Jedro

Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 - združitev - stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki ga je storilo dvoje ali več oseb. Pri tej inkriminaciji je tako potrebno ugotoviti, ali so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci (objektivni kriterij združitve) in ali jih je povezoval tudi dogovor, da bodo izvršili več goljufij (subjektivni kriterij združitve). V obravnavani zadevi ta zakonski znak ni obrazložen v izpodbijani sodbi, pa bi glede na predmet očitka moral biti.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbam zagovornikov obdolženih A. A., B. B. in C. C. ter po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 35212/2014 z dne 24. 11. 2021 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter obdolženega C. C. poskusa kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi s 34. členom KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencem izreklo pogojne obsodbe, v okviru katere jim je določilo kazen eno leto zapora. Obdolženima A. A. in B. B. je določilo preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, in sicer, da obdolženi A. A. v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe povrne oškodovani D. d.d. znesek v višini 8.568,03 EUR, obdolženi B. B. pa oškodovani D. d.d. v roku enega leta po pravnomočnosti sodbe znesek v višini 2.298,90 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da mora obdolženi A. A. plačati oškodovani D. d.d. premoženjskopravni zahtevek v znesku 8.568,03 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. Po istem zakonskem določilu je odločilo, da mora obdolženi B. B. plačati oškodovani D. d.d. premoženjskopravni zahtevek v znesku 2.298,90 EUR, s presežkom pa je oškodovano družbo napotilo na pravdo. V skladu s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je obdolženega B. B. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po tretjem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da sta obdolžena A. A. in C. C. dolžna plačati vsak ¼ stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in ustrezno sodno takso. Odločilo je še, da po prvem odstavku 97. člena ZKP nagrada in potrebni izdatki zagovornika obdolženega B. B., odvetnika E. E., ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornik obdolženega C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; - zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oškodovano družba pa napoti na pravdo oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje; in - zagovornik obdolženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o premoženjskopravnem zahtevku. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

4. Zagovornik C. C. trdi, da je sodišče prve stopnje neobrazloženo povzelo izpovedbe prič ob tem pa prezrlo popolno odsotnost kakršnihkoli dokazov o domnevnem obstoju predhodnega dogovora o namerni povzročitvi prometne nesreče. Smiselno enako zatrjuje zagovornik obdolženega B. B., ki sodišču prve stopnje očita, da je tezo o predhodnem dogovoru gradilo brez dokazov, izključno na sklepanju iz posledic dogodka in dejstev, da so obdolženci na zavarovalnico vložili odškodninske zahtevke, ter da v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se obdolženi B. B. z obdolženima C. C. in A. A. dogovarjal o tem, da bi naj uprizorili prometno nesrečo. Enakosmerno zatrjuje tudi zagovornik A. A., ki trdi, da samo dejstvo, da je obdolženi A. A. imel možnost zaznave in bi trčenje lahko preprečil, ne zadošča in ne more zadoščati za očitek o fingiranosti prometne nesreče in njihovem predhodnem dogovoru.

5. Z zgoraj povzetimi navedbami zagovorniki smiselno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, v čemer jim je treba pritrditi. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je bila prometna nesreča dogovorjena. Vendar je zaključek o tem oprlo le na izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke F. F., ki je pojasnil, da bi se voznik vozila Citroen (obdolženi A. A.) lahko trčenju izognil, če bi pričel z reagiranjem neposredno za tem, ko je lahko nedvoumno zaznal nevarno situacijo. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni bilo zaznati sledi kakršnegakoli ravnanja, prav tako pa obdolženec ni niti malo zavil vozila v levo, da bi se poskusil izogniti trčenju. Takšni razlogi, ki se v bistvenem opirajo le na tehničen potek prometne nesreče, pa v obravnavani zadevi ne morejo zadostovati za dokazanost oziroma ustrezno obrazloženost predhodnega dogovora obdolžencev. Še zlasti, ker je izvedenec F. F. posredno dopustil možnost, da je voznik vozila Citroen (obdolženi A. A.) zaviral, vendar ne tako močno, da bi nastale zavorne sledi. Poleg navedenega je obstoj predhodnega dogovora, ki je izrecno naveden v opisu kaznivega dejanja in je temelj očitkov vsem obdolžencem, bistven za obstoj tega kaznivega dejanja, zato bi morala obrazložitev sodbe o tem vsebovati jasne razloge in konkretno navedeno dokazno podlago.1 Ker sodba sodišča prve stopnje takšnih razlogov ne vsebuje, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Zagovornik obdolženega C. C. sodišču prve stopnje očita, da je nekritično povzelo izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke F. F. in nato zaključilo, da je vozilo Twingo v času trka mirovalo, ko je vanj trčil Citroen, kar je v nasprotju z opisom dejanja. S takšnimi navedbami utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Osrednji predmet očitka v obravnavani zadevi je uprizoritev prometne nesreče na način, da je obdolženi C. C. v skladu s predhodnim dogovorom z zadnjim delom vozila namerno trčil v prednji del vozila, ki ga je vozil obdolženi A. A. Ravno nasprotno pa izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke F. F. zaključilo, da je vozilo Citroen (ki ga je vozil obdolženi A. A.) trčilo v vozilo Renault (ki ga je vozil obdolženi C. C.), ki je ob trčenju stalo na mestu. Gre torej za razloge, ki so v nasprotju z vsebino izreka. Ob tem ni mogoče prezreti niti, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o dokazanosti očitkov obdolžencem oprlo ravno na vožnjo in posledično trčenje obdolženega A. A., ki pa po opisu dejanja iz izreka izpodbijane sodbe ni tisti, ki je namerno trčil v drugo vozilo. Po navedenem, ko torej izrek izpodbijane sodbe nasprotuje njenim razlogom, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Zagovornik obdolženega C. C. trdi, da iz opisa dejanja niti ne izhaja, kdo naj bi se s kom in kdaj ter kako dogovarjal o prometni nesreči, ter da zgolj abstraktno opredeljen izvršitveni način ne zadošča. Smiselno enako zatrjuje zagovornik obdolženega A. A., ko trdi, da manjka opis glede predhodnega dogovora, in sicer o tem, kakšen naj bi bil ta dogovor, kje bi se naj sklenil, na kakšen način in v kakšnih okoliščinah. Po njegovi oceni pa tudi ni razvidno, na kakšen način in kdaj naj bi se združili ter na čem temelji združba in kako so si razdelili vloge.

