Jedro

Razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, da naj bi stranki tako ali tako le potrdili svoje navedbe, ni pravilen in pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 592,44 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 25.5.2011, tako da mora tožena stranka plačati 8.560,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2011 do plačila in izvršilne stroške. Tožena mora tožeči povrniti tudi 1.363,20 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da obveznost po računih sicer ni sporna, sporen je bil le trenutek zapadlosti, vendar tožena stranka ni izkazala dogovora o odlogu zapadlosti.

Zoper sodbo v celoti se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V nadaljevanju pa se pritožba osredotoča le na vprašanje teka zamudnih obresti, oziroma datum zapadlosti računov, ki so bili podlaga zahtevku. V dokaz svojim trditvam o obstoju dogovora o odlogu zapadlosti je tožena stranka predlagala zaslišanje direktorjev pravdnih strank, sodišče pa je ta predlog zavrnilo, ker naj bi z zaslišanjem pridobilo zgolj dve popolnoma nasprotujoči si izjavi, na podlagi katerih ne bi moglo ugotoviti dejanskega stanja. S takšnim postopanjem je zagrešilo kršitev postopka in toženo stranko onemogočilo v izjavi v predmetnem postopku, na kar je tožena stranka opozorila že med postopkom. Naslovno sodišče pozablja, da v skladu z mnenjem ustavnega sodišča predlaganega dokaza z zaslišanjem strank ni mogoče šteti kot neprimeren dokaz, saj je s tem tožencu odvzeta možnost, da se o njegovi obveznosti odloči na podlagi vseh razpoložljivih dokaznih sredstev v pravdnem postopku. Zmotno je stališče sodišča, da bi toženec obstoj dogovora o odlogu plačila lahko izkazal le z listinami.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala pritožbene navedbe in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da tožena stranka ni podala ustreznih trditev, na podlagi katerih bi sodišče sploh lahko izvajalo dokazni postopek. Trditveno breme je bilo na toženi stranki.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev predlaganega dokaza z zaslišanjem strank, da naj bi stranki tako ali tako le potrdili svoje navedbe, ni pravilen in da pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, ki v pravdnem postopku ni dopustna. Vseeno pa zavrnitev dokaznih predlogov ne pomeni kršitve postopka. Sodišče je namreč izvedbo dokazov zavrnilo iz več razlogov, tudi zato, ker so bile trditve tožene stranke v zvezi z dogovorom o odlogu preskromne. Tožena stranka namreč niti ni navedla, kdaj naj bi bil sklenjen dogovor, pojasnila tudi ni ostalih okoliščin dogovora (kje, s kom ... in podobno). Le pavšalnih zatrjevanj o obstoju dogovora ni mogoče preverjati z izvajanjem dokazov. Izvedeni dokazi tudi ne morejo nadomestiti pomanjkljivih trditev.

Pritožbeno sodišče je zato sodbo preverilo le še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker teh ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 592,44 EUR (tar.št. 3210 in 6002 Zakona o odvetniški tarifi, povečano za DDV).