Jedro

Sklep, da so bili podatki na računu prirejeni in cena traktorja vnaprej določena, tako da je tožnik nato uveljavljal nepovratna sredstva v višjem znesku, bi mogel sloneti le na izkazanih dejstvih o sodelovanju tožnika s prodajalcem pri prirejanju cene, tako da je ta dosegla vnaprej določeno ceno (ki ni imela podlage v resničnih stroških). To pa pomeni, da izpodbijana odločba glede na uporabljene materialnopravne določbe, nosilnega dejanskega razloga ne obrazloži (ne navaja ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je oprto, ter razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov). Za odločitev, kot jo je organ sprejel, namreč ne zadostuje ugotovitev, da račun za traktor ne izkazuje resničnih stroškov in sklep, da je tožnik za to vedel, tj. bil seznanjen.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33113-170/2009 z dne 6. 4. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev z dne 25. 8. 2009. V obrazložitvi odločbe navaja, da je z odločbo o pravici do sredstev z dne 25. 8. 2009 tožniku odobrila dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 123.350,00 EUR za sofinanciranje iz ukrepa 122 Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007 do 2013 za leto 2009, ki so bila razpisana z Javnim razpisom za Povečanje gospodarske vrednosti gozdov PRP 2007 do 2013 za leto 2009, za namen B - Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa. Sredstva iz ukrepa 122 so se tožniku odobrila po postopku in pod pogoji, kot so navedeni v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007 do 2013 (v nadaljevanju Uredba) in Javnem razpisu. Tožnik je 5. 10. 2010 vložil zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 117.835,00 EUR ter ga dopolnil 18. 10. 2010, zahtevku pa je priložil tudi potrebno dokumentacijo. V postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog po postopku izvajanja administrativnih kontrol skladno z določbami člena 26 Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. decembra 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja (Uradni list EU L 368, 23. 12. 2006, s spremembami, v nadaljevanju Uredba Komisije (ES) 1975/2006) je organ izvedel preveritev podatkov v uradnih evidencah. Organ je na podlagi 34. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 4. točke Izjave vlagatelja (sestavni del Prijavnega obrazca na javni razpis) zaprosil Davčni urad Novo mesto, da se preveri verodostojnost računa št. 16336/2010-11 z dne 27. 9. 2010, izdajatelja A. z.o.o. (v nadaljevanju A.). Davčni urad je pri tožniku opravil davčni inšpekcijski nadzor davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje september 2010 ter upravnemu organu posredoval zapisnik z dne 26. 11. 2010. Hkrati je bila opravljena kontrola na kraju samem pred izplačilom zahtevka oziroma ob zaključku investicije. Iz zapisnika na podlagi zbranih ugotovitev izhaja, da so bili podatki na računu št. 16336/2010-11 z dne 27. 9. 2010 prirejeni in cena traktorja vnaprej določena. Na podlagi tako prirejenih podatkov pa je A. tožniku omogočila, da je le-ta zaprosil za nepovratna sredstva v višjem znesku. Ko je bil tožnik pozvan, da se izjavi glede v zapisniku davčnega organa navedenih dejstev, je 14. 11. 2011 podal pisno obrazložitev stvarnega stanja, v kateri je navedel, da se z zapisniškimi navedbami davčnega organa ne strinja, ker so nepopolne, napačne in deloma tudi zavajajoče. Zagotovil je, da nabavljeni traktor z nadgradnjo v celoti ustreza pogojem razpisa, da posel ni navidezen in zavrnil ugotovitev, da bi bila izpogajana cena višja z namenom, da bi zaprosil za sredstva v višjem znesku. Navedel je, da je traktor prodan po pošteni ceni ter v celoti dobavljen. Predložil je tudi dokazila. Dne 9. 2. 2011 je bil tožnik ponovno pozvan, naj se opredeli do ugotovitev v zapisniku, da je bil v računu z dne 27. 9. 2010 zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, čeprav je na traktor dejansko bil zmontiran vitel z datumom izdelave 1. 3. 2008, ter da stroški po internem računu dobavitelja št. 473/2010 v višini 14.000,39 EUR dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun. V dopisu z dne 17. 2. 2011 je tožnik navedel, da račun z dne 27. 9. 2010 v nobenem pogledu ni prirejen ter da ni šlo za fiktivno dobavo ali fiktivne stroške in da ni šlo za namerno navajanje lažnih podatkov z namenom neupravičene pridobitve subvencije. Menil je, da mu kot kupcu ni mogoče očitati naklepa zaradi dejanj na strani dobavitelja ter navedel, da zaradi napačne letnice vitla ni nastala nobena škoda, ker gre v vsakem primeru za nerabljeno opremo. Prav tako je zavrnil, da bi bil s stopnjo naklepa odgovoren za stroške po internem računu št. 473/2010 ter prerekal resničnost ugotovitev davčnega organa v zapisniku. Navedel je, da je na traktorju bil opravljen redni servis, da so bila dela na traktorju po računu v celoti opravljena ter je bila zanj plačana poštena tržna cena, in da se je zanesel na enega največjih in najbolj verodostojnih dobaviteljev kmetijske mehanizacije v Sloveniji. Na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka je upravni organ zaključil, da račun A. ne prikazuje resničnega dejanskega stanja in tudi ne resničnosti nastalih stroškov tožnika. Iz zapisnika in lastnih navedb tožnika v vlogah z dne 14. 