Jedro

S.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po vročitvi te sodbe povrniti toženi stranki 317,32 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 6.710,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni od vročitve odločbe povrniti toženi stranki pravdne stroške 1.687,01 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožeča stranka opravila za toženca finančno računovodske storitve, vključno z izdelavo in oddajo bilančnih podatkov za leti 2017 in 2018 ter za leto 2019 (11 mesecev), brez izdelave in oddaje bilančnih podatkov. Na podlagi skladnih izpovedb strank je ugotovilo, da je med njima prišlo do spora decembra 2019 in od takrat tožeča stranka ni več opravljala storitev za toženca. Iz neprerekanih navedb ter skladnih izpovedb strank, potrjenih z listinskimi dokazi, izhaja, da je tožeča stranka opravljala finančno računovodske storitve za toženca že pred letom 2017 in sicer od leta 2002 oziroma 2003. Iz neprerekanih navedb, skladnih izpovedb strank in listinskih dokazov je razvidno, da je tožeča stranka za celotno obdobje opravljanja storitev izdala tožencu le 3 račune po tem, ko je med njima prišlo do spora. Tožena stranka je v izpovedbi zanikala dogovor o plačilu. Povedala je, da je bilo dogovorjeno, da bo tožeča stranka opravila storitve za toženca, ki niso bile obsežne (letno izdani 4 računi družbi A. d.o.o. za najem nepremičnine v solasti B. B. in C. C.), v okviru obsežnejših računovodskih storitev, ki jih je kot zaposlena izvajala v družbi A. d.o.o., kjer sta bila B. B. in C. C. družbenika, da bodo te storitve brezplačne za toženca, zato ni bilo podpisane pogodbe, ni bilo govora o ceni, toženec ni videl cenika in tožeča stranka ni dobila posebej plačanih storitev s strani toženca. Takšna izpovedba je enaka vsebini dopisa z dne 3. 5. 2021. Glede na pojasnilo toženca glede dogovora med strankama ob začetku opravljanja storitev, da plačilo tožeče stranke ne bo predmet posebne obveznosti toženca, ampak bodo storitve plačane v okviru skupne družbe B. B. in C. C., sodišče ni moglo biti prepričano, da je bilo med strankama dogovorjeno drugače, da bo tožeči stranki opravljene storitve plačal toženec. Tožeča stranka ni dokazala, da se je toženec kot naročnik zavezal, da ji bo plačal opravljene storitve. Glede na ugotovitve, da je tožeča stranka več kot 15 let za za toženca opravljala finančno računovodske storitve, za katere ni izdajala računov niti jih ni plačeval, prav tako je finančno računovodske storitve opravljala za gospodarsko družbo A. d.o.o. v solasti C. C. in B. B., v kateri je bila direktorica, kot je izpovedala, tožeča stranka ni izkazala obogatitve toženca brez pravnega temelja. Glede na poslovno povezanost B. B. in C. C., njunih samostojnih podjetništev in gospodarskih družb, dejstvo, da je tožeča stranka izdala račune šele po sporu s tožencem, prej pa več kot 15 let ne, ter izpovedbo toženca o dogovoru o plačilu teh storitev v okviru nagrade, ki jo je B. B. prejela v družbi A. d.o.o., ni podlage, da je bil toženec obogaten brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke.

2.Zoper to sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V pritožbi navaja, da je predmet tožbenega zahtevka izvršitev opravil za toženca iz naslova finančno računovodskih storitev za leto 2017, 2018 in 11 mesecev leta 2019. Predhodna obdobja niso pomembna, ker niso predmet tožbe. Če je tožeča stranka opravila storitev za toženca in jo je, kar je ugotovilo sodišče, je edina pravilna razlaga, da je potrebno njun odnos razlagati skozi pogodbo o delu. Sodišče se ni pravno opredelilo kako je štelo odnos med strankama. Gre za plačljiv pogodbeni odnos, saj je naročnik dolžan poravnati storitve izvajalcu. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je pomešalo več statusnih zadev. A. d.o.o. je imela dva družbenika: C. C. s poslovnim deležem 55 % in B. B. s poslovnim deležem 45 %. Tega statusa družbenikov ni mogoče povezovati s samostojnim podjetnikom. Pravdni stranki v tem postopku nista B. B. in C. C., ampak ..., B. B. s.p., in ..., C. C. s.p. Ta poslovna subjekta nimata vloge v podjetju A. d.o.o. Nista bila družbenika, nista bila zaposlena v družbi, ni šlo za njuno poslovodno funkcijo, zato so zmotne vse povezave, ki jih je napravilo sodišče s podjetjem, in so zmotni zaključki sodišča. Ni res, da je bila tožeča stranka zaposlena v podjetju A. d.o.o. B. B. je bila polovični delovni čas zaposlena v podjetju A. d.o.o., sicer je opravljala dejavnost s.p., zato kot s.p. ni mogla biti zaposlena v podjetju. Storitve lahko opravlja le po pogodbi o delu in ne po pogodbi o zaposlitvi. Ni res, da je B. B. v okviru svoje zaposlitve opravljala še storitve za toženca, kot je trdil. Storitve za toženca je opravljala kot s.p. zunaj delovne obveznosti, kot zaposlene v podjetju A. d.o.o. Družbeništvo v podjetju nima povezave z s.p. tožeče stranke in s.p. toženca, zato je sodišče pomešalo statusne zadeve. Prav tako nima povezave tožeča stranka kot s.p. s podjetjem A. d.o.o. Ni bila zaposlena v družbi, ni bila družbenica, ni bila poslovodja, kar je določeno obdobje bila B. B..

