Jedro

Tožnik ni uspel izkazati vzročne povezave med razkritjem dokumentov in razgaljanjem strategije države pri obvladovanju begunske krize. Tožnik tudi ni uspel izkazati, da bi z morebitnimi nadaljnjimi zahtevami za dostop do preostalih pogodbe o nabavah varnostne žične ograje bil razkrit varovani podatek za potrebe varnostne strategije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka zavrnila zahtevo TI Slovenia - Društvo A. za dostop do pogodb, ki so podlaga za poslovanje Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve z družbo B. d.o.o.. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je prosilec na Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve, ki je izvajalska institucija Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, vložil zahtevo za dostop do informacij javnega značaja, s katero je želel dostop do pogodb, ki so podlaga za poslovanje z družbo B. d.o.o., in sicer za specificirana nakazila v obdobju od 25. 11. 2015 do 9. 2. 2016. Dne 11. 3. 2016 je zavod na elektronski naslov prosilca poslal odgovor, da so zahtevane pogodbe označene s stopnjo tajnosti INTERNO v skladu z Zakonom o tajnih podatkih ter da bo v skladu z drugim odstavkom 21. člena ZDIJZ predlog odločitve o zahtevi predložil Vladi RS, ki bo o zahtevi odločila.

2. V skladu z 21.a členom ZTP in z drugim odstavkom 21. člena ZDIJZ se je z zadevo seznanila tudi Komisija Vlade RS za presojanje upravičenosti prevladujočega javnega interesa v zvezi z razkritjem podatkov, ki so določeni kot tajni (v nadaljnjem besedilu: komisija). Po mnenju komisije (mnenje št. 012-2/2016/32 z dne 15. 4. 2016) so ocene možnih škodljivih posledic formalno pravilne in primerno utemeljene, saj vsebujejo obrazložitev stopnje tajnosti in tudi način prenehanja tajnosti. Z razkritjem pogodb bi bili razkriti podatki, ki bi lahko ogrozili uresničitev Vlade RS za učinkovito regulacijo migrantskih tokov na državni meji, ki pa je nujna za zavarovanje bistvenih varnostnih interesov Republike Slovenije, njenega prebivalstva ter premoženja. Razkritje bi povzročilo tudi zunanjepolitični zaplet. Komisija meni, da so razlogi za varovanje podatkov, vsebovanih v pogodbah, upravičeni in da so podatki posledično pravilno določeni kot tajni, stopnje tajnosti INTERNO. Komisija meni, da javni interes po seznanjenosti s tajnimi podatki v tem primeru ne prevlada nad interesom države po ohranitvi njihove tajnosti in zato razkritje ni upravičeno. Komisija je tako predlagala, da Vlada RS zahtevo prosilca zavrne.

3. Vlada RS pa kasneje ni sprejela odločitve o prosilčevi zahtevi, ker je upoštevala mnenje Službe Vlade RS za zakonodajo, da Vlada RS ni pristojna za odločanje v konkretni zadevi, saj naj bi se določba drugega odstavka 21. člena uporabljala samo v primerih, ko predstojnik organa zavezanca ali prosilec menita, da je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa za omejitev dostopa do zahtevane informacije, ne pa v vseh primerih, ko predstojnik oceni, da je to potrebno.

4. Zavod je preveril dokumente, ki se vsebinsko nanašajo na zahtevo prosilca. To so naslednje tri pogodbe: prodajna pogodba št. 1 z dne 24. 11. 2015, prodajna pogodba št. 2 z dne 24. 11. 2015 in prodajna pogodba št. 3 z dne 4.12.2015. Stopnjo tajnosti vsem trem pogodbam je določil predstojnik zavoda, direktor C.C., za vsako pogodbo je bila izdelana ocena možnih škodljivih posledic, pogodbe pa so tudi ustrezno označene s stopnjo tajnosti.

5. Organ v odločbi navaja, da bi bili z razkritjem pogodbe razkriti podatki o časovni dinamiki nabav varnostne žične ograje, zaradi česar bi lahko bila ogrožena sama izvedba javnega naročila in s tem delovanje in izvajanje s strani Vlade RS določenih nalog zavoda, ogrožena pa bi lahko bila tudi varnost osebja dobavitelja ali njegovih pogodbenih sodelavcev. Povezovanje podatkov v konkretni pogodbi o količini oziroma ceni na enoto nabavljene varnostne žične ograje s podobnimi podatki v drugih istovrstnih pogodbah, bi lahko imelo posledico razkritje podatka o skupni nabavljeni količini in ceni. Vse navedeno pa bi lahko ogrozilo uresničitev ciljev Vlade RS za učinkovito regulacijo migrantskih tokov na državni meji, ki pa je nujna za zavarovanje bistvenih varnostnih interesov Republike Slovenije, njenega prebivalstva ter njegovega premoženja. Razkritje količine in cene predmeta nabave v pogodbi bi lahko povzročilo tudi zunanjepolitični zaplet. 6. Zavod je naročilo oddal več različnim ponudnikom, saj bi izbira zgolj enega samega ponudnika pomenila preveliko tveganje za izvedbo celotnega naročila. Razkritje posamičnih pogodb bi lahko povzročilo, da bi bile dobave kljub dodatnim finančnim zavarovanjem preusmerjene k drugim, tujim kupcem.

7. Možnost učinkovite regulacije migrantskih tokov na državni meji je še vedno aktualno vprašanje, saj migranti neprenehoma prihajajo iz Turčije na grške otoke, od koder potujejo s trajekti na celino, Grška vlada na celini ne zagotavlja dovolj nastanitvenih kapacitet, kar kaže na to, da razmer v celoti ne obvladuje. V Grčiji je sedaj več kot 50.000 migrantov, več kot 10.000 jih v Idomeniju čaka na odprtje meje z Makedonijo, kjer imajo politično krizo in je stanje precej občutljivo. Situacija v prihodnje bo odvisna od številnih dejavnikov, med drugimi tudi učinkovitosti dela Frontexa, odnosa Turčije do tega vprašanja, varnostnih in politično­ ekonomskih ter socialnih razmer tako v Siriji kot drugih izpostavljenih državah. V zgoraj opisanih razmerah in v času, ko pogodbe o nabavi žične ograje še niso v celoti realizirane, je nujno, da se pogodbe, ki vsebujejo podatke o nameravani količini nabavljene varnostne žične ograje še naprej varuje pred razkritjem, saj varnostne žične ograje predstavljajo pomemben ukrep regulacije migrantskih tokov na državni meji.

8. Prav tako 1. točka prvega odstavka 6. člena ZDIJZ določa, da se prosilcu zavrne dostop do zahtevane informacije, če se zahteva nanaša na podatek, ki je na podlagi ZTP, opredeljen kot tajen. ZDIJZ v tretjem odstavku 6. člena določa, da se dostop do zahtevane informacije dovoli, če gre za podatke o porabi javnih sredstev, vendar pa to ne velja v primerih, ko se zahteva nanaša na podatek; ki je na podlagi zakona, ki ureja tajne podatke, opredeljen kot tajen.

9. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka pritožbi prosilca delno ugodila in izpodbijano odločbo delno odpravila ter odločila, da je organ dolžan v roku 31 (enaintridesetih) dni od vročitve te odločbe iz pogodbe št. 1 z dne 24. 11. 2015, pogodbe št. 2 z dne 24. 11.2015 in pogodbe št. 3 z dne 4. 12.2015 umakniti stopnjo tajnosti INTERNO in prosilcu v elektronski obliki, na njegov elektronski naslov, posredovati naslednje dokumente: naročilnico št. 4 z dne 26. 11. 2015, pogodbo št. 1 z dne 24. 11. 2015, pri čemer mora v 10. členu prekriti skrbnika pogodbe na strani dobavitelja, pogodbo št. 2 z dne 24. 11. 2015, pri čemer mora v 10 členu prekriti skrbnika pogodbe na strani dobavitelja, pogodbo št. 3 z dne 4. 12. 2015, pri čemer mora v 10. členu prekriti skrbnika pogodbe na strani dobavitelja. Glede varovanih osebnih podatkov, ki jih je organ dolžan prekriti v skladu z 2. točko izreka te odločbe, se pritožba prosilca zavrne.

10. V povzetek pritožbe prosilca je tožena stranka med drugim vključila argumente pritožnika, da organ ni vzpostavil kavzalnosti med razkritjem dokumentov in škodljivimi posledicami. Prosilec opozarja, da iz odločbe ni razvidno, na kakšen način konkretno bi podatki o časovni dinamiki nabav ograje lahko ogrožali izvedbo javnega naročila, saj za to organ ne podaja nikakršnih razlogov, do katerih bi se prosilec lahko opredelil. Prav tako organ ne opredeljuje, katere konkretne naloge ali katero delovanje bi bilo s tem ogroženo in na kakšen način. Tudi glede »varnosti osebja dobavitelja ali njegovih pogodbenih sodelavcev« organ ne vzpostavlja vzročne povezave med razkritjem in domnevno ogroženostjo, zato tudi te navedbe organa prosilec ocenjuje kot neutemeljene. Prosilec je nadalje mnenja, da organ prav tako ni vzpostavil povezave med razkritjem skupne nabavljene količine ali cene in posledicami, ki jih navaja, torej ogrožanjem učinkovite regulacije migracij na meji, niti ni jasno razvidno, ali navedene posledice izhajajo iz razkritja skupne nabavljene količine ali cene. Še več, prosilec na podlagi navedb predsednika Vlade RS, notranje ministrice in državnega sekretarja na MNZ, ocenjuje, da se tovrstne posledice realizirajo ob razkritju popolnoma drugih podatkov, kot tistih, ki jih navaja organ (nabavljena cena in količina). Navedeni funkcionarji so v virih, ki jih navaja prosilec (in drugje), jasno navajali, da je za učinkovito regulacijo migrantskih tokov (kar je namen javnega naročila) nujno, da ostane tajna geolokacija že postavljene ograje oz. drugih tehničnih ovir. Prosilec opozarja, da nadalje ni jasno, na kakšen način bi razkritje količine in cene lahko povzročilo zunanjepolitični zaplet, na kar se sklicuje organ. Prosilec ob tem poudarja, da geolokacije postavitve ograje niso predmet njegovega zanimanja in predlaga, da če se ti podatki v pogodbah nahajajo, da se izvzamejo iz poslanega gradiva z delnim dostopom, kar ZDIJZ omogoča. Opozarja še na dodatno okoliščino, in sicer, da je Vlada RS začela z zamenjavo ograje, postavljene v 2015 z drugo vrsto ograje. Iz tega izhaja, da iz končne nabavne količine ni mogoče sklepati niti o končni zmogljivosti države (koliko ograje lahko postavi Slovenija) niti o količini izvršenega posla (koliko km ograje dejansko stoji na meji), saj je lahko bila ograja dveh različnih tipov postavljena na enakem mestu dvakrat, kar onemogoča gotovost sklepanja iz navedenih podatkov. Poudariti je potrebno tudi, da je določene operativne podatke o realizaciji poslala Vlada RS javnosti že preko odgovora na poslansko vprašanje poslanca Č.Č. z dne 12. 5. 2016, torej ti podatki niso ključni za izvajanje javnega naročila in njegovega namena po oceni Vlade RS. Organ navaja tudi, da je oddal naročilo več različnim ponudnikom ter da bi razkritje posamičnih pogodb »lahko povzročilo, da bi bile dobave kljub dodatnim finančnim zavarovanjem preusmerjene k drugim, tujim kupcem.« V kakšni povezavi je dejstvo o oddaji naročila več ponudnikom in navedba o domnevnih posledicah razkritja, organ ne pojasni. Prav tako ni jasno, zakaj bi se zaradi razkritja dobave preusmerile k drugim kupcem. Prosilec ob tem poudarja, da je njegov zahtevek namenjen preverbi in raziskavi na področju porabe javnih sredstev, torej, pod kakšnimi pogoji je bil posel sklenjen, ne pa objavi operativnih podrobnosti posla, ki so pomembne za njegovo izvrševanje. Poudarja tudi, da je zaupanje javnosti v smotrnost ter ekonomičnost sklenitve dotičnh pogodb nizko ter jih spremlja senca dvoma, kar dodatno negativno vpliva na zaupanje v javne institucije, ki je že tako nizko.

11. Z namenom pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja ter z namenom vpogleda v dokumente, ki so predmet tega pritožbenega postopka, je Informacijska pooblaščenka (IP) pri organu, dne 6. 9. 2016 opravila ogled brez prisotnosti strank (in camera), na podlagi 11. člena ZInfP. Po ZTP je tajen le tisti podatek, ki kumulativno izpolnjuje tako materialni kot formalni kriterij. materialni kriterij vključuje dva vidika. Prvi je v tem, da bi z razkritjem podatka očitno lahko nastala določena škoda, drugi pa je v povezavi škode s taksativno naštetimi interesnimi področji države.

12. Oba materialna elementa se zrcalita v formalnem kriteriju tajnega podatka. Podatek je upravičeno lahko označen kot tajen le, če so izpolnjeni trije elementi. Prvi element je, da lahko podatek za tajnega določi le za to pooblaščena oseba. Načeloma je to v skladu z ZTP predstojnik organa oziroma osebe na najvišjih delovnih mestih oziroma položajih (prim. 10. čl. ZTP). Z ZTP je predpisan tudi način in postopek določanja tajnosti, katerega bistvo je v izdelavi vnaprejšnje pisne ocene možnih škodljivih posledic, ki bi nastale z razkritjem podatka (prim. 11. čl. ZTP). Ta pisna ocena predstavlja drugi formalni kriterij. Takšna ocena mora vsebovati določitev objekta varstva. Objekt varstva je interes, ki bi bil z razkritjem ogrožen. Poleg opisanega mora pisna ocena vsebovati tudi oceno teže in intenzivnosti možnih škodljivih posledic. Pisna ocena se hrani kot priloga dokumenta pri organu, ki je podatku določil stopnjo tajnosti. Prav ta ocena možnih škodljivih posledic omogoča z vidika ZDIJZ naknadno preverjanje oziroma ugotavljanje razlogov in okoliščin, ki so narekovali odločitev, da se podatek določi za tajnega. Tretji formalni kriterij pa temelji na pravilni oznaki, saj je lahko tajen samo tisti podatek, ki je ustrezno označen kot tajen (prim. 17. čl. ZTP).

13. Organ je IP za zgoraj navedene tri pogodbe posredoval pisne ocene škodljivih posledic, in sicer za vsako pogodbo samostojno pisno oceno, pri čemer pa so ocene praktično identične po vsebini. Pisne ocene škodljivih posledic je dokumentom določil direktor zavoda, ki je skladno z drugim odstavkom 10. člena ZTP po zakonu pooblaščena oseba za določanje tajnih podatkov. Iz njih izhaja, da bi razkritje pogodb lahko imelo škodljive posledice za delovanje ali izvajanje nalog zavoda, zato se pogodbam, skladno s 13. členom ZTP, določi stopnja tajnosti INTERNO. Iz ocen dalje izhaja, da se nakup žične ograje izvaja skladno s 3. točko prvega odstavka 17. člena ZJN-2. Iz prvega odstavka 12. člena ZTP izhaja, da pooblaščena oseba določi za tajen tudi podatek, ki nastane z združevanjem ali povezovanjem podatkov, ki sami po sebi sicer niso tajni, če tako združeni ali povezani pomenijo podatek oziroma dokument, ki ga je treba zavarovati iz razlogov, določenih z omenjenim zakonom.

14. Na podlagi navedenega je IP ugotovil, da so pogodbe št. INT. 1 z dne 24. 11. 2015, pogodba št. INT. 2 z dne 24. 11. 2015 in pogodba št. INT. 3 z dne 4. 12. 2015, označene kot tajni podatki na podlagi ZTP, ker sta izpolnjena tako materialni kot formalni kriterij.

15. Glede naročilnice št. 4 z dne 26. 11. 2015, ki je bila prav tako podlaga za izplačilo podjetju B. d.o.o., kar zanima prosilca, pa je IP ugotovil, da ta dokument nima oznake stopnje tajnosti, prav tako organ za naročilnico ni posredoval pisne ocene škodljivih posledic. IP je posledično ugotovil, da gre pri tem dokumentu v celoti za prosto dostopno informacijo javnega značaja, ki jo je organ dolžan posredovati prosilcu, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

16. Test prevladujočega interesa javnosti je urejen v drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, ki določa, da se ne glede na določbe prejšnjega odstavka (v katerem so določene izjeme od prosto dostopnih informacij) dostop do zahtevane informacije dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa do zahtevane informacije, razen v primerih, ki jih določa ZDIJZ v petih alinejah drugega odstavka 6. člena ZDIJZ (ti primeri pa v obravnavanem primeru niso podani). Iz prve alineje drugega odstavka 6. člena ZDIJZ tako izhaja, da testa prevladujočega interesa javnosti ni dovoljeno izvajati pri izjemi tajnih podatkov, ki so označeni z najvišjima dvema stopnjama tajnosti (TAJNO in STROGO TAJNO). V konkretnem primeru so predmet presoje pogodbe, ki so označene z oznako INTERNO (najnižja stopnja tajnosti). Izvajanje testa interesa javnosti je torej v konkretnem primeru dovoljeno.

17. Upoštevaje pritožbene navedbe prosilca in ugotovljeno dejansko stanje, je treba v pritožbenem postopku presoditi, ali je interes javnosti za razkritje zahtevanih pogodb večji od interesa (tudi ta je javni interes), ki se kaže v varovanju teh podatkov zaradi izjeme varstva tajnih podatkov. Test interesa javnosti zato pomeni izjemo od izjem, ki se mora uporabljati zelo premišljeno in zgolj takrat, ko bi s pomočjo tega testa odkrili nekaj, kar bi pripomoglo k širši razpravi in razumevanju nečesa pomembnega za širšo javnost. 18. Interes javnosti kot splošen interes, ki ne služi samim interesom ozke skupine oseb, je opredeljen kot nekaj, kar bi koristilo javnemu vedenju in s tem omogočilo nadzor in sodelovanje javnosti pri oblikovanju tistih tematik, nad katerimi bi morala ta bdeti z vso skrbnostjo. Javni interes za razkritje je na primer močan v situacijah, ki se navezujejo na pridobivanje ali porabo javnih sredstev, javno varnost, javne zdravje, odgovornost in transparentnost odločanja, ki sprožijo javno ali parlamentarne razpravo, ipd. Zasnova interesa javnosti torej ni konstantna, ampak spremenljiva in odvisna od trenutnega dejanskega stanja. S tem pa je pri izvajanju testa interesa javnosti omogočena presoja od primera do primera, ki upošteva različne in prav tako spremenljive dejavnike, ki tvorijo interes javnosti za razkritje. V konkretnem primeru razlogi za varovanje zahtevanih treh pogodb izhajajo iz ocen možnih škodljivih posledic.