1. 2011 ter 17. 2. 2011 jasno izhaja, da račun vsebuje stroške vitla z letnico izdelave 2010 v višini 10.800,00 EUR, medtem ko je vitel dejansko bil izdelan leta 2008. Ta ugotovitev izhaja iz zapisnika, pri čemer je davčni organ do teh zaključkov prišel s primerjavo izjave o skladnosti SA 3457998, izjave proizvajalca ter ogleda. To dejstvo ni sporno in ga tudi tožnik ni prerekal v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, v svojih vlogah z dne 14. 1. 2011 in 17. 11. 2011 pa je potrdil njegovo resničnost tudi v predmetnem postopku. Splošno znano dejstvo je, da cena opreme, ki je več kot dve leti stala v skladišču, ne more biti enaka ravnokar izdelani in montirani opremi. Račun z dne 27. 9. 2010 pa po prepričanju upravnega organa ne izkazuje resničnega dejanskega stanja tudi v delu, ki se nanaša na interni račun dobavitelja A. št. 473/2010 v višini 14.039,00 EUR. To dejstvo izhaja iz ugotovitev v zapisniku, v skladu s katerimi ta dobavitelj ne razpolaga s potnimi nalogi, ki bi izkazovali resničnost opravljene službene poti delavcev dobavitelja ter opravljane storitve po delovnem nalogu 628/2010 z dne 24. 9. 2010, ter iz ugotovitve, da za predmetni traktor na dan ogleda v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, na podlagi katerega je bil sestavljen zapisnik (dne 16. 12. 2010), ni bil opravljen vzdrževalni pregled in vzdrževanje po stotih delovnih urah, kar je bilo ugotovljeno z vpogledom v servisno knjižico traktorja, čeprav je imel traktor takrat opravljenih 241,7 delovnih ur. Material za tako vzdrževanje je med drugim del stroškov po internem računu dobavitelja št. 473/2010. Upravni organ glede na uspeh dokaznega postopka ne more verjeti navedbam tožnika. Dejstvo, da je bil vitel izdelan v letu 2008, je razvidno iz vitla samega, kar je bilo ugotovljeno tudi pri kontroli na kraju samem 26. 11. 2010 ob prisotnosti tožnika. Tako je po prepričanju upravnega organa tožnik tudi sam vedel za resnično letnico izdelave vitla in za dejstvo, da je njegova resnična vrednost nižja od tiste, kot izhaja iz računa. Enako velja za dejstvo, da pregled in vzdrževanje ob sto delovnih urah ni bilo opravljeno, čeprav je bil tudi za stroške materiala za takšen pregled izdan interni račun št. 473/2010, ki je del računa z dne 27. 9. 2010. To dejstvo jasno izhaja iz servisne knjižice in ga je po prepričanju upravnega organa tožnik opazil najkasneje ob njeni izročitvi ter predložitvi računa. Iz delovnega naloga št. 656/2010 za popravilo traktorja s strani dobavitelja, ki ga je tožnik priložil kot prilogo odgovoru na poziv z dne 3. 1. 2010, izhaja, da je bil prvi servis opravljen 15. 10. 2010 ob 103 delovnih urah traktorja. Upravni organ je pri tem kot resnične ocenil ugotovitve iz zapisnika, ki se nanašajo na vsebino računa št. 473/2010 in število delovnih urah traktorja ob ogledu, ni pa verjel navedbam v prilogi odgovora tožnika z dne 14. 1. 2011, odgovoru dobavitelja tožniku z dne 3. 1. 2011, da je do porabe materiala za redni servis prišlo zaradi stika določenih komponent z vodo. Ugotovitve iz zapisnika je ocenil kot resnične, ker jih je opravila uradna oseba v ugotovitvenem postopku, skladne pa so s hkratnimi ugotovitvami kontrole na kraju samem. Navedbam dobavitelja v dokumentu z datumom 3. 1. 2011 organ ni verjel, ker so se navedbe dobavitelja izkazale kot nezanesljive že pri ugotavljanju stanja v zvezi z letnico izdelave vitla. Vse ostale navedbe in dejstva, ki izhajajo iz odgovorov tožnika z dne 14. 1. 2011, 17. 2. 2011, pripomb tožnika na zapisnik z dne 7. 1. 2011 ter njihovih prilog po stališču upravnega organa niso relevantna za odločitev v zadevi. Glede na to zahtevku tožnika za izplačilo z dne 5. 10. 2010 ni mogoče ugoditi, saj je tožnik po prepričanju upravnega organa vedel za neresnične podatke v računu, pa ga je vseeno posredoval upravnemu organu skupaj z zahtevkom. V takih primerih pa se v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006 plačilo ne izplača. V skladu z določbo drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006 se v primeru, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva se povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Navedena uredba je bila uporabljena v skladu z določbo prvega odstavka 34. člena Uredbe Komisije (ES) 65/2011. V skladu z določbo 4. odstavka 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) je treba zavrniti zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami predpisov.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, do katerih pravno relevantnih dejstev in pravnih vprašanj se organ v izpodbijani odločbi ni opredelil oziroma se je opredelil zmotno. Dalje navaja, da organ ni ne obrazložil niti dokazal svojega zaključka, da je tožnik vedel za neresnične podatke v predmetnem računu za traktor, pa ga je kljub temu posredoval z namenom ustvariti lažne pogoje, ki so potrebni za pridobitev nepovratnih sredstev. Tožnik vse do ogleda traktorja s strani davčnega organa ter organa, ki je v zadevi odločal, ni opazil, da je na traktorju nameščen vitel, proizveden leta 2008, in ne leta 2010. Vitel je bil ob nakupu nesporno popolnoma nerabljen, zato tožnik ob prevzemu traktorja ni raziskoval, ali je bil vitel proizveden tistega leta, kot je dobavitelj napisal na garancijski list. Da je vitel nov, nerabljen, brezhiben in delujoč sta se ob ogledu traktorja prepričali tako davčna inšpektorica kot predstavnica organa; to izhaja tudi iz zapisnika, ki je bil ob ogledu sestavljen. Za tožnika je bilo bistveno, da je šlo za popolnoma nov vitel takšne znamke in z dogovorjenimi lastnostmi, da je brezhibno deloval in da je imel veljavno garancijo; garancija pa tudi prične veljati z dnem vgradnje vitla na traktor, ne pa s trenutkom njegove izdelave. Čeprav je tožnik že med postopkom pojasnil, da je v vsebinskem pogledu brezpredmetno, ali je imel dobavitelj v svojem skladišču vitel na zalogi, je organ kljub temu zaključil, da je splošno znano dejstvo, da cena opreme, ki je več kot dve leti stala v skladišču, ne more biti enaka ravnokar izdelani in montirani opremi. Od tožnika kot kupca traktorja pa je tudi neprimerno oziroma pretirano zahtevati, da bi moral preverjati letnice izdelave vseh bistvenih sklopov in opreme. Organ pa tožniku ne očita zgolj (hude) malomarnosti, temveč celo namen (naklep), to je, da je vedel, da je imel dobavitelj predmetni vitel na zalogi več kot dve leti in da se je nato s prodajalcem in dobaviteljem dogovoril, da bo dobavitelj prodal prodajalcu predmetni vitel brez popusta, ki je glede na dobo skladiščenja tega vitla za organ povsem samoumeven. Poleg tega pa je dobavitelj prodajalca, ko je bil opozorjen na pomoto pri navedbi letnice vitla na garancijskem listu, to pomoto takoj popravil. Glede na navedeno pomota pri navedbi letnice izdelave vitla na garancijskem listu v ničemer ne vpliva na zmanjšanje vrednosti tega vitla zaradi obrabe ali ekonomskega zastaranja, kar je tožnik organu v pisnih vlogah že pojasnil. Pri strojni opremi, kot je vitel, pa je treba upoštevati tudi, da se cena ne giblje zgolj navzdol ampak se lahko tudi zviša, poleg tega je to robustna mehanska naprava, kjer se ne menjajo modeli na vsaki dve leti. Če pa bi šlo za zastarel model vitla, bi tožnik to opazil in zagotovo reklamiral ob prevzemu traktorja. Organ pa tudi ne navede, za koliko naj bi bila nižja cena tega vitla, ker ga je imel dobavitelj dve leti v skladišču. Nelogičen je tudi zaključek organa, da si je tožnik hotel pridobiti premoženjsko korist pri nepovratnih sredstvih, s tem ko je predložil račun za traktor, na katerem je bil montiran vitel, proizveden leta 2008, katerega cena naj bi bila torej po njegovem mnenju nižja, kot cena ravnokar izdelane opreme. Tožniku kot kupcu je bilo namreč v interesu, da doseže čim nižjo ceno, saj določenega deleža (40 %) kupnine v nobenem primeru ne dobi subvencioniranega. Tožnik pa tudi ni vedel, po kakšni ceni je prodajalec pri svojem dobavitelju kupil predmetni vitel, niti ali bi lahko dobil popust ter kakšen. Pri tem pa tožnik še navaja, da je prodajalec traktorja vitel dobavil po isti ceni, kot je bila ta kasneje zaračunana tožniku in da si torej prodajalec ni v zvezi s predmetnim vitlom (interno) obračunal nobene marže, kar je razkril davčni organ v inšpekcijskem postopku. Če pa je organ menil, da je prodajalec traktorja tožniku zaradi umetno napihnjene cene traktorja omogočil kakršnokoli neodplačno korist, potem bi moral to direktno navesti, obrazložiti in dokazati. Tožnik pa zatrjuje, da ni nikoli sodeloval pri kakršnihkoli poslovnih goljufijah na škodo sredstev EU. Organ pa tožniku očita tudi, da si je hotel namenoma neupravičeno pridobiti nepovratna sredstva s tem, ko je prodajalec sestavil interni račun št. 473/2010 v znesku 14.039,00 EUR, ne da bi bil navedeni interni račun prodajalca podprt z ustreznimi verodostojnimi listinami, ki so potrebne z vidika pravilnosti obračuna DDV. Tožnik je že v svojih pisnih vlogah organu navedel, da mu je organ kot kupcu nedopustno naložil odgovornost glede obveznosti in tveganj v zvezi s prodajalčevim poslovanjem pri nabavi in sestavi traktorja. Tožnik dalje navaja, da se je s prodajalcem traktorja natančno dogovoril, kakšen traktor, s kakšno nadgradnjo želi kupiti in prodajalec mu je takšen traktor tudi dobavil. Kot kupcu pa mu ni dopustno naprtiti, da bi moral poznati interno poslovanje prodajalca. Za tožnika kot kupca je bistveno, da je kupil brezhiben traktor z dogovorjenimi karakteristikami in opremo, da dobavljeni traktor z nadgradnjo v celoti ustreza pogojem predmetnega javnega razpisa, kot tudi, da je bil traktor dobavljen po pošteni tržni ceni. Tožnik se je na pogajanja s prodajalcem skrbno pripravil ter mu je maksimalno znižal ceno oziroma je glede na dogovorjeno ceno dobil maksimalno opremljen traktor. Organ pa je bil po odobritvi sredstev tudi pravilno obveščen o spremembah, in sicer tako v zvezi s prodajalcem, kot tudi glede konfiguracije opreme traktorja in o spremembi cene. Organ je dne 6. 