3.Toženec v odgovoru na pritožbo po pooblaščeni odvetniški pisarni navaja, da za obdobje 2017 do 2019 ni izkazana pravna podlaga za nastanek obveznosti plačila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da med strankama ni bil sklenjen dogovor o plačilu, temveč je šlo za dolgoročno sodelovanje, ki je temeljilo na osebnem in poslovnem zaupanju. Bistveno je, da sta tožeča stranka in toženec v relevantnem obdobju delovala kot solastnika in poslovna partnerja v družbi A. d.o.o. Stranki sta bila tudi fizični osebi - s.p., ki sta poslovno sodelovala v okviru širšega poslovnega omrežja subjektov (tožeča stranka, toženec in družba A. d.o.o.). V okviru tega sodelovanja je tožeča stranka opravljala računovodske storitve za toženca, pri čemer ni bilo izkazano, da bi šlo za plačljivo storitev. Dogovor o plačilu ni bil sklenjen, tožeča stranka do spora decembra 2019 ni izrazila nobene zahteve po plačilu za opravljeno delo. Sodelovanje je bilo vzpostavljeno na podlagi medsebojnega dogovora in ustaljene prakse, pri čemer se je delo opravljalo kot vzajemna pomoč med poslovnima partnerjema. Odsotnost zahtevka za plačilo v več kot 10-letnem obdobju potrjuje, da med strankama ni obstajala volja za plačilo storitev. Značaj razmerja med strankama je bil ves čas neodplačen, kar potrjujejo tako dolgotrajna praksa sodelovanja kot konkretne okoliščine primera. Šele po nastanku spora 2019, torej po prekinitvi partnerskega odnosa, je tožeča stranka pričela z izdajanjem računov za pretekla obdobja, kar je pravno nevzdržno in pomeni očiten poskus naknadne spremembe narave pravnega razmerja.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožeča stranka v uvodu pritožbe pavšalno očita sodišču prve stopnje, da odločitev ni skladna s stanjem spisa, z listinami in njihovo vsebino, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in da naj bi obstajalo nasprotje med obrazložitvijo in odločitvijo, kar je sicer bistena kršitev določb pravdnega postopka 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Neutemeljen je očitek, da ni mogoče preveriti odločitve sodišča, ker naj ne bi sprejelo nobenega zaključka glede dejstva, da naj bi šlo za plačljiv pogodbeni odnos, saj naj bi bil naročnik dolžan poravnati storitve izvajalca in da naj bi bila ponovno podana bistvena kršitev postopkovnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter da sodba v tem delu ne dosega standarda obrazložene sodbe. Glede plačljivega pogodbenega odnosa med strankama se sodišče prve stopnje opredelilo, ko je ugotovilo, da tožeča stranka tega ni dokazala. Verjelo je tožencu, da so bile storitve zanj brezplačne, kar je bilo skladno z njegovim dopisom tožeči stranki (pred vročitvijo tožbe) z dne 3. 5. 2021 (13. in 14. točka obrazložitve sodbe).

7.Ugotovljene relevantne dejanske okoliščine niso sporne: tožeča stranka je opravila za toženca vtoževane finančno računovodske storitve od leta 2017 in še 11 mesecev leta 2019, do medsebojnega spora je prišlo decembra 2019 in od takrat tožeča stranka ni več opravljala storitev, storitve je opravljala že od leta 2002, izdala mu je le 3 (vtoževane) račune, ko je že prišlo do spora, storitve tožeče stranke pa niso bile obsežne (letno 4 računi družbi A. d.o.o. za najem nepremičnine v solasti strank; 13. točka obrazložitve sodbe).

8.Tožeča stranka v osrednjem delu pritožbe očita sodišču prve stopnje, da je pomešalo status posameznih oseb oziroma več statusnih zadev. S podrobnimi navedbami želi povedati, da je potrebno ločiti pravdni stranki, ki sta obe s.p., od iste fizične osebe brez dostavka s.p. Navedbe niso utemeljene, kajti s.p. je fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja. Tako je opredeljena v šestem odstavku 3. člena Zakona o gospodarskih družbah. Tudi če tožeča stranka kot s.p. ni bila formalno vpisana v sodnem registru kot družbenica družbe A. d.o.o., ni bila v njej zaposlena in ni bila vpisana kot poslovodja, je to dejansko bila kot fizična oseba brez dostavka s.p. Samostojni podjetnik ni ločen od fizične osebe, gre za eno in isto osebo. Sodišče prve stopnje je po zaslišanju strank in vpogledu v listine pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka opravila računovodske storitve za toženca v okviru obsežnejših računovodskih storitev, ki jih je kot zaposlena izvajala v družbi A. d.o.o., kjer sta bila družbenika in kar je bistveno, da bodo storitve za toženca brezplačne (13. točka obrazložitve sodbe). Pravilno je izpostavilo poslovno povezanost strank (15. točka obrazložitve sodbe). Očitno je bil njun skupni nagib ob sklenitvi pogodbe o nudenju finančno računovodskih storitev, da dobi tožeča stranka plačilo za opravljeno delo v okviru njunega širšega poslovnega sodelovanja (oddaja solastne nepremičnine in obsežnejše računovodske storitve v okviru skupne družbe), ne od toženca.

9.Neupoštevana pritožbena novota je navedba, da je v 4-urnem delovnem času fizično neizvedljivo, da bi lahko B. B. opravljala svoje delo vodje financ, dela s področja kadrovskih zadev, zaposlovanja delavcev, urejanja delovnih dovoljenj za tuje delavce, prisostvovala na pomembnih poslovnih sestankih, sopodpisovala pogodbe, opravljala druga strokovno zahtevna dela v podjetju. Ker v pritožbi ni pojasnila zakaj teh navedb ni mogla pravočasno podati v postopku pred sodiščem prve stopnje, jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP).

10.Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče v odločanje vključilo obdobje, ki ni predmet spora, da je takšen pristop nepravilen in v nasprotju s predmetom ter da se ni pravno opredelilo kako je štelo odnos med strankama. Kot je bilo ugotovljeno, opravljanje storitev tožeče stranke za toženca od leta 2002 dalje ni bilo sporno. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta bili stranki povezani tako v okviru skupne družbe kot skupne nepremičnine. Vključitev obdobja do zadnjih 3 let pred sporom (od 2002 do 2017), za katerega tožeča stranka nesporno ni izstavljala računov tožencu, je sodišču prve stopnje služilo samo kot eden elementov za ugotovitev dogovora o brezplačnem nudenju storitev tožencu. To je bila tudi pravilna pravna opredelitev odnosa.

11.Če je tožeča stranka opravila storitev in je potrebno odnos razlagati skozi pogodbo o delu po 619. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), če je toženec dal pooblastilo tožeči stranki za vnašanje podatkov na FURS in Ajpes, če je med njima obstajalo pogodbeno razmerje ter so bile storitve opravljene, to ne pomeni, da gre za plačljiv pogodbeni odnos. Tožeča stranka ni dokazala plačilne zaveze toženca, čeprav je bilo to njeno dokazno breme.

12.Glede na ugotovljeno brezplačno poslovno podlago je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženec ni bil obogaten brez temelja na škodo tožeče stranke in je pravilno zavrnilo zahtevek še po 190. členu OZ (15. točka obrazložitve sodbe).

13.Tožeča stranka se v večjem delu pritožbe sklicuje na njen cenik, na materialnopravno (zakonsko) podlago za določitev višine plačila po pogodbi o delu, če cena ni bila dogovorjena, da je predlagala izvedbo izvedenca finančne stroke, da je sodišče zavrnilo dokaz, da bi za dokaz višine moralo uporabiti cenik ali angažirati izvedenca finančne stroke in ker dokaza ni izvedlo je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Te navedbe niso utemeljene, kajti sodišče prve stopnje je po zaključku, da tožeča stranka ni izkazala temelja zahtevka, pravilno zavrnilo dokazni predlog za določitev izvedenca finančno računovodske stroke (kot nepotreben), ker je bil predlagan v zvezi z višino terjatve (6. točka obrazložitve sodbe).

14.Neupoštevna pritožbena novota je stališče FURS, ki naj bi ga tožeča stranka pridobila za potrebe drugega postopka, po katerem se lahko storitev obračuna neposredno na podlagi pogodbe in da izdaja računa ni nujna (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP). Tudi sicer sodišče prve stopnje ni zavrnilo zahtevka zaradi neizdaje računa.

15.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16.Tožena stranka se je ubranila pritožbe, zato je uspela v tem pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), stroški za sestavo odgovora so bili potrebni za pravdo po prvem odstavku 155. člena ZPP. Sodišče druge stopnje ji je priznalo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 425 točk po prvi točki tar. št. 22 Odvetniške tarife, 2 %, materialnih stroškov, 22 % DDV, skupaj 317,32 EUR. Ni priznalo sodne takse, ker se za odgovor na pritožbo ne plača.