19. IP je ob tehtanju vseh argumentov sprejel zaključek, da je treba slediti argumentom prosilca in dostop do zahtevanih pogodb dovoliti, ker ne glede na to, da gre za izjemo tajnih podatkov po 1. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, javni interes za razkritje prevlada. Pri tem je IP upošteval naslednje argumente:

20. V predmetni zadevi je odločilnega pomena časovni faktor. Prosilec zahteva podatke za obdobje od 25. 11. 2015 do 9. 2. 2016, kar je za relativno oddaljeno časovno obdobje, predvsem upoštevaje dejstvo, da so postopki javnega naročanja in tudi sama dobava ograje in drugega materiala po pogodbah, ki so predmet zahteve prosilca, že v celoti izvedeni in zaključeni. Prosilec namreč zahteva le pogodbe, ki so bile v celoti izvršene in po katerih je izbrani ponudnik tudi že prejel plačila. Še več, prosilec je zahtevi za posredovanje podatkov priložil izpisek iz javno dostopne aplikacije, iz katere so bili v času vložitve zahteve razvidni podatki o imenu dobavitelja (B. d.o.o.), datumu nakazila in višini posameznega izplačanega nakazila. Povedano drugače: zneski, ki jih je navedeno podjetje prejelo v izbranem obdobju, ki zanima prosilca, so že javno znani. Prav tako je že javno dostopen podatek, da je bilo imenovano podjetje izbrano za dobavo in delno tudi za postavitev ograje na meji. Dejstvo, da je bila žična ograja nabavljena in postavljena na meji, tudi sicer ni sporno. Iz obširnega poročanja v javnih občilih se je lahko vsak seznanil s tem, da je Slovenija na meji za regulacijo migrantskih tokov uporabila žičnato ograjo in kakšne vrste je ta ograja, prav tako pa, kot pravilno opozarja prosilec, so sredstva javnega obveščanja obširno poročala o tem, kakšne težave se v zvezi z ograjo pojavljajo na meji in da bo del ograje zamenjan z ograjo druge vrste, to je panelno ograjo. Nenazadnje so uradni podatki o tem (in tudi o ceni ograje na enoto) razvidni tudi v odgovoru na poslansko vprašanje, http://www.mgrt.gov.si/si/medijskosredisce/novicalarchive/2016/5/artitle/11987/1 0879/. Kot utemeljeno opozarja prosilec, je ob tem v javnosti mogoče zaslediti več različnih in nasprotujočih si informacij o tem, kakšna je bila cena ograje, pod kakšnimi pogoji so bile sklenjene zahtevane pogodbe in ali sledijo načelu ekonomičnosti, kar ne povečuje zaupanja javnosti v delo organa in drugih vključenih institucij. Za pravilno in celovito seznanitev javnosti s podatki o porabi javnih sredstev v zvezi z nabavo in postavitvijo mejne ograje je torej v javnem interesu, da se razkrijejo zahtevane tri pogodbe v celoti. Kot se je IP prepričal z vpogledom v te pogodbe, gre ob tem pri njihovi vsebini izključno za tipske pogodbe za nabavo blaga, iz katerih niso razvidni nobeni tehnični podatki (npr. geolokacija ograje, časovna dinamika postavitve po posameznih delih meje, časovna dinamika dobave ograje, način postavitve), ki bi lahko vplivali na učinkovitost regulacije migrantskih tokov na meji. Povedano drugače, z razkritjem predmetnih treh pogodb organu ne bi nastala škoda, ki je večja od interesa javnosti, da se celovito seznani z informacijami o tem, za kakšno blago in pod kakšnimi pogoji je podjetje B. d.o.o. prejelo izplačila iz javnih sredstev. Ob tem IP pripominja, da je v interesu javnosti, da v demokratični družbi razpolaga z nepristranskimi, objektivnimi informacijami, na podlagi katerih se lahko informirano odloča v javnopravnih zadevah in tudi vrši nadzor nad porabo javnih sredstev, kar je v skladu s 3. členom in 39. členom Ustave RS.

21. IP opozarja, da pogodbe vsebujejo zgolj parcialne informacije o dogovorjeni količini nabavljene ograje (in drugega materiala), iz njih pa ni razviden skupen podatek o količini predvidenih blagovnih rezerv, ki je varovan s Sklepom o spremembah in dopolnitvah petletnega programa oblikovanja državnih blagovnih rezerv za obdobje od 1. 1.2014 do 31.12.2018 (št. 30400-4/2015/6) in Sklepom o spremembah in dopolnitvah petletnega programa oblikovanja državnih blagovnih rezerv za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2018 (št. 30400-4/2015/10). Kot pravilno navaja tudi prosilec, je ob tem treba upoštevati tudi dejstvo, da je organ izbral več dobaviteljev (prosilec zahteva pogodbe le z enim izmed njih) ter da je bil določen del ograje postavljen, pa tudi že odstranjen. Poleg tega ni javno dostopen podatek o tem, ali so pri organu vsi postopki nabave ograje (tudi po pogodbah z drugimi dobavitelji) že zaključeni, torej podatek o t.i. nameravanih nadaljnjih dobavah ter tudi ne podatek o ciljni in dejanski zalogi ograje. Le na podlagi podatkov iz pogodb že javno dostopnih informacij torej ni mogoče priti do podatka o »zalogah« ograje in o njihovi lokaciji, prav tako pa tudi ne do podatka o končni »zalogi« oz. o količini ograje, ki jo organ ima kot del blagovnih rezerv, kar je informacija, ki je varovana z zgoraj navedenima sklepoma.

22. Ker iz 3. odstavka 17. člena ZTP izhaja, da se mora podatek oziroma dokument obravnavati kot tajen, tudi če je označen le s stopnjo tajnosti (torej, če je izpolnjen le formalni pogoj), je IP organu naložil, da iz zahtevanih pogodb umakne stopnjo tajnosti INTERNO ter jih po elektronski pošti, posreduje na elektronski naslov prosilca. Na enak način mora organ prosilcu po elektronski pošti posredovati tudi naročilnico št. 4 z dne 26. 11. 2015, za katero je IP ugotovil, da nima oznake stopnje tajnosti in da gre za prosto dostopno informacijo. Ob tem je organ v posredovanih dokumentih dolžan prekriti varovane osebne podatke skrbnika pogodb na strani dobavitelja, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe, pri čemer je IP v tem delu pritožbo prosilca zavrnil, kot sledi iz 3. točke izreka te odločbe.

23. V tožbi tožnik pravi, da je IP najprej ugotovil, da so pogodbe označene kot tajni podatki in so zato izpolnjeni vsi materialni in formalni pogoji po Zakonu o tajnih podatkih (ZTP), ni pa tega ugotovil za naročilnico. Ker gre v konkretni zadevi za zahtevo dostopa do informacij označenih s stopnjo tajnosti INTERNO, je Informacijski pooblaščenec izvedel test interesa javnosti po drugem odst. 6. člena ZDIJZ. V tem delu odločbe je IP napačno ugotovil dejansko stanje in v posledici tega napačno uporabil drugi odstavek 6. člena ZDIJZ.

24. Na strani zavoda je IP spregledal, da pri naročilnici in pogodbah ne gre za posamezen komercialni nakup običajnega blaga za potrebe državnih blagovnih rezerv, temveč za nakup v okviru izvajalske institucije Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, na kar je zavod v zavrnilni odločbi z dne 22. 6. 2016 izrecno opozoril. Sklenjene pogodbe in njihova realizacija so samo del ukrepov Vlade republike Slovenije in pristojnega ministrstva po 4. in 5. členu Zakona o blagovnih rezervah. Gre za evropsko usklajene ukrepe v okoliščinah grozeče nevarnosti nekontroliranega migrantskega vala in v zvezi s tem konkretne nevarnosti nekontroliranega navala migrantov, kar bi imelo hude in nepredvidljive posledice za varnost celotne države, varnost prebivalstva ter premoženja. Nevarnost je konkretna, trajajoča in po obsegu nepredvidljiva, ne le za Slovenijo, ampak za celotno Evropo. Begunski val ni spontan, temveč dobro organiziran. Gre za splošno znana dejstva, ki jih ni potrebno posebej dokazovati. To je bilo znano tudi IP v času odločanja v sporni zadevi, saj je v obrazložitvi izpodbijane odločbi citiral svojo odločbo št.: 090-317/2015/6 z dne 10.3.2016 v kateri je odločil, da interes javnosti ne prevlada nad interesi zaupnosti. Torej je nastala situacija, ko je IP v isti dejanski in pravni situaciji različno odločil, v primeru Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo je pritožbo prosilca zavrnil, v primeru zavoda pa prosilcu ugodil, čeprav gre za isto dejansko stanje in uporabo istih predpisov, ki se nanašajo na Zavod RS za blagovne rezerve. Naročilnica je sestavni del podpisanih pogodb in zato tudi ni dostopna javnosti.

25. IP je napačno ugotovil dejansko stanje, ko je ocenil, da je v predmetni zadevi odločilnega pomena relativno oddaljeno časovno obdobje od sklenitve pogodbe Dejstvo je, da ograja še ni v celoti postavljena, saj je to odvisno od bodočih okoliščin, ki še niso nastopile. Ravno v času pisanja te tožbe Republika Slovenija in tudi nekatere države v soseščini na svojih mejah postavljajo dodatne zaščitne tehnične ovire, saj obstoji velika verjetnost ponovnih množičnih prihodov prebežnikov.

