Jedro

V izvršilnem postopku ni mogoče dovoliti izvršbe zaradi plačila zamudnih obresti od glavnice, če izvršilni naslov obrestnega izreka ne vsebuje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da darilna pogodba, sklenjena 24. decembra 1998 med očetom tožnikov B. Č. kot darovalcem in toženko kot obdarjenko, nima pravnega učinka proti tožnikom v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatev tožnikov, ki jo imajo do B. Č. v višini 2.075.240,50 SIT (8.659,82 EUR). Zato je toženka dolžna dopustiti, da tožniki poplačajo svojo terjatev zoper dolžnika B. Č. v navedeni višini s prodajo nepremičnine, vpisane v vložku št. 660 k.o. ... s stanovanjsko hišo in zgradbo v I., ki stoji na parceli št. 395/2. Višji tožbeni zahtevek, da darilna pogodba nima učinka do višine zamudnih obresti od dosojenega zneska od 15.8.1993 do 1.2.1999, je zavrnilo. Zavrnilo je tudi ugovor v pobot, ki ga je postavila tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbi tožeče stranke, ki je zahtevala priznanje dodatne terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, vendar je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Zamudne obresti so namreč tožniki zahtevali kot glavno terjatev v enem znesku skupaj z dolgovanim zneskom iz naslova preživnine. Zavrnitev zahtevka iz naslova zamudnih obresti z utemeljitvijo, da te niso priznane v izvršilnem naslovu, je napačna. To je le ena izmed možnih podlag za priznanje zahtevka, ni pa edina. Ker so tožniki plačilo obresti uveljavljali kot glavno terjatev, bi sodišči nižjih stopenj morali odločiti o tem, ali je B. Č. s plačilom preživnin zamujal ali ne, kdaj in koliko. Tako obstoj terjatve tožnikov ni bil presojan na podlagi tedaj veljavnih določb ZOR, kar pomeni kršitev materialnega prava.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Glede na obseg revizijskega izpodbijanja je predmet presoje odločitev v izpodbijani sodbi, ki se nanaša na izrek sodbe sodišča prve stopnje o zavrnitvi višjega tožbenega zahtevka glede zamudnih obresti. Pri tem je sicer res, da je tožeča stranka plačilo zakonskih zamudnih obresti od dolgovanega zneska uveljavljala v okviru glavnega tožbenega zahtevka (s sklicevanjem na to, da darilna pogodba nima pravnega učinka v tistem delu, ki je potreben za poplačilo terjatve tožeče stranke v višini glavnega dolga in zakonskih zamudnih obresti – oboje v skupnem znesku 4.123.374,20 SIT – 17.206,53 EUR), vendar ta okoliščina (razen na dovoljenost revizije) ne vpliva na pravilnost odločitve, ki jo sprejema izpodbijana sodba.

Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za vodenje izvršbe, predstavlja sodba Temeljnega sodišča v Kopru, Enote v Piranu z dne 30.11.1993, s katero je bila razvezana zakonska zveza med zakonito zastopnico tožnikov in B. Č. in v kateri je bilo B. Č. naloženo, da mora za tožnike plačevati preživnino. Sodba je postala pravnomočna, vendar ne vsebuje izreka o zakonskih zamudnih obresti, ki bi jih moral B. Č. plačevati v primeru zamude s plačilom posameznih mesečnih preživninskih zneskov. Okrajno sodišče v Piranu je celo s svojim sklepom z dne 17.12.2001 dovolilo izvršbo le glede plačila posameznih mesečnih preživninskih zneskov, ni pa je dovolilo za izterjavo zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti teh zneskov do plačila. Tožniki namreč nimajo pravnega naslova za terjatev za zakonske zamudne obresti. Sodišče prve stopnje se je v razlogih svoje sodbe pravilno oprlo na določbo 284. člena ZOR. Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ima za posledico, da izgubi dejanje učinek le proti dolžniku in le v obsegu, kolikor je potrebno za izpolnitev upnikove terjatve. Ugotovljeno je, da znaša zapadla terjatev tožnikov le 2.075.240,50 SIT (8.659,82 EUR) in da na podlagi pravnomočne sodbe, ki je dolžniku (B. Č.) naložila obveznost, omejeno izpodbijanje ne more seči še na zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega zneska preživnine.

Ker zmotne uporabe materialnega prava izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP.