Jedro

Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice. Vendar pa sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem delu premoženja.

Skupnost zapustnika in potomca je dvogeneracijska skupnost, ki jo sestavlja preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče matematično natančno razločiti. Bistvo je, da se ugotovi, kateri in kakšni so bili bistveni (večji) prispevki osebe iz 31. člena ZD k povečanju ali ohranitvi zapustnikovega premoženja in (enako) katere so bistvene koristi, ki jih je taka oseba zaradi življenja v skupnosti imela. Nadaljnji korak je opisal (ne matematično) ugotovitev narave skupnosti. Sklepni korak pa je, da sodišče vse tako ugotovljene okoliščine ovrednoti ter določi tako relativiziran ali kvotni delež na zapustnikovem premoženju.

Izrek

1.) Pritožbi se delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da znaša pravilen solastninski delež tožnika na v izreku navedenih nepremičninah 1235/10000 in da enak delež teh nepremičnin ne sodi v premoženje zapustnika JK, roj. ....

2.) V preostalem delu se pritožba zavrne in sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem, izpodbijanem delu potrdi.

3.) Odločitev o stroških postopka (4. točka izreka) se razveljavi in pridrži za končno odločbo.

4.) Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

5.) Pritoženo sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za odločanje o delu podrednega zahtevka, s katerim tožnik uveljavlja izločitveni zahtevek iz premoženja zapustnice R. K.

Obrazložitev

Tožnik je v tej pravdi najprej zahteval ugotovitev, da sta zapustnikovi oporoki neveljavni. Poleg tega je zahteval, da se iz zapustnikovega premoženja izloči solastninski delež 9/10 nepremičnin parc. št. 97/4 in parc. št. 97/5, vl. št. 130, k.o. P. V zvezi z navedenim solastninskim deležem je od toženke zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnik je v spremenjeni tožbi, katere spremembo je sodišče na naroku dopustilo, postavil še več podrednih tožbenih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporok zavrnilo. Zahtevku, ki se nanaša na ugotovitev solastninske pravice in na izločitev solastninskih deležev iz zapustnikovega premoženja, pa je sodišče prve stopnje delno ugodilo. Zaradi vlaganj potomca (tožnika) v zapustnikovo premoženje je ugotovilo njegov solastninski delež na spornih nepremičninah v višini 85/1000. Ta del premoženja je izločilo iz zapustnikovega premoženja v zapuščinskem postopku po JK, roj. 29.8.1917 in umrlem 3.12.2002, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Kranju pod opr. št. D 402/2003. Višji izločitveni zahtevek je sodišče zavrnilo. Prav tako je zavrnilo zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. O podrednih zahtevkih sodišče ni odločalo, kar je utemeljilo s tem, da primarni zahtevek ni bil v celoti zavrnjen. Nazadnje je sodišče odločilo še o stroških postopka ter tožnika zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke v višini 6.313,50 EUR.

Pritožnik s pritožbo napada odločitev sodišča glede zavrnitve izločitvenega zahtevka v 2. točki izreka. Posebej napada tudi odločitev o stroških postopka, ki je vsebovana v 4. točki izreka izpodbijane odločbe. Predmet tega pritožbenega postopka je tako torej le še odločanje o izločitvenem zahtevku po 32. členu ZD(1).

Vsebinske navedbe pritožbe tožeče stranke: Pritožba tožnika je izjemno obširna, saj se nahaja na 28-ih straneh (list. št. 556A do list. št. 556AC). Pritožbeno sodišče bo zato v nadaljevanju opisalo le bistvene točke pritožbenega napada. Pritožba uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj razpiše pritožbeno obravnavo, sodbo spremeni ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožnik se uvodoma zoperstavlja ravnanju sodišča prve stopnje, ki je obravnavalo le izločitev iz 55 % deleža nepremičnin, ki naj bi pripadale zapustniku. Meni namreč, da je bil zapustnik ob vložitvi tožbe lastnik v višini 100 % deleža. Mama je bila ob vložitvi tožbe še živa. Res je bila sklenjena sodna poravnava, s katero je bilo ugotovljeno, da znaša delež zapustnika 55 %, delež matere pa 45 %. Po stališču pritožnika je podan položaj odtujitve stvari ali pravice med pravdo. Pritožnik meni, da je sodišče ravnalo napačno, ker ni upoštevalo pravila iz 190. člena ZPP(2). Poleg tega pritožnik meni, da bi moralo sodišče odločiti potem vsaj o podrejenem zahtevku zoper oba starša. O tem, zakaj sodišče tega ni storilo, nima sodba nobenih razlogov. Tožniku se zdi primerno, da bi sodišče zavzelo stališče do tega vprašanja.

Pritožnik meni, da je sodišče napačno ugotovilo dejanski obseg njegovih vlaganj. Pri tem se obširno sklicuje na svojo grajo izvedenskega mnenja, na kateri slonijo navedene dejanske ugotovitve. Ključna napaka je v uporabi cen pri vrednotenju nepremičnine. Pritožnik namreč vztraja, da bi moralo sodišče cenitev opraviti po cenah na dan zapustnikove smrti in ne po cenah iz leta 2005. Pojasnjuje, zakaj je to vprašanje tako pomembno. Trdi, da so bile tržne cene zemljišč leta 2005 višje kot leta 2002. Če pa se cena zemljišč povečuje hitreje kot cena gradbenih objektov, potem uporaba cen v enem ali drugem obdobju vpliva na izračun deleža, ki ga je pripisati tožnikovim vlaganjem.

Pritožnik je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteval, da izvedenka razkrije podatke o nepremičninah, s katerimi se je primerjala nepremičnina v tej pravdi. Ker izvedenka teh podatkov ni razkrila, njene cenitve ni mogoče preveriti. Pritožnik se sprašuje, ali je treba torej izvedenki verjeti zgolj na besedo. Sodbe v tem delu zaradi nerazkritja podatkov ni mogoče preizkusiti.

Pritožnik vztraja tudi pri svoji kritiki izvedenskega mnenja v delu, ki se nanaša na amortizacijo nepremičnin. Ne soglaša namreč z uporabo enotne amortizacijske dobe pri celotnem objektu. Vztraja, da bi moralo sodišče ločeno izračunati amortizacijo starega in novega dela.

V naslednjem delu pritožbe se ta osredotoča na vprašanje 15 % izločitvenega zahtevka. Poudarja, da je bil ta del zahtevka sestavljen iz dveh prvin. Prva se nanaša na tekoče in investicijsko vzdrževanje. Ta del zahtevka je specificiran kot 5 % delež. Druga prvina pa se nanaša na plačevanje tako imenovanih komunalnih stroškov in davkov. Ta del zahtevka je specificiran v višini 10 % deleža. Opozarja, da je sodišče prvi del zahtevka priznalo, vendar le v obrazložitvi, ne pa tudi v izreku. Drugo navedenemu zahtevku pa sodišče prve stopnje po stališču prve stopnje ni ugodilo. Meni, da temu delu zahtevka tožena stranka ni ugovarjala. Pritožnik nato obrazloži svoje stališče, da bi moralo sodišče v tem delu torej izdati zamudno sodbo. Ker sodišče tega ni storilo, je po mnenju pritožnika kršilo določbe pravdnega postopka.