26. Iz vsebine pogodb, predvsem iz količine in vrste ovir je mogoče sklepati na strategijo države pri obvladovanju begunske krize in pogodbenega razmerja ni mogoče opredeliti kot neke "tipske pogodbe" , kot je s ciničnim izrazom navedeno v obrazložitvi odločbe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče zasliši pričo D.D., delavca tožeče stranke, ki bo lahko pojasnil okoliščine ob sklepanju pogodb in njihovo realizacijo.

27. Glede na navedeno,je IP precenil interes javnosti za razkritje podatkov in v zvezi s tem napačno uporabil drugi odstavek 6. člena ZDIJZ o izjemi tajnih podatkov po prvem odstavku istega člena. Ker prosilec zahteva razkritje tajnih podatkov, mora za to izkazati upravičene razloge in dokazati prevladujoč javni interes. Obrazložitev navaja, da je njegov zahtevek namenjen "preverbi in raziskavi na področju porabe javnih sredstev", ne da bi bila ta raziskava natančneje opredeljena. Že v naslednjem odstavku pa je navedeno, da so zneski, ki jih je podjetje B. d.o.o. prejelo, že javno znani. V istem odstavku obrazložitve IP ugotavlja, da so uradni podatki razvidni iz odgovora na poslansko vprašanje. Gre za poslansko vprašanje, na katerega je Vlada sprejela odgovor na 87. redni seji dne 12.5.2016, ki ga tožeča stranka vlaga v spis kot dokaz. V odgovoru so navedeni podatki, s katerimi se javnosti razkrivajo podatki o porabi javnih sredstev, ki jih še omogoča stopnja zaupnosti. Zato prevladujoč javni interes ni izkazan in ni utemeljen. Zgolj zanimanje javnosti ne da bi bil ta interes opredeljen po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ v tem primeru ne zadostuje za razkritje podatkov.

28. Zmotno je stališče IP, da je v tem primeru tožeča stranka dolžna razkriti podatke o tem konkretnem nakupu. Tožeča stranka je le izvajalec navodil Vlade RS in Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo kot ministrstva pristojnega za preskrbo po 4. in 5. členu Zakona o blagovnih rezervah. Z razkritjem končnih pogodb bi bili posredno razkriti tudi predhodni podatki Vlade in Ministrstva, do katerih javnost po odločbi IP nima dostopa. V izpodbijani odločbi je ugotovljeno, da iz zahtevanih pogodb ni mogoče sklepati ne na končno zmogljivost države (koliko ograje lahko postavi Slovenija) niti na količino izvršenega posla (koliko km ograje dejansko stoji na meji). Ozkogledno je temu res mogoče pritrditi, vendar pa je skupaj s preostalimi po vsebini podobnimi pogodbami o nabavi zaščitnih tehničnih ovir na meji moč preprosto izračunati skupne količine nabavljene ograje po odločitvi Vlade RS, za katero pa je IP že ugotovil, da interes javnosti po razkritju njene vsebine ne prevlada. Z razkritjem pogodb v predmetni zadevi bi se namreč vzpostavil precedens, po katerem bi moral zavod na zahtevo kogarkoli razkriti tudi vse preostale sorodne pogodbe, s čemer pa bi razkril podatke, ki so po vladnih sklepih o spremembah in dopolnitvah petletnega programa oblikovanja državnih blagovnih rezerv za obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2018, označeni kot tajni in za katere je IP, kot že omenjeno zgoraj, še v letošnjem letu pravilno presodil, da je interes, da podatki ostanejo tajni, večji od interesa javnosti, da se z njimi seznani.

29. V izpodbijani odločbi je bil s strani IP premalo kritično naveden tudi podatek, da so pogodbe, do katerih dostop zahteva prosilec, že v celoti izvršene. Odločba je sicer že objavljena na spletni strani IP in je javnost o dokončnosti realizacije pogodb že seznanjena. Po mnenju tožeče stranke pa bi moral tudi tovrstni podatek ostati tajen in to ne samo za pogodbe, ki so predmet presoje v tem postopku, ampak za vse pogodbe, na podlagi katerih je zavod nabavil varnostno žično ograjo. Če bi za vse tovrstne pogodbe razkrili podatek, da so realizirane, bi lahko s pomočjo podatkov javno dostopne spletne aplikacije o prikazu porabe javnega denarja v Republiki Sloveniji celo brez razkritja pogodb prišli do podatka o skupni okvirni količini nabavljene ograje. Tožena stranka sicer v obrazložitvi odločbe pravilno navede, da ni javno dostopen podatek o tem, ali so pri zavodu vsi postopki nabave ograje (tudi po pogodbah z drugimi dobavitelji) že zaključeni, torej podatek o t.i. nameravanih nadaljnjih dobavah ter tudi ne podatek o ciljni in dejanski zalogi ograje. Bi pa v primeru potrditve izpodbijane odločbe lahko prosilec ali kdorkoli drug z nadaljnjimi zahtevami za dostop do preostalih pogodb o nabavah varnostne žične ograje prišel do tega varovanega podatka. Zaradi tega je nujno, da se izpodbijana odločba odpravi in prosilčevo zahtevo za dostop do pogodb zavrne.

30. Po prepričanju tožeče stranke ne smejo javni postati podatki, iz katerih je mogoče neposredno ali posredno sklepati o količini nabavljene ograje ali količini nameravanih bodočih nabav, še posebej ne tisti količini oz. možnosti postavitve v dolžini, ki presega tisto, ki je že postavljena na južni državni meji. V konkretnem primeru za razkritje podatkov iz pogodb ni zainteresirana zgolj "domača" (oz. evropska) javnost, ki želi uveljaviti demokratično pravico nadzora nad porabljenimi javnimi sredstvi. Razkritje podatkov je tudi v interesu skupin, ki organizirajo prihode migrantov v Evropo. Z razkritjem podatkov »domači« javnosti pa ni mogoče preprečiti, da do podatkov ne bodo prišle tudi omenjene interesne skupine, kar bi lahko vplivalo tudi na odločitev o poteku migrantskih tokov preko ozemlja Republike Slovenije, s čemer bi bili lahko resno ogroženi načrti Vlade RS po učinkoviti regulaciji migrantskih tokov. Ti načrti pa nesporno so v interesu javnosti, ta interes pa se lahko zaščiti le z ohranitvijo tajnosti podatkov v obravnavanih pogodbah, pa tudi vseh ostalih realiziranih, tekočih ali bodočih podobnih pogodbah, še posebej v času, ko celotna državna meja še ni zavarovana z mejno ograjo, obenem pa je nevarnost ponovnih množičnih prihodov migrantov povsem realna. Na podlagi vseh zgoraj navedenih argumentov prevladujoč interes javnosti nad neprimerno večjim interesom za varovanje podatkov ni z ničemer izkazan.

31. Tožeča stranka dodaja, da se po javno dostopnih podatkih, E.E. direktorica prosilca, ukvarja s podjetniško dejavnostjo in prejema kot novinarka (svobodna) dohodke na RTV Sloveniji, zaradi česar bi morali zanesljivo ugotoviti, v čem javni interes prevladuje.

32. Nakup ograje je samo del akcijskega načrta države, kako se odzvati pri povečanem številu prosilcev za mednarodno zaščito, v katerem so opredeljeni vsi potrebni ukrepi in organi (tudi tožeča stranka), hkrati pa vzpostavljeni sistemi možnega odzivanja na novo nastalo situacijo, kot izhaja iz odgovora na poslansko vprašanji na seji Vlade RS dne 24. 11. 2016, ki ga tožeča stranka vlaga v spis kot dokaz. Gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe, vendar ugotavlja tudi preteklo dejansko stanje. Ob takšni konkretni nevarnosti, podatkov, ki so sestavni deli ukrepov države za njeno odvračanje in obvladovanje, ni mogoče razkriti zgolj na podlagi posplošene navedbe nekega društva, da jih potrebuje za svoje raziskave. Ker gre za izjemo po drugem odst. 6. člena bi že prosilec moral konkretno utemeljiti za kakšne raziskave gre in zakaj so pri teh raziskavah tajni podatki tako pomembni. Zato ni mogoče preizkusiti izpodbijane odločbe v delu, ki se nanaša na ugotavljanje dejstev prevladujočega interesa javnosti. Predlaga izvedbo glavne obravnave in da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi, da se ugotovi, da zavod prosilcu ni dolžan razkriti in posredovati pogodb in drugih listin ter denarnih nakazil, ki so podlaga za poslovanje z družbo B. d.o.o., ter specificiranih denarnih nakazil in da se potrdi prvostopenjski akt. 33. V odgovoru tožena stranka pravi, da je podatek, da je organ pogodbo sklenil z navedeno družbo, prosilec pridobil iz javno dostopnih virov, prav tako so bila na portalu KPK - Supervizor (sedaj Erar) javno dostopna specificirana nakazila (s konkretnimi izplačanimi zneski), specifikacijo teh zneskov pa je prosilec tudi priložil zahtevi. Prosilca so torej zanimale pogodbe, na podlagi katerih so bila porabljena javna sredstva. Toženka je razkritje zahtevanih pogodb naložila, ker je ugotovila, da javni interes za razkritje prevlada nad interesom, ki terja omejitev dostopa (str. 5 in naslednje izpodbijane odločbe). Tožnici namreč v postopku ni uspelo izkazati, kako bi razkritje zahtevanih pogodb vplivalo na obvladovanje migranskega vala in na varnost celotne države, prebivalstva ter premoženja, na kar se sklicuje v tožbi, po drugi strani pa je prosilec izkazal, da je razkritje zahtevanih pogodb v javnem interesu. Pogodbe se namreč nanašajo na porabo javnega denarja, prosilec pa je zahteval podatke za relativno oddaljeno časovno obdobje. Prosilec namreč zahteva le pogodbe, ki so že bile v celoti izvršene in po katerih je izbrani ponudnik tudi že prejel plačila.