7. 2010 izrecno pisno ugodil tožnikovemu predlogu glede sprememb. Tožnik še dodaja, naj sodišče upošteva, da organ razpolaga s številnimi primerljivimi ponudbami ostalih dobaviteljev kmetijske mehanizacije in bi lahko oziroma moral na tej podlagi ugotoviti cenovno ustreznost predmetne ponudbe glede nadgrajenega traktorja, kot ga je naročil tožnik. V obdobju od izdelave ponudbe z dne 2. 7. 2010 do končne dobave nadgrajenega traktorja pa tudi ni prišlo do nikakršnih sprememb v konfiguraciji traktorja oziroma njegove opreme. Neutemeljen je tudi očitek organa, da ni verjel navedbam prodajalca traktorja, da je po 100 delovnih urah ta opravil redni servis, in da ni porabil materiala, ki je zaveden v njegovem internem računu št. 473/2010. Ob ogledu traktorja s strani davčnega organa je slednji ugotovil, da so bili posamezni materiali, kot so bili evidentirani na navedenem računu, vgrajeni, kar izhaja tudi iz zapisnika davčnega organa (tretja stran zapisnika). Neutemeljen je tudi zaključek organa, da naj bi šlo pri zamenjavi filtrov in olja za prodajalčeve fiktivne (interno prikazane) stroške, kar naj bi bilo posledica tožnikovega namernega ravnanja. Organ je brez podlage zaključeval, da ne verjame prodajalcu traktorja, da naj bi bil material internega računa porabljen zaradi stika določenih komponent z vodo v času izvedbe nadgradnje, in se pri tem oprl tudi na okoliščino, da naj bi prodajalec traktorja lagal že glede letnice izdelave vitla, zaradi česar njegovih izjav ni mogoče šteti za verodostojne. Tožnik dalje navaja, da je bil servis traktorja opravljen, ko je le-ta imel 103 delovne ure, torej po prevzemu traktorja (dne 15. 10. 2010) in tožniku ni bil zaračunan. Opravljen je bil v sklopu opravil ob priliki menjave turbine (odprava napake zaradi jamstva iz naslova garancije). Tudi iz predloženih listin to nesporno izhaja. Materiali, uporabljeni za ta servis, tako zagotovo niso bili zaračunani z internim računom št. 473/2010. Prodajalec je tedaj opravil redni in izredni servis zaradi zamenjave turbine na motorju; prav to pa je bilo razlog, da je njegov serviser v servisno knjižico pozabil vpisati prvi redni servis. Tožnik pa še dodaja, da zamenjave turbine sploh ni mogoče izvesti brez izvedbe rednega servisa, kar je splošno znano. Lahko pa bi o tem podal mnenje tudi izvedenec strojne stroke, ki bi lahko odgovoril tudi na vprašanje, ali je bila na predmetnem traktorju resnično zamenjana turbina ter kdaj je bilo to storjeno. Organ je v izpodbijani odločbi tudi zmotno zaključil, da naj bi račun za traktor vseboval tudi stroške vitla z letnico izdelave 2010, kar naj bi izhajalo tako iz zapisnika, kot tudi lastnih navedb tožnika v vlogah z dne 14. 1. 2011 in 17. 2. 2011. Tožnik tako v vlogah ni navajal, poleg tega pa ne v ponudbi oziroma predračunu, niti v računu za predmetni traktor ni vpisana letnica izdelave vitla, temveč je prodajalec letnico vpisal na garancijski list; to pa dokazuje, da letnica izdelave vitla ni bila bistvena sestavina predmetnega nakupa, in tožnik ob predložitvi svojega zahtevka za izplačilo tudi ni navajal, da je bil predmetni vitel izdelan leta 2010. Iz izpodbijane odločbe tudi ni razviden ne namen, ne očitani "modus operandi" tožnika glede prikazovanja lažnih pogojev v zvezi z delom računa za predmetni traktor, ki se nanaša na interni račun prodajalca št. 473/2010. Tožnik za obstoj tega internega računa in njegovo vsebino ni vedel vse do davčnega inšpekcijskega pregleda. Organ ne navede in tudi ne dokaže, da je imel tožnik v zvezi z zaračunanimi storitvami oziroma materialom namen lažno prikazovati dejansko stanje zaradi pridobitve višjega zneska nepovratnih sredstev, kot bi bil do njih sicer upravičen. Zato je izpodbijana odločba v navedenem delu nezakonita že zaradi bistvenih kršitev pravil postopka. Sicer pa je napačna tako ugotovitev davčnega organa kot tudi organa, ki je o zadevi odločal, da prodajalec v davčnem inšpekcijskem postopku ni predložil predmetnih potnih nalogov, kar je mogoče ugotoviti tudi z vpogledom v predmetni davčni spis. Poleg navedenega je organ tudi zmotno uporabil materialno pravo. Organ bi mogel tudi v primeru, če bi dokazal obstoj določenih neupravičenih stroškov v zvezi z nakupom predmetnega traktorja, zgolj delno zavrniti zahtevek za izplačilo sredstev, glede na določbo prvega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006. Namesto tega pa je neupravičeno oziroma