Pritožnik dalje navaja, da je sodišče v razlogih sodbe priznalo tožnikov zahtevek iz naslova investicijskega vzdrževanja in pomoči staršem. To pa pomeni, da bi sodišče zahtevku v tem delu moralo ugoditi in izdati tako imenovano zamudno sodbo.

Pritožnik nadalje opozarja na napačnost izračuna, ki je vsebovan na straneh 20 do 22 sodbe sodišča prve stopnje. Napaka se nanaša na napačno odštevanje uporabnine od vloženih sredstev.

Pritožnik opozarja, da je glede plačevanja računov za komunalne storitve postavil tudi podredni zahtevek, ki ga uveljavlja kot terjatev do zapuščine. Sodišče pa podrednemu zahtevku ni ugodilo. S tem se pritožnik ne strinja. Ne strinja se niti s tem, da vsa ta plačila v ničemer ne vplivajo na stanje zapustnikovega premoženja. Opozarja, da na hranilni knjižici očeta ni bilo ničesar oziroma je bilo tam le nakazilo, ki je bilo nakazano že po njegovi smrti. Če torej tožnik ne bi plačeval vseh teh položnic, bi bilo njegovo premoženje še manjše in bi zajedlo samo substanco nepremičnega premoženja.

Pritožnik v zvezi s plačevanjem računov zatrjuje protispisnost. Sodišče je namreč napačno ugotovilo okoliščino, na čigavo ime se glasijo računi za komunalne storitve. Ti računi se glasijo na tožnikovo ime in priimek. Sodišče pa v razlogih pravi, da se glasijo na ime njegovega očeta. V zvezi s plačevanjem teh stroškov vsebuje pritožba nato še obširne razloge v nadaljevanju, ki pa jih pritožbeno sodišče zaradi njihove materialnopravne irelevantnosti ne bo povzemalo.

V naslednjem pritožbenem sklopu se ta ukvarja s problemom koristi, ki naj bi jih tožnik imel, in ki jih je sodišče vrednostno odštelo od njegovega prispevka k povečanju zapustnikovega premoženja. Pritožnik ne soglaša z izhodiščem sodišča prve stopnje, po katerem se koristi v obliki uporabnine sploh odštevajo. Svoje stališče utemeljuje predvsem s tem, da je sam sodeloval pri izboljšavah v stanovanjski hiši in garaži. Koristi je torej imel od tistega dela, ki ga je sam ustvaril. temu stališču obrazloženo oporeka na več straneh. Sklicuje se na odločbo VSL, I Cp 1934/93. Govori o tem, da je bila dejanska lastninska pravica njegova, zapustnikova je bila le formalna. Njegovo stališče se strnjeno glasi: Zaradi uporabe prostorov, ki jih potomec gradi z lastnim delom in sredstvi in ki z dnem njihove izgraditve postanejo njegova dejanska last, od vrednosti tega dela premoženja ni mogoče odštevati nobenih koristi, predvsem pa ne tistih, ki naj bi jih potomec imel od uživanja dejansko svojega premoženja. Pritožba govori tudi o nedopustnosti pobotavanja. Zahtevek iz uporabnine je namreč obligacijskopravni. Njegov zahtevek pa stvarnopravni. Takšnih zahtevkov ni mogoče pobotati.

Pritožba se v naslednjem sklopu opredeljuje do izvedenskega dela izvedenca P. Najprej mu oporeka strokovno usposobljenost glede na navedbo na njegovi štampiljki. V nadaljevanju pa se opredeljuje tudi do vsebine izvedenčevega pisnega mnenja. Z navajanjem številnih dejstev opozarja na napake v izvedenskem mnenju. Te napake so dejanske narave.

V sklepnem delu pritožbe ta napada še odločitev o stroških postopka. Nasprotuje odločitvi sodišča, ki je svojo stroškovno odločitev oprlo samo na načelo uspeha v pravdi. Pravi, da je treba pri obveznosti končnega plačila upoštevati dvoje pravil. Eno je načelo uspeha v pravdi in drugo načelo krivde. Meni, da je po temelju zahtevka uspel. Sodišče se je v pretežni meri ukvarjalo z dokaznim postopkom po dokaznih predlogih tožeče stranke o ključnem vprašanju. To je o izločitvenem zahtevku. 75 % vseh povzročenih stroškov se je nanašalo na slednjega. Zakaj pa je bil potreben tako dolgotrajen in obsežen postopek? Zato, ker je tožena stranka že v zapuščinskem postopku nasprotovala tožnikovemu izločitvenemu zahtevku.

Pritožba je delno utemeljena.

Splošno o naravi izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD: Besedilo 32. člena ZD se glasi: Zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tako izločeni del ne spada v zapuščino in se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se tudi ne vračuna dediču v njegov dedni delež.

Minimalni skupni imenovalec raznotere pravne teorije in sodne prakse je verjetno ta, da vzrok izločitvene pravice izvira iz časa zapustnikovega življenja (torej: iz razmerja med živimi, inter vivos) in da je ta dejanski vzrok takšne narave, da terja odsev v pravnem svetu vsaj v obliki izločitvene pravice po 32. členu ZD. Glede vprašanja, kakšna je narava te izločitvene pravice, dalje, ali je imela oseba iz 32. člena ZD kakšno pravico (npr. verzijsko) že pred tem, pa so (bila) v teoriji in praksi razhajanja (3).

Naravo izločitvenega zahtevka v novejši sodni praksi izrazito natančno pojasnjuje odločba VS RS, opr. št. II Ips 981/2008. Poudarja, da gre za dednopravni zahtevek. Dalje poudarja, da gre za izločitev iz zapustnikovega premoženja in ne iz zapuščine. Na tem stališču tudi utemeljuje, da ne gre za zahtevek, ki bi bil vezan na obstoj dedne pravice. Naslednja značilnost, na katero opozarja navedena odločba, je, da zahtevek nastane šele ob zapustnikovi smrti in to le ob pogoju, če tedaj zapustnik premoženje še ima. Naslednja bistvena lastnost zahtevka je, da sicer res izhaja iz okoliščin, ki so obstajale v času zapustnikovega življenja, vendar pa pri tem ni mogoče govoriti o pravno varovanem pričakovanju ali pričakovalni pravici potomca. Nobenega pravnega razmerja dotlej namreč ni bilo. Bilo je le dejansko razmerje. Zapustnik zato lahko do svoje smrti samostojno razpolaga s premoženjem. Potomčev položaj v času zapustnikovega življenja ni pravno varovan.

