Jedro

Pritožnik se sme v pritožbi sklicevati na okoliščine za izločitev sodnika iz 6. točke 39. člena ZKP le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena. Ne more pa kršitve te določbe uveljavljati kot samostojnega pritožbenega razloga prvič šele v pritožbi (še manj v zahtevi za varstvo zakonitosti), ne glede na to, kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v nepristranskost sodnika.

Izrek

Zahteva obsojenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona.

Obrazložitev

D.M. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ.

Izrečena mu je bila kazen tri mesece zapora, Višje sodišče v Ljubljani pa je z izpodbijano odločbo njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta ga oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

Dne 23.10.2003 je obsojenec vložil zoper navedeno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker so podane bistvene kršitve določb ZKP ter vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev pravnomočne sodbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Ni namreč podana absolutna bistvena kršitev, ki jo uveljavlja vložnik zahteve, eventualna relativna kršitev pa ni obrazložena, oziroma obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, v čem je vsebina uradnih zaznamkov izjav, danih policiji, takšna, da bi lahko vplivala na nepristranskost sodnika. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Okrajna sodnica je v obravnavani kazenski zadevi s sklepom z dne 14.1.2002 v skladu z določbo 429. v zvezi s 3. odstavkom 286. člena ZKP iz spisa izločila obvestila iz 83. člena ZKP (med njimi tudi uradni zaznamek o razgovoru policistov z osumljencem) ter po pravnomočnosti sklepa razpisala glavno obravnavo. Glavne obravnave, razpisane za dne 5.2.2003, se je udeležil tudi obsojeni M. in kot je razvidno iz spisnega gradiva, ni zahteval izločitve sodnice zaradi dvoma v njeno nepristranskost (2. odstavek 41. člena tedaj veljavnega ZKP). Ta dvom je izrazil šele v pritožbi zoper sodbo. Višje sodišče, ki je odločalo o njegovi pritožbi, je pritožbene navedbe zavrnilo, ker je ocenilo, da pritožnik uveljavlja relativno kršitev določb ZKP ne da bi konkretno navedel, kako in v čem naj bi sodničino ravnanje vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Kršitev določb Zakona o kazenskem postopku pa obsojenec uveljavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, saj meni da je s tem, ko je odločala sodnica, ki je bila seznanjena z vsebino uradnega zaznamka o razgovoru policistov z osumljencem in ki bi morala biti izločena iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, sodišče kršilo določbo 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Že sama zahteva za varstvo zakonitosti je neskladna. Kršitev določbe 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je namreč podana le, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen zaradi vsaj enega od razlogov iz 1. do 5. točke 39. člena tega zakona, ne pa iz 6. točke 39. člena. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku (Uradni list 56/2003) res uvaja nov izločitveni razlog, ko v 4.a točki 39. člena določa, da ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, sodnik, ki se je v postopku pri odločanju o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah 83. člena ZKP izločiti, vendar samo v primeru, če je vsebina dokaza takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Zakon je začel veljati dne 13.7.2003. Vsa procesna dejanja v tej zadevi pred sodiščem prve stopnje (izločitev uradnega zaznamka in glavna obravnava) pa so bila opravljena v času, ko omenjene spremembe ZKP še niso začele veljati in tako ne morejo vplivati na presojo zakonitosti dela sodnika. Za presojo zakonitosti procesnega dejanja je namreč upoštevan zakon, ki je veljal v času, ko je bilo procesno dejanje opravljeno (načelo zakonitosti, člen 1 in člen 2 ZKP).

Vendar pa je v času, ko je bila v tej zadevi opravljena glavna obravnava, Ustavno sodišče RS s svojo odločbo U-I-92/96 z dne 21.3.2003 ugotovilo, da je ZKP v neskladju z Ustavo RS, ker ne določa učinkovitega načina, s katerim bi preprečil, da bi se sodnik, ki odloča o glavni stvari, seznanil z obvestili, pridobljenimi v predkazenskem postopku. Od tedaj dalje sodišča v zvezi s to problematiko niso več vezana na določbe ZKP, temveč uporabljajo Ustavo RS neposredno, oziroma so bila dolžna organizirati sojenje tako, da v posameznih primerih ne bi prišlo do kršitve pravice iz 1. odstavka 23. člena Ustave RS, torej vsakomur zagotoviti, da o njegovih pravicah odloča nepristransko sodišče. Kršitev te pravice oziroma dvom v nepristranskost sodnika pa v zahtevi uveljavlja obsojenec (izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP).

