Jedro

Toženec je tožniku predlagal, naj nameravano gradnjo hiše premakne, tako da bo njen del segal na sosednjo nepremičnino, ki je v njuni solastnini. Ker je ob tem ustno soglašal, da bo tožnik izključni lastnik hiše in s tem zemljišča pod njo, ta ustna pogodba pa je večinoma realizirana (tožnik je končal gradnjo z lastnimi sredstvi in v hiši živi), mora toženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilne določbe obligacijskega prava o sklenitvi pogodbe, o obličnosti in o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka oblika, ter te določbe prav razlagalo. Drži, da mora biti pogodba o prenosu lastninske pravice sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). A prav tako drži, da lahko navkljub umanjkanju te obličnostne zahteve pogodba obvelja, če je pretežno izpolnjena, ker to določa 58. člen OZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (V. točki izreka) potrdi.

II.Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom in sodbo: (i) dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); (ii) zavrglo tožbo zoper drugo toženo stranko (v nadaljevanju toženka) (II. točka izreka); (iii) zavrnilo primarna tožbena zahtevka za ugotovitev, da je tožnik lastnik 957/2000 tretjinskega solastninskega deleža prve tožene stranke (v nadaljevanju toženec) na parceli 639/11 1 oziroma 957/6000 celotne parcele, in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo tožnikove lastninske pravice na delu toženčevega solastninskega deleža (III. točka izreka); (iv) zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožnik lastnik 973/2000 tretjinskega solastninskega deleža toženca na parceli 639/13 2 (IV. točka izreka) in (v) ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vknjižbo tožnikove lastninske pravice na 973/2000 toženčevega tretjinskega solastninskega deleža parcele 639/13 (V. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (VI. - VIII. točka izreka). Za ugoditev zahtevku je bila nosilna ugotovitev, da se je toženec z ustnim dogovorom tožniku zavezal k prenosu lastninske pravice na delu nepremičnine, na katerem je tožnik z njegovo privolitvijo zgradil hišo.

2.Zoper ugodilno V. točko sklepa in sodbe - vsebinsko gledano gre za sodbo -, se pritožuje toženec. Višjemu sodišču predlaga, naj zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbo spremeni v zavrnilno, podrejeno, naj jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Prepričan je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo obstoj ustnega dogovora o pridobitvi tožnikove izključne lastninske pravice. Citira dele lastne izpovedi (na kateri po njegovem mnenju predvsem temelji zadevna ugotovitev) in izpovedi toženke ter tožnika, iz katerih po njegovem izhaja, da o lastništvu ni bilo nikakršnega dogovora. Toženec opozarja, da bi bil dogovor, če bi bil sklenjen, neveljaven. Neveljaven naj bi bil, ker ne vsebuje konkretnega solastninskega deleža, ki se prenaša (in s tem bistvenih sestavin pogodbe), in ker ni bil sklenjen v pisni obliki. Odločitev sodišča o podaritvi 973/2000 parcele nima opore niti v tožnikovih trditvah in je arbitrarna, ker sodišče sploh ni ugotavljalo, za kakšno vrsto dogovora naj bi šlo. Toženec pojasnjuje, v čem vidi nasprotje med izrekom in delom obrazložitve ter med dvema deloma obrazložitve.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

-tožnik in toženka, ki sta brat in sestra, sta se dogovorila, da na stavbišču nekdanje hiše (tedaj parcela št. 639/4, zdaj sta to parceli 639/7 in 639/8), katere polovična solastnika sta, skupaj zgradita hišo dvojček, tako da postane tožnik lastnik njenega severnega dela, 3 toženka pa južnega; 4

-to stavbišče - tedanja parcela št. 639/4 - je bilo v celoti obdano s parcelo, katere enakovredni solastnik je bil poleg tožnika in toženke še njun brat - toženec (to je bila parcela 639/3, ki je bila nato razdeljena na več parcel, med drugim je iz nje nastala parcela 639/11);

-na predlog toženca (ki si je želel boljše požarne varnosti za bližnji gospodarski objekt) sta tožnik in toženka hišo zgradila cca 3 metre severneje, tako da sega njen severni del onkraj njune parcele (tedaj 639/4, zdaj 639/7 in 639/8) na parcelo 639/11 (tedaj parcela 639/3), katere solastniki so vsi trije;