Pritožbeno sodišče poudarja, da iz stališča, da premoženje, ki ga upravičenci izločajo, ne sodi v zapuščino, marveč gre pravilno za izločanje iz zapustnikovega premoženja, izhaja, da ta ne preide na dediče. Pogoj za to je, da oseba iz 32. člena ZD v zapuščinskem postopku tak zahtevek uveljavi. Vendar ta pogoj je vsebinsko prav enak kot velja glede dedne pravice. Dediči namreč v zapustnikov položaj prav tako vstopijo v trenutku zapustnikove smrti – vendar spet pod pogojem, da svojo dedno pravico v zapuščinskem postopku uveljavijo. Če je ne, potem se šteje, da so v trenutku smrti vstopili v zapustnikov pravni položaj drugi dediči. To pa pomeni, da osebi iz 32. člena ZD (pod pogojem, da uveljavlja izločitveno pravico) pripada konkretna stvarna pravica, in ne le pravica zahtevati to stvarnopravno pravico.

Izhodišče izločitvenega zahtevka je v načelu takšno, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja alikvotni delež na zapustnikovem premoženju. To pomeni na celotnem premoženju, ki ga tvorijo tako stvarnopravne kot druge pravice. Tako je zato, ker ta pravni zahtevek gradi na dejanski okoliščini skupnosti življenja. Položaj je tako v bistvenem zelo podoben (ne pa enak), kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev. Vendar pa sodna praksa izjemoma dopušča, da oseba iz 32. člena ZD uveljavlja zahtevek tudi na zgolj posameznem delu premoženja. To pomeni, da potomec uveljavlja konkretno stvarno pravico na konkretni stvari. Največkrat se bo tak zahtevek nanašal na nepremično premoženje, v katerem sta oseba iz 32. člena ZD in zapustnik skupaj živela ter je oseba iz 32. člena ZD vanj vlagala oziroma znatno prispevala k njegovi ohranitvi. Tak zahtevek je postavil tožnik tudi v tej pravdi. Stranki sta soglašali z metodo izločitvenega zahtevka, ki meri na solastninski delež konkretno določenih nepremičnin. Kot rečeno, je tak pristop izjemen, ni pa a priori nepravilen.

Dejstvo je, da ima uveljavitev takšne metode številne posledice, ki se - hočeš nočeš - odražajo pri ugotavljanju višine tako izločenega premoženja. Na te posledice sta stranki ob tako zasnovani pravdi morali pristati. Temu pa se sedaj tudi ni več mogoče izogniti, saj je ugodilni del zahtevka postal pravnomočen. Tožena stranka se namreč proti njemu ni pritožila. O teh (stranskih) posledicah tako zasnovanega zahtevka bo govor v nadaljevanju.

Tisto, kar položaj osebe iz 32. člena ZD v bistvenem razlikuje od položaja ostalih potomcev (in obenem zakonitih dedičev), je okoliščina skupnega življenja z zapustnikom. To pomeni, da mora ta okoliščina tudi odločilno vplivati na vsebinsko napolnitev druge prvine zakonskega dejanskega stanu iz 32. člena ZD - pomoč take osebe pri pridobivanju in ohranjanju zapustnikovega premoženja. Če oseba iz 32. člena ZD z zapustnikom skupaj zgolj živi ter mu občasno pomaga na način, ki ga je z enakim izkustvom mogoče pričakovati tudi od potomcev, ki s starši ne živijo skupaj, to še ne more utemeljevati njegove izločitvene pravice. Njegova pomoč mora biti torej – če naj bo pravno upoštevna – znatnejša. Tak primer so obsežnejše adaptacije skupnega bivališča ali nadpovprečna pomoč pri skupnem bivanju (se pravi takšna, ki je brez skupnega bivanja sploh ni mogoče nuditi) in podobno. Če ne bi bilo tako, potem bi dejanska okoliščina skupnega življenja brez razumnega razloga postavljala tiste potomce, ki z zapustnikom niso živeli skupaj, v slabši položaj – ne glede na to, ali so k povečanju oz. ohranitvi zapustnikovega premoženja prispevali enako ali pa celo znatno več kot potomci, ki z zapustnikom niso živeli skupaj.

Šele ob pogoju, da so podane opisane dejanske okoliščine znatne pomoči na materialnem in/ali nematerialnem področju ter se te odražajo v vrednosti zapustnikovega premoženja, je podana podlaga dednopravnega zahtevka iz 32. člena ZD.

Od tod dalje (tj., ko je enkrat ugotovljena podlaga zahtevka) se zastavlja vprašanje, na kakšen način določiti vrednost deleža, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja. Nobenega dvoma ni, da je treba pri izračunavanju upoštevati tisto znatno pomoč, zaradi katere je podana sama podlaga zahtevka. Torej: obsežnejše adaptacije nepremičnine ter nadpovprečna materialna in nematerialna pomoč, ki jo je oseba nudila zapustniku in ki je po svoji vsebini lastna pojmu skupnega bivanja. Na drugi strani pa je treba upoštevati tudi koristi, ki jih je od skupnega bivanja imela oseba iz 32. člena ZD in sicer tako, da se vrednost izločenega dela zaradi teh koristi ustrezno zmanjša. Razlog, da je tak pristop utemeljen, je sodišče prve stopnje pravilno povzelo po večinski sodni praksi. To, pravilno izhodišče je utemeljeno z naslednjo argumentacijo sodišča prve stopnje: „smisel takega naziranje je v tem, da je potomec, ki je imel od skupnega življenja z zapustnikom določene koristi, tudi na račun teh koristi lahko prispeval k povečanju oziroma ohranjanju zapustnikovega premoženja.“ Vendar pa ne more biti upošteven vsak premoženjski premik inter vivos in vsaka nepremoženjska pomoč, kar vse tvori pojem skupnega bivanja, vsaj ne na tak način, da bi se ti matematično natančno obračunavali. Ob takšnem izhodišču bi se namreč vsaka zapuščinska zadeva sprevrgla v nepregledno obračunsko pravdo. Podobno, kot je v zakonski skupnosti, gre tudi v tem primeru za skupnost, ki jo sestavljajo številni drobci življenjskega primera. Vzajemna materialna in nematerialna pomoč se prepletata do najmanjših podrobnosti vsakdana in tak, kompleksen življenjski primer je nemogoče pravilno preliti v matematično enačbo.