8. Tako zatrjevano pomanjkanje konkretnih okoliščin glede dogovora prometne nesreče in zakonskega znaka združitve z namenom goljufanja, upoštevaje, da se obsojencem očita namerna uprizoritev prometne nesreče in posledično neutemeljeno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov, podrobno opredeljenih v izreku izpodbijane sodbe, ni utemeljeno, saj je opis (še) ustrezno konkretiziran in vsebuje vse zakonske znake. Konkretne okoliščine in razlogi, ki se nanašajo na obstoj predhodnega dogovora in njihove združitve, pa sodijo v obrazložitev sodbe.

9. Zagovornika obdolženih C. C. in B. B. sodišču prve stopnje očitata, da v obravnavani zadevi o zakonskem znaku „združitve“ ni nobenih dokazov, na ta zakonski znak pa ni dovolj le sklepati iz načina izvršitve dejanja. Ob tem tudi zagovornik obdolženega A. A. trdi, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o okoliščini, da so se obdolženci združili, da bi goljufali.

10. Zagovorniki imajo prav. V obravnavani zadevi je predmet očitka kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Zakonski znak, da se dve ali več oseb združi, zato, da bi izvrševale kazniva dejanja predstavlja kvalifikatorno okoliščino iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1, ki je sodišče prve stopnje ni obrazložilo. Pri inkriminaciji po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 – združitev – stori temeljno obliko kaznivega dejanja dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale. Gre za dogovor dvoje ali več oseb pred storitvijo kaznivega dejanja, ki se mora nanašati na več storitev kaznivih dejanj, ne le na tisto, ki ga je storilo dvoje ali več oseb. Pri tej inkriminaciji je tako potrebno ugotoviti, ali so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci (objektivni kriterij združitve) in ali jih je povezoval tudi dogovor, da bodo izvršili več goljufij (subjektivni kriterij združitve).2 V obravnavani zadevi ta zakonski znak ni obrazložen v izpodbijani sodbi, pa bi glede na predmet očitka moral biti. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da bo sodišče prve stopnje v vnovičnem sojenju, seveda upoštevaje konkretni obtožni akt, pozorno na pravno opredelitev kaznivega dejanja, pri čemer bo upoštevalo, da je za hujšo obliko v smislu tretjega odstavka 211. člena KZ-1 bistveno, da sta se dve ali več oseb povezali zato, da bi goljufale, in ne zgolj zato, da bi izvršile (eno) konkretno goljufijo,3 s čimer se pritožbeno sodišče, brez da bi presojalo ugotovljeno dejansko stanje, ne more ukvarjati.

11. Ob reševanju pritožb zagovornikov obdolžencev, je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) in pri tem ugotovilo še nadaljnjo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Predmet očitka v obravnavani zadevi je tudi okoliščina, da so vsi obdolženci policistoma Prometne policijske postaje X, ki sta opravljala ogled kraja prometne nesreče, lažno prikazali škodni dogodek, podrobno opisan v izreku izpodbijane sodbe, in jima zamolčali, da so se predhodno dogovorili, da bodo prometno nesrečo uprizorili. O tem sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov, temveč je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe le prepisalo vsebino izreka obtožnega akta, kar po presoji pritožbenega sodišča ne more zadostiti standardu obrazloženosti sodne odločbe. Ker pa gre za odločilno okoliščino, saj so obdolženci po opisu iz izreka izpodbijane sodbe, tudi v njeni posledici uveljavljali odškodninske zahtevke in s tem oškodovano družbo spravili v zmoto, predstavlja odsotnost razlogov v tej zvezi bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo tako po uradni dolžnosti, kot v posledici ugoditve pritožbam vseh zagovornikov. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve in o zadevi vnovič odločilo. Pri tem bo kritično presodilo ostale pritožbene navedbe zagovornikov v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s katerimi se pritožbeno sodišče zaradi narave ugotovljenih kršitev ni moglo ukvarjati. Ob tem pa velja še pripomniti, da s (pre)obsežnimi povzetki izpovedb zaslišanih prič ni mogoče nadomestiti obrazložene oziroma argumentirane dokazne ocene sodišča, pri kateri je bistveno, da je osredotočena na odločilna dejstva.

13. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 9960/2017 z dne 24. 12. 2021. 2 Tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 54175/2013 z dne 21. 5. 2020 enako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 12034/2011-260 z dne 18. 10. 2012. 3 Tako A. Vodičar v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 558.