Jedro

Glede na to, da izpodbijana odločba temelji na zakonski določbi 74.b člena ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče z navedeno odločbo razveljavilo, o izpodbijani odločbi, s katero se ureja razmerje med strankami, pa do dneva odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Oddelka za okolje in prostor Upravne enote Nova Gorica, št. 351-602/2009-7 z dne 27. 11. 2009 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama stroške tega postopka v višini 350 EUR, povečane za 20 % DDV v roku 15 dni po prejemu te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je upravni organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08 – ZUP) zavrgel predlog tožečih strank za obnovo postopka, iz razloga, ker sta ga vložili neupravičeni osebi. V obrazložitvi navaja, da je upravna enota dne 15. 6. 2009 z odločbo št. 351-310/2009-5 ugodila zahtevi investitorjev A.A. in B.B. iz ... in izdala gradbeno dovoljenje za gradnjo nezahtevnega objekta na zemljišču parc. št. 375/3 k.o. ..., saj predvideni objekt spada med nezahtevne objekte upoštevaje določbe točke f 1. odstavka 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08). Odločba je postala pravnomočna dne 24. 6. 2009. Glede na to, da določba člena 74.b ZGO-1 določa, da je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta stranka samo investitor, je vlogo tožečih strank ob predhodnem preizkusu na podlagi 2. odstavka 267. člena zavrgel. Ministrstvo za okolje in prostor je s svojo odločbo št. 35108-555/2009-4-BM z dne 13. 4. 2010 pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeči stranki v tožbi izpodbijata odločbo tožene stranke iz razloga nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navajata razloge zaradi katerih menita, da je bilo dejansko stanje v zadevi napačno in nepopolno ugotovljeno. Sklicujeta se na Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nova Gorica, ki izrecno določa, da mora biti odmik novogradnje vsaj 4 m od meje sosednje parcele, ter da je manjši odmik možen če so zanj utemeljeni razlogi v načrtu za pridobitev gradbenega dovoljenja. V izpodbijani odločbi ni navedeno zakaj za odmik ni bil upoštevan ter razlogi, zakaj tožeči stranki kot neposredna soseda, ki izkazujeta pravni interes, nista bila vključena v upravni postopek kot prizadeti stranki. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstev za odločitev zato se ga ne da preizkusiti, s tem pa so tudi podane kršitve ZUP. Sodišču predlagata, da izpodbijani sklep upravnega organa prve stopnje odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločba temelji na določbi 74. b člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, uradno preč. besedilo in 14/05 in 126/07 - ZGO-1), ki določa, da je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta samo investitor. Citirana določba v tovrstnih postopkih ni dopuščala vstopa drugim osebam, ki bi morebiti izkazovale pravni interes za udeležbo v le tem.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je s svojo odločbo opr. št. U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo 74.b člen ZGO-1 in v obrazložitvi navedlo, da je posameznikom, ki imajo v materialnem pravu izkazan pravni interes za varstvo svojih pravnih koristi v postopku, uvedenem na zahtevo drugega (to je investitorja) dejansko odvzeta možnost učinkovitega varovanja njihovih pravnih koristi. Taka zakonska ureditev pomeni izvotlitev pravice iz 22. člena Ustave RS. Kadar presojana ureditev pomeni poseg v človekovo pravico do te mere, da preraste v izvotlitev človekove pravice, presoja dopustnosti posega ne zahteva tehtanja sorazmerja med posegom v človekovo pravico in morebitnim ustavno dopustnim ciljem, ki bi tak poseg upravičeval. Nobeden še tako dopusten cilj namreč ne more utemeljiti sorazmernosti ukrepa, ki izključuje udeležbo posameznikov v postopku, v katerih se odloča tudi o njihovih pravnih koristih. Ureditev iz 74. b. člena ZGO-1 pomeni za osebe, ki imajo v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo nezahtevnega objekta interes varovati svojo pravno korist, izvotlitev pravice iz 22. člena Ustave RS, ki je nedopustna, zato je 74. b člen ZGO-1 kot neskladen z Ustavo razveljavilo.

Zakon o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07, uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Glede na to, da izpodbijana odločba temelji na zakonski določbi 74. b. člena ZGO-1, ki jo je Ustavno sodišče, z navedeno odločbo, razveljavilo, o izpodbijani odločbi, s katero se ureja razmerje med strankami pa do dneva odločitve še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo.

K točki 2 izreka: Izrek o stroških temelji na določbah 25. člena ZUS-1. Ker je bila zadeva rešena na seji, tožeči stranki pa v postopku zastopa odvetnik se jima prizna stroške v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07)) povečano za 20 % DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (1. odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).