Zakonska skupnost na eni in dvogeneracijska skupnost, ki je podlaga zahtevku iz 32. člena, na drugi strani, sta si v marsikateri pravni in dejanski prvini podobni, v marsikateri pa se tudi razlikujeta. A njuna skupna značilnost je, da se je treba obračuna takšne skupnosti lotiti na vrednoten in ne na matematičen način. Takšno izhodišče sodišča ne odvezuje dolžnosti, da se mora pri vrednotnenju opirati na objektivna (tudi merljiva) dejstva življenjskega primera in zato ne odpira poti arbitrarnemu odločanju. Vendar pa takšno izhodišče vseeno pomeni, da se mora sodišče na objektivna (merljiva) dejstva življenjskega primera opirati s pravo mero. Ta prava mera mora upoštevati, da skupnost ustvari preplet odnosov, v katerem koristi ene in druge strani ni mogoče zanesljivo ločiti. Bistveno je zato, da se ugotovi, kateri in kakšni so bili bistveni (večji) prispevki osebe iz 32. člena ZD k povečanju in ohranitvi premoženja in (enako), katere so bistvene koristi, ki jih je taka oseba zaradi življenja v skupnosti imela. Takšna primera v konkretni zadevi sta vrednost vlaganj (v delu in sredstvih) v zapustnikovo nepremičnino leta 1976 in okvirna vrednost koristi, ki jih je imel tožnik zaradi brezplačnega bivanja v zapustnikovi nepremičnini (oz. v njegovem stvarnopravnem deležu). Prva okoliščina je razmeroma dobro merljiva (čeprav spet le v pretežnem delu), druga pa - iz razlogov ki bodo navedeni kasneje - že bistveno manj. Nadaljnji korak je opisna (nikakor ne matematična) ugotovitev narave skupnosti. To pomeni, da sodišče ugotovi, kako sta oseba iz 32. člena ZD (skupaj z ožjo družino) in zapustnik participirala v skupnost. Sklepni korak pa je, da sodišče vse tako ugotovljene okoliščine ovrednoti (in ne matematično obračuna, ker je to nemogoče). Pri tem za izhodišče vzame merljivo vrednost tistih vlaganj ali pomoči, ki utemeljujejo podlago zahtevka (v konkretnem primeru vrednost vlaganj leta 1976) ter ob ugotovljeni vrednosti zapustnikovega premoženja določi delovni alikvotni delež osebe iz 32. člena ZD. Delovni zato, ker nato tak delež še ovrednoti z vsemi zgoraj opisanimi okoliščinami življenja v skupnosti ter nato tak delovni znesek vrednotno (in zdaj tudi že vrednostno – z numerično oceno) ustrezno zviša ali zniža. Tisto, kar tak vrednotni postopek da, je alikvoten del premoženja, ki se izloča iz zapustnikovega premoženja.

Za opisano metodo je idealno, če se zahtevek glasi tako, da oseba iz 32. člena ZD izloča delež na celotnem zapustnikovem premoženju (tako kot pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju zakoncev). Če je zahtevek drugačen, tako kot v obravnavani zadevi, in je uperjen na posamezno premoženjsko pravico (v konkretnem primeru na stvarno pravico na nepremičninah), potem zamegljuje načelo enotnosti, ki preveva skupnost. To se na opisanem vrednotenju hočeš ali nočeš pozna. A na tak pristop sta stranki, kot že rečeno, v tej pravdi pristali.

Splošno o preizkusu sodbe sodišča prve stopnje s strani pritožbenega sodišča: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v svojem bistvu sodilo v skladu z zgoraj opisano vrednotno metodo. Vendar pa je pri tem napravilo nekaj odstopov od le-te in zagrešilo tudi matematično napako (gre za napako, ki je razvidna iz razlogov na vrhu 22. strani sodbe). Zaradi obojega je pritožbeno sodišče odločitev po višini delno spremenilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vrednost vlaganj v zapustnikovo nepremičnino leta 1976 tako s sredstvi kot z delom. Pravilno je ugotovilo tudi vrednost zapustnikovih nepremičnin (ki so predmet te pravde) po cenah na dan zapustnikove smrti. Pravilna je nadalje tudi odločitev, da je treba vrednost vlaganj ustrezno zmanjšati za koristi, ki jih je imel tožnik s skupnim bivanjem. Prav tako je pravilno, da je sodišče prve stopnje to vrednost vrednotno relativiziralo na ta način, da je s pomočjo izvedenca ugotovilo višino neprofitne najemnine ter, da je štelo, kakor da je bilo bivanje tožnika delno odplačno (pri tem je vrednotno upoštevalo tožnikovo pomoč, ki jo je nudil zapustniku).

Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ugotavljanje koristi ne pomeni pobotanja. Ne gre namreč za pobotanje dveh terjatev (in torej za njuno prenehanje v delu, kjer bi se stekali), marveč za vrednotenje dejstev, od katerih je odvisna ugotovitev o potomčevem neto prispevku k povečanju zapustnikovega premoženja oziroma njegovi ohranitvi (32. člen ZD). Te koristi pa je pritožnik imel. Če bi ne živel v hiši staršev, bi moral za svoje bivanje materialno poskrbeti drugače. Ker mu ni bilo treba, je lahko vlagal v zapustnikovo premoženje.

Pritožba se vnovič sklicuje na eno samo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani. Že sodišče prve stopnje je pritožniku pojasnilo, da gre za eno sodbo, ki ne predstavlja ustaljene sodne prakse. Večinska sodna praksa je drugačna in sodba sodišča prve stopnje se nanjo tudi korektno sklicuje.

Pritožnikove teze o dejanskem in formalnem lastništvu so zgrešene. Zapustnik je bil do smrti pravni lastnik tako v obličnem kot v vsebinskem smislu. Z golimi vlaganji torej tožnik ni pridobil stvarne pravice. To možnost mu daje šele pravilo 32. člena ZD ob zapustnikovi smrti. Če bi zapustnik nepremičnine za časa življenja odsvojil (kar bi lahko veljavno storil), potomec tudi možnosti po 32. členu ZD ne bi imel (4).

Dokazno oceno sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema. Ugotavlja le, da je ta glede plačevanja tekočih stroškov (elektrika, komunala, kabelska televizija...) delno odprta, vendar je pritožbeno sodišče to delno odprtost z drugačnim materialnopravnim (vrednotnim) pristopom premostilo. Enako velja glede sicer utemeljenega uveljavljanja protispisnosti v zvezi s tem dejanskim vprašanjem.

