Jedro

Dejstvi, da je tožena stranka delavcem nameravala zagotoviti topli obrok in da se je s predstavniki sindikata dogovorila za izplačevanje denarnega nadomestila v določenem znesku, ne vplivata na pravico tožnika, da prejme povračilo stroškov za prehrano v znesku, ki je določen s kolektivno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 559,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 3. 2005 dalje do plačila, mu povrniti stroške postopka v višini 307,98 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačati stroške sodnih taks v znesku 98,52 EUR na račun republiških sodnih taks v 8 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec delavcem ni zagotavljal toplega obroka, saj se je toženec v postopku pred sodiščem prve stopnje skliceval na dejstvo, da je vsem zaposlenim zagotovil topli obrok v ustrezni kalorični vrednosti in v ustrezni kakovosti po ceni 520,00 SIT na dan, delavci pa se z zagotovitvijo toplega obroka niso strinjali. Zaradi tega je bil med predstavniki OO SKEI Z..., IO Sindikata L... in direktorjem toženca sprejet kompromisen predlog, na podlagi katerega se je delavcem v spornem obdobju namesto toplega obroka izplačevalo denarno nadomestilo v višini 800,00 SIT dnevno in ne v višini, določeni v tarifnem delu kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje se do dejstva, da delavci niso želeli toplega obroka, ni opredelilo in ga pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka ni upoštevalo. To dejstvo ni objektivni razlog, zaradi katerega delodajalec toplega obroka ni mogel zagotoviti, ampak subjektivni razlog na strani delavcev oziroma tožnika. Zaradi tega predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika ter mu naloži plačilo stroškov toženca, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, izpodbijana odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. V spornem obdobju je veljala Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn (Ur. l. RS, št. 37/96 in spremembe), ki je v 69. členu določala, da je delodajalec dolžan delavcem praviloma zagotoviti topel obrok med delom. Če tega objektivno ni mogel zagotoviti, je bil dolžan delavcem povrniti stroške prehrane v znesku, določenem s tarifno prilogo h kolektivni pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka delavcem toplega obroka ni zagotavljala. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejstva, da delavci niso želeli toplega obroka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da je irelevantno, iz katerih razlogov tožena stranka toplih obrokov ni zagotavljala in tako za toplo prehrano ni bilo poskrbljeno. Nepomembno je dejstvo, da je tožena stranka vsem delavcem nameravala zagotoviti topli obrok, ker pa se delavci s tem niso strinjali, se je s predstavniki sindikata dogovorila za izplačevanje denarnega nadomestila v višini 800,00 SIT dnevno, kar je nižje od zneska po kolektivni pogodbi. Tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka iz subjektivnega razloga na strani delavcev toplega obroka ni zagotovila. Gre za razlog na strani tožene stranke. Ta bi izpolnila svojo obvezo po kolektivni pogodbi, če bi delavcem zagotovila topli obrok in le delavci, za katere iz zdravstvenih razlogov zagotovljeni topli obrok ne bi bil ustrezen, bi prejemali nadomestilo za prehrano, ostali, ki ne bi hoteli tega toplega obroka, pa do nadomestila ne bi bili upravičeni. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik ni odpovedal prejemu celotnega nadomestila regresa za prehrano po kolektivni pogodbi, saj pri dogovoru med direktorjem in sindikatom ni sodeloval, sindikata pa tudi ni pooblastil, da se zanj dogovarja o višini regresa za prehrano, ker je bil dogovor sklenjen že 10. 7. 2002, tožnik pa se je pri toženi zaposlil šele 7. 5. 2003. Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in skladno s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je skladno s 5. točko 31. člena ZDSS-1 in določbo 32. člena istega zakona v zvezi z 2. odstavkom 130. člena ZPP-D odločalo tudi o tem, ali v predmetni zadevi dopusti revizijo, saj ta po določilu 2. odstavka 367. člena ZPP ni dovoljena, ker denarni zahtevek ne dosega revizijskega minimuma, prav tako pa tudi ne gre za individualni delovni spor glede obstoja ali prenehanja delovnega razmerja (2. točka 31. člena ZDSS-1). Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo v primeru, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišče druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretnem primeru ne gre za nobenega od teh primerov, zato pritožbeno sodišče revizije ni dopustilo.