Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sklep Pdp 554/2011

ECLI:SI:VDSS:2011:PDP.554.2011 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

nesreča pri delu odškodninska odgovornost objektivna odgovornost nevarna dejavnost ravnanje oškodovanca
Višje delovno in socialno sodišče
15. november 2011
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V tožnikovem primeru, ko se je vzpenjal in sestopal po poledenelih in zasneženih betonskih ploščah, so podane takšne specifične okoliščine, ker je kljub običajni pazljivosti in uporabi službene obutve povečana nevarnost zdrsa in padca. Gre za nevarno dejavnost, tako da je podana objektivna odgovornost tožene stranke. Za razbremenitev te odgovornosti ne zadošča ugotovitev, da je bilo ravnanje tožnika kritičnega dne nepravilno, ker naj bi pri sestopu (ko je prišlo do nezgode) lahko izbral drugo, varnejšo pot.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 3.956,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2007 do plačila in mu povrniti stroške postopka (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 489,00 EUR v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da sodišče druge stopnje spremeni izpodbijano sodbo in tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, ker naj ne bi obstajala niti objektivna niti subjektivna odškodninska odgovornost tožene stranke za nastalo škodo ter da je za škodo v celoti odgovoren tožnik. Sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da so med pravdnima strankama v konkretnem primeru z vidika objektivne odgovornosti bile sporne betonske plošče, po katerih je tožnik hodil oziroma sestopal. Sodišče je ugotovilo, da zasnežene in poledenele betonske plošče, ki so položene pod naklonom, predstavljajo nevarno stvar. S to ugotovitvijo se tožnik strinja, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka dokazala obstoj ekskulpacijskega razloga po 2. odstavku 153. člena OZ. Do škodnega dogodka naj bi po mnenju sodišča prišlo izključno zaradi lastne nepazljivosti tožnika, saj bi le ta že pri vzpenjanju lahko preveril ali je hoja po zasneženih betonskih ploščah dovolj varna ter bi se ob sestopu moral zavedati, da mu lahko zdrsne. Ob upoštevanju navedenega bi se v konkretnem primeru od tožnika zahtevala pazljivost in skrbnost, ki je ni mogoče pričakovati od običajno skrbne in pazljive osebe. Sodišče zanemarja dejstvo, da je v času škodnega dogodka bilo na betonskih ploščah in v okolici okrog 15 cm snega, kar med strankama ni sporno in da tožnik sploh ni vedel, da so pod snegom betonske plošče. Priložene fotografije ne izkazujejo dejanskega stanja v času škodnega dogodka, saj so bile fotografije posnete kasneje po škodnem dogodku. Nelogičen in neživljenjski je zaključek sodišča, da tožena stranka ni mogla pričakovati, da tožnik zaradi opustitve potrebne skrbnosti in pazljivosti pri vzpenjanju ter predvsem pri sestopu od centrale lahko pade. Takšen zaključek je tudi v nasprotju z zaključkom sodišča, kjer ugotavlja, da je hoja po zasneženih in poledenelih betonskih ploščah, pod naklonom, nedvomno lahko nevarna in pomeni povečano nevarnost padcev. Glede slednjega je tako očitno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka na podlagi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka bi se lahko posledicam izognila z drugačno organizacijo dela, z rednim in potrebnim čiščenjem snega okrog centrale oziroma s pravilno položitvijo betonskih plošč. Zgolj zatrjevanje tožene stranke, da je razbremenjena odškodninske odgovornosti, ker je bil tožnik malomaren, vsekakor ne more predstavljati ekskulpacijskega razloga po 2. odstavku 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitve neobstoja objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, saj je opustitev potrebne skrbnosti in pazljivosti tožnika opredelilo kot ekskulpacijski razlog po 2. odstavku 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tudi napačno podalo zaključek, da ni podane subjektivne odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka tožniku ni zagotovila lopate za sneg, torej je bil tožnik brez primernega orodja, s katerim bi lahko poskrbel za varen dostop do centrale. Kljub temu je sodišče podalo zaključek, da bi moral tožnik bolje oceniti varnost hoje po zasneženih betonskih ploščah. Iz fotografij je razvidno, da so betonske plošče položene po naklonu, čeprav je vsakemu laiku znano, da se betonske plošče ne smejo polagati tako. Neprimerno položene betonske plošče bi lahko potrdil izvedenec gradbene stroke, ki ga je predlagal tožnik, vendar je sodišče dokaz kot nepotreben zavrnilo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravna podlaga za odločanje v tem sporu je v 184.členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), po katerem mora delodajalec delavcu, ki je utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, le to povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Za delodajalčevo odgovornost po tem določilu morata biti izpolnjeni dve temeljni predpostavki: da je škoda nastala delavcu na delu ali v zvezi z delom in da je podana delodajalčeva odgovornost zanjo po splošnih pravilih civilnega prava. Po navedenem določilu delodajalec torej ne odgovarja delavcu za škodo, če mu ta ni nastala na delu ali v zvezi z delom oziroma, če ni podana delodajalčeva krivdna oziroma objektivna odgovornost. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je do nezgode tožnika prišlo na delu pri delodajalcu dne 22. 3. 2007, ko je tožniku pri opravljanju dela pri hoji navzdol po zasneženi in poledeneli poti zdrsnilo in je padel. Utrpel je zvin vratne hrbtenice in močan udarec v lumbalni del hrbtenice. Tožnik je zahteval odškodnino za nematerialno škodo v višini 3.800,00 EUR (za prestane fizične bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 2.000,00 EUR, za prestani primarni in sekundarni strah 800,00 EUR ter za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR) ter še 156,00 EUR za premoženjsko škodo. Tožnik je vtoževal odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo na podlagi pravil o subjektivni in objektivni odgovornosti.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je do nesreče in škode prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja v nasprotju z varnim delom, torej zaradi ravnanja, ki ga tožena stranka ni mogla pričakovati in tudi ne preprečiti. Tožnik bi ob primerni pazljivosti lahko preprečil zdrsnost tako, da bi bolje ocenil varnost hoje po zasneženih betonskih ploščah in bil pri sestopu bolj previden ter morda uporabil drugo pot, kot po drsečih betonskih ploščah. Ugotovilo je, da niso izpolnjeni pogoji ne za objektivno in ne za subjektivno odškodninsko odgovornost tožene stranke. Zato je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ne soglaša z zgornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Delodajalec je dolžan delavcu zagotoviti pogoje za varnost in zdravje pri delu v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu, kar mu nalaga že 43. člen ZDR. Med te pogoje vsekakor spada tudi ustrezna zaščita potencialno nevarnih delovnih mest in organizacija dela na takšen način, da do nesreč ne more priti. Do nesreče tožnika je prišlo pri opravljanju nalog vzdrževalca in monterja telekomunikacijskih naprav pri toženi stranki, ko mu je pri hoji navzdol zdrsnilo na ledeni in spolzki površini. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je hoja po zasneženih in poledenelih betonskih ploščah, ki so pod naklonom, nedvomno lahko nevarna in pomeni povečano nevarnost padcev. V nadaljevanju pa je zaključilo, da je do dogodka prišlo izključno zaradi lastne nepazljivosti tožnika, ker ni preveril ali je hoja po zasneženih betonskih ploščah dovolj varna.

