Jedro

Da je toženec izjavo podal, bi morala dokazati tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja, da na podlagi opisanih dokazov tega ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo dokaznega bremena in ugotovilo, da toženec očitane izjave ni podal. Ker ni bilo škodnega ravnanja, tudi ni odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožečih strank na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki sta jo utrpela zaradi izjave toženca, objavljene v časopisu D. in zaradi katere je bilo razžaljeno njuno dobro ime in čast. Sodišče je v obrazložitvi ugotovilo, da tožnika nista dokazala, da bi toženec res izjavil, kar mu tožnika očitata in da zato ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti.

Pritožbo sta vložila oba tožnika. Prvi tožnik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je podano nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih sodbe o izpovedbi priče S.V. in med tistim, kar je priča dejansko izpovedala. Nejasni so razlogi o odločilnih dejstvih, kar je posledica tega, da je sodišče ni postopalo skladno z 298. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V razlogih sodbe je namreč zapisano, da ni priča ničesar povedala o tem, da bi s tožencem govorila le po telefonu, ob tem pa tega sploh ni bila vprašana. Priče ni nihče vprašal, ali je bila na novinarski konferenci, zato, ker so vsi predpostavljali, da je bila. Sodišče je tudi napačno ocenilo dokaze, to je izpoved priče V., posebej ker je toženec za izid pravde zainteresiran, priča B. pa je njegov strankarski kolega. Sodišče je preveliko težo dalo dejstvu, da drugi časopisi take izjave niso objavili. Prvi tožnik zato predlaga spremembo sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe.

Drugi toženec je v pritožbi navajal, da je priča S.V. potrdila, da je stavek, napisan v navednicah, dobesedno izjavil toženec. Nad sodbo je presenečen, saj med zaslišanjem priče ni bilo nobenega dvoma, da je bila priča navzoča na tiskovni konferenci. Če sodišče v to dvomi, bi moralo to vprašanje razčistiti. Nerazumljiva je obrazložitev sodišča, da toženec ni imel vpliva na oblikovanje in naslovitev članka.

Toženec je v odgovoru na pritožbo prerekal navedbe pritožb. Pritožba ni utemeljena.

Res je sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da priča V. ničesar ni izpovedala o tem, da je bila navzoča na tiskovni konferenci ali da bi s tožencem govorila po telefonu, in res to vprašanje med zaslišanjem ni bilo sporno, sicer bi ga kdo priči zastavil, vendar ne gre za bistveno kršitev, ki bi vplivala na pravilnost sodbe. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno vprašanje, ali je priča bila navzoča na tiskovni konferenci, ampak vprašanje, ali je toženec izjavil stavek "Očitno gre za strahovito velik interes oziroma podkupnine, ob tem, da uradniki za nobeno nepravilnost še niso bili kaznovani" ali ne. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ocenjevalo naslednje dokaze: na eni strani izpoved toženca, da ni izjavil ničesar o podkupninah, in izpoved priče B., da take izjave na tiskovni konferenci ni slišal, na drugi strani pa izjavo avtorice članka, da se sestave konkretnega članka ne spominja, povedala pa je, kako se članki sestavljajo običajno (med ostalim tudi, da so citati povzetki dejanskih izjav). Ob teh izpovedih je sodišče ocenjevalo še dejstvo, da v nobenem drugem časopisu, ki je s tiskovne konference poročal, te izjave ni bilo, čeprav je članek v P. vseboval kar dolg citat in čeprav gre za izjavo take vrste, da bi zanimala javnost. Da je toženec tako izjavo podal, bi morala dokazati tožeča stranka. Pritožbeno sodišče se strinja, da na podlagi opisanih dokazov tega ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravilo dokaznega bremena in ugotovilo, da toženec očitane izjave ni podal (zato tudi ni pomembno, kdo je vplival na oblikovanje članka za tisk in ali je bila novinarka na tiskovni konferenci, okoliščin v zvezi s katero se konkretno ne spominja, navzoča ali ne). Ker ni bilo škodnega ravnanja, tudi ni odškodninske odgovornosti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna in pritožbeno sodišče je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na določbi 154. člena (za tožeči stranki) in 155. člena ZPP (za toženo stranko).