O računski napaki sodišča prve stopnje: Pri izračunavanju deleža tožnikove koristi zaradi bivanja, ki odpade na zapustnikov 55 odstotni stvarnopravni delež nepremičnine, in ki ga je sodišče ovrednotilo kot neodplačen (razlogi na vrhu 22. strani izpodbijane sodbe), je prišlo do računske napake. Sodišče je izhajalo iz naslednjih predpostavk: višina uporabnine za celoto (torej tako za del, ki je pripadal zapustniku, kot za del, ki je pripadal R. K.) je po ugotovitvah sodišča prve stopnje 15.652,18 EUR; 40 odstotno uporabo nepremičnine je ovrednotilo kot odplačno in tega deleža zato pri ugotavljanju tožnikovih koristi ni upoštevalo; glede na to, da se v tej pravdi za zdaj izloča le vrednost iz zapustnikovega premoženja (ne pa tudi iz premoženja RK), je bilo treba ugotoviti, kolikšen del koristi je imel tožnik zgolj od brezplačne uporabe zapustnikovega 55 odstotnega stvarnopravnega deleža. Algoritem, ki naj privede do odgovora na zgoraj zastavljeno vprašanje, je tako naslednji:

15.652,18 EUR (višina ugotovljene uporabnine v višini neprofitne najemnine) * 0,6 (delež neodplačne rabe) * 0,55 (višina zapustnikovega stvarnopravnga deleža) Matematični izračun pokaže, da v denarju izražena vrednost koristi, ki jo je treba iz tega naslova upoštevati, znaša 5.165,16 EUR in ne 12.208,70 EUR, kakor je izračunalo in nato tudi upoštevalo sodišče prve stopnje.

Prvi znesek je torej tista objektivizirana vrednost, na katero se je opiralo pritožbeno sodišče ob nadaljnjem vrednotenju.

O pritožbenih navedbah o tem, da se plačevanje sprotnih mesečnih obveznosti odraža v vrednosti zapustnikovega premoženja (gre za pritožbene navedbe, ki se v spisu nahajajo na list. št. 556L): Tožnik je kot je bilo že pojasnjeno, svoj zahtevek uperil na konkretno nepremično premoženje in uveljavljal stvarnopravno pravico. Kot že rečeno, je tak zahtevek po 32. členu ZD izjema. V tem primeru je bila dopuščena. Vendar pa je s takšno zasnovo zahtevka tožnik onemogočil, da bi se njegov zahtevek obravnaval analogno pravilom o ugotavljanju deleža na skupnem premoženju. Tam se namreč obračunava premoženjska skupnost glede na materialne in nematerialne prispevke v skupnost po načelu enotnosti skupnega premoženja. Tožnik pa je pravdo zasnoval kot ugotavljanje svojega prispevka v konkretno stvar zapustnikovega premoženja.

Vendar, kot je že bilo rečeno, mora sodišče skupnost med zapustnikom in osebo iz 32. člena ZD ovrednotiti. Prispevki za plačevanje sprotnih mesečnih stroškov sicer niso prispevali k povečanju vrednosti nepremičnine, vendar tudi koristi, ki jih je imel tožnik z brezplačnim bivanjem, prav enako niso prispevali k njegovemu zmanjšanju. Nobenega razumnega razloga zato ni, da bi se ob ovrednotenju skupnosti ne upoštevalo oboje (seveda pa ne, kot je bilo že večkrat poudarjeno, po principu matematizma).

Ugotovitev glede plačevanja računov je ostala v sodbi sodišča prve stopnje odprta. Srž ugotovitve sodišča prve stopnje je, da so račune plačevali oboji. Takšna dejanska ugotovitev je v pretežnem delu prepričljiva, podrobnosti pa z vidika uvodoma predstavljenega izhodišča ne morejo igrati bistvene vloge, saj na celostno vrednotenje ne vplivajo (razmerij ne spreminjajo v svojem bistvu).

Glede protispisnosti, ki se navezuje na prej omenjena dejstva: Sodišče je pojasnilo, da so trditve o plačevanju komunalnih prispevkov pravno irelevantne za obravnavan zahtevek. Da navedeno ne drži, je bilo obrazloženo že zgoraj. Nadaljnji rezervni razlogi se s temi vprašanji ukvarjajo tudi po dejanski plati. Računi na prilogah A 102 – A192 se glasijo na ime JK, torej na zapustnikovo ime. Glede tega imajo torej razlogi sodišča prve stopnje prav. Računi za kabelsko televizijo pa se v resnici glasijo na tožnikovo ime (priloge: A92 – A 100). Takšna delna (tudi navidezna – saj ne gre za razloge o odločilnih dejstvih, marveč za dejstva, na katera se opira le del argumentacije o odločilnih dejanskih vprašanjih, ki dokazno oceno le okrepi) protispisnost bi torej lahko vplivala na dejanske ugotovitve o tem, ali ni tožnik morda le prispeval k tekočim stroškom ustrezno (se pravi: po približni oceni) več, kot pa bi znašal le njegov delež. Kot bo razvidno iz nadaljevanja, pa to na samo vrednotnenje skupnosti v luči zahtevka, kakršen je postavljen, ne bi moglo vplivati. Ne bi pa moglo vplivati zato, ker pritožbeno sodišče že iz drugih razlogov vrednosti koristi zaradi brezplačnega bivanja nazadnje sploh ni upoštevalo.

O problemu „zahtevka“ iz naslova investicijskega vzdrževanja v višini 5 %: Sodišče prve stopnje je sprejelo trditve o tem, da je tudi tožnik investiral v tekoče vzdrževanje nepremičnine. Ob tem je poudarilo, da se ta njegov prispevek odraža v vrednosti nepremičnine po stanju na dan zapustnikove smrti. Odraža se na ta način, da je ugotovljena vrednost nepremičnin na dan zapustnikove smrti iz tega razloga višja, kot bi bila sicer. To gre v tožnikov prid. To namreč pomeni, da je višja tudi v razmerju do vrednosti te nepremičnine iz časa pred vlaganji (torej iz leta 1976). Ker je uspeh tožnikovega izločitvenega zahtevka odvisen prav od razmerja vrednosti nepremičnin iz dveh časovnih obdobij, se torej ta dejstva odražajo v višini izločenega premoženja. Investicijsko vzdrževanje je bilo namreč izvršeno med obema primerjanima datumoma.

Dalje: delno je bilo takšno investicijsko vzdrževenja tudi v tožnikovo korist, saj je v hiši brezplačno bival. Delno pa je šlo za tožnikovo participacijo v dvogeneracijski skupnosti, kar je treba upoštevati pri vrednotenju te skupnosti v luči prispevkov in koristi. O tem bo govor v nadaljevanju.

Spet pa je treba poudariti, da je tožnikovo razumevanje pojma tožbeni zahtevek napačno. 5 % delež, ki ga uveljavlja na podlagi tekočega vzdrževanja, namreč ni samostojen tožbeni zahtevek. Izločitveni zahtevek je le en, procesno gradivo s tezo o 5 % deležu iz tega naslova pa je le specificirani del trditvene podlage.