Tožnik v pritožbi vztraja pri trditvi, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam kriv za nesrečo, v nasprotju z zaključkom sodišča, kjer ugotavlja, da je hoja po zasneženih in poledenelih betonskih ploščah, nedvomno lahko nevarna in pomeni povečano nevarnost padcev. Betonske plošče, na katerih se je poškodoval tožnik, so bile poledenele in zasnežene. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarnih stvari ali za nevarno dejavnost. Kaj je nevarna stvar, iz katere naj bi izvirala povečana nevarnost nastanka škode in zato objektivna odgovornost njenega imetnika, Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) ne določa. Nevarna dejavnost je takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne, prav tako nevarna stvar ni nevarna sama po sebi, pač pa postane taka glede na okoliščine primera. Nevarne so vse premične in nepremične stvari, pri katerih položaj, raba, lastnosti ali samo njihov obstoj povzročajo povečano nevarnost nastanka škode za življenje in zdravje ljudi ali na drugih dobrinah. Obseg delovnih dolžnosti tožnika je bilo delo na terenu, pri opravljanju te zadolžitve je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Vzpenjanje oziroma hoja po poledenelih in zasneženih betonskih ploščah so takšne specifične okoliščine, kjer je kljub običajni pazljivosti in uporabi službene obutve, povečana nevarnost zdrsa in padca, zaradi katerih jih je utemeljeno opredeliti kot nevarno stvar v smislu 149. člena OZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da za razbremenitev odgovornosti tožene stranke ne zadošča ugotovitev, da je bilo ravnanje tožnika kritičnega dne nepravilno, ker naj bi tožnik pri sestopu (ko je prišlo do nezgode) lahko izbral drugo, varnejšo pot, kot je razvidna iz priloženih fotografij. Tožnik v pritožbi opozarja, da priložene fotografije ne odražajo dejanskega stanja, saj so bile posnete po dogodku, ob času dogodka pa je bilo 15 cm snega. Ni dovolj, kot v obrazložitvi zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, da je dejanje nastalo izključno zaradi nepazljivosti tožnika, temveč mora biti to dejanje neizogibno in nepričakovano, kriterij za presojo teh dveh elementov pa mora biti strog in objektiven. Če pa navedena elementa ne bi zadostila opisanim merilom, se lahko krivda tožnika presoja le kot soprispevek k škodi (3. odstavek 153. člena OZ).

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje so ostala odločilna dejstva in s tem dejansko stanje nezadosti ugotovljeno. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti, zakaj kljub ugotovitvi, da je hoja po zasneženih in poledenelih ploščah lahko nevarna, v konkretnem primeru ni predstavljala nevarne dejavnosti. Dokazni postopek bo moralo dopolniti v smislu ugotovitve, ki se nanašajo na vprašanje delovnih dolžnosti tožnika na terenu, kajti pri opravljanju te zadolžitve je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Preizkusiti pa bo moralo tudi ali ni morda podana krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Trditveno podlago za krivdno odgovornost je tožnik navedel že v tožbi. Zato je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi ter razveljaviti izpodbijano sodbo ter vrniti zadevo v novo sojenje (355.člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je potrebno izvesti ali vsaj ponoviti vse dokaze, ki pojasnjujejo okoliščine, ki so ostale nepojasnjene oziroma nepravilno presojane.

Šele potem, ko bo v ponovljenem postopku dopolnilo in delno ponovilo dokazni postopek, bo sodišče prve stopnje lahko o odškodninski odgovornosti tožene stranke in morebitni soodgovornosti tožnika pravilno odločilo.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia