Jedro

S sodnim postopkom iz 1. odstavka 11. člena zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) je mišljen tako sodni postopek, sprožen na poziv uradne osebe, ki vodi mejni ugotovitveni postopek (1. odstavek 15. člena), kot sodni postopek, ki ga sproži kateri od mejašev, neodvisno od mejnega ugotovitvenega postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov proti odločbi Geodetske uprave občine z dne 20.1.1993, s katero je občinski geodetski organ zavrnil njihovo zahtevo za izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka glede meje med parcelami št. 415/1, 415/2, 415/3 in 415/4 ter parcelama št. 416/1 in 416/2. V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je iz pravnomočnega sklepa temeljnega sodišča z dne 16.12.1989 razvidno, da je mejo med navedenimi parcelami določilo sodišče. Sodno določene meje pa ni dopustno ugotavljati v upravnem postopku, kajti 1. odstavek 11. člena zakona o zemljiškem katastru določa, da se meja med parcelami različnih lastnikov oziroma uporabnikov ugotavlja v mejnem ugotovitvenem postopku, kolikor se ne ugotavlja oziroma določa v sodnem postopku. Če je sodišče mejo že določilo, se lahko meja spremeni le z novo sodno odločbo. V obravnavani zadevi so tožniki vložili tožbo v pravdi zaradi določitve meje, vendar je bil njihov zahtevek s sodbo temeljnega sodišča z dne 8.5.1992, potrjeno s sodbo višjega sodišča z dne 3.2.1992, pravnomočno zavrnjen. Brez pravne podlage je zatrjevanje tožnikov, da je s sodnim postopkom iz 1. odstavka 11. člena zakona o zemljiškem katastru mišljen samo sodni postopek za primer nesoglasja med mejaši (1. odstavek 15. člena istega zakona). Po navedenem zakonu se v upravnem postopku ugotavljajo meje s soglasjem mejašev. Če do soglasja ne pride oziroma če je meja sporna, jo uredi sodišče. Sodno določena meja šteje za dokončno urejeno mejo in je ni več mogoče ugotavljati v upravnem postopku. Tožniki zato ne morejo zahtevati, da se pri geodetskem organu ponovno obravnava meja, ki je bila sodno določena.