O upoštevanju tožnikove koristi zaradi bivanja v zapustnikovem idealnem deležu nepremičnine (problem „uporabnine“) in vrednotenju le-te v luči njegovih adaptacij ter ostale pomoči in plačevanja stroškov: Pritožbena teza je, da sodišče koristi v obliki uporabnine ne bi smelo upoštevati, ker je tožnik bival v hiši, ki jo je sam izboljšal. Takšno pritožbeno izhodišče je delno utemeljeno. Delno koriščenje nepremičnine v 26 letnem obdobju, namreč gre tudi na rovaš tožnikovega vlaganja v to nepremičnino. V okviru izračunavanja koristi bi zato bilo treba upoštevati ustrezno zmanjšan del, kot sicer.

Sodišče je to korist že zmanjševalo na dva načina: - upoštevalo je neprofitno najemnino; - upoštevalo je, da je bilo bivanje delno (40 %) odplačno.

Oba načina je obrazložilo z dejstvom, da je bivanje v dvo-generacijski družinski skupnosti specifično (zaradi česar predvsem ni mogoče upoštevati višine profitne najemnine, ki gradi tudi na predpostavki kapitalskega profita). Prav ta specifika narekuje uporabo metode neprofitne najemnine. Odplačnost v višini 40 odstotkov pa je obrazložilo s pomočjo, ki jo je tožnik nudil zapustniku.

Kolikšna je resnična korist, ki jo je imel tožnik zaradi 26-letnega brezplačnega bivanja v delu nepremičnine, katere površine so bile do leta 1976 v surovem stanju, potem pa jih je tožnik s svojim 85 % prispevkom napravil bivanju primerne, ni mogoče matematično ugotoviti. Tako se zastavlja vprašanje, ali so prej navedeni odbitki že tolikšni, da vrednotno zajemajo tudi navedeno okoliščino. Ob pravilnem matematičnem izračunu, se pokaže, da je vrednost koristi za 26-letno bivanje v nepremičnini (ki je bila ne le „formalno“ marveč v celoti tudi vsebinsko pravno last staršev), izražena v denarju 9.391,31 EUR, del, ki odpade na zapustnika pa je 5.165,16 EUR).

Pritožbeno sodišče vnovič poudarja, da končni odgovor ni matematičen, marveč vrednoten.

Zastavlja se torej vprašanje, ali tožnikov prispevek iz naslova investicijskega vzdrževanja (kolikor se to ne odraža v vrednosti nepremičnine v času zapustnikove smrti in pravilno je, da se v celoti ne odraža, saj se koristi investicijskega vzdrževanja sproti trošijo), predvsem pa tožnikov prispevek k temu, da ni bival v nepremičnini surovega stanja, marveč v urejenem mansardnem stanovanju, ki ga je sam uredil, odtehta vrednost brezplačnega bivanja, ki jo izraža denarna vrednost 5.165,16 EUR. Odgovor pritožbenega sodišča je, da navedeni prispevki tožnika v skupnost to vrednost odtehtajo (izničijo). Vrednosti tožnikovega vlaganja iz leta 1976 zato v konkretnem primeru ni utemeljeno zmanjševati za navedeni znesek.

Izračun utemeljenosti višine izločitvenega zahtevka v skladu z zgoraj obrazloženim materialnopravnim izhodiščem in na tem izhodišču opravljenem vrednotenju: Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, je na dan zapustnikove smrti znašala povečana vrednost nepremičnin (parc. št. 97/4 in 97/5 k.o. P) zaradi vlaganj 46.416,85 EUR. Ker je od tega tožnik prispeval 85%, znaša njegov prispevek k povečanju premoženja 39.686,41 EUR. Ker je znašal zapustnikov stvarnopravni delež na navedenih nepremičninah 55%, znaša torej vrednost tožnikovih vlaganj v zapustnikovo nepremično premoženje 21.827,53 EUR.

Zgoraj je bilo že pojasnjeno, zakaj je vrednotno utemeljeno, da tožnikovi ostali materialni in nematerialni prispevki v celoti izničijo vrednost koristi, ki jo je na drugi strani imel zaradi 26 letnega bivanja v zapustnikovi nepremičnini.

Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje (ki jo pritožbeno sodišče sprejema), da je znašala ob zapustnikovi smrti vrednost nepremičnin, ki sta predmet zahtevka, 176.794,85 EUR, se izkaže, da tožnikova vlaganja ustrezajo 12,35 % vrednosti(5) obravnavanega nepremičnega premoženja.

To je torej delež, do katerega je tožnikov izločitveni zahevek, ki se nanaša na zapustnika, utemeljen. Odločitev sodišča prve stopnje, da znaša ta delež le 8,5 %, je zato pritožbeno sodišče ob drugačnem materialnopravnem vrednotenju, ustrezno spremenilo.

V nadaljevanju bo sodišče odgovorilo še na tiste pritožbene navedbe, ki so neutemeljene ter obrazložilo problem enega izmed podrednih zahevkov.

O problemu 55 % zapustnikovega solastninskega deleža ter o problemu pravila o odtujitvi stvari ali pravice med pravdo: Pritožbeno sodišče soglaša, da je v tem postopku po primarnem zahtevku iz 2. točke tožbe, mogoče izločati le tisto premoženje, ki je pripadalo zapustniku. To pomeni, da v okviru primarnega zahevka, ni mogoče izločati tistega deleža, ki je pripadal RK. Pritožbeno sodišče sicer ne sprejema pravne argumentacije sodišča v 2. odst. 12. strani sodbe. Če bi šlo namreč v sodni poravnavi za derivativno pridobitev lastninske pravice, namreč ti razlogi ne bi držali. Tedaj bi bil šele vpis v zemljiško knjigo konstitutivne narave. Vendar pa je narava sodne poravnave v pravdnem postopku pod opr. št. P 218/2007 Okrožnega sodišča v Kranju drugačna. Sodna poravnava namreč le ugotavlja, da je (bila) RK solastnica do 45/100, zapustnik pa do preostalih 55/100. To pomeni, da ugotavlja obstoj izvirno pridobljene lastninske pravice. S sodno poravnavo torej ni šlo za odsvojitev stvari, marveč za ugotovitev drugačnega stvarnopravnega stanja, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. Deleža obeh pokojnih zakoncev sta bila torej pridobljena zunajknjižno na originaren način. Pritožbeno sodišče zato poudarja, da iz tega razloga tudi ne gre za primer odtujitve stvari ali pravice med pravdo (190. člen ZPP).

O pritožbeni graji izvedenskega mnenja izvedenke EG: Pritožba odgovora izvedenke ne povzema korektno. Ta je res povedala, da so bile tržne cene zemljišč leta 2005 višje kot leta 2002. Vendar pa o različni rasti cen zemljišč na eni in objektov na drugi strani ni bilo govora. Je pa, nasprotno, izvedenka na istem naroku povedala, da se „uporablja metodologija, ki ima določene predpostavke glede sprememb cen“ in na drugem mestu, da je z „upoštevanjem določenih faktorjev izračunala vrednost obeh nepremičnin na dan 3.12.2002“ (glej list. št. 495, 496). Pritožba skuša torej na drugi stopnji dopolnjevati izvedbo dokaza, opirajoč se na trditve, ki niso točne in doslej niso bile predmet obravnave (torej so nedovoljene pritožbene novote).

