Jedro

Po 5. odstavku 105. člena zakona o prekrških ni predpisano, da bi moral predlog za uvedbo postopka o prekršku obvezno vsebovati tudi stališče predlagatelja, kakšne sankcije naj se obdolžencu izrečejo. Organ druge stopnje v pritožbenem postopku odločbo o prekršku lahko spremeni in sam izreče varstveni ukrep ali v daljšem trajanju, če je to predlagala pritožba.

Odklonitev preizkusa alkoholiziranosti pomeni pri storjenem prekršku le neposlušnost, ne pa že neposredno ogrožanje varnosti prometa.

Izpodbijana odločba organa druge stopnje ob ugotovitvi, da obdolženec še ni bil kaznovan, sklepa o njegovi nevarnosti le iz narave prekrška, vendar pri tem upošteva abstraktno vsebino predpisanega prekrška, ne pa tudi okoliščine konkretnega obdolženčevega ravnanja, ki so edino lahko podlaga za sklepanje o njegovi nevarnosti, zato je obstajal utemeljen dvom o resničnosti odločilnih dejstev.

Izrek

Ob reševanju zahteve kaznovanega za sodno varstvo se odločba Republiškega senata za prekrške po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne temu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

Občinski sodnik za prekrške je z odločbo spoznal kaznovanega za odgovornega prekrška po 36. točki 226. člena ZTVCP in mu izrekel denarno kazen 2.000 tolarjev, katero je treba plačati v roku 15. dni po pravnomočnosti odločbe o prekršku. Republiški senat za prekrške je z odločbo, navedeno v uvodu, ugodil pritožbi Policijske postaje in odločbo organa prve stopnje v izreku o sankciji spremenil tako, da je obdolžencu izrekel še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije za čas enega meseca, v ostalem pa je odločbo organa prve stopnje v celoti potrdil. Kaznovani v zahtevi za sodno varstvo uveljavlja, da je bila z odločbo organa druge stopnje storjena kršitev določb postopka po 8. točki 1. odstavka 186. člena in da je bila nepravilno uporabljena tudi materialna določba 39. člena zakona o prekrških, ker je bil varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila izrečen, ne da bi bila ugotovljena kakšna okoliščina, iz katere se sklepa, da je nevaren voznik. Predlaga, naj se odločba Republiškemu senatu za prekrške v delu v izreku varstvenega ukrepa razveljavi.

Odločbo organa druge stopnje je bilo treba ob reševanju zahteve za sodno varstvo po uradni dolžnosti razveljaviti.

Zahteva za sodno varstvo nima prav, kolikor uveljavlja, da naj bi bila v odločbi organa druge stopnje podana kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških. Zaradi tega, ker je bil kaznovanemu izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, ne da bi to bilo že poprej tudi predvideno v predlogu za uvedbo postopka o prekršku še ni mogoče šteti, da je bil predlog prekoračen. Iz določbe 5. odstavka 105. člena zakona o prekrških, v kateri je predpisano, kaj vse mora navajati predlog za uvedbo postopka o prekršku, ne izhaja, da bi predlog obvezno moral vsebovati tudi stališče predlagatelja o tem, kakšne sankcije naj se obdolžencu izrečejo. Tako tudi glede varstvenih ukrepov, ki se smejo izreči po zakonu, organ prve stopnje prosto odloča, katerega od njih bo izrekel in v kakšnem trajanju. Predlagatelj se seveda sme pritožiti zoper odločbo organa prve stopnje tudi iz razloga, ker kakšen varstveni ukrep ni bil izrečen ali je bil izrečen v prekratkem trajanju. Organ druge stopnje pa sme glede na predpisane meje preizkusa odločbo o prekršku v pritožbenem postopku po 190. členu zakona o prekrških spremeniti in samo izreči varstveni ukrep ali ga izreči v daljšem trajanju samo, če je tudi pritožba to predlagala. Glede na to, da je predlagatelj v svoji pritožbi izrečno uveljavljal, naj se kaznovanemu izreče poleg kazni še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, za izrekanje takega ukrepa v odločbi organa druge stopnje iz vidika določb postopka o prekršku ni videti nobenih ovir.

Utemeljenosti zahteve za sodno varstvo pa ni mogoče zanesljivo presoditi v tistem delu, ki se nanaša na izpodbijanje odločbe organa druge stopnje iz vidika zakonitega izrekanja varstvenega ukrepa po materialni določbi 39. člena zakona o prekrških. Namreč kršitev materialne določbe je lahko storjena tudi v zvezi s sankcijami, če so izrečene ne glede na posebne pogoje ali celo proti pogojem, ki so predpisani z zakonom. To ne velja samo za obligatorne sankcije, marveč tudi za fakultativne sankcije kot so npr. varstveni ukrepi, če se v celoti spregledajo pogoji, ki jih predpisuje zakon za njihovo izrekanje.

