Jedro

Organ, ki odloča o kontrolnem postopku na 2. stopnji, mora o pritožbi odločiti tako, kot to določa ZUP. SDK v RS, centrala, lahko po 63. čl. ZSDK spremeni samo dokončno odločbo (svojo), ne pa odločbe 1. stopnje.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Službe družbenega knjigovodstva v Republiki Sloveniji, Centrala, ... , z dne 17.10.1992 št. 710-Up/II-20/92-III/1-RM v 1. odstavku izreka, v kolikor je pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo zavrnila kot neutemeljeno in v 2. odstavku izreka (delna sprememba prvostopne odločbe po uradni dolžnosti), odpravi.

Obrazložitev

Služba družbenega knjigovodstva prve stopnje je pri tožeči stranki opravila kontrolo finančno-materialnega poslovanja za leto 1991. Med drugim je ugotovila tudi, da je tožeča stranka določenemu številu delavcev, razdeljenemu na 5 kategorij, na podlagi sklepa delavskega sveta, ki se je uporabljal kot splošni akt, izplačevala stroške prevoza z lastnim avtomobilom v pavšalnem znesku. Skladno z delitvijo upravičencev je bil tudi pavšal razdeljen na 5 kategorij. Kriterij za delitev pavšala na kategorije je bila različna vsota kilometrov: 2500, 2000, 1500, 1200 in 800 km. Tako je bil na primer upravičenec prve kategorije - glavni direktor - upravičen do pavšala od 2500 km, upravičenci pete kategorije - vodje oddelkov - pa do pavšala od 800 km. Pavšal je tožeča stranka izplačevala kot materialni strošek za službene prevozne stroške z lastnim avtomobilom. Izplačevala ga je na podlagi genaralnega potnega naloga. Evidence o prevoženih kilometrih ni vodila. Zato je služba družbenega knjigovodstva prve stopnje menila, da tako določenega in izplačevanega pavšala ni mogoče opredeliti kot potni strošek, ampak da gre za eno od oblik osebnih prejemkov, od katerih je treba obračunati in plačati davke in prispevke. Zato je tožeči stranki naložila, da mora od obračunanega bruto pavšala 5.622.690,00 SIT vplačati obračunane davke in prispevke v višini 3.394.589,00 SIT, zamudne obresti od prepozno plačanih davkov in prispevkov ter v svojem knjigovodstvu opraviti v izreku prvostopne odločbe navedena knjiženja.

Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopno odločbo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Istočasno pa je odločbo prve stopnje po uradni dolžnosti spremenila in tožeči stranki naložila, da mora knjižiti terjatve do delavcev za obračunane in izplačane potne stroške v pavšalnem znesku 3.504.351,00 SIT, revalorizacijo s stopnjo rasti cen na drobno ter zamudne obresti in za isti znesek znižati nadomestila stroškov delavcev.

Odločbo tožene stranke izpodbija tožeča stranka s pravočasno vloženo tožbo. Sodišču predlaga, naj odločbo tožene stranke odpravi, samo ugotovi dejansko stanje in o stvari odloči. V odgovoru na tožbo predlaga tožena stranka zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba je utemeljena.

O izreku v točki I/1-4 prvostopne odločbe je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila dvakrat. Najprej je pritožbo tožeče stranke zoper omenjeni del prvostopne odločbe zavrnila kot neutemeljeno, potem pa je odločbo prve stopnje v istem delu po uradni dolžnosti spremenila tako, da je tožeči stranki naložila vzpostavitev terjatev proti delavcem.

V kontrolnem postopku se glede izdaje odločbe in drugih dejanj uporabljajo določbe zakona, s katerim se ureja splošni upravni postopek, če ni z zakonom o službi družbenega knjigovodstva (Uradni list SFRJ, št. 70/83 ... 79/90; v nadaljevanju ZSDK) drugače določeno (64. člen ZSDK).

Splošni upravni postopek ureja zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZUP). ZSDK ima samo določbe, kdo odloča na drugi stopnji v kontrolnem postopku, ne pa tudi določb, ki bi urejale odločanje o pritožbi na drugi stopnji. Zato mora organ, ki odloča v kontrolnem postopku na drugi stopnji, odločati o pritožbi tako, kot to določa ZUP.

ZUP nima določb, po katerih bi organ druge stopnje lahko potem, ko je pritožbo zoper odločbo prve stopnje zavrnil kot neutemeljeno, po uradni dolžnosti spremenil prvostopno odločbo (239. člen do 245. člen ZUP). Zato tudi tožena stranka ni imela nobene zakonske podlage odločiti tako, kot je. Glede na svojo presojo zadeve, ki jo je obravnavala v pritožbenem postopku, bi lahko odločila samo na enega od načinov v zgoraj navedenih zakonskih določilih.

Odločba tožene stranke o zavrnitvi pritožbe kot neutemeljene je v upravnem postopku dokončna. To pomeni, da je njena odločitev o stvari enaka odločitvi na prvi stopnji. Takoj nato pa je tožena stranka odločbo prve stopnje (ne pa tudi svoje) spremenila in o isti stvari odločila še enkrat, toda drugače. Očitno se torej pravila postopka, nanašajoča se na odločanje na drugi stopnji, niso dovolj upoštevala, kar v takšni meri vpliva na rešitev zadeve, da odločbe ni mogoče izvršiti (3. točka 266. člena ZUP). Po izpodbijani odločbi bi namreč morala tožeča stranka izvršiti nasprotujoče si ukrepe. Zato je sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77) izpodbijano odločbo odpravilo v obsegu iz izreka sodbe.

Sodišče še dodaja, da tožena stranka svoje odločitve o spremembi prvostopne odločbe tudi na 63. člen ZSDK ne more opreti. Po omenjenem zakonskem določilu bi lahko, ob izpolnitvi v njem navedenih predpostavk, spremenila dokončno odločbo, to je svojo odločbo, ne pa odločbe prve stopnje, kot je to storila.

Ne glede na vse zgoraj navedeno pa sodišče o stvari sami meni, da za odločanje najbrže ni nepomembno, ali in v kakšnem obsegu so morda izplačila "pavšala" v nasprotju z zakonom o izplačevanju osebnih dohodkov in nekaterih drugih prejemkov delavcev za leto 1991 (Uradni list RS, št. 48/90).