34. Tožnica se v tožbi tudi sklicuje, da je iz zahtevanih pogodb mogoče sklepati na »strategijo države pri obvladovanju begunske krize«, kar pa nedvomno ne drži. Iz zahtevanih pogodb namreč tovrstni podatki ne izhajajo. Zahtevane pogodbe vsebujejo le informacije o naravi, vrsti in ceni za določeno blago. Na njihovi podlagi ni mogoče sklepati o strategiji države za obvladovanje begunske krize, po drugi strani pa, kot je zatrjeval tudi prosilec, gre za podatke, ki so neposredno povezani s porabo javnih sredstev in je torej njihovo razkritje v javnem interesu.

35. Čeprav zahtevane pogodbe niso bile sklenjene po postopku javnega naročanja, toženka na tem mestu opozarja, da je tudi pri naročilih zaupne narave, npr. na področju varnosti in obrambe, javni interes za razkritje podatkov o porabi javnih sredstev, prepoznal že zakonodajalec. 17. člen Zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti tako v prvem odstavku določa, da so vedno javni podatki o vrednosti posamezne postavke in skupna vrednost iz ponudbe, v primeru merila ekonomsko najugodnejše ponudbe pa tisti podatki, ki so vplivali na razvrstitev ponudbe po drugih merilih in niso označeni kot tajni.

36. Številne informacije o nakupu ograje (npr. dobavitelj, cena/m2, skupna vrednost) so bile že javno razkrite in to s strani uradnih državnih predstavnikov (ministra, državnega sekretarja za notranje zadeve), čemur tožnica v postopku niti ne oporeka. Nadalje toženka opozarja, da je na javni interes pri razkritju podatkov o nakupu ograje na meji opozorila tudi Služba vlada RS za zakonodajo. V smiselno podobni zadevi, v kateri je o zahtevi drugega novinarja odločala vlada RS, je namreč izdala mnenje št. 0901-1/201672 z dne 14. 4. 2016, ki ga je dopolnila dne 19. 5. 2016 in iz katerega izhaja, da je treba, v luči javnega interesa, pretehtati tudi razmere, ki so se od nastanka dokumentov v zvezi z nakupom ograje, spremenile. Ob tem tožena stranka opozarja tudi na določbo prvega odstavka 15. člena Zakona o tajnih podatkih, po kateri mora pooblaščena oseba tajnost podatka preklicati, ko ni več pogojev, ki so za takšen status podatka določeni s tem zakonom.

37. Presojane pogodbe vsebujejo zgolj parcialne informacije o dogovorjeni količini nabavljene ograje (in drugega materiala) od enega dobavitelja (teh pa je bilo več). Iz zahtevanih pogodb torej pa ni razviden skupen podatek o količini predvidenih blagovnih rezerv, ki je varovan s stopnjo tajnosti INTERNO. Le na podlagi podatkov iz presojanih pogodb in že javno dostopnih informacij torej ni mogoče priti do podatka o »zalogah« ograje in o njihovi lokaciji, prav tako pa tudi ne do podatka o končni »zalogi« oz. o količini ograje, ki jo ima Republika Slovenija kot del blagovnih rezerv, kar je informacija, ki je varovana s stopnjo INTERNO.

38. V odgovoru na tožbo prizadeta stranka pravi, da je dostop do informacij javnega značaja temeljna človekova pravica, ki temelji na 39. členu Ustave RS. Združeni narodi v skupni izjavi z Organizacijo za varnost in sodelovanje v Evropi in Organizacijo ameriških držav jasno navajajo, da je pravica dostopa do informacij lahko omejena le na podlagi ozkega in jasno določenega sistema izjem, ki prevladajo nad javnim interesom. Nadalje izjava navaja, da izjeme veljajo le ob izraženih okoliščinah, kjer so negativne posledice razkritja večje od javnega interesa po razkritju. Izjava prav tako navaja, da je dokazno breme na strani javnega organa, ki želi omejiti dostop do informacije, ta pa mora jasno pokazati zakaj določen primer spada v izjeme do dostopa do informacij javnega značaja. Takšna interpretacija uporabljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (Youth initiative for human rights proti Srbiji. Sodba št. 48135/06. § 14). Praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) jasno na več mestih priznava nevladnim organizacijam status varuhov javnega interesa (tj. watchdog funkcijo), ki je po pomembnosti podobna družbeni vlogi medijev, za katere je dostop do informacij javnega značaja ključen za izvajanje nalog navedene vloge (Animal Defenders International proti Veliki Britaniji. Sodba št. 48876/08. § 103).

39. TI Slovenia je organizacija v javnem interesu, ta status ji priznava tudi pristojno ministrstvo. Že od svoje ustanovitve sistematično bdi nad porabo javnega denarja z namenom spodbujanja transparentnosti in integritete javnega sektorja. Tožeča stranka torej napačno ugotavlja, da javni interes v tem primeru ni izkazan, saj le-ta izhaja že formalnega statusa prosilca, njegove družbene vloge, ki ga priznava relevantna pravna praksa ter osnovne dejavnosti prosilca, ki ga izkazuje dolgoletna praksa in temeljni akti prosilca.

40. Prav tako tožeča stranka v svojem odgovoru spregleda, da je prosilec že v svoji pritožbi zoper zavrnilno odločbo (priloga I) navedel, da javni interes po razkritju izhaja tudi iz dejstva, da se v javnosti od sklenitve pogodbe s podjetjem B. d.o.o. pojavljajo dvomi o smotrnosti porabe javnih sredstev v tej zadevi. S pridobitvijo zahtevanih informacij želi TI Slovenia prispevati k javni razpravi, kar je pomemben element pri tehtanju javnega interesa zapiše ESČP v sodbi von Hannover proti Nemčiji.

41. Ob tem dodajo, da nejavnost obravnavanih dokumentov dodatno vpliva tako na nezaupanje v konkreten posel, kot tudi v nizko stopnjo zaupanja v delovanje javnih institucij, ki je v Sloveniji po mednarodnih meritvah med najnižjimi v EU. Tožeča stranka v tožbi navaja, da bi z razkritjem dokumentov, ki so predmet te tožbe, morala tožeča stranka razkriti tudi druge istovrstne dokumente, kar ne drži. Test interesa javnosti se opravlja na posameznih primerih glede na trenutno podane okoliščine vseh strank v postopku, torej razkritje predmetnih dokumentov ne pomeni razkrivanja drugih dokumentov, s katerimi tožeča stranka upravlja.

42. Tožeča stranka tudi v tožbi ne vzpostavlja kavzalnosti med razkritjem dokumentov in negativnimi posledicami, ki jih navaja. Predlaga, da sodišče zavrne

43. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da izrek, ki je podlaga za izvršitev odločbe, ne vsebuje naziva pogodbene strank B. d.o.o., kar pomeni, da zahtevek prosilca za razkritje podatkov, ki je temeljil na specificiranih nakazilih v obdobju od 25. 11. 2015 do 9. 2. 2016, ni bil točno opredeljen, ker z razkritjem posameznih pogodb ni zagotovljeno varovanje celovitosti informacij po prvem odstavku 16. člena Zakona o javnem naročanju na področju obrambe in varnosti, na katerega se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo.

44. Za razkritje podatkov po 6. členu ZDIJZ mora biti izpolnjen dodatni pogoj, da ta interes prevlada nad zaupnostjo podatkov in interesom tožeče stranke, da se podatki ne razkrijejo, kar je dokazno breme prosilca. Ta interes v izpodbijani odločbi in v odgovoru na tožbo ni obrazložen. Tega tožena stranka ne razume, saj se sicer ne bi zatekala k posplošenim navedbam, da je podan javni interes, ker se pogodbe nanašajo na javna sredstva in da je interes razkritja podan že s tem, ker so vse pogodbe že realizirane in gre za podatke oddaljenega časovnega obdobja. To ni res. Realizacija pogodb je samo ena od aktivnosti, ki jih država izvaja preko tožeče stranke, zaradi celovite zaščite pred nenadzorovanim vstopom migrantov v državo in jih ni mogoče obravnavati izolirano od ostalih ukrepov. Poleg tega ne gre za oddaljeno časovno obdobje, saj je bila zadnja od zahtevanih pogodb podpisana 4. 12. 2015. 45. Pravi, da tožena stranka v odgovoru na tožbo ne predlaga nobenega pravno relevantnega dokaza. Dokaz vsekakor ne more biti mnenje Službe Vlade RS za zakonodajo, saj o uporabi prava odloča sodišče v postopku. V nasprotju s tem pa tožeča stranka utemeljuje svoje trditve s sprejetimi ukrepi Vlade RS, ki se nanašajo na postavljanje tehničnih ovir, kateri predstavljajo žico, kupljeno po pogodbah. Že po vložitvi tožbe je Vlada RS predlagala sprejetje Zakona o spremembi in dopolnitvah Zakona o tujcih po nujnem postopku. V obrazložitvi predloga z dne 5.1.2017 Vlada ugotavlja, da se lahko Slovenija v primeru spremenjenih migracijskih razmer sooči s situacijo, ki predstavlja tveganje javnemu redu in notranji varnosti in da bi prepozno sprejetje zakona lahko povzročilo nepopravljive posledice za državo in jo celo ohromilo. Vlada je na svoji 116. seji razpravljala o stroških migrantske krize in o ukrepih za obvladovanje migracij in v obrazložitvi še posebej izpostavila ukrep postavljanja začasnih tehničnih ovir. Gre za konkretno in neposredno grozečo nevarnost, ki se bo še stopnjevala, razkritje pogodb pa bi prispevalo k razkritju sistema zaščite meje. Ravno to je smisel varovanja celovitosti podatkov. Zato je samovoljna in nedokazana trditev tožene stranke, da gre pri razkritju podatkov za relativno oddaljeno obdobje in da so se razmere od nastanka dokumentov v zvezi z nakupom ograje spremenile. Zahteva povrnitev stroškov postopka.

