Jedro

Stanovanjski spori imajo za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, ki pa imajo le premoženjskopravno naravo. Določilo 111. člena Zakona o nepravdnem postopku torej kot izjema za dovoljenost revizije ne prihaja v poštev.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da B.R. ostane najemnik enosobnega stanovanja v.. , predlagateljica S. R. pa se mora iz tega stanovanja izseliti v 90 dneh. Pritožbo predlagateljice je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej odločitvi vlaga predlagateljica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo za najemnico spornega stanovanja določena predlagateljica, nasprotna stranka pa se bo dolžan iz stanovanja izseliti, ali pa razveljavitev odločitev sodišč nižje stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Za ugotovitev, da nasprotnik nima stanovanja, ni opore v ugotovljenih dejstvih. Od leta 1994 dalje namreč živi pri materi, občasno pa pri prijateljicah. V tem je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sicer pa predlagateljica nima možnosti, da bi se iz spornega stanovanja kam preselila. Premalo so bile upoštevane potrebe obeh zakoncev ter sicer polnoletnega, vendar bolnega predlagateljičinega sina.

Nasprotna stranka B. R. je na revizijo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Dostavljena je bila tudi vrhovnemu državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Določba 57. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in 21/94) predvideva situacijo, ko se po razvezi zakonske zveze prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti, kdo od njiju ostane ali postane najemnik najemniškega stanovanja, v katerem sta do razveze zakonske zveze prebivala. Ker se ne moreta o tem sporazumeti, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku. Izpodbijana sodna odločba je na predlagateljičin predlog bila izdana v nepravdnem postopku.

Revizijsko sodišče je zato o reviziji odločalo, tako kot sta ravnali tudi sodišči nižje stopnje, v okviru pravil, ki veljajo za nepravdni postopek. V tem obsegu je ugotovilo, da revizija ni dovoljena. Po določbi 34. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 34/86) revizija v nepravdnem postopku namreč ni dovoljena, razen če zakon ne določa drugače. V 111. členu navedenega zakona je sicer določeno, da je zoper odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo odločeno o stanovanjski pravici ali pravici do uporabe stanovanja, dovoljena revizija. Vendar pa Stanovanjski zakon, na katerega podlagi je potekal postopek na nižjih stopnjah, stanovanjske pravice ne pozna. Stanovanjski spori imajo namreč za podlago lastninskopravna ali najemna razmerja, ki pa imajo le premoženjskopravno naravo. Določilo 111. člena Zakona o nepravdnem postopku torej kot izjema za dovoljenost revizije ne prihaja v poštev. Določba 34. člena navedenega zakona pa je načelne narave in ne omogoča široke razlage za dovoljenost revizije v nepravdnem postopku.

Glede na povedano je revizijsko sodišče po določbi 34. člena Zakona o nepravdnem postopku in ob uporabi določila 392. člena ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 v zvezi s 1. odstavkom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - Uradni list RS, št. 1/91-I) revizijo zavrglo kot nedovoljeno.