zmotno štel, da je podana pravna podlaga v tretjem odstavku 5. člena v povezavi z določbo drugega odstavka 31. člena navedene uredbe (to je poskus goljufije na škodo sredstev EU), čeprav pri tem ni ustrezno dokazal tožnikovega namena, saj mu je zgolj očital, da je zahtevku priložil fiktivni račun, v katerega naj bi bili vključeni določeni fiktivni oziroma z vidika DDV nepriznani prodajalčevi stroški. Tako iz listinske dokumentacije v spisu kot tudi iz tožbenih navedb pa izhaja, da nakup oziroma vrednost vitla nista bila fiktivna. Ravno tako tudi niso bili fiktivni stroški v zvezi z opremo traktorja, saj je bil ta ob primopredaji nesporno opremljen tako, kot je bilo dogovorjeno. Redni servis pa je bil opravljen po prevzemu traktorja, v sklopu storitev ob zamenjavi turbine iz naslova garancijskega jamstva - torej brezplačno za tožnika. Tožniku ni mogoče očitati, da je ustvaril lažne pogoje ali da je odgovoren za ustvarjanje lažnih pogojev v zvezi z nakupno ceno predmetnega traktorja, saj mu je bil dogovorjeni vitel dobavljen, ravno tako je bil predmetni traktor opremljen tako, kot je bilo dogovorjeno in je bil na njem opravljen tudi prvi redni servis. Ne iz izpodbijane odločbe ne iz listinske dokumentacije v spisu pa ne izhaja, da bi tožnik ustvaril kakršnekoli lažne pogoje v zvezi z nabavo vitla oziroma vodenjem dokumentacije glede prodajalčevih internih stroškov opreme oziroma servisa predmetnega traktorja. Po že navedenem bi se organ kvečjemu lahko oprl na določbo prvega odstavka 31. člena prej navedene uredbe, vendar bi moral celo pri tem upoštevati določbo, da se znižanje podpore ne upošteva, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska. Sicer pa tožnik vztraja, da je bil celoten znesek kupnine upravičen strošek in da ga prodajalec pri dobavi predmetnega traktorja ni oškodoval, in da tudi ni bilo nobenega poskusa oškodovanja niti s strani prodajalca oziroma dobavitelja vitla, še manj pa s strani tožnika, kvečjemu je šlo za spornost priznavanja predmetnih stroškov z vidika predpisov, ki urejajo DDV. Organ je kršil materialno pravo tudi s tem, ko je uvedel načelo objektivne odgovornosti tožnika za vse kršitve pri poslovanju prodajalca in njegovega dobavitelja, čeprav so se te zgodile brez njegovega vpliva in četudi je tožnik kupil osnovno sredstvo v skladu z zahtevami iz javnega razpisa in po pošteni tržni ceni. Tožnik pa tudi meni, da bi moral organ pri ugotavljanju, ali predmetni traktor vsebuje dogovorjeno opremo in ali so bile na njem izvedene dogovorjene preureditve oziroma storitve, uporabljati predpise, ki veljajo za predmetni javni razpis, ne pa da je povzel ugotovitve davčnega organa, saj le-ta v zvezi z ugotavljanjem davčno nepriznanih odhodkov s področja DDV uporablja povsem drugačno materialno in procesno pravo. Če organ kljub temu ne bi verjel tožniku, pa bi imel pravico od njega zahtevati, naj sodni izvedenec ugotovi vrednost predmetnega traktorja in okoliščine o tem, ali so bile sporne storitve s strani prodajalca resnično izvedene. Organ je bistveno kršil pravila postopka tudi iz razloga, ker ni odgovoril na večino tožnikovih navedb in zahtev iz njegovih vlog z dne 14. 1. 2011 in 17. 2. 2011, čeprav so pravno relevantne za odločanje v zadevi. Tožnik glede na povedano meni, da bi moralo sodišče ali organ v ponovnem postopku postaviti izvedenca - cenilca s področja kmetijske mehanizacije v zvezi z ugotovitvijo relevantnih okoliščin, ki jih navaja. Tožnik podrejeno navaja, da izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in nepopolni ter meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožnik primarno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči o izplačilu pripadajočega mu zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2010. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, vložen na podlagi odločbe o pravici do sredstev z dne 28. 5. 2009, s katero je bila tožniku v postopku Javnega razpisa (za Povečanje gospodarske vrednosti gozdov PRP 2007 do 2013 za leto 2009, za namen B - Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa) odobrena dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 123.350,00 EUR. Zavrnitev zahtevka je upravni organ oprl na zaključek, da je tožnik vedel za neresnične podatke v računu št. 16336/2010-11 z dne 27. 9. 2010 (za traktor kolesnik za delo v gozdu s fiksnim gozdarskim vitlom John Deere 7530 Premium, z opremo: traktorski teleskopski žerjavni nakladalnik za les, gozdarske klešče za nakladalnik, gozdarski vitel vgradni, komplet za daljinsko upravljanje vitla in teleskopskega dvigala) prodajalca A., ki ga je predložil organu skupaj z zahtevkom za izplačilo sredstev, ter določbo četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 (po kateri se zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, zavrne) v povezavi z določbo tretjega odstavka 5. člena ter drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006).

Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006 se ne glede na kakršnekoli posebne določbe plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. Po drugem odstavku 31. člena navedene uredbe pa se, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost; poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za zadevno in naslednje koledarsko leto. Upravni organ je presodil, da je abstraktni dejanski stan navedenih določb izpolnjen (kar v posledici narekuje zavrnitev zahtevka za izplačilo sredstev), ob tem ko je ugotovil, da so v računu za traktor, ki ga je tožnik predložil z zahtevkom za izplačilo, neresnični podatki (ker je bil zaračunan nov vitel, izdelan v letu 2010, na traktor pa je bil zmontiran vitel z datumom izdelave 1. 3. 2008, in ker stroški po internem računu prodajalca št. 473/2010 dejansko niso nastali, čeprav so bili vključeni v račun), tožnik pa je za to vedel. Sodišče ugotovitvam organa o tem, da so v računu za traktor neresnični podatki, tj. podatki, ki ne izkazujejo resničnih stroškov, pritrjuje. Da stroški, ki jih med drugim ta račun obsega (za gozdarski vitel, po internem računu prodajalca št. 473/2010), ne ustrezajo resničnim stroškom, izhaja iz ugotovitev pregleda na kraju samem in o tem sestavljenega zapisnika z dne 26. 11. 2010 ter listin, na katere je svoje ugotovitve o tem oprl davčni organ, ki je v okviru zagotavljanja pravne pomoči organu opravil pri tožniku davčni inšpekcijski nadzor (DDV za obdobje september 2010). Za gozdarski vitel so to: zapisnik z dne 26. 11. 2010 (z ugotovitvijo, da je na traktor nameščen vitel z letnico izdelave 2008) ter ES - izjava o skladnosti, izjava proizvajalca, v podjetju B. d.o.o. prejeti račun z dne 3. 10. 2008 (ki izkazujejo leto izdelave vitla 2008) ter garancijski list prodajalca B. d.o.o. (z navedbo leta izdelave 2010). Za interni račun št. 473/2010 so to: delovni nalog št. 628/2010 z dne 24. 9. 2010 (v katerem so navedeni delavci, po dnevih, ko so opravljali dela na traktorju v …, specifikacija opravljenih del ter specifikacija porabljenega materiala), in potni nalogi (ki niso dokazovali, da bi bili delavci napoteni na službeno pot v … z določeno nalogo). Na tej podlagi je davčni organ presodil, da račun za traktor ne odraža resnične vsebine poslovnih dogodkov, ker je bil zaračunan vitel, leto izdelave 2010, in ker po internem računu št. 473/2010 zaračunano delo, kilometrina in material ni imelo podlage v verodostojnih listinah.

Da se je organ v postopku na navedene ugotovitve davčnega organa mogel opreti, sodišče nima pomislekov (podlaga za to je tudi v 34. členu ZUP). Davčni organ je verodostojnost podatkov na računu za traktor presojal na podlagi predložene pisne dokumentacije, kontrolo, ali te listine štejejo za verodostojne (knjigovodske listine), pa je opravil ob uporabi Slovenskih računovodskih standardov (v nadaljevanju SRS). Uporaba pravil SRS z vidika upoštevanja rezultatov te kontrole v postopkih za izplačilo nepovratnih sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike po ZKme-1, kot je predmetni, po mnenju sodišča ne more biti vprašljiva, kajti prodajalec traktorja je že po določbah ZGD-1 dolžan voditi poslovne knjige v skladu s SRS. Po SRS 21 so podlaga za vpisovanje v poslovne knjige knjigovodske listine (zapisi o poslovnih dogodkih, ki spreminjajo sredstva, obveznosti do njihovih virov, prihodke in odhodke) - torej je s temi prodajalec traktorja razpolagal oziroma moral razpolagati - te pa morajo izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno, za verodostojne pa štejejo, če se pri kontroliranju pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Knjigovodske listine se kontrolirajo, da se zadosti načelu resničnosti tj. da kažejo podatki v njih dejansko stanje in gibanje sredstev, obveznosti do njihovih virov, prihodkov in odhodkov. Zato sodišče ne najde razloga, da bi resnična vsebina poslovnih dogodkov, ki so pomembni za presojo verodostojnosti računa za traktor, ne mogla biti kontrolirana po pravilih SRS. Iz zapisnika davčnega organa pa tudi izhaja, da je v postopku bilo tako prodajalcu traktorja kot tožniku omogočeno predložiti še druge verodostojne listine, s katerimi bi bile ugotovitve davčnega organa izpodbite, in podati pojasnila ter da se je tožnik imel možnost o ugotovitvah izjaviti tako v davčnem postopku kot v postopku pred organom, ki je v zadevi odločal, ter da so bile v obeh primerih njegove navedbe presojene. Presojene so bile kot neutemeljene. S tako presojo pa se strinja tudi sodišče. Tožnik ugotovitve, ki slonijo na (spredaj navedenih) listinah, tudi v tožbi skuša ovreči z navedbami, da je prodajalec vitla naknadno izdal nov garancijski list in vanj vpisal leto izdelave 2008, da pomota pri navedbi letnice izdelave na garancijskem listu ni pomembna, ker ne vpliva na zmanjšanje vrednosti vitla, da garancija prične veljati z dnem namestitve na traktor in ne s trenutkom izdelave ter da je (zanj) bistveno, da je vitel nerabljen, dogovorjene znamke in dogovorjenih lastnosti, da je brezhibno delujoč in z veljavno