Jedro

V obravnavanem primeru so izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. Gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za sporočanje in vnos teh podatkov v matično evidenco pa je bil pristojen tožničin delodajalec oz. toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 275,23 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo obnovo postopka, odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 9. 11. 2012 in št. ... z dne 22. 5. 2013 ter naložilo tožencu, da je dolžan v roku 30 dni izdati novo odločbo o odmeri predčasne starostne pokojnine, pri čemer je dolžan upoštevati tudi podatke o neizplačanem dobičku iz leta 1992 ter mu naložilo, da v roku 8 dni povrne tožnici stroške postopka v višini 469,70 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da obnovitveni razlog iz I. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) ni podan, ker je bilo dejstvo, ki ga tožnica uveljavlja kot obnovitveni razlog, tožnici znano že v času postopka, katerega obnovo zahteva. Iz dejanskega stanja je razvidno, da je toženec o tožničini pravici do pokojnine odločil z odločbo št. ... z dne 9. 8. 2005 in da je skupaj z odločbo prejela tudi izračun pokojnine in pokojninske osnove. Navedeno odločbo je tožnica prejela osebno dne 28. 8. 2005. Zoper njo ni vložila rednega pravnega sredstva in je le-ta postala pravnomočna. Tožnica v zvezi s to odločbo ni zatrjevala in dokazovala, da bi moral biti osebni dohodek, na podlagi katerega je bila oblikovana pokojninska osnova, upoštevan v višjem znesku. Dne 21. 7. 2008 je tožnica vložila predlog za obnovo postopka iz razloga, da ni bila za leto 1992 upoštevana vsa plača, ki jo je prejela. Sklicevala se je, da ni vedela, da se ji v izračun pokojninske osnove ni upošteval dobiček iz leta 1992 ter navajala, da zaradi zapletenosti izračunov osnove za odmero pokojnine tega ni vedela in ni mogla vedeti ter da je bilo šele z revizijo v letu 2008 ugotovljeno, da ti prejemki niso všteti v pokojninsko osnovo. O teh novih dejstvih naj bi bila seznanjena z obvestilom delodajalca po opravljeni reviziji v letu 2008. Iz opisanega je razvidno, da je bila tožnica že ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Da je tožnica prejela zneske izplačane v obliki obveznic leta 1992, je vedela ves čas in tudi ob upokojitvi je imela možnost preveriti, če ji je bilo izplačilo v obveznicah upoštevano pri odmeri in priznanju pravice do pokojnine v letu 2005. Razen tega je bilo tožnici dejstvo, da je delodajalec obračunal osebni dohodek v določeni višini in ga namenil za notranji odkup, tožnici znano že leta 1994, kar izhaja iz obvestila delodajalca z dne 28. 10. 1994, ki ga je tožnica priložila tudi k tožbi in na katerem je tudi njen podpis. To je torej dejstvo, ki je bilo tožnici znano že v času odločanja toženca leta 2005 in bi ga lahko navajala v okviru rednega pravnega sredstva, česar pa ni storila. Dejstvo, da dobiček iz leta 1992 ni bil upoštevan pri oblikovanju pokojninske osnove, je lahko le pritožbeni razlog v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma materialnega prava, ne pa razlog za obnovo postopka. Prav tako ni obvestilo delodajalca z dne 18. 7. 2008, niti zapisnik revizorke toženca, ki je bil opravljen v juliju 2008, niti popravek obrazca M4/M8 z dne 2. 7. 