Ob upoštevanju navedene ustavne odločbe je bila o svoji morebitni izločitvi najprej dolžna presoditi okrajna sodnica, preden je razpisala glavno obravnavo (2. odstavek 40. člena ZKP). Sodnica je očitno ocenila, da dejstvo, da se je seznanila z uradnim zaznamkom o razgovoru policistov z osumljencem, ni tista okoliščina, ki bi ob ostalih okoliščinah obravnavanega primera lahko vplivala na njeno nepristranskost. To še posebej glede na to, ko se je pri svojem zaključku, da je obsojenec storil kaznivo dejanje, oprla na dejstva, da je bil takoj po dejanju prijet, da so mu bili odvzeti predmeti kaznivega dejanja in vrnjeni oškodovanki ter da so ga kot storilca kaznivega dejanja prepoznale tudi priče. Možnost uveljaviti izločitveni razlog iz 6. točke 39. člena ZKP pa je v postopku imel tudi obsojenec in sicer od trenutka, ko je prejel sklep o izločitvi uradnega zaznamka o obvestilu, ki ga je dal policiji, vse do konca glavne obravnave. Tega obsojenec ni izkoristil, čeprav je imel za to možnost od 29.1.2003, ko je prejel sklep o izločitvi obvestila do konca glavne obravnave, opravljene dne 5.2.2003. Ugovor, da poimensko določeni sodnik prve stopnje, ali sodnik porotnik v določeni zadevi ne sme opravljati svoje dolžnosti, ker je glede njega podan kateri od izločitvenih razlogov, lahko stranka uveljavlja le v okviru zakonskih rokov. Izločitev sodnika prve stopnje lahko zahteva brž, ko izve za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave (glede na že omenjeno odločbo ustavnega sodišča velja ta rok tudi glede izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP - pred tem je bila ta možnost dana strankam le do začetka glavne obravnave).

Če stranka v tem roku ne zahteva izločitve, pa bi to lahko storila, je prekludirana, oziroma v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje ne more uveljavljati kršitev določb iz 2. točke 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Zakonski pogoj, da sme pritožnik v pritožbi uveljavljati to procesno kršitev je, da na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo, ali da je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo (člen 384 ZKP).

Ob enakih zakonskih pogojih se sme pritožnik v pritožbi sklicevati tudi na okoliščine iz 6. točke 39. člena le, če je pravočasno zahteval izločitev, pa je bila zahteva za izločitev zavrnjena.

Ne more pa kršitve te določbe uveljavljati kot samostojnega pritožbenega razloga prvič šele v pritožbi, ne glede na to kdaj je izvedel za okoliščine, ki bi utegnile vzbuditi dvom v nepristranskost sodnika. Res je, da je pravica do nepristranskega oziroma poštenega sojenja ena ključnih pravnih jamstev ter izvedbenih določil pravne države (23. člen Ustave - pravica do sodnega varstva), vendar pa način in roke za uveljavljanje te pravice določa ZKP oziroma se ta ustavna kategorija varuje v okviru in postopku, kot ga določa zakon. Pravilnost tega stališča dokazujejo tudi v pravni vedi uveljavljena orodja razlage zakona. Razlaga po nasprotnem argumentu (argumentum a contratio) pove, da če je zakon posebej določil v 384. členu izjemo za uveljavljanje izključitvenih razlogov (izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP), ta izjema ne velja za uveljavljanje procesne kršitve iz 6. točke 39. člena. Ker torej v tej fazi postopka odklonitveni razlog ni posebej predviden, ga ni mogoče več uveljaviti (razen, če ga stranka uveljavljala že prej, pred ali med izvrševanjem procesnega dejanja, pa je bil predlog za izločitev zavrnjen ali o njem sploh ni bilo odločeno). Do istega zaključka pridemo tudi s pomočjo razlage oziroma sklepanja od večjega na manjše (argumentum a maiori ad minus) - če je do konca glavne obravnave časovno omejeno uveljavljanje izključitvenih razlogov (kršitev teh določb pomeni absolutno bistveno kršitev postopka), to velja še toliko bolj za odklonitveni razlog (kršitev te določbe pomeni le relativno kršitev postopka).