garancijo, leto izdelave vitla tudi ni bistvena sestavina predmetnega nakupa, saj ni navedena ne v ponudbi, ne v predračunu in tudi ne na računu za traktor ter da je prodajalec vitel prodal po isti ceni, kot ga je kupil pri svojem dobavitelju. Prav tako nasprotuje ugotovitvam davčnega organa v zvezi z internim računom št. 473/2010 (navaja, da so bile vse zaračunane storitve opravljene, zaračunani material pa vgrajen oziroma uporabljen, da je bilo po izjavi prodajalca treba zamenjati filtre in olje zaradi izrednega dogodka v času nadgradnje traktorja – stika določenih komponent z vodo itd.). Sodišče tožniku ne pritrjuje. Po presoji sodišča je namreč davčni organ pravilno ugotovil, da račun za traktor ne odraža resnične vsebine poslovnih dogodkov, saj je bil zaračunan vitel, leto izdelave 2010 (tako je izkazoval izdani garancijski list), čeprav je bil na traktor nameščen vitel, izdelan 1. 3. 2008, v internem računu št. 473/2010 zaračunano delo, kilometrina in material pa ni imelo podlage v verodostojnih listinah (ni bilo naloga za izvajanje, ki se izda pred uresničenjem poslovnih dogodkov, izkazanih v knjigovodskih listinah; predloženi potni nalogi taki dokumenti niso, le-ti pa se v podatkih tudi niso skladali z delovnim nalogom 628/2010). Dejstva v zvezi s poslovnimi dogodki, za katere so listine morale biti in bile sestavljene, se dokazujejo s temi. Tudi v tak namen (zaradi kontroliranja) je predpisano vodenje poslovnih knjig v skladu s SRS, dokazovanje je na tak način v množičnih postopkih (izplačila na podlagi odločb o pravici do sredstev), kot je predmetni, poenoteno, zadoščeno pa je s tem tudi načelu ekonomičnosti postopka. Tako dokazovanje je tudi skladno z določbami Uredbe Komisije (ES) 1975/2006; ta v petem odstavku 26. člena določa, da se plačila upravičencev dokažejo z računi in dokaznimi dokumenti, kadar to ni mogoče, pa se plačila dokažejo z listinami, ki imajo ustrezno dokazno vrednost. Zato tudi po presoji sodišča tožnik ne more očitati, da niso bili izvedeni dokazi (z drugimi dokaznimi sredstvi) za ugotovitev drugih dejstev, ki naj bi po njegovem zatrjevanju govorila v prid verodostojnosti podatkov na računu (da je bil vitel nerabljen, da ni šlo za zastarel model, da brezhibno deluje, da ga je prodajalec prodal po isti ceni, kot ga je kupil) oziroma da niso bili upoštevani drugi dokazi, na katere se je skliceval (naknadno – po razkritju nepravilnosti - izdan nov garancijski list s pravilno letnico izdelave vitla 2008; ponudba, predračun in račun za traktor, ki letnice izdelave vitla ne navajajo) ter da organ v postopku ni ugotavljal cenovne ustreznosti nadgrajenega traktorja ob primerjavi računa za traktor s ponudbami drugih dobaviteljev kmetijske mehanizacije. Katere določbe drugih predpisov, na katere se je davčni organ v postopku opiral, in konkretno zakaj naj bi bile razlog za to, da bi ugotovitev davčnega organa ne mogel upoštevati upravni organ v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, pa tožnik ni niti obrazložil. Kolikor pa se tožnik ob tem na splošno sklicuje na predpise, ki urejajo DDV, sodišče odgovarja, da je na določbe tega zakona davčni organ oprl le odločitev, da se tožniku odmeri DDV ter da ne iz zapisnika davčnega organa ne iz odločbe tega organa ne izhaja drugače. Tožbene navedbe, da tožnik za leto proizvodnje vitla do kontrole na kraju samem ni vedel ter da je od njega kot kupca neprimerno in pretirano zahtevati, da bi moral preverjati oziroma vedeti za leto izdelave vitla, in da se mu v zvezi z internim računom prodajalca št. 473/2010 nedopustno nalaga odgovornost za poslovanje prodajalca pri nabavi in sestavi traktorja, ob tem ko mu je prodajalec prodal traktor z nadgradnjo, kot ga je želel kupiti in ki ustreza pogojem javnega razpisa, pa niso take, da bi z njimi tožnik v tem upravnem sporu lahko uspel. Organ odločitve v izpodbijani odločbi namreč ni opiral na prvi odstavek 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006 (ki ureja primer vključitve neupravičenega zneska v zahtevek za izplačilo, in znižanje v takem primeru, ki pa se ne uporabi, če upravičenec lahko dokaže, da ni odgovoren za vključitev neupravičenega zneska). Organ je svojo odločitev oprl na tretji odstavek 5. člena ter drugi odstavek 31. člena navedene uredbe. Sestavni del abstraktnega dejanskega stanu navedenih določb pa so dejstva, iz katerih izhaja sklep o storjenem dejanju upravičenca, katerega namen je uveljavljanje neupravičenega zahtevka (ustvarjanje lažnih pogojev za pridobitev plačil, namerno vložena napačna prijava). Ne glede na to pa sodišče še dodaja, da je iz razloga, ker tožnik za nakup traktorja uveljavlja nepovratna sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike (ki se financirajo predvsem iz državnega proračuna in proračuna EU), njegovo odgovornost glede ravnanja pri sklepanju posla treba presojati strožje (ravnanje s skrbnostjo dobrega gospodarja). Tožnik pa se je tudi z izjavo, ki jo je poslal z vlogo na javni razpis, zavezal k posredovanju verodostojnih in popolnih podatkov, vključno z dokumentacijo.