2008, nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. Vse navedeno je nov dokaz, ki je nastal leta 2008, po izdaji pravnomočne in dokončne odločbe o priznani pravici do pokojnine in njeni odmeri v letu 2005, v zvezi s katero tožnica predlaga obnovo postopka. Navedeni dokazi niso obstajali v času pred izdajo odločbe iz leta 2005, torej v nobenem primeru ne bi mogli biti uporabljeni v prejšnjem postopku. S tem, ko je sodišče dovolilo obnovo postopka, pa sploh ni ugotavljalo pogoja, da okoliščin, zaradi katerih se predlaga obnova postopka, stranka brez svoje krivde ni mogla navesti v končanem prejšnjem postopku, kar je še posebej izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 71/2012 z dne 14. 1. 2013. To pomeni, da obnova postopka ni dovoljena, če je stranka v prejšnjem postopku mogla navesti okoliščine, zaradi katerih predlaga obnovo postopka. Tožnica pa v skladu z določbo drugega odstavka 261. člena ZUP ni navedla niti opravičljivih razlogov za to, da že ob upokojitvi ni uveljavljala vštetja zneska, ki je bil izplačan v obliki obveznic za leto 1992 in za katerega je nesporno vedela že tedaj in tako ni niti na stopnji verjetnosti izkazala tega obnovitvenega razloga. Toženec nasprotuje tudi povrnitvi stroškov postopka v višini 469,70 EUR glede na načelo uspeha v pravdi.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da pritožbeni očitki niso pravilni. O tem, ali gre za nova dejstva oziroma dokaze v skladu s I. točko 260. člena ZUP, je treba presojati s stališča tožnice in ne s stališča toženca. Ni torej odločilno, ali je za ta dejstva in dokaze v prvotnem postopku odmere pokojnine morda že vedel toženec, temveč tožnica, ki pa je vložila predlog za obnovo postopka na podlagi zanjo novih oziroma na novo pridobljenih podatkov takoj, ko je bila s temi novimi dejstvi seznanjena. Tudi delodajalec tožnice, ki je v letu 1994 pri tožnici opravil obračun treh poračunov neizplačanega dobička iz leta 1992, je takrat sledil stališčem toženca in Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, da zneski iz naslova notranjega odkupa delnic ne spadajo v pokojninsko osnovo, zato ti zneski niso bili prišteti k dohodku tožnice, ki ga je tožničin delodajalec poslal tožencu. Prav toženec je naknadno spremenil svoje stališče glede upoštevanja plač v obliki vrednostnih papirjev in jih je začel vštevati v pokojninsko osnovo. Bivši delodajalec tožnice je na podlagi opravljene revizije zaradi tega tožencu dne 2. 7. 2008 poslal tudi popravljen obrazec M4, tožnica pa je po prejetju obvestila bivšega delodajalca pravočasno predlagala obnovo postopka. Tožnici torej ni moč očitati, da je bila že ob upokojitvi seznanjena in je razpolagala z vsemi podatki o plačah in nadomestilih, ki so bile upoštevane pri izračunu pokojninske osnove. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ker je bila revizija pri tožničinem delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica v letu 2005, ko se je pri tožencu vodil postopek v zvezi s tožničino upokojitvijo in določene pokojninske osnove, teh dejstev ni mogla navajati, bi pa ta dejstva pripeljala do drugačne odločbe toženca v zvezi z odmero pokojnine in je zato dovolilo obnovo postopka. Enako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena ter 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 22. 5. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 9. 11. 2012, s katerim je predlog za obnovo postopka zavrnil z obrazložitvijo, da ni podan obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP, ker ne gre za novo dejstvo, za katerega bi se šele naknadno izvedelo, pač pa so bili podatki znani že v letu 1994. Kot izhaja iz listinske dokumentacije, je bila tožnici z odločbo toženca št. ... z dne 9. 8. 2005 priznana pravica do starostne pokojnine od 19. 8. 2005 dalje, zoper katero tožnica ni vložila pritožbe in je postala dokončna in pravnomočna.

