Jedro

Višje sodišče se strinja s tožečo stranko in stališčem sodišča prve stopnje, da je osnovni tožbeni zahtevek že postavljen, saj je del predloga za izvršbo. V primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine se namreč predlog za izvršbo obravnava kot tožba, kar v praksi pomeni, da gre za nepopolno tožbo, ki jo je treba dopolniti z ustreznimi dejstvi o obstoju terjatve in dokazi o tem.

Res pa je, da bi ob delno nejasnih umikih tožbe, v katerih je tožeča stranka pojasnila le, kateri računi in v kakšnem znesku naj bi bili plačani, ter ob tem, da je tožeča stranka navajala tudi, da zahteva plačilo zamudnih obresti od med pravdo plačanih zneskov, sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvalo h konkretizaciji tožbenega zahtevka; tako nekonkretiziranega umika tožbe pač ni mogoče obravnavati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (pravilno: sodbo in sklepom) je sodišče prve stopnje (I.) toženi stranki naložilo v plačilo 34.747,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska od zapadlosti do plačila, (II.) v preostalem delu postopek ustavilo in (III.) toženi stranki naložilo v plačilo stroške tožeče stranke v višini 1.227,00 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, tako da zavrne zahtevek, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, stroškov odgovora na pritožbo pa ni priglasila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbena navedba, da seštevek zneskov, od katerih so tožeči stranki priznane zamudne obresti, znaša le 31.712,73 EUR, ne pa 34.747,29, kolikor je bilo toženi stranki naloženo v plačilo kot glavnica, je utemeljen. Prav tako je pravilna pritožbena navedba, da ob nespornem dejstvu, da naj bi tožena stranka že plačala od 50.413,61 EUR vtoževane glavnice znesek 18.700,88 EUR, razlika ne znaša 34.747,29 EUR, kolikor je sodišče toženi stranki naložilo v plačilo. To potrjujejo tudi navedbe odgovora na pritožbo, po katerih naj bi vrednost obresti od med postopkom plačanih zneskov znašala 1.158,98 EUR, tako da bi tožena stranka morala plačati še 32.871,71 EUR. Prav tako je pravilna pritožbena navedba, da ni jasno, od kod sodišču prve stopnje navedba vrednosti spornega predmeta v uvodu sodbe 35.945,70 EUR, kar se ne ujema niti s seštevkom naložene glavnice in pravdnih stroškov in je torej napačno izračunana vrednost spora, v katero se po drugem odstavku 39. člena ZPP tako ali tako ne vštevajo obresti in pravdni stroški.

6. Tožena stranka uveljavlja tudi, da je izpodbijana sodba napačna glede zaključka o tem, da je tožeča stranka pravilno postavila zahtevek, saj tega sploh ni postavila, ureditev, da se v pravdnem postopku odloči o tem, ali sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ostane v veljavi ali pa se razveljavi, pa ne velja več. Po mnenju pritožbe je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo tudi k temu, da postavi ustrezen tožbeni zahtevek, česar ni naredila, zaključek, da je to storila že s predlogom za izvršbo, pa naj ne bi bil pravilen. Tožeča stranka pa ni postavila niti zahtevka, da naj se ji prisodi, kar ji je priznaval kondemnatorni del sklepa o izvršbi, pri čemer predlog za izvršbo ni tožbeni zahtevek. Nadalje tožena stranka uveljavlja še, da je sodišče prve stopnje prekoračilo svojo vlogo s tem, ko je samo razbiralo, od kdaj naj bi tekle zamudne obresti in samo razbiralo zneske, od katerih naj bi še tekle zamudne obresti, čeprav tožeča stranka tega ni specificirala, s tem pa je kršilo tudi 2. člen ZPP.

7. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo temu delno pritrjuje in navaja, da je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo začetni dan teka zamudnih obresti, navaja pa tudi, da je iz predloga za izvršbo razvidno, kaj tožeča stranka sploh zahteva. Nadalje pa še navaja, da bi svoj zahtevek tudi ustrezno specificirala, če bi le bila vabljena na pripravljalni in prvi narok z glavno obravnavo.

8. Višje sodišče se strinja s tožečo stranko in stališčem sodišča prve stopnje, da je osnovni tožbeni zahtevek že postavljen, saj je del predloga za izvršbo. V primeru razveljavitve sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine se namreč predlog za izvršbo obravnava kot tožba (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), kar v praksi pomeni, da gre za nepopolno tožbo, ki jo je treba dopolniti z ustreznimi dejstvi o obstoju terjatve in dokazi o tem.1 Samo na to je sodišče prve stopnje tožečo stranko tudi pozvalo (in je to tožeča stranka tudi storila že pred izdajo sklepa sodišča prve stopnje). Res pa je, da bi ob delno nejasnih umikih tožbe, v katerih je tožeča stranka pojasnila le, kateri računi in v kakšnem znesku naj bi bili plačani, ter ob tem, da je tožeča stranka navajala tudi, da zahteva plačilo zamudnih obresti od med pravdo plačanih zneskov, sodišče prve stopnje tožečo stranko moralo pozvalo h konkretizaciji tožbenega zahtevka; tako nekonkretiziranega umika tožbe pač ni mogoče obravnavati.

9. Pravilno je tudi stališče, da je sodišče delno sodilo preko zahtevka, saj je, kot to izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, zamudne obresti prisodilo že za dan, ko so računi šele zapadli v plačilo (kar izrecno navaja tudi tožeča stranka v odgovoru na pritožbo), ne pa šele od začetka zamude dalje, s čimer je bil kršen tudi 2. člen ZPP, po katerem sodišča v pravdnem postopku sodijo v okviru postavljenih zahtevkov.

10. Iz navedenega je razvidno, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 399. člena ZPP. To kršitev bi sicer praviloma lahko odpravilo višje sodišče samo. Vendar pa je sodišče prve stopnje v razmerju do tožeče stranke kršilo tudi 8. in 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je namreč pravilno opozorila tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, na izvedeni narok za glavno obravnavo sploh ni bila vabljena. Iz spisa namreč izhaja, da sta vabilo prejela le pooblaščenec tožene stranke in tožena stranka sama, tožeča stranka pa ne (in ji vabilo kljub odredbi razpravljajoče sodnice niti ni bilo poslano). Pri tem zaradi nejasnosti glede preostalega tožbenega zahtevka niti ni jasno, v katerem delu je bil sploh ustavljen postopek zaradi umika tožbe (o čemer se odloči s sklepom in ne s sodbo).

11. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), pri tem pa razveljavitev ne bo povzročila huje kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, še posebej v vidika kršitev pravic tožeče stranke, ki na razpisani narok niti ni bila povabljena, okoliščine, da bi smelo sodišče odločiti brez glavne obravnave, pa niso izkazane.

12. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Ob jasnem in nedvoumnem zakonskem določilu tudi ni potrebe po sklicevanju na kakršnokoli sodno prakso in razglabljanju o ustreznosti sodne prakse za konkreten primer. Zato se višje sodišče ne bo opredelilo do pritožbenega stališča, da uporaba v izpodbijani sodbi navedene sodne odločbe za obravnavo zadevo ne ustreza.