-vsi trije so se ustno dogovorili, da bo tožnik postal izključni lastnik celotnega severnega dela zgrajene hiše (in s tem zemljišča pod njo), vključno s tistim, ki bo zaradi dogovorjenega premika segal na dvorišče v solasti vseh treh (tj. na tedanjo parcelo 639/3, danes 639/11), kolikor pač šteje pozidana kvadratura (ta zaradi neurejenih mej prej ni bila točno znana);

-dogovor je realiziran, kajti tožnik v zgrajenem severnem delu dvojčka živi, hišo sta tožnik in toženka s svojimi vložki dejansko zgradila, v projektni dokumentaciji nastopata kot investitorja, toženec je bil med gradnjo prisoten in ji ni nasprotoval, zanjo je dal vsa potrebna soglasja, zavedajoč se, da se gradi na njemu solastni parceli;

-niso pa se tožnik, toženec in toženka dogovorili za prenos vložku ustrezajočega solastninske deleža na delu parcele, 5 ki presega zemljišče pod stavbo in pomeni t. i. funkcionalno zemljišče (tj. celotna današnja parcela 639/11).

6.V izpodbijani sodbi ni nasprotij. Obrazložitev omogoča jasen uvid v miselni tok sodišča, ki je logičen. V 12. točki obrazložitve vsebovana utemeljitev, da tožnik ni dokazal dogovora o pridobitvi dela toženčevega tretjinskega solastninskega deleža celotne parcele 639/11, sorazmernega tožnikovemu vložku, ni v neskladju z izrekom. Nasprotno. Izraz natanko te ugotovitve je točka III. 2. izreka, v kateri je sodišče zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prenos 957/2000 toženčevega tretjinskega deleža na tej parceli. Sodišče pa je v dokaznem postopku ugotovilo nekoliko drugačen dogovor. Namreč dogovor o prenosu celotnega toženčevega deleža na fizičnem delu nepremičnine 639/11 (takratne 639/3), na katerem je zgrajen severni del dvojčka. Ugotovitev o obstoju slednjega dogovora ni v logičnem nasprotju z ugotovitvijo o neobstoju prej navedenega dogovora (o prenosu 957/2000 toženčevega tretjinskega solastninskega deleža celotne parcele 639/11). Prav tako ni nelogično, če je na podlagi ugotovitve o zavezi k prenosu tretjinskega deleža fizičnega dela parcela (zdaj samostojne nepremičnine 639/13) sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku iz V. točke, s katerim je tožnik zahteval manj: namreč prenos le 973/2000 toženčevega tretjinskega deleža (zdaj samostojne nepremičnine 639/13). Smiselno očitane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku 6 sodišče prve stopnje torej ni storilo.

7.Sodišče prve stopnje tudi ni prekoračilo tožnikove trditvene podlage, ko je ugotovilo, da dogovor o prenosu lastninskega deleža ni natanko enak zatrjevanemu (ker da ni šlo za prenos vrednosti vlaganj sorazmernega dela tretjine celotne parcele 639/11, temveč za prenos celotnega tretjinskega deleža manjše površine te parcele). Za nedovoljeno prekoračitev bi šlo, če bi sodišče ugotovilo kaj vsebinsko drugačnega od snovi, ki sta jo s trditvami uokvirili pravdni stranki. Tu pa je šlo le za drobno razhajanje o lastnosti (pravzaprav količini) predmeta ustnega dogovora, torej nepomemben drobec, ki ostaja znotraj pravno pomembne trditve o ustno dogovorjenem prenosu lastnine.

8.Pritožbena kritika ne zaseje dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Ugotovilo ga je namreč sodišče prve stopnje celovito in natančno, z izkustveno in logično kritičnim pogledom na posamezne dokazne člene, odnose med njimi in tako izoblikovan0 celoto.

