodbijane akte in s tem omogoči, da bo navedeno mesto direktorja ponovno dostopno tožnici v okviru novega kandidacijskega postopka. Dejstvo, da v času do odločitve o tožbi navedene naloge direktorja opravlja izbrani kandidat, tako ne povzroča, da je sodno varstvo tožnice brez izdaje začasne odredbe neučinkovito. S tega vidika je tudi nebistveno ali te naloge opravlja izbrani kandidat ali vršilec dolžnosti, kot to v posledici izdaje začasne odredbe predlaga pritožnica. Poleg tega pa tudi izdaja predlagane začasne odredbe ne bi pomenila izboljšanja pritožničinega položaja, saj zadržanje izvršitve izpodbijanega akta ne bi povzročilo, da bi se kandidacijski postopek lahko ponovno začel že pred pravnomočno odločitvijo sodišča prve stopnje o vloženi tožbi.

9. Pritožnica sicer zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar pa zgolj splošno navede posamezna stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v citiranih zadevah. Pri tem pa ne pojasni, zakaj naj bi navedena praksa Vrhovnega sodišča temeljila na bistveno enakih okoliščinah kot predmetni spor, da bi bila zato pomembna za odločitev v tej zadevi. Zgolj s splošnimi navedbami in vsebinsko omejenimi povzetki stališč pa pritožnica svojega zatrjevanja ni utemeljila. Ob tem pa Vrhovno sodišče dodaja, da je citirana praksa sicer temeljila na bistveno drugačnih dejstvih (npr. na primerih razrešitve direktorja in ne na samostojnih postopkih imenovanj).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v povezavi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.