Po materialnopravni določbi iz 2. odstavka 39. člena zakona o prekrških se ukrep prepovedi vožnje motornega vozila sme izreči storilcu, če se da iz narave kršitve predpisov varnosti cestnega prometa ali pa iz njegovih prejšnjih kršitev teh predpisov sklepati, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije. Že v sami pritožbi predlagatelja Policijske postaje ... je moč opaziti nekatere navedbe, ki kažejo, da ta vlagatelj pritožbe ne upošteva pravilno vsebine prej omenjene materialne določbe zakona o prekrških. Iz izražanja v pritožbi, da bi se v danem primeru "moral izreči varstveni ukrep", bi se lahko sklepalo, da vlagatelj razume varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila kot obvezno predpisan, le-to pa ni v skladu z določbo 35. člena zakona o prekrških, po kateri vsi varstveni ukrepi veljajo za fakultativne. Poudarjanje v pritožbi, da je "alkohol eden izmed glavnih faktorjev, ki botrujejo hudim nezgodam" , zbuja dvome, ali je vlagatelj sploh imel v mislih izrekanje varstvenega ukrepa za takšen prekršek, kakršnega je bil kaznovani spoznan za odgovornega. Samo zato, ker je bil kaznovani spoznan za odgovornega prekrška, storjenega z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti z alkoskopom, mu pač še ni mogoče pripisovati tistega nevarnega ravnanja, ki se kaže v prekrških, storjenih z vožnjo pod vplivom alkohola ali z drugačnim povzročanjem konkretne nevarnosti v prometu. Se pravi, da gre pri storjenem prekršku le za neposlušnost, ne pa že za neposredno ogrožanje varnosti prometa. Na tako ravnanje se lahko vpliva predvsem v bolj ali manj strogo kaznijo, vprašljivo pa je, ali je zaradi njega že opravičeno posegati po varstvenem ukrepu glede na poseben predpisani namen varstvenih ukrepov po 34. členu zakona o prekrških "da se z njimi odpravijo stanja ali odstranijo okoliščine, ki bi lahko vplivale, da bi storilec ponavljal prekrške". Navajanje v pritožbi, češ da "izrek samo denarne sankcije za tovrstne prekrške ne prispeva k utrjevanju discipline na cesti" samo še potrjuje vlagateljev izkrivljen pogled na smoter varstvenih ukrepov. Po njih se sme poseči le zaradi odklanjanja nevarnosti na strani indivudualnega storilca prekrška, ne pa zaradi generalno preventivnih učinkov, kateri so sicer obseženi v namenu kazni. Enaka nepravilna razlaga namena in predpisanih pogojev za izrekanje varstvenega ukrepa pa se očitno kaže tudi v odločbi organa druge stopnje. Kot je že bilo opozorjeno, je podlaga za izrekanje tega ukrepa nevarnost voznika, ki se nakazuje iz dveh okoliščin, ali iz prejšnje kaznovanosti ali pa iz narave storjenega prekrška. Izpodbijana odločba ob ugotovitvi, da obdolženec še ni bil kaznovan, sklepa o njegovi nevarnosti le iz narave prekrška, vendar pa pri tem upošteva abstraktno vsebino predpisanega prekrška ne pa tudi okoliščine konkretnega obdolženčevega ravnanja, ki so edino lahko podlaga za sklepanje o njegovi nevarnosti. Organu za vodenje postopka o prekršku z določbo 39. člena zakona o prekrških pač ni dano nikakršno pooblastilo, da dopolnjuje zakon in razporeja prekrške na take, za katere se varstveni ukrep lahko izreče ter na take, za katere se ne more izreči. Mimogrede rečeno, odločba organa prve stopnje tudi ni ustrezno razložila vsebine prekrška po 36. točki 226. člena ZTVCP, ki se stori z odklanjanjem preizkusa alkoholiziranosti, kar je mogoče šteti kvečjemu kot otežkočanje dela pooblaščenih organov pri odkrivanju prekrškov, saj je temu prekršku pripisala enako naravo kakor prekrškom, s katerimi se neposredno ogroža promet na cestah. Utemeljeno se lahko podvomi, da je organ druge stopnje ob formalnem sklicevanju na 39. člen zakona o prekrških pravzaprav izrekel varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila brez ugotovljenih zakonskih pogojev iz navedene določbe. Dvomi, da organ druge stopnje ni pravilno upošteval posebnega namena in predpisanih pogojev za izrekanje posameznih vrst sankcij, ampak jih je nedovoljeno zamenjeval med seboj, so še podkrepljeni s končnim zaključkom v odločbi, da bodo "s tako izrečenim varstvenim ukrepom v celoti doseženi vsi nameni kaznovanja".

Zaradi dvomov, ali je sploh bila ugotovljena prava podlaga za sklepanje o pogojih za zakonito uporabo sankcij v skladu z njihovim namenom, senat vrhovnega sodišča ni zmogel zanesljivo presoditi pravilnosti uporabe materialnega zakona v izpodbijani odločbi. V takem položaju je bilo nujno treba uporabiti v 207. a členu predpisano možnost, da sodišče, če nastane pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena,po uradni dolžnosti s sodbo razveljavi to odločbo in zadevo vrne v novo odločitev. Glede na to, da se v danem primeru odločba organa prve stopnje ne izpodbija, pač pa se izpodbija le odločba organa druge stopnje, pride smiselno v poštev samo vrnitev v novo odločanje organu druge stopnje.