9.Povedano konkretneje. Sodišče je verjelo izpovedi tožnika o dogovoru z obema tožencema, da zgradita tožnik in toženka hišo-dvojček ne le na svoji parceli, temveč deloma na sosednji, ki je v solasti vseh treh, pri tem pa postaneta izključna lastnika vsak svojega pozidanega dela te parcele. Verjelo ji je, saj je izkustveno gledano težko predstavljivo, da bi tožnik privolil v toženčevemu predloga za premik gradnje na sosednjo parcelo, če ne bi bilo dogovorjeno, da bo (p)ostal lastnik nepremičnine z delom dvojčka, ki ga gradi zase. Kot zapoveduje metodologija dokaznega prava, je sodišče tožnikovo izpoved postavilo v kontekst natančno analiziranih izpovedi toženca in toženke ter iz te celote zanesljivo sklepalo, da se je toženec k prenosu res zavezal. Pritožba sicer citira posamezne izseke izpovedi tožencev - tiste, ki so ubrani s pritožbenim pogledom in jih je sodišče prve stopnje ocenilo za neprepričljive. Že res, da je toženec na izrecna vprašanja o lastništvu večkrat izjavil, da ni bilo "nobenega dogovora" oziroma "konkretnega dogovora", da se o tem "niso pogovarjali tako". A zamolči, da je ob tem istem zaslišanju dvakrat izrecno potrdil dogovor (oziroma, da je bilo "zmenjeno"), da bo severni del tožnikov, južni pa toženkin (str. 13 in 16 prepisa zvočnega zapisa). Sodišče prve stopnje je zato prepričljivo ocenilo za neprepričljive - v bistvu sprenevedave in neresnicoljubne - dele toženčeve istočasne izpovedi, da "ni bilo nobenega dogovora", da "tisti moment verjetno ni razmišljal", ali bo sam poslej solastnik parcele s hišo, kar je pospremil še z izjavo, da mu takrat še ni bilo treba čitati členov Stvarnopravnega zakonika in je to storil šele, ko se je "začelo razvijati to". Podobno velja za izpovedi tožnika in toženke. Tudi tu je sodišče prve stopnje prav odreklo prepričljivost toženkini izpovedi, da se niso pogovarjali o lastništvu, ko je vendar obenem izpovedala, da je bilo mišljeno, da bosta s tožnikom lastnika vsak enega dela hiše, in da ni nihče razmišljal, da bo solastnik tudi toženec. Kako naj bi na ugotovitve o pravno pomembnih dejstvih vplivalo tožnikovo resnicoljubno priznanje, da ob gradnji niso bile znane meje parcel in da se pozneje niso pogovarjali o lastništvu, ni jasno.

10.Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilne določbe obligacijskega prava o sklenitvi pogodbe, o obličnosti in o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka oblika, ter te določbe prav razlagalo. Drži, da mora biti pogodba o prenosu lastninske pravice sklenjena v pisni obliki (52. člen Obligacijskega zakonika 7). A prav tako drži, da lahko navkljub umanjkanju te obličnostne zahteve pogodba obvelja, če je pretežno izpolnjena, ker to določa 58. člen OZ. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je bila pogodba pretežno izpolnjena, kajti tožnik je hišo (skupaj s toženko) zgradil in v njenem obravnavanem severnem delu živi. Da bi bila v zameno za prenos dogovorjena toženčeva protidajatev, ni zatrjevala nobena od strank (in ima pritožba prav, da je potemtakem pravno razmerje po naravi darilno). Zavezovalni posel o neodplačnem prenosu celotnega sopogodbenikovega solastninskega deleža na določljivi površini nepremičnine (površina pod stavbo) je določljivo opredeljen, kakor zahteva drugi odstavek 34. člena OZ, zato niti iz tega razloga ni ničen. Ker je tako, je pogodbenika (toženca) zavezal k sklenitvi strogo obličnega razpolagalnega posla stvarnega prava. V tem poslu - zemljiškoknjižnem dovolilu - pa mora biti predmet prenosa opredeljen s predpisanimi podatki, med njimi izrecno določenim solastninskim deležem in identifikacijsko številko nepremičnine iz katastra (t. i. parcelno številko). To izpolnitev je tožencu v izpodbijani V. točki sodbe naložilo sodišče.

11.Opisana pravna stališča ne odstopajo od tistih, ki jih je sprejelo Vrhovno sodišče in nanju opozarja pritožba. 8 Kakor tam, je tudi v tem primeru za odločitev o prenosu lastninske pravice na graditelja ključno, da se je (so)lastnik k prenosu lastnine pogodbeno zavezal in ni zgolj dovolil gradnje.

12.Pritožbeni razlogi torej niso utemeljeni, prav tako sodišče druge stopnje ni našlo kršitev, na katere je skladno s 350. členom ZPP pazilo po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo.

13.Toženec s pritožbo ni uspel, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril. Torej mu mora toženec povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek odvetniške storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife 9 (375 odvetniških točk ali 225 EUR), pavšal za odvetnikove izdatke (2 % od 375 točk ali 4,50 EUR) in 22 % DDV (20,49 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 186,66 EUR, mora toženec tožniku povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo moral plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 34, 34/2, 52, 58

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.