Jedro

Pravdno nesposobno stranko zastopa zakoniti zastopnik, ki zanjo opravlja vsa pravdna dejanja. Tudi dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se namesto stranke zasliši njen zakoniti zastopnik.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka tako spremeni, da je tožena stranka dolžna tožnicama poleg že prisojenih stroškov povrniti še 214,75 EUR pravdnih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnici krijeta sami svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati prvotožnici 1.213,25 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in naložilo toženi stranki, da je dolžna povrniti tožnicama 372,67 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek prvotožnice, tožbeni zahtevek druge tožnice pa je v celoti zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta vložili pritožbo tožnici. Sodbo izpodbijata glede zavrnitve zahtevka zoper drugotožnico (točka III. izreka) in odločitev o pravdnih stroških (točka IV. izreka). Bistvo pritožbenih navedb je, da je sodišče s tem, ko izvedenki S. ni postavilo vprašanj, ki jih je tožeča stranka predlagala v vlogi z dne 7.1.2013, otežilo obravnavanje zahtevka druge-tožnice, kar je kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ravnalo v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije, ker procesnih pravil ni prilagodilo procesnim sposobnostim drugotožnice. S pomočjo izvedenca bi moralo dopustiti drugotožnici oblikovati trditveno podlago za dejanski stan, glede na njeno mladoletnost in nezrelost. Sodišče prve stopnje bi moralo odločiti na podlagi prostega preudarka (216. člen ZPP). Drugotožnica ni uveljavljala odškodnine iz naslova strahu za drugega. Dokazovanje obstoja strahu pri prvotožnici je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi njenega zaslišanja, pri drugotožnici pa ni sprejelo dokazovanja strahu z izpovedjo staršev drugotožnice. Graja dokazni zaključek, da sta starša o strahu drugotožnice izpovedala izrazito subjektivno. Odškodnina za strah drugotožnici ne more biti zavrnjena samo zato, ker je mlajša od prvotožnice. Sodba v tem delu nima razlogov, kar je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uspeh tožeči stranki je 23 %, ne pa 15 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Določilo, da sosporniki nosijo stroške po enakih delih, še ne pomeni, da se po enakih delih ugotavlja potrebnost stroškov za pravdo. Strošek izvedenca je bil zgolj za prvo tožnico in bi se zato tudi moral upoštevati zgolj pri izračunu njenih stroškov. Ker toženi stranki tožeči stranki nista dolžni plačati nobenih stroškov postopka, tudi ne pride v poštev 161. člen ZPP.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Na podlagi določil Zakona o pravdnem postopku imajo vse stranke enak procesni položaj, s tem da pravdno nesposobno stranko zastopa zakoniti zastopnik, ki zanjo opravlja vsa pravdna dejanja (78. in 79. člen ZPP). V danem primeru drugotožnica nima pravdne sposobnosti, saj je imela v času škodnega dohodka 19.4.2011 13 mesecev. V pravdi jo zastopa zakonita zastopnica mati P. P., njo pa odvetnik B. T. S tem je drugotožnici zagotovljeno varstvo vseh njenih procesnih pravic v pravdnem postopku in ji je omogočeno uveljavljanje vseh njenih pravnozavarovanih interesov. Tudi dokaz z zaslišanjem strank se izvede tako, da se namesto stranke zasliši njen zakoniti zastopnik (260. člen ZPP). Za drugotožnico sta bila zaslišana mati P. P. in oče P. V. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Drugotožnica v tožbi ni zatrjevala obstoja telesnih bolečin, niti ni postavila tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin. Zmotna in neutemeljena so zato pritožbena navajanja, da bi sodišče prve stopnje moralo s pomočjo izvedenke dopustiti vprašanja o obstoju, trajanju in intenzivnosti telesnih bolečin (drugotožničin predlog z dne 7.1.2013). Pritožba se neutemeljeno sklicuje tudi na odločanje po prostem preudarku (216. člen ZPP), glede obstoja telesnih bolečin in odškodnine zanjo, ker drugotožnica tožbenega zahtevka iz naslova telesnih bolečin ni postavila.

6. Drugotožnica je v tožbi navedla, da je ob nezgodi utrpela primarni strah, kasneje pa se je precej časa pogosteje ponoči zbujala v joku in jo je bilo težko potolažiti. Večkrat jo je bilo treba previjati. Med dnevom je bila bolj občutljiva in razdražljiva. Več je jokala. Zahteva odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu.

O pretrpljenem strahu drugotožnice sta izpovedala starša drugotožnice P. P. in oče P. V. Dokaz z izvedencem klinične psihologije je drugotožnica umaknila.

Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedi P. P. in P. V., ki sta opisovala okoliščine, iz katerih sta sklepala, da je drugotožnica utrpela strah, ki se je izražal v nespečnosti, povečani potrebi po bližini staršev, večji potrebi po dojenju, joku; ker je njuno izpoved ocenilo kot izrazito subjektivno. Pri tem je opozorilo, da izpoved nima opore v predloženi zdravstveni dokumentaciji, niti se starša drugotožnice z drugotožnico iz teh razlogov nista zglasila pri zdravnici pediatrinji. Ni pomislekov v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zgolj na podlagi njune izpovedi ni dokazan strah drugotožnice v takšni intenzivnosti in trajanju, ki bi opravičeval prisojo denarne odškodnine iz tega naslova. Da bi se za strah priznala denarna odškodnina, mora biti ta intenziven in dolgotrajen ali pa, če je intenzivnost strahu kratka, mora ta za dlje časa porušiti duševno ravnovesje oškodovanca.

Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede zavrnitve zahtevka za strah za drugotožnico.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dopustilo dokazovanja strahu drugotožnice z izpovedjo staršev. Sodišče je ta dokaz izvedlo, vendar je zaključilo, da strah drugotožnice ni dokazan z njuno izpovedjo.

Položaj prvotožnice in drugotožnice v obravnavani nezgodi ni enak. Prvotožnica je utrpela telesno poškodbo, za drugotožnico to ni izkazano.

Pravilna je pritožbena navedba, da drugotožnica ni uveljavljala zahtevka iz naslova strahu za drugega. Odveč je zato dodajati, da tak strah pravno ni priznan.

7. Pritožba pravilno navaja, da je skupni uspeh tožečih strank 23 %. Tožeči stranki sta vložili skupno tožbo in zato imeli skupne stroške povezane v zvezi z zastopanjem pred sodiščem. Za odločitev o stroških je zato uporabiti določilo 161. člena ZPP. Tožečima strankama je sodišče prve stopnje priznalo skupno 2.654,46 EUR potrebnih pravdnih stroškov, toženi stranki pa 30,00 EUR. Tožeči stranki sta tako upravičeni do povrnitve 610,52 EUR, tožena stranka pa do povrnitve 23,10 EUR. Po opravljenem pobotanju mora tožena stranka tožečima strankama povrniti 587,42 EUR pravdnih stroškov. S sodbo sodišča prve stopnje je bilo toženi stranki naloženo, da tožnicama plača 372,67 EUR. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in toženi stranki naložiti, da tožnicama, poleg že dosojenih pravdnih stroškov, plača še 214,75 EUR pravdnih stroškov. Kako si bosta tožnici prisojene stroške razdelili, je stvar njunega notranjega razmerja.

8. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le glede stroškov postopka, s pritožbo v glavni stvari pa ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).