Bistvo ugotavljanja denarnih vrednosti po enotnih cenah je v tem, da je mogoče določiti razmerje med staro (absolutno) vrednostjo nepremičnine v letu 1976 in med vrednostjo nepremičnine v času zapustnikove smrti. Razlika med obema vrednostima omogoča, da se določi, kolikšen delež nepremičnine je s svojim delom in premoženjem prispeval potomec. Brez skupnega imenovalca cene na isti dan ni mogoče napraviti operacije, ki pokaže delež, izražen v ulomku.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo vrednost nepremičnin po dveh časovnih stanjih. Prvo stanje je iz leta 1976 in drugo na dan zapustnikove smrti. Pri ugotavljanju takšnega stanja pa je sodišče moralo upoštevati isto mersko enoto. Ta merska enota je pač cena v enem časovnem obdobju.

Sama metoda, na podlagi katere je izvedenka določila vrednost nepremičnine (kolikor se nanaša na zemljišče), je transparentna. Koraki te metode so naslednji: izvedenka si je najprej ogledala nepremičnino ter jo nato opisala po merilih, ki so z vidika njenega strokovnega področja relevantni. Ves ta del dokaznega postopka je razviden iz spisovnega gradiva. Ti podatki (ta merila), s katerimi je nepremičnina opisana, so takšne vrste, da omogočajo primerjavo z drugo nepremičnino. Če je cena te druge nepremičnine znana, to omogoča sklepanje, da bi podobno tržno ceno lahko dosegla tudi obravnavana nepremičnina. Iz izvedenskega mnenja so merila primerjanih nepremičnin razvidna (list. št. 84). Tisto, kar ni znano, je le, za katere konkretne nepremičnine gre.

Pritožnik je tu pikolovski. Sprašuje se, ali je treba izvedenki glede na pravilnost izračuna vrednosti zemljišč verjeti na besedo. Načelno ima prav. Tudi dokaz z izvedencem je dokaz, ki ga mora sodišče dokazno oceniti (torej ni nujno, da ga sprejme). A sodišče prve stopnje je na 16. strani sodbe zapisalo, da bolj natančni podatki za potrebe izdelave izvedenskega mnenja niso potrebni. S tem pritožbeno sodišče soglaša. Ob odsotnosti podatkov o lastnikih in/ali konkretni identifikaciji nepremičnin je namreč mogoča le ena napaka. To pa je, da bi si izvedenka primerljivi nepremičnini enostavni izmislila. Tovrsten dvom v strokovnega pomočnika sodišča, kar izvedenec je, pa ne more biti pavšalen. Primerjalna metoda se nanaša le na vrednost zemljišča. Vrednost objekta pa je izvedenka določila s strokovnim pristopom (glej list. št. 9 do 18).

Tožnik je imel med postopkom sicer številne pripombe na izvedensko mnenje. Vendar je sodišče njegove pripombe s pomočjo izvedenke obravnavalo in nazadnje izvedenko tudi neposredno zaslišalo na naroku. Tam je imel tožnik možnost izvedenki zastaviti vsa vprašanja. Po tem procesnem dejanju tožnik bistvenih pripomb več ni podal, ob zaključku glavne obravnave pa je izrecno navedel, da na izvedbo dokaznega postopka nima pripomb (glej zapisnik z zadnjega naroka 2.12.2009; list. št. 526, 527).

Pritožba ponavlja dilemo glede pravilnega izračuna amortizacije. Na te dileme, ki jih je tožnik podal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, sta tožniku odgovorila tako izvedenka kot nato tudi sodišče prve stopnje (stran 17 sodbe). Pritožbeno sodišče k tem razlogom nima ničesar dodati in se nanje sklicuje.

O pritožbenih navedbah glede neizdaje zamudne sodbe: Pritožnikovo razumevanje instituta zamudne sodbe je napačno. Zamudno sodbo sodišče izda zgolj ob predpostavki, da tožena stranka na tožbo sploh ne poda obrazloženega odgovora. Ta predpostavka v obravnavani zadevi ni podana.

Pogoji za zamudno sodbo tudi niso izpolnjeni, če tožena stranka v odgovoru na tožbo ne nasprotuje posameznim prvinam trditvenega gradiva. Posledica neprerekanja dejstev je lahko kvečjemu ta, da se takšna dejstva štejejo za priznana. To pa je seveda lahko pomembno le, če so ta dejstva za odločitev pravno relevantna. Pritožbeno sodišče je že pojasnilo, kakšen pomen ima vrednotenje dejstev glede plačevanja položnic za mesečne izdatke (npr. elektriko, kabelska televizija, itd.).

Poleg tega je zgrešeno tudi pritožnikovo pojmovanje tožbenega zahtevka. Izločitveni zahtevek je namreč en sam, čeprav je specificirano utemeljen z različnimi sklopi tožnikovih izdatkov za časa zapustnikovega življenja.

O graji izvedenskega mnenja izvedenca P.: Izvedenec je svoje mnenje podal argumentirano in na tak način tudi odgovoril na pripombe tožeče stranke. Sodišče je izvedensko mnenje v razlogih sodbe dokazno ocenilo in nazadnje dejanske zaključke tudi materialnopravno ovrednotilo. Bistvena prvina materialnopravnega ovrednotenja so razlogi o tem, zakaj je na mestu uporabe metode neprofitne najemnine (glej razloge na 21. in 22. strani sodbe sodišča prve stopnje). S temi razlogi pritožbeno sodišče soglaša. Ob zaključku obravnavanja sta obe stranki izrecno zatrdili, da na izvedbo dokaznega postopka nimata nobenih pripomb (glej zapisnik z obravnave 2.12.2009; list. št. 526, 527). Vsebina dokaznega postopka z izvedencem P je bila takšna, da je izvedenec podal pisno mnenje, tožnik je nanj podal pripombe in izvedenec je nanje odgovoril. Sodišče pa je, kot rečeno, nato opravilo še dokazno oceno. Pritožnikova pravica je bila, da se izvedenec tudi ustno zasliši. V tem primeru bi mu tožnik lahko neposredno zastavil vprašanja. Tej pravici se je odrekel. To mu onemogoča, da bi metodo izvedenskega dela sedaj grajal v pritožbenem postopku (glej 286. b člen ZPP).