Kot izhaja iz zapisnika z dne 16. 12. 2010 (ter iz dne 25. 1. 2011 izdane odločbe), je davčni organ iz ugotovitev o nepravilnosti podatkov v računu za traktor, v povezavi še z drugimi dejstvi in okoliščinami, ki jih je ugotovil (da je podjetje C. d.o.o., katerega lastnik je tožnikov sin A.A., v letu 2009 izdelalo za tožnika predračun za traktor John Deere 7530 z dodatno opremo; da je davčni organ v maju 2010 ugotovil nepravilnosti pri C. d.o.o. ter je glede na to tožnik nakup traktorja speljal preko A., ki je 2. 7. 2010 izdala tožniku ponudbo za enak traktor z dodatno opremo, po kateri je znašala cena traktorja natanko toliko, kot je bila navedena v predračunu C. d.o.o.; da je podjetje D. d.o.o. najprej prodalo dvigalo in klešče podjetju C. d.o.o., nato pa je bila prodaja stornirana in speljana preko A.), nato izvedel sklep, da so bili podatki na računu prirejeni in cena traktorja vnaprej določena ter da je na podlagi tako prirejenih podatkov prodajalec traktorja tožniku omogočil uveljavljanje nepovratnih sredstev v višjem znesku. Upravni organ je navedeni sklep v obrazložitvi izpodbijane odločbe sicer povzel. Vendar pri tem ni navedel dejstev in dokazov, ki ga podpirajo. Tak sklep, da so bili podatki na računu prirejeni in cena traktorja vnaprej določena, tako da je tožnik nato uveljavljal nepovratna sredstva v višjem znesku, pa bi mogel sloneti le na izkazanih dejstvih o sodelovanju tožnika s prodajalcem pri prirejanju cene, tako da je ta dosegla vnaprej določeno ceno (ki ni imela podlage v resničnih stroških). To pa pomeni, da izpodbijana odločba glede na uporabljene materialnopravne določbe nosilnega dejanskega razloga ne obrazloži (ne navaja ugotovljenega dejanskega stanja in dokazov, na katere je oprto, ter razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov). Za odločitev, kot jo je organ sprejel, namreč ne zadostuje ugotovitev, da račun za traktor ne izkazuje resničnih stroškov (in ki je po presoji sodišča podprta z ustreznimi dokazi ter pravilna), in sklep, da je tožnik za to vedel, tj. bil seznanjen (ki pa tudi ni prepričljivo obrazložen). Glede na povedano preizkus materialne zakonitosti izpodbijane odločbe ni mogoč. To pa je absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je razlog za tožbo (2. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1) in za odpravo izpodbijane odločbe (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

Glede na to je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo; ker je presodilo, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije, pa zadevo vrača na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 upravnemu organu v ponovni postopek. V tem bo upravni organ moral najprej presoditi, ali dejstva, ki jih je že navedel v zapisniku in odločbi davčni organ, in preko katerih kot indicev se sklepa na obstoj dejstva, ki je za zadevo relevantno, tj. dejanja tožnika – pri vnaprejšnjem določanju cene traktorja - katerega namen je uveljavljanje neupravičenega zneska (poleg tistih, iz katerih izhaja tudi po presoji sodišča pravilen sklep o tem, da račun za traktor ne izkazuje resničnih stroškov), zadostujejo za odločitev na podlagi tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006. Ne glede na to, ali bo izvedel še druge dokaze ali ne (kazalo pa bi ugotoviti še, ali je bilo podjetje C. d.o.o. v l. 2009, ko je izdelalo predračun z dne 7. 5. 2009, specializirano za prodajo kmetijske mehanizacije ter je imelo izkušnje s prodajo take mehanizacije; ali so pogajanja v zvezi z nakupom traktorja z nadgradnjo, na katera se sklicuje tožnik, bila dokumentirana; ali obstajajo dokumenti, na podlagi katerih je A. izdelala ponudbo z dne 2. 7. 2010), naj opravi kritično in logično presojo dokazne vrednosti vsakega dokaza posebej in medsebojnega součinkovanja izvedenih dokazov (10. člen ZUP); v tem okviru bi zlasti kazalo ovrednotiti pomen povsem enakih cen traktorja, nakladalnika in dvigala – treh postavk od petih – na predračunu z dne 7. 5. 2009, v ponudbi z dne 2. 7. 2010 in na računu z dne 27. 9. 2010, kljub spremenjeni moči motorja traktorja in modela dvigala; pomen povsem enakih cen traktorja (brez opreme) na predračunu, v ponudbi in računu, v razmerju do strukture prodajne cene traktorja, ki jo po prikazu v zapisniku davčnega organa sestavlja 13 elementov, med drugim sporni interni račun št. 473/2010, v katerem so bila zaračunana tudi dela, potrebna zaradi izrednega in nepredvidenega dogodka – stika z vodo; pomen razmerja tožnika do lastnika C. d.o.o. itd. Ne da bi sodišče upravni organ kakorkoli omejevalo pri izvedbi dokazov in uporabi dokaznih sredstev, pa v zvezi s tožbenimi navedbami dodaja, da ugotavljanje dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi, in za katera meni, da bi morala biti ugotovljena s pomočjo izvedenca ustrezne stroke (ali je bil predmetni traktor kupljen po pošteni tržni ceni, katera dela v zvezi z nadgradnjo so bila potrebna in opravljena, ali je bil opravljen servis, zamenjana turbina, ali je bil vitel rabljen ali nerabljen itd.), za rešitev obravnavane zadeve ni potrebno. Po že navedenem je namreč po presoji sodišča pravilna ugotovitev, da so v računu za traktor neresnični podatki, tj. podatki, ki ne izkazujejo resničnih stroškov. Če bo organ presodil, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za uporabo tretjega odstavka 5. člena in drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006, bo postopek nadaljeval ob uporabi prvega odstavka 31. člena navedene uredbe. V kolikor bo ugotovitveni postopek dopolnjeval, naj v tem omogoči sodelovanje tožniku, v vsakem primeru pa naj mu omogoči podajo izjave o odločilnih dejstvih. Če bo v ponovnem postopku izdana odločba (torej če organ ne bo ugodil ali ne v celoti tožnikovemu zahtevku za izplačilo sredstev), naj bo ta obrazložena tako, da bo s tem zadoščeno določbam 214. člena ZUP. V odločbi pa naj organ presodi tudi navedbe tožnika v postopku (pri čemer naj upošteva, da določbe 214. člena ZUP ne terjajo posebnega odgovora na vsako posamezno navedbo, zlasti če so te kopičene).

O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter tožniku priznalo stroške na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, skupaj z uveljavljanim 20 % DDV.