Jedro

Izbrisana družba, ki je nastopala kot dolžnica v materialno pravnem razmerju do tožeče stranke, je bila osebna družba – družba z neomejeno odgovornostjo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 101. člena ZGD, na podlagi katerega je zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke in tožbenemu zahtevku ugodilo. Navedena družba z neomejeno odgovornostjo je bila izbrisana iz sodnega registra dne 28. 03. 2006 na podlagi določil 27. člena takrat veljavnega ZFPPod. Vendar pa pravne posledice izbrisa, določene v 4. in 5. odstavku 27. člena ZFPPod, ne veljajo za osebne gospodarske družbe. Ob zakonsko določeni osebni odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo, ni mogoče uporabiti določb o pravni fikciji izjave o prevzemu morebitnih neporavnanih obveznosti družbe, opredeljenih v 4. odstavku 27. člena ZFPPod, posledično pa tudi ni mogoče uporabiti določbe 5. odstavka istega člena, ki napotuje na smiselno uporabo določbe 2. in 3. odstavka 394. člena ZGD.

Za obveznosti osebne družbe subsidiarno odgovarjajo vsi družbeniki s svojim premoženjem. Odgovornost družbenika za obveznosti družbe preneha le, če preneha članstvo družbenika v družbi. V tem primeru družbenik odgovarja za obveznosti, ki so nastale do objave vpisa prenehanja članstva. Družbenik osebne družbe za obveznosti družbe odgovarja ne glede na svojo vlogo v družbi, torej tudi, če je pasiven, zato pritožnik ne more uspeti z ugovorom, da je bil zgolj pasivni družbenik v času izbrisa družbe iz sodnega registra.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 3. točko (pravilno I. in II. točko) izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2006/00142 z dne 29. 08. 2006 za 1. toženo stranko (pravilno toženo stranko) D. D. (1. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči pravdne stroške v znesku 107,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja pritožbena razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi zoper sodbo je na podlagi novelirane določbe 5. odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

Sodba se sme v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki ne morejo biti predmet preizkusa na drugi stopnji, so naslednje: - da je bila tožena stranka kot ustanovitelj in družbenik izbrisane družbe z neomejeno odgovornostjo G.D. & Co. d.n.o., D., vpisana v sodni register do datuma sklepa o izbrisu, torej da je bil do 28. 03. 2006 D. D. družbenik osebne družbe (d.n.o.); - da izbrisana družba tožeči stranki (upniku) na njeno pisno zahtevo (najkasneje predlog za izvršbo) ni izpolnila obveznosti izvirajoče iz sklenjenih zavarovalnih polic.

Sodišče prve stopnje je na podlagi zavrnjenega ugovora pasivne legitimacije in ob ugotovitvi, da izbrisana družba dolgov nikoli ni poravnala, tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeni očitek o zmotni uporabi materialnega prava je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen. Izbrisana družba, ki je nastopala kot dolžnica v materialno pravnem razmerju do tožeče stranke, je bila osebna družba – družba z neomejeno odgovornostjo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določilo 101. člena ZGD, na podlagi katerega je zavrnilo ugovor pasivne legitimacije tožene stranke in tožbenemu zahtevku ugodilo. Navedena družba z neomejeno odgovornostjo je bila izbrisana iz sodnega registra dne 28. 03. 2006 na podlagi določil 27. člena takrat veljavnega Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod). Vendar pa pravne posledice izbrisa, določene v 4. in 5. odstavku 27. člena ZFPPod, ne veljajo za osebne gospodarske družbe. Ob zakonsko določeni osebni odgovornosti družbenikov za obveznosti družbe z neomejeno odgovornostjo (101. člen ZGD, sedaj enako 100. člen ZGD-1), ni mogoče uporabiti določb o pravni fikciji izjave o prevzemu morebitnih neporavnanih obveznosti družbe, opredeljenih v 4. odstavku 27. člena ZFPPod, posledično pa tudi ni mogoče uporabiti določbe 5. odstavka istega člena, ki napotuje na smiselno uporabo določbe 2. in 3. odstavka 394. člena ZGD (enako sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 1446/2008 z dne 27. 08. 2008; sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 4110/2007 z dne 08. 02. 2008 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ip 1542/2008 z dne 27. 08. 2008).

Za obveznosti osebne družbe subsidiarno odgovarjajo vsi družbeniki s svojim premoženjem. Odgovornost družbenika za obveznosti družbe preneha le, če preneha članstvo družbenika v družbi. V tem primeru družbenik odgovarja za obveznosti, ki so nastale do objave vpisa prenehanja članstva. (101. člen ZGD). Družbenik osebne družbe za obveznosti družbe odgovarja ne glede na svojo vlogo v družbi, torej tudi, če je pasiven, zato pritožnik ne more uspeti z ugovorom, da je bil zgolj pasivni družbenik v času izbrisa družbe iz sodnega registra (odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-135/00 z dne 09. 10. 2002). Slednji ugovor bi prvostopno sodišče moralo upoštevati le v primerih, ko bi bila izbrisana kapitalska in ne osebna gospodarska družba. Tožena stranka je bila kot družbenik družbe z neomejeno odgovornostjo vpisana v sodni register do njenega izbrisa, njeno članstvo v družbi do takrat ni prenehalo, zato je podana njena odgovornost za obveznosti izbrisane družbe.

Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se je prvostopno sodišče nepravilno zanašalo na opravljene poizvedbe pri Davčnem uradu Ljubljana. Pritožba napačno povzema prvostopno sodbo, ko navaja, da je bil ključni razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku ocena, ki izhaja iz pomanjkljive davčne dokumentacije, da je bila tožena stranka aktivna družbenica v času izbrisa družbe iz sodnega registra. Kot že obrazloženo, je prvostopno sodišče izhajalo iz drugačne dejanske podlage, in sicer je ugotovilo, da je bila tožena stranka D.D. v času izbrisa družbe njen družbenik, da je šlo za osebno odgovorno družbo ter da slednja obveznosti kljub pisnemu pozivu tožnice ni poravnala, zato je posledično podana subsidiarna odgovornost družbenikov osebne družbe za obveznosti družbe. Solidarna obveznost družbenikov na plačilo obveznosti izbrisane družbe, kot ga narekuje tudi določilo 101. člena ZGD, je že določena z II. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 2006/00142 z dne 29. 08. 2006, ki sedaj velja za oba osebno odgovorna družbenika v celoti.

Pritožbeni razlog napačno ugotovljenega dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb ni upoštevalo (1. odstavek 458. člena ZPP). Zatrjevana bistvena kršitev postopka, ker naj bi sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v smeri ugotavljanja aktivne oziroma pasivne vloge tožene stranke pri poslovanju izbrisane družbe, ni podana, saj to dejstvo ni bistveno za odločitev v obravnavani zadevi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).