Potem ko sodnik opravi procesno dejanje in celo odloči, je že po naravi stvari nemogoče presojati v pritožbi uveljavljano pristranskost, razen če ta ne rezultira kršitve določb postopka, kazenskega zakona, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali neustrezne kazni (pritožbeni razlogi iz 370. člena ZKP). Te pritožbene razloge pa ima stranka možnost in pravico uveljavljati v pritožbi, ne da bi morala pri tem izkazovati vzročno zvezo med nepristranskostjo sodnika in kršitvijo zakona oziroma (pre)visoko odmerjeno kaznijo. Nasprotno stališče torej, da je dvom v nepristranskost sodnika lahko samostojen pritožbeni razlog, ne da bi hkrati povzročil tudi kršitve, ki jih lahko stranka izpodbija v pritožbi, bi namreč pomenilo spremembo kršitve določbe 6. točke 39. člena ZKP iz relativne v absolutno kršitev oziroma bi bila za pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da je dejansko obstajal razlog, ki bi lahko pri večini ljudi res vzbudil dvom v nepristranskost (npr. tesno prijateljstvo med sodnikom in stranko) edina možna odločitev razveljavitev sodbe (čeprav sicer razlogi, s katerimi se sme sodba izpodbijati, ne bi bili podani, sodnik, ki je odločil v zadevi je menil, da ta okoliščina ni takšna, da bi vplivala na njegovo nepristranskost, nasprotna stranka pa je bila do konca glavne obravnave neaktivna). Takšna razlaga pa je seveda preširoka in ni v skladu z zakonom.

S prekluzijo v pritožbi (384. člen ZKP), kot posledico neaktivnosti oziroma nepravočasne aktivnosti stranke, ZKP ob tem, ko stranki zagotavlja učinkovito uveljavljanje ustavne pravice do nepristranskega sodnika, zagotavlja namreč tudi učinkovito izvedbo kazenskega postopka. To pomeni, da ni mogoče stranki, ki v zakonskih rokih morebiti celo namerno iz špekulativnih razlogov ni uveljavljala procesne kršitve, dopustiti uveljavljanje te kršitve v kasnejših fazah postopka. Takšno ravnanje bi bilo v nasprotju s splošnim pravnim načelom prepovedi uporabe pravice na način, ki pomeni njeno zlorabo, saj ne bi pomenilo zasledovanje cilja (zagotovitev nepristranskega sodnika), zaradi katerega je bila pravica stranke do izločitve sodnika uzakonjena, ampak poskus zavlačevanja postopka, ki lahko v določenih primerih privede tudi do nedopustnosti kazenskega pregona zaradi poteka časa. Zlorabe pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku, je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP).

Logično je, da stranki, ki v zakonskem roku ni uporabila pravice zahtevati izločitev sodnika prve stopnje, pa zato ni bilo objektivnih ovir, ni dovoljeno uveljaviti, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ali kršitve iz 2. odstavka 371. člena istega zakona kot posledico kršitev iz 6. točke 39. člena ZKP v pritožbi, še toliko manj v zahtevi za varstvo zakonitosti kot izrednim pravnim sredstvom. V nasprotnem primeru bi določitev rokov oziroma faz postopka, v katerih mora stranka zahtevati izločitev oziroma prekluzija stranke v pritožbi izgubila svoj namen, njeni učinki bi bili v kasnejši fazi postopka z zlorabo procesne pravice ne le izničeni, ampak bi bilo morebitno novo sojenje samo še bolj oddaljeno in oteženo.

Ker v konkretni kazenski zadevi vložnik zahteve izločitve sodnice iz razloga po 6. točki 39. člena ni zahteval v roku, določenem v zakonu, pa bi to lahko storil in je bil s tem, kot je bilo že povedano, prekludiran uveljavljati to kot kršitev določb ZKP tako v pritožbi kakor tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, vrhovno sodišče vsebinsko zatrjevane procesne kršitve ni obravnavalo. V skladu z določbo 425. člena ZKP je glede na navedeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je na prestajanju zaporne kazni in nima premoženja, zato ga je vrhovno sodišče v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP oprostilo plačila stroškov postopka.