46. V drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da društvo TI Slovenia zastopa zakonita zastopnica E.E. in ne generalni sekretar F.F., ki je odgovor na tožbo podpisal. Zakonitega zastopnika določa tudi 28. člen Statuta prosilca, kar pomeni, da omenjene vloge sodišče v postopku ne sme upoštevati, saj jo je podpisala nepooblaščena oseba. Poleg tega prosilec v uvodu odgovora na tožbo ne uporablja polnega naziva iz poslovnega registra, ker izpušča besedo društvo, kar lahko že pomeni zavajanje.

47. Napačno je mnenje prizadete stranke, da je breme dokazovanja na tožeči stranki. Na tožeči strani je, da dokazuje zaupnost podatkov in škodo, ki bi nastala z razkritjem, prosilec pa mora dokazati, da je javni interes za razkritje podatkov močnejši, saj tožeča stranka ne more dokazovati dejstev na strani prosilca, ki jih ne pozna. Posplošen interes prosilca, da ga skrbi za transparentnost postopka in da podatke potrebuje za neko raziskavo. Tako se je v identični zadevi glede tega vprašanja, Upravno sodišče RS v sodbi I U 391/2014 z dne 2. 7. 2015 opredelilo, da samo navedba prosilca, da želi podatke za nepridobiten namen, ker sodeluje v raziskavi mednarodne organizacije, ne da bi za to priložil ali ponudil kakršnokoli dokazilo, ne dokazuje, da je prosilec res upravičen do tega. To velja tudi za prosilca, ki v odgovoru na tožbo sicer nekoliko nekritično med drugim navaja, da njegovo družbeno vlogo priznava relevantna pravna praksa, katerega glavna dejavnost, vpisana v registru, pa je "Dejavnost drugje nerazvrščenih članskih organizacij (94.999)", nato pa je vpisana cela vrsta dejavnosti, ki dovoljuje opravljanje tudi pridobitnih dejavnosti.

48. Zgolj navajanje dvoma prosilca o smotrnosti porabe javnih sredstev v tej zadevi ne pomeni zadosten pogoj za razkritje podatkov. V tej zadevi so bila sredstva porabljena izključno za nakup ograje v okviru priprave Republike Slovenija in EU na konkretno nevarnost novega vala migrantov, kar je že splošno znano dejstvo, je pa to tožeča stranka tudi dokazala z listinskimi dokazi. Po slovarju slovenskega knjižnega jezika ( SSKJ) beseda smotrn pomeni usmerjenost k določenemu cilju, smotrno izkoriščati, smotrn razvoj, torej namenska poraba sredstev za določen namen oziroma predmet pogodbe. To pomeni, da so bila sredstva v konkretnem primeru smotrno porabljena, saj niso bila porabljena za druge namene, kot za nakup ograje, kar je znano tudi prosilcu. V prilogi 1 odgovora na tožbo prosilec navaja, da je zahtevek za razkritje podatkov namenjen preverbi in raziskavi pogojev, pod katerimi je bil posel sklenjen, torej ne o smotrnosti porabe. To vse dodatno vzbuja dvom v upravičenost razkritja podatkov, saj je prosilec doslej navajal, da podatke potrebuje za neko raziskavo, ki je vsebinsko ni opredelil. 49. V odgovoru prizadeta stranka pravi, da Zavod Republike Slovenije za blagovne rezerve v pripravljalni vlogi predlaga, da sodišče vloge TI Slovenia ne sme upoštevati, saj naj bi jo podpisala nepooblaščena oseba. To ne drži. Generalni sekretar F.F. je s strani upravnega odbora TI Slovenia pooblaščen za podpisovanje dokumentov v sklopu delovanja društva ob odsotnosti predsednice E.E., kar izhaja iz pooblastila, ki je kot priloga dodan k temu odgovoru. To je skladno z 29. členom Statuta TI Slovenia (v nadaljevanju: Statut), ki ga je tožeča stranka priložila svoji pripravljalni vlogi. Beseda »društvo« je izpuščeno zgolj v glavi dopisa, medtem ko je v besedilu uvodoma navedeno polno ime, prav tako pa je v glavi naveden sedež organizacije. Izpis iz poslovnega registra AJPES prav tako kaže, da je pri iskalnem nizu »transparency international« v registru vpisan zgolj en subjekt, to je TI Slovenia.

50. Tožeča stranka nadalje navaja sodbo I U 391/2014 (v nadaljevanju: sodba), ki naj bi bila po navedbi tožeče stranke »identičn[a] zadev[a] glede tega vprašanja«. To ne drži iz dveh temeljnih razlogov:

51. Jedro spora je v navedeni sodbi popolnoma drugačen kot v sporu med tožečo stranko in toženo stranko v tej zadevi. V sodbi je prosilec zahteval baze podatkov, ki niso označene z nobeno stopnjo tajnosti, torej sodišče v sodbi ni tehtalo med javnim interesom in upravičenosti do tajnosti dokumenta. Sodba je vezana na odločanje o namenu ponovne uporabe baze podatkov. Gre za dve popolnoma različni stvari, ki se presojata na podlagi različnih členov zakona. V navedeni sodbi prosilec zahteva bazo podatkov za brezplačno ponovno uporabo, ki jo je javni organ bil dolžan zaračunati, v kolikor prosilec ne bi izkazal nepridobitnega namena ponovne uporabe. Med strankami ni sporno, da v tem primeru prihaja v poštev uporaba drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

52. Tožeča stranka prav tako zanemarja dejstvo, da v navedeni sodbi kot prosilec nastopa fizična oseba, ki trdi, da nastopa v imenu nevladne organizacije in tega ne dokazuje. V tem primeru je status prosilca popolnoma drugačen, saj je prosilec nevladna organizacija sama, prav tako pa je iz njenih temeljnih dokumentov razvidno, da gre za nepridobitno organizacijo (1. člen Statuta).

53. TI SIovenia dodaja, da sta raziskovanje korupcijskih in drugih tveganj pri porabi javnih sredstev in transparentnost porabe javnih sredstev dve izmed temeljnih delovnih področij, ki jih TI Slovenia izvaja skozi projekte, kot so Pakti integritete, Proračuni občin 2015, Projekti države, Center za zagovorništvo in pravno svetovanje in mnoge druge, v sklopu slednjega pa TI Slovenia glede na obvestila prijaviteljev ali drugih virov informiranja ciljno preiskuje tudi posamezne primere porabe javnih sredstev po posameznih vsebinskih sklopih. Tako je TI Slovenia v začetku leta 2016 na več organov (Ministrstvo za obrambo RS, Ministrstvo za notranje zadeve - v prilogi) naslovil več zahtevkov za dostop do informacij javnega značaja s področja porabe javnih sredstev pri soočanju Republike Slovenije z migracijami. Na podlagi tega sistematičnega pristopa na področju migracijskih tematik in pridobljenih podatkov je zaposleni TI Slovenia G.G. od 13 do 15. aprila 2016 sodeloval na mednarodni delavnici mreže organizacij TI v Berlinu z nazivom »Expanding anti-corruption complaint mechanisms to address the needs of displaced people«, ki je naslavljala odzive Centrov za zagovorništvo in pravno svetovanje (v tujini poznan kot ALAC - Advocacy and Legal Advice Centre) v primerih migracij.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

54. Tožba ni utemeljena.

55. Kar zadeva razlago določb 6. člena ZDIJZ med strankama niti ni sporno, da ima tožena stranka prav, ko izpeljuje interpretacijo, da v primeru, če je nek podatek po Zakonu o tajnih podatkih (ZTP, Uradni list RS, št. 87/2001, 48/2003 - skl. US, 101/2003, 28/2006, 9/2010, 60/2011) označen z najnižjo stopnjo tajnosti „interno“ potem v takem primeru ne velja nujno izjema glede dostopa do informacije javnega značaja, ampak je razkritje zahtevanih informacij možno, če je razkritje utemeljeno v t.i. testu javnega interesa iz drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

56. Določilo prve alineje 2. odstavka 6. člena ZDIJZ namreč določa, da se ne glede na določbe prvega odstavka 6. člena ZDIJZ, ki določa izjeme glede dostopa do informacije javnega značaja, dostop dovoli, če je javni interes glede razkritja močnejši od javnega interesa ali interesa drugih oseb za omejitev dostopa, razen glede podatkov, ki so v skladu z zakonom, ki ureja tajne podatke, označeni z najvišjima dvema stopnjama, to pa sta „strogo tajno“ in „tajno“, pri čemer prosilec lahko po 21. členu ZDIJZ zahteva, da se ugotovi, da so podatki v nasprotju z ZTP označeni s stopnjo tajnosti (4. odstavek 6. člena ZDIJZ). Zato je treba v konkretnem primeru, ko so zahtevani podatki označeni s stopnjo tajnosti „interno“, ki je najnižja od štirih stopenj tajnosti,1 določilo prve alineje tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ ter prvo točko prvega odstavka 6. člena ZDIJZ uporabljati skupaj s prvo alinejo drugega odstavka 6. člena ZDIJZ.

57. Med strankama pa je v konkretni zadevi sporna sama izvedba testa javnega interesa na podlagi dejstev, ki jih je tožena stranka ugotovila v posebnem ugotovitvenem postopku. V okviru tega pa ni predmet oziroma legitimen namen sodne presoje v tem, da sodišče presodi, ali je tožena stranka v II. točki tožbe na strani 2 pravilno, to je opirajoč se na zanesljive, celovite, točne podatke ali analize, izhajala iz „evropsko usklajenih ukrepov v okoliščinah grozeče nevarnosti nekontroliranega migrantskega vala in v zvezi s tem konkretne nevarnosti nekontroliranega navala migrantov, kar bi imelo hude in nepredvidljive posledice za varnost celotne države, varnost prebivalstva ter premoženja“. To je zgolj zatrjevani politično-varnostni kontekst, za katerega se je tožena stranka odločila, da bo nanj vezala varstvo javnega interesa v konkretnem primeru.

58. Predmet tega upravnega spora je namreč ožji in zadeva zgolj presojo zakonitosti dokazne ocene tožene stranke, ki je ugotovila, da zavezanec za dostop do informacije javnega značaja ni uspel z zadostno prepričljivostjo utemeljiti in dokazati, da je javni interes za omejitev dostopa do zahtevanih dokumentov (na eni strani) močnejši od javnega interesa za razkritje zahtevanih dokumentov in ustavne pravice prosilca iz drugega odstavka 39. člena Ustave na drugi strani. Konkretneje to pomeni, da mora sodišče presoditi, ali je tožena stranka imela zadosti razumno in logično dejansko podlago, da je ugotovila, da interes javnosti za razkritje zaradi zatrjevanega javnega nadzora nad porabo javnih sredstev in uresničevanja ustavne pravice prosilca iz drugega odstavka 39. člena Ustave, pretehta javni interes za nerazkritje zahtevanih dokumentov, ki ga zagovarja tožeča stranka.

59. Preden sodišče utemelji, zakaj lahko sledi utemeljitvi tožene stranke oziroma v katerem bistvenem delu njene obrazložitve ji lahko sledi, da ne bi ponavljalo vseh razlogov za odločitev (2. odstavek 71. člena ZUS-1), mora sodišče narediti tri pravne poudarke, ki pomembno vplivajo na presojo zakonitosti dokazne ocene tožene stranke.

60. Prvi pravni poudarek je ta, da je že po stališču zakonodajalca razlika med tretjo stopnjo tajnosti (zaupno) in zadnjo, najnižjo stopnjo tajnosti (interno) v tem, da se z oznako zaupno določi tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo „varnosti ali interesom Republike Slovenije,“ med tem ko se z oznako interno določi tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo „delovanju ali izvajanju nalog organa“.2 V nasprotju s to zakonodajalčevo razmejitvijo tožeča stranka v pretežnem delu tožbe, enako kot tudi v prvostopenjski odločbi, pravi, da z zagovarjanjem nerazkritja varuje „varnost in interes Republike Slovenije“, kar se po ZTP ne varuje zgolj z oznako interno, ampak bi bilo v takem primeru pričakovati, da bi predstojnik organa zahtevane dokumente opremil z oznako zaupno, pa jih ni. Tožnik namreč v bistveno manjši meri zatrjuje, da varuje delovanje in izvajanje nalog Zavoda RS za blagovne rezerve oziroma pristojnega ministrstva in Vlada RS svojega mnenja v zadevi ni podala. Zaradi omenjenega neskladja med zakonodajalčevo opredelitvijo interesa, ki ga varujejo podatki, ki so zavarovani z oznako zaupno ali interno ter sklicevanjem organa na varnost in interese Slovenije, pri čemer so podatki v konkretnem primeru zavarovani z oznako interno, je sodišče v presoji zakonitosti uporabe testa javnega interesa štelo tožbene argumente za manj prepričljive, kot če bi se argumenti tožeče stranke iz tožbe po vsebini ujemali s ciljem predmetne oznake tajnosti iz 4. točke prvega odstavka 13. člena ZTP.

61. Drugi pravni poudarek, ki je pomemben za presojo zakonitosti izvedbe testa javnega interesa s strani tožene stranke, je v tem, da je primarno dokazno breme za utemeljitev, da bi bilo razkritje zahtevanih dokumentov nesorazmerno z interesom, ki ga varuje zavezanec, na strani zavezanca in ni primarno na strani prosilca, da utemelji, da interes, ki ga on varuje, opravičuje razkritje.

62. Temeljni namen ZDIJZ je namreč v tem, da se organi prizadevajo, da dosežejo čim večjo obveščenost javnosti o svojem delovanju (2. odstavek 2. člena v zvezi z 5. členom ZDIJZ), tako da so posledično tudi situacije, ko dostop do informacije javnega značaja ni dovoljen, v zakonu opredeljene kot izjeme od splošnega pravila (člen 5a. in člen 6. ZDIJZ). Po splošnih pravilih oziroma metodah razlage prava pa je treba izjeme razlagati restriktivno. Tudi narava razloga za nerazkritje zahtevanih podatkov v predmetni zadevi je takšna, da se upravičeno od zavezanca zahteva, da tožeča stranka nosi primarno dokazno breme, ker zavezanec upravičeno lahko pozna podrobnosti oziroma splet razlogov, ki govorijo za uporabo izjeme do dostopa do informacije javnega značaja. Vendar pa je Upravno sodišče v svoji sodni praksi že tudi izpeljalo interpretacijo ZDIJZ, da kljub temu, da prosilcu ni treba utemeljiti pravnega interesa oziroma zahteve za dostop do informacije javnega značaja (tretji odstavek 17. člena ZDIJZ; drugi odstavek 39. člena v zvezi z 5. odstavkom 15. člena Ustave), so okoliščine, v zvezi s katerimi prosilec zahteva dostop, pravno relevantne ravno pri uporabi testa javnega interesa oziroma sorazmernosti, ko se medsebojno tehtajo nasprotujoči si legitimni interesi. V tem smislu je tudi za obravnavani primer pomembno, kdo podaja zahtevo za dostop do informacije javnega značaja, katero konkretno informacijo zasleduje in za kateri namen.

63. V povezavi s prej omenjenim pravnim poudarkom glede dokaznega bremena je zato pomembno, da je prosilec v konkretnem primeru nevladna organizacija, ki se ukvarja ravno s civilnim nadzorom nad porabo javnih sredstev in da jo zanima zgolj vidik ekonomičnosti porabe javnih sredstev v luči kultiviranja zaupanja javnosti v javne institucije in politike. Na to se neposredno veže pomen javnega diskurza, za katerega je brez dvoma zaželeno, da v čim večji meri temelji na verodostojnih dejstvih in ne na pavšalnih, površnih oziroma netočnih govoricah. V zvezi s temi elementi v okviru tehtanja javnega interesa pa se sodišče v pomembni meri opira na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), ki so opredeljeni v nadaljevanju.

64. Prizadeta stranka nima prav, ko skuša s sklicevanjem na 14. odstavek obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Youth Initiative for Human Rights v. Serbia3 utemeljiti, da je dokazno breme na strani javnega organa, da je treba izjeme glede dostopa do informacije javnega značaja razlagati ozko oziroma da izjeme veljajo, ko so negativne posledice razkritja večje od javnega interesa po razkritju. To ne izhaja iz 14. odstavka obrazložitve te sodbe ESČP. Za obravnavani primer je obrazložitev ESČP v zadevi Youth Initiative for Human Rights v. Serbia je ESČP zanimiva (a ne povsem pravno relevantna) zgolj v odstavkih 20, 22. in 24, kjer je ESČP upoštevalo, da omenjena organizacija kot prosilka (podobno kot če bi šlo za novinarko) v skladu z zakonom zbira informacije javnega značaja, a je ob tem treba izpostaviti, da je bilo dejstvo pomembno za interpretacijo pravice do svobode izražanja, ne pa pravice dostopa do informacije javnega značaja.

65. Tudi v zadevi Animal defenders International v. the United Kingdom v odstavku 103, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ESČP še ni priznalo posebne vloge nevladnih organizacij kot „javnih čuvajev“ („public watchdogs“) v zvezi s pravico do dostopa do informacije javnega značaja, ampak zgolj v zvezi s pravico do svobode izražanja in jim je v zvezi s tem priznalo primerljiv pomen v demokratični družbi kot medijem.4

66. Šele v sodbi Velikega senata ESČP v zadevi Magyar Helsinki Bizottság v. Hungary5 je ESČP med drugim tudi na podlagi pretekle sodne prakse ESČP, v kateri je določenim (zlasti nevladnim) organizacijam priznalo legitimno vlogo „javnih čuvajev“ pri zbiranju informacij, ki so splošnega pomena, zato da bi bile te informacije potem posredovane javnosti zaradi vodenja demokratičnega diskurza,6 na podlagi komparativne analize ureditev v državah podpisnicah EKČP in na podlagi drugih virov mednarodnega prava,7 izpeljalo interpretacijo določila 10. člena EKČP, da je pravica do dostopa do informacije javnega značaja, ki je sicer EKČP izrecno ne ureja, lahko sestavni del določbe 10. člena EKČP. Ena izmed možnih situacij, ko je pravica do dostopa do informacije javnega značaja sestavni del zavarovanih vidikov pravice iz 10. člena EKČP, je ta, ko okoliščine izkazujejo, da je dostop do določene informacije potreben za uresničevanje pravice do svobode izražanja, sprejemanja in sporočanja obvestil8 oziroma gre za situacijo, ko je zbiranje informacij relevantna pripravljalna faza bodisi za novinarsko dejavnost, ali drugo vrsto oblikovanja foruma, ki je potreben za javno razpravo.9

67. Pravica do dostopa do informacije javnega značaja po ZDIJZ je sicer bistveno širše zavarovana kot po določilu člena 10. EKČP, kajti omenjena zveza med dostopom do informacije in javno razpravo10 po ZDIJZ ni nujen pogoj za njeno uveljavitev. Vendar enako kot ESČP v svoji praksi tudi tožena stranka in Upravno sodišče pri tehtanju javnega interesa po ZDIJZ (lahko) upoštevata, ali okoliščine primera izkazujejo dobro vero prosilca, ali ga vodi skrb za točnost in zanesljivost informacij ter profesionalna etika, kar velja tako za prosilec, ki so novinarji, kot tudi za prosilce, ki so nevladne organizacije s specializiranim poslanstvom oziroma t.i. „družbeni čuvaji.“11 Zato sodišče še enkrat poudarja, da vse to, kar je sodišče črpalo iz sodne prakse ESČP niso pogoji za uveljavljanje dostopa do informacije javnega značaja, ker ima ta pravica v slovenskem pravnem redu širšo pravno zaščito, kot po EKČP, ampak gre za elemente, ki jih zavezanci, tožena stranka in sodišče (lahko) upoštevajo pri izvedbi ali presoji zakonitosti izvedbe testa javnega interesa.

68. V predmetni zadevi sodišče nima podatkov v spisu, ki bi vzbujali pomisleke glede dobre vere prosilca, da ga vodi skrb za seznanitev javnosti s točnimi podatki, da bi se zmanjša verjetnost razširjanja nepreverjenih govoric v zadevi, ki ni majhnega pomena za javnost in zaupanje javnosti v javno politiko in v okoliščinah, ko demokratični diskurz v Sloveniji nujno potrebuje to kakovost razprave. Varnostna ograja z vidika njene narave, vrste ter cene je brez dvoma bila v času odločanja takšna tema, ki prestane test zaznavne pomembnosti za splošno javnost. In prosilec v okoliščinah vodenja tega postopka igra vlogo „javnega čuvaja“, podobno kot je vloga novinarjev za vzpostavljanje pogojev čim bolje informirane javne razprave.12 Zato je tudi v tej zadevi Upravno sodišče dalo prosilcu v okviru testa javnega interesa enak pomen z vidika 2. odstavka 39. člena Ustave, kot bi ga dalo (neodvisnemu) raziskovalnemu novinarju/novinarki.13 Prizadeta stranka je na namreč na izziv tožeče stranke v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da je bila zahteva za dostop do predmetnih podatkov povezana z njenim celovitejšim ugotavljanjem porabe javnih sredstev pri več državnih organih v zvezi s soočanjem Republike Slovenije z migracijami in da naj bi na podlagi sistematičnega pristopa zaposleni pri TI Slovenia med 13 in 15 aprilom 2016 tudi sodeloval na mednarodni delavnici mreže organizacij TI v Berlinu, ki je naslavljala odzive centrov za zagovorništvo in pravno svetovanje v primerih migracij.

69. Ob upoštevanju teh pravnih poudarkov, ki niso na tak način razvidni v obrazložitvi izpodbijanega akta, pa sodišče lahko v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke, ne da bi še enkrat ponavljalo razloge za odločitev, ki jih je navedla že tožena stranka (2. odstavek 71. člena ZUS-1). V okviru tega pa so pomembna zlasti naslednja (neprerekana) dejstva: tožnik ni pojasnil, kako naj bi zatrjevano dejstvo, da v predmetni zadevi ne gre za posamezen komercialni nakup običajnega blaga za potrebe državnih blagovnih rezerv, temveč za nakup v okviru izvajalske institucije Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, vplivalo na izvedbo testa javnega interesa iz 2. odstavka 6. člena ZDIJZ; tožnik ne oporeka, da je dobava ograje in drugega materiala po pogodbah že v celoti izvedena in zaključena; podatki se nanašajo na časovno oddaljeno obdobje od 25. 11. 2015 do 9. 2. 2016; izbrani ponudnik je že prejel plačilo in da zato ni mogoče, da bi Slovenija morala zaradi razkritja iskati drugega ponudnika; ime dobavitelja je v javnosti že znano, objavljeni pa so bili tudi podatki o datumu nakazila ter višini posameznega izplačanega nakazila, vendar pa so v zvezi s tem krožile tudi različne oziroma nasprotujoče informacije glede cene in pogojev v pogodbi; javnost je tudi že vedela, da je bila ograja postavljena, da je bil dobavitelj tudi izbran za delno postavitev ograje; zaradi postavitve je bilo jasno, kakšna vrsta ograje je bila v pogodbi določena; tehnični podatki o geolokaciji ograje, časovni dinamiki dobave in načinom postavitve iz pogodb niso razvidni niti ni razviden skupen podatek o količini predvidenih blagovnih rezerv; organ je izbral več dobaviteljev in podatki o tem, ali so pri organu vsi postopki nabave ograje tudi po pogodbah z drugimi dobavitelji že zaključeni, z razkritjem zahtevanih informacij ne bodo znani; z razkrijem zahtevanih dokumentov ne bo razviden podatek o nameravanih nadaljnji dobavah ali o ciljni zalogi ograje. Tožnik torej ni uspel izkazati vzročne povezave med razkritjem dokumentov in razgaljanjem strategije države pri obvladovanju begunske krize. Temu sodišče še dodaja, da tožnik tudi ni uspel izkazati, da bi z morebitnimi nadaljnjimi zahtevami za dostop do preostalih pogodbe o nabavah varnostne žične ograje bil razkrit varovani podatek za potrebe varnostne strategije. Teh morebitnih nadaljnjih zahtev za odstop do informacij javnega značaja tožnik v postopku ne potrdi.

70. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata in ni na glavni obravnavi zaslišalo priče, ki jo je predlagala tožeča stranka. Ob tej odločitvi je sodišče upoštevalo, da tožnik ni utemeljil, kako bi lahko zaslišanje zaposlenega pri tožeči stranki, ali kateri koli drug konkreten dokaz vplival na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“14Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev.15 Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal, poleg tega so zgoraj navedeni standardi sprejeti za nosilce človekovih pravic, ne pa za državne organe. Upravno sodišče je pri tem upoštevalo tudi sodno prakso ESČP glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja,16 razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost.17 Ob tem je pomembno tudi, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in potrebne stroške.18 Upravno sodišče zato meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta na seji senata, ki se razteza na dejanska in pravna vprašanja,19 ter zgoraj navedeni razlogi za odločanje na seji, ne odstopajo od okvirov, ki jih določa sodna praksa ESČP, in ki sicer veljajo za zasebne pravne osebe in fizične osebe, ki so nosilci temeljnih človekovih pravic.

71. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

72. Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Te štiri stopnje tajnosti so: strogo tajno, tajno, zaupno, interno (prvi odstavek 13. člena ZTP). 2 Tretja in četrta točka prvega odstavka 13. člena ZTP. 3 Case of Youth Initiative for Human Rights v. Serbia, App. no. 48135/06, 25 June 2013. 4 Animal defenders International v. the United Kingdom, [GC] App. no. 48876/08, 22 April 2013, odst. 103. 5 Magyar Helsinki Bizottság v. Hungary, [GC], App. no. 18030/1, 8 November 2016. 6 Ibid. odst. 132. 7 Ibid. odst. 138-147. 8 Ibid. odst. 155-156. 9 Ibid. odst. 158. 10 Po sodni praksi ESČP gre za t.i. „public interest test,“ ki mora izkazovati izrazito mero družbene relevantnosti („significant degree“) oziroma mora iti za pomembno ali kontroverzno družbeno temo (ibid. odst. 161-162), kar pa je nekaj drugega kot test javnega interesa po ZDIJZ. 11 Ibid, odst. 159. 12 Ibid. (mutatis mutandis) odst. 164, 166-168. 13 Ibid. (mutatis mutandis) odst. 166. 14 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10. 15 Sodna odločba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012. 16 Mirovni inštitut proti Sloveniji, 13. 3. 2018, odst. 36-43; glej tudi zadeva Fisher z dne 26. 4. 1995 17 Zumbotel v. Austria, 21. 9. 1993. 18 Schuler-Zgragen v. Switzerland, 24. 6. 1993, odst. 58; Göc v. Turkey, 11. 7. 2002; Jussila v. Finland, 23. 11. 2006, odst. 42 19 Potocka and others v. Poland; Kaplan v. the United Kingdom; Bryan v. the United Kingdom; Mirovni inštitut proti Sloveniji, odst. 36-46.