Pritožnik izvedensko mnenje sedaj osvetljuje (graja) na ta način, da razširja dejansko področje izvedenčevega ugotavljanja z mnogimi pritožbenimi novotami dejanske narave (to pa ni dovoljeno – 1. odst. 337. člena ZPP). V pritožbi skuša torej nadaljevati dokazovanje z izvedencem. Tak pristop nasprotuje tako pravilu o nedovoljenih novotah (1. odst. 337. člena ZPP), kakor pravilu o neupoštevni procesni graji v pritožbenem postopku (286. b člen ZPP).

O problemu podrednih zahtevkov: O podrednih zahtevkih sodišče ni odločalo, ker za to procesni pogoji niso bili izpolnjeni. To je sodišče tudi pravilno pojasnilo. Načeloma velja, da sodišče o podrednem zahtevku lahko odloča le tedaj, ko je primarni zahtevek v celoti zavrnjen. Kadar je zavrnjen le delno, pogojev za obravnavanje podrednega zahtevka ni. To namreč nasprotuje načelu dispozitivnosti.

Obstajajo pa tudi procesni položaji, ko je zahtevek podredno postavljen zgolj navidezno, v resnici pa gre za tako imenovane vključujoče zahtevke. Izrazito hibriden procesni položaj je podan glede tožnikovega zahtevka pod točko 2bb (list. št. 505). Tožnik je namreč v spremembi tožbe z dne 8.10.2009 postavil podredni izločitveni zahtevek. Podrednost zahtevka je izrecno opredelil (pojasnil). Če bi sodišče štelo, da je bila mati RK do 45/100 solastnica, izloča ustrezen delež tudi zoper mater. Dispozicija zahtevka je tu jasna. Nastopil je tudi pogoj, pod katerim tožnik uveljavlja zahtevek proti materi. Tak zahtevek ni nedopusten. Res načeloma velja, da se sodišče tedaj, kadar vsaj delno ugodi primarnemu zahtevku v eventualni zahtevek sploh ne sme spuščati(6). A tega ne prepoveduje izrecno pravilo ZPP, marveč takšno stališče gradi na načelu dispozitivnosti (1. odst. 2. člena ZPP). To pomeni, da bi ob običajni eventualni komunikaciji sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, če bi delno ugodilo primarnemu zahtevku, nato pa npr. v celoti še podrednemu.

Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak položaj. Pogoj, ki ga je za obravnavo podrednega zahtevka postavil tožnik, je jasen. Če bi sodišče štelo, da je bila RK do 45/100 solastnica nepremičnin, ki so predmet pravde, ter ob tem ni pogojev, da bi uporabilo 190. člen ZPP, naj odloča o podrednem zahtevku. Ta pogoj je torej zasnovan tako, da naj sodišče v primeru, če zgolj iz razloga 45 % solastništva, zavrača ustrezen del primarnega izločitvenega zahtevka, v tem obsegu odloči o izločitvenem zahtevku iz premoženja matere RK.

Zadeva pa od tu dalje vsebuje še dva problema. Prvi problem je celovitost podrednega zahtevka. Zahtevek kot je postavljen, namreč ni v skladu s pogojem, pod katerim naj sodišče o njem odloča. V podrednem zahtevku namreč dolžnik po 32. členu ZD izloča tako premoženje iz zapuščine JK (le da v ustrezno manjšem deležu kot v primarnem zahtevku), kakor premoženje iz zapuščine R. K.. O prvem delu zahtevka je bilo odločeno že v okviru primarnega zahtevka. Iz tega razloga to ne more biti predmet ponovnega odločanja (gre za vključujoč zahtevek, o katerem je bilo že odločeno). Drugače pa je glede drugega dela podrednega zahtevka (to je tistega, ki se nanaša na RK). Tu pa je nastopil pogoj, da mora sodišče o njem odločiti, ker bi sicer prekršilo 2. odst. 2. člena ZPP.

Kot rečeno, pa je v okviru tako zasnovanega zahtevka vsebovan še en problem, ali bolje še ena razsežnost. V pritožnikovemu zahtevku namreč ne gre le za eventualno kumulacijo, marveč obenem tudi za eventualno sosporništvo. Zgolj zaradi univerzalnega nasledstva v konkretnem primeru so stranke iste (dediči po obeh starših so isti). A še vedno je treba upoštevati pravilo iz 1. odst. 192. člena ZPP. Zahtevek o zavrnitvi 405/1000 primarnega izločitvenega zahtevka mora biti torej pravnomočen, preden je mogoče soditi o podrednem izločitvenem zahtevku, v delu, ki se nanaša na RK. S to sodbo je ta pogoj sedaj izpolnjen. V nadaljevanju bo torej sodišče prve stopnje moralo odločati še o podrednem zahtevku, ki se nanaša na RK.

O stroških postopka: O zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim (četrti odstavek 163. člena ZPP). Ker bo moralo sodišče odločati še o delu podredKegine Kristan, ta pogoj ni izpolnjen. Ker bodo stranke odločanja iste ter se pretežni del dokaznega postopka, ki je že bil opravljen, nanaša tudi na ta zahtevek (v pretežnem delu bo ta dokazni postopek uporaben), ni ovire za uporabo pravila iz četrtega odstavka 163. člena ZPP. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče odločitev o stroških (4. točka izreka izpodbijane sodbe) razveljavilo ter odločitev o teh stroških, kakor tudi o stroških pritožbenega postpka pridržalo za končno odločbo.

Povzetek odločitve priožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo: Pritožbeno sodišče je torej pritožbi tožnika delno ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremenilo tako, da znaša delež izločitvenega zahtevka, ki mu je ugodeno, 12,35 %. Tako je storilo, ker je sodišče prve stopnje materiallno pravo (delno) uporabilo napačno (peta alinea 358. člena ZPP). Obenem je pritožbeno sodišče odločilo, da mora sodišče prve stopnje odločiti še o delu podrednega zahtevka, prav tako pa je za končno odločitev pridržalo odločanje o stroških postopka.

(1) Zakon o dedovanju (Ur. l. RS, št. 15/76 in naslednji)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 in naslednji)

(3) Glej pregled v: Tone Frantar, Podjetje in delo, 1996/5 do 6, stran 1051 – 1061

(4) glede „formalnega“ in „pravnega“ lastništva glej Tone Frantar, navedeno delo, stran 1056 „lastninska pravica se z opisano naravo in vsebino res lahko pojavlja v več oblikah, vendar pa med temi ni „dejanske“ in „formalne“ lastnine. Posamezen subjekt je lahko „edini“ lastnik, solastnik ali pa skupni lastnik, pri čemer pa je treba znova poudariti, da gre za pravna in ne dejanska stanja“.

(5) Pritožbeno sodišče je delež zaokrožilo na dve decimalki, saj siceršnja matematična delilna operacija da rezultat z 32 decimalkami.

(6) Glej Galič v: Pravni postopek, Zakon s komentarjem, Ljubljana 2006, druga knjiga, stran 169