Tožniki v tožbi navajajo, da je izpodbijana odločba nezakonita in neutemeljena. Dejansko se v tem upravnem postopku vodi spor zaradi ugotovitev revizije katastra in novih izmer iz leta 1972 za parcele št. 415/1, 415/2, 415/3 in 415/4 s pravico uporabe tožnikov ter za parceli št. 416/1 in 416/2, na katerih ima pravico uporabe A.S. S to izmero so bili tožniki prikrajšani za 88 m2 mejnega zemljišča. Revizijo katastra, to je mejni ugotovitveni postopek, je v letih 1970 do 1972 vodil občinski geodetski organ v Kamniku po uradni dolžnosti. V času tega ugotovitvenega postopka ni tekel nikakršen sodni postopek za ugotavljanje in določanje meje. Glede na to, da organ prve stopnje v svoji odločbi ugotavlja, da so bile v tem postopku kršitve in nezakonitosti, ki bi bile razlog za ponovno ugotavljanje meje v mejnem ugotovitvenem postopku, je sklicevanje tožene stranke na 1. odstavek 11. člena zakona o zemljiškem katastru "pravnopomotno". Predlog za določitev meje v nepravdnem postopku je vložil mejaš A.S. z utemeljitvijo, da poteka meja med parcelami ob zidu stavb tožeče stranke. Sodišče je sklepom določilo mejo med parcelami po zidu stavb, pri čemer se je izrecno oprlo na ugotovitve in izmere revizije katastra v letu 1972. Na isto podlago je oprta tudi sodba temeljnega sodišča in sodba višjega sodišča z dne 2.3.1993. Stališče tožene stranke, da lahko po 15 letih sprožen sodni mejni spor pravnoveljavno ureja dokončno mapno mejo, če se opira na nezakonit mejni postopek, ki tožnikom ni zagotavljal zakonitega pravnega varstva, je "pravnopomotno". Prav tako je "pravnopomotno" stališče tožene stranke, da glede na dokončno določeno mejo po sodišču ni moč upoštevati mapne in dejanske uživalne meje po zakonito izvedenem mejno-ugotovitvenem postopku v letu 1857, pri katerem so sodelovali posestni predniki - mejaši. Tožena stranka tudi ni odgovorila na "pritožbeni razlog, na podlagi katerega zakonskega določila je tožeči stranki pri reviziji katastra (l. 1972) odvzela lastništvo in posest na 88 m2 mejnega zemljišča", kar je, poleg pisnega navodila tožene stranke organu prve stopnje, naj se zadeva ne rešuje in naj postopek miruje, nadaljnja nezakonitost postopka. Tožena stranka zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov predloženih upravnih spisov je razvidno, da so tožniki dne 29.11.1991 vložili pri Geodetski upravi občine zahtevo, naj izvede mejni ugotovitveni postopek skladno z določili členov 11 do 17 zakona o zemljiškem katastru glede meje med parcelami 415/1, 415/2, 415/3 in 415/4 ter med parcelama 416/1 in 416/2, po izvedenem postopku pa izdela nov mapni načrt po dejanskih mapnih mejah ter razveljavi ugotovitev zmanjšanja površine njihovih parcel v korist parcele, lastne A.S. Zahtevo so utemeljili s tem, da meja med navedenima skupinama parcel, ki jo je v nepravdnem postopku s sklepom z dne 6.12.1989 ugotovilo temeljno sodišče, ni z ničemer utemeljena, pri čemer so se sklicevali na mapno kopijo iz leta 1826 in na mapno kopijo iz leta 1857 ter na zapisnik Cesarsko-kraljevega okrožnega urada z dne 9.5.1857 (zahteva tožnikov z dne 29.11.1991 s prilogami). Dalje je iz fotokopij sodnih odločb, ki so v upravnih spisih, razvidno, da je bila meja med spornima skupinama parcel določena v nepravdnem postopku s sklepom temeljnega sodišča z dne 6.12.1989, potrjenim s sklepom višjega sodišča z dne 23.10.1990. Nepravdni postopek je tekel na predlog A.S., imetnika pravice uporabe zemljišč s parc. št. 416/1 in 416/2. V času vložitve zahteve za izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka je glede meje med navedenima skupinama parcel tekel pred temeljnim sodiščem pravdni postopek na podlagi tožbe, ki so jo vložili tožniki v tem upravnem sporu, zoper A.S., po 137. členu zakona o nepravdnem postopku. Tožbeni zahtevek, ki se je glasil: "Ugotovi se, da meja med parcelami št. 415/1, št. 415/4, št. 415/2 in št. 415/3, v solasti tožeče stranke, ter parcelama št. 416/1 in 416/2, v lasti tožene stranke, poteka po ugotovitvah iz zapisnika komisije z dne 9.5.1957 Cesarsko-kraljevega okrožnega urada in priložene mapne kopije" je bil zavrnjen s sodbo z dne 8.5.1992, ki je bila potrjena s sodbo višjega sodišča z dne 3.2.1993. Sporna meja je bila torej že pred vložitvijo zahteve za izvedbo mejnega ugotovitvenega postopka določena v sodnem postopku. Prav tako je v času, ko je bila vložena zahteva, tekel sodni postopek za ugotovitev iste sporne meje, glede katere naj bi bil izveden mejni ugotovitveni postopek. Sodni postopek je bil pravnomočno končan s sodbo 3.2.1993, to je po izdaji odločbe upravnega organa prve stopnje (20.1.1993).

Zakon o zemljiškem katastru (ZZK, Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86) v 1. odstavku 11. člena določa, da se meja med parcelama različnih lastnikov oziroma uporabnikov ugotavlja v mejnem ugotovitvenem postopku, kolikor se ne ugotavlja oziroma določa v sodnem postopku. Tožena stranka ima prav, ko zavrača pritožbeno trditev, da se sodno odločanje nanaša le na sodni postopek v primeru nesoglasja med mejaši, ki ga obravnava 1. odstavek 15. člena ZZK. Po zakonu o nepravdnem postopku mejni ugotovitveni postopek ni procesna predpostavka za uvedbo postopka za ureditev meje (ZNP, Uradni list SRS, št. 30/80, členi 131 do 139). S sodnim postopkom iz določbe 1. odstavka 11. člena ZZK je torej mišljen tako sodni postopek, sprožen na poziv uradne osebe, ki vodi mejni ugotovitveni postopek (1. odstavek 15. člena), kot sodni postopek, ki ga sproži kateri od mejašev neodvisno od mejnega ugotovitvenega postopka. Zatrjevana kršitev materialnega predpisa po presoji sodišča v izpodbijani odločbi torej ni podana. Navedbe tožnikov, da so ostali brez zakonitega pravnega varstva, ker so citirane sodne odločbe oprte na zemljiško-katastrsko izmero iz leta 1972, katere revizijo jim tožena stranka z izpodbijano odločbo nezakonito odreka, so neutemeljene tudi v dejanskem pogledu. Sodišče je v nepravdnem postopku uredilo mejo po zadnji mirni posesti (3. odstavek 136. člena zakona o nepravdnem postopku), tožbo v zadevi P 1/91 pa zavrnilo zaradi nedoločenosti in nepopolnosti tožbenega zahtevka. Tudi v tožbi zatrjevane kršitve pravil upravnega postopka iz spisa niso razvidne. Izpodbijana odločba je torej zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.