Tožnica je z vlogo, vloženo pri tožencu dne 21. 7. 2008 zahtevala izdajo nove odločbe o predčasni starostni pokojnini na podlagi dovoljene obnove postopka.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku odločalo le o predlogu za obnovo postopka glede na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 148/11 z dne 16. 4. 2012, ki je v postopku revizije odpravilo sodbi nižjih sodišč ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker sodišči o predlogu za obnovo postopka v dosedanjem postopku še nista odločali.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bilo glede obnove postopka v zvezi s citirano odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v ponovljenem postopku s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 940/2012 z dne 15. 6. 2012 in Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 292/2012, z dne 27. 9. 2012 že odločeno. S citirano sodbo z dne 15. 6. 2012 je sodišče prve stopnje odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 8. 12. 2008 in zadevo vrnilo tožencu v nadaljnji postopek in odločanje z obrazložitvijo, da mora ponovno odločiti o podrejenem tožbenem zahtevku tožnice za obnovo postopka in odmero predčasne pokojnine. Pri tem je izrecno zavzelo stališče, da so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka, določeni v ZUP. Štelo je, da je spoštovan subjektivni in objektivni rok za obnovo postopka in da gre za novo dejstvo kot zakonit obnovitveni razlog. V sodbi z dne 15. 6. 2012 je sodišče prve stopnje tudi posebej na podlagi dejstva, da je toženec opravil revizijo podatkov o plačah leta 2008 (in da so na podlagi te revizije zneski, ki so bili izplačani iz dobička za leto 1992, vštevni v pokojninsko osnovo) zaključilo, da tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku. Bi pa navedeno dejstvo, če bi bilo upoštevano v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne, ugodnejše odločbe za tožnico.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje to, da je izpolnjen tudi ta pogoj posebej navajalo in se sklicevalo na citirano sodbo sodišča prve stopnje opr. št. V Ps 940/2012 z dne 15. 6. 2012 in na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 292/2012 z dne 27. 9. 2012, ki je potrdilo pravno stališče nižjega sodišča glede obnove postopka. Višje delovno in socialno sodišče je posebej zapisalo, da mora toženec v ponovljenem postopku upoštevati pravno stališče sodišča prve stopnje, zavzeto v točki 10, ki se nanaša na to, da se ob izpolnjenih vseh pogojih, obnova postopka dovoli in se ponovno odmeri pokojnina ter pri odmeri upošteva neizplačan dobiček iz leta 1992. Takšnemu stališču, ki ga je zavzelo v citiranih sodbah sodišče prve in druge stopnje, je utemeljeno sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V obravnavanem primeru so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi pogoji za obnovo postopka. V obravnavanem primeru gre za novo dejstvo ter zakonit razlog za obnovo postopka (1. točka prvega odstavka 260. člena ZUP), tožnica je predlog za obnovo postopka podala znotraj enomesečnega roka, odkar je zvedela za mnenje revizorja in tudi znotraj triletnega objektivnega roka. Gre tudi za novo dejstvo, katerega tožnica brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku in bi, če bi bilo upoštevano že v prejšnjem postopku, pripeljalo do drugačne odločbe. Tekom postopka je bilo med strankama kot nesporno ugotovljeno, da je bila pri delodajalcu tožnice A. d.o.o. opravljena revizija podatkov o plačah na obrazcih M4, ki jo je opravila revizorka toženca 1. 7. 2008 ter da so bili na podlagi opravljene revizije obrazci M4 popravljeni tako, da so bili med podatki o plačah vsebovani tudi zneski, ki so bili izplačani iz dobička in ki so bili namenjeni za odkup delnic v notranjem odkupu. Popravek obrazca M4 je tožničin bivši delodajalec tožencu poslal 2. 7. 2008. Novo dejstvo se nanaša na podatke o plačah, izplačanih iz naslova dobička iz leta 1992, za katere sporočanje in vnos v matično evidenco, je bil pristojen tožničin delodajalec in toženec in že zato tožnica brez svoje krivde ni mogla vedeti, ali so vneseni v obrazce M4 in potem upoštevani pri izračunu pokojninske osnove. Ker je bila revizija podatkov pri delodajalcu opravljena v letu 2008, tožnica navedenega dejstva brez svoje krivde ni mogla navajati v prejšnjem postopku.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je tožnici na podlagi določbe 155. člena ZPP priznalo stroške odgovora na pritožbo v znesku 275,23 EUR in jih naložilo v plačilu tožencu. V znesku 275,23 EUR je upoštevana nagrada za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi v višini 225,60 EUR ter 49,63 EUR za DDV po tar. št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi v višini 22 %.

Takšna odločitev in priznanje stroškov odgovora na pritožbo se nanaša zgolj na konkreten primer in ne predstavlja spremembe dosedanje sodne prakse. Pritožbeno sodišče je namreč po proučitvi vseh okoliščin ocenilo, da gre za takšne izjemne okoliščine, zaradi katerih je tožnica upravičena do povračila priglašenih stroškov in sicer gre za jasna stališča v pravnomočno zaključenih sodnih postopkih na eni strani in na drugi strani za neutemeljeno pritožbo toženca.