20. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., Ž. in Ž. Ž., na seji senata dne 4. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 2065/2001 z dne 20. 11. 2002 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Kranju št. P 612/95 z dne 31. 3. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora pritožnik (v pravdnem postopku tožena stranka) izprazniti stanovanje in ga izročiti tožnici prostega oseb in stvari v šestdesetih dneh. Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje stališču sodišč, da v spornem stanovanju prebiva nezakonito, ker ne plačuje najemnine in stroškov za stanovanje. Navaja, da nima sklenjene najemne pogodbe, sklenitve pogodbe pa tožnica nikdar ni zahtevala. Meni, da sta sodišči odločitev nerazumljivo obrazložili. Sodišču prve stopnje očita tudi kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Navaja, da mu sodnik ni dovolil govoriti v maternem jeziku in da mu ni bil določen sodni tolmač, čeprav je to predlagal. Nadalje navaja, da ni dobil vabila za glavno obravnavo in da ga sodnik ni opozoril, naj si vzame odvetnika. Sodišču očita, da je v zvezi z njegovo zahtevo za izločitev sodnika kršilo določbe ZPP, saj z odločitvijo o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika ni bil seznanjen. Zatrjuje kršitev pravic iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnik zatrjuje kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP, ki je zajet v 22. in 23. členu Ustave, zato je Ustavno sodišče očitke pritožnika o kršitvi te konvencijske pravice presojalo z vidika navedenih ustavnih določb. Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek, da sta odločitvi sodišč arbitrarni oziroma samovoljni. Vendar je ta očitek neutemeljen. Sodišči sta izčrpno obrazložili svoje stališče, da pritožnik sporno stanovanje uporablja nezakonito, pritožbeno sodišče pa mu je tudi ustrezno pojasnilo, zakaj njegove pritožbene navedbe v zvezi z domnevnimi kršitvami določb ZPP niso utemeljene. Sodišči sta svoji odločitvi podprli z argumenti, ki jih uveljavljene metode razlage zakonov dopuščajo. Pritožnikovo drugačno razumevanje prava, kot ga razumeta sodišči, pa ne zadošča za utemeljitev zatrjevane kršitve.

5.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje, da mu sodnik ni dovolil govoriti v materinem jeziku. Po 62. členu Ustave ima vsakdo pravico, da pri uresničevanju svojih pravic in dolžnosti ter v postopkih pred državnimi in drugimi organi, ki opravljajo javno službo, uporablja svoj jezik na način, ki ga določi zakon. Ustavnopravni okvir pravice do uporabe svojega jezika v pravdnem postopku, kot ga zagotavlja ZPP, izhaja v prvi vrsti iz zahteve do "enakosti orožij", ki zagotavlja enakopraven položaj strank, in je tako najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem (22. člen Ustave). Po določbi prvega odstavka 102. člena ZPP se stranki, če postopek ne teče v njenem jeziku, na njen predlog ali če sodišče ugotovi, da ne razume slovenskega jezika, zagotovi ustno prevajanje tistega, kar se navaja na naroku, v njen jezik ter ustno prevajanje listin, ki se na naroku uporabljajo za dokazovanje. Iz spisa Okrajnega sodišča v Kranju št. P 612/95, ki ga je Ustavno sodišče vpogledalo, izhaja, da je pritožnik izpovedal, da slovensko razume, da pa najlažje govori svoj jezik ter da mu ni treba postaviti tolmača za slovenski jezik. To je mogoče razumeti le tako, da se je pravici do uporabe svojega jezika odpovedal. Pritožnik v ustavni pritožbi sicer zatrjuje, da je predlagal postavitev tolmača, vendar iz spisa takšen predlog ne izhaja, pa tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tega očitka ni uveljavljal. Glede na navedeno, je očitek o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljen.

6.Sodišču nadalje očita, da so bile kršene določbe o nepristranskosti sojenja, ker niso bila upoštevana pravila o izločitvi sodnika in ker o njegovi zahtevi za izločitev sploh ni bilo odločeno. Kot izhaja iz odgovora sodišča prve stopnje na poizvedbo Ustavnega sodišča, sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. Su 29/2000 z dne 17. 1. 2000, s katerim je zavrnilo njegovo zahtevo za izločitev sodnika, pritožniku dejansko ni bil vročen. To bi lahko pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave, vendar ta kršitev, tudi če bi jo Ustavno sodišče ugotovilo, za pritožnika ni imela pomembnejših posledic. Kot je razvidno iz spisa Okrajnega sodišča v Kranju, št. P 612/95 je sodišče njegovo zahtevo za izločitev sodnika zavrnilo, ker na naroku sploh ni navedel razlogov za izločitev, okoliščine, ki jih je navedel v naknadni pisni zahtevi, pa po presoji sodišča niso takšne, da bi vzbujale dvom o sodnikovi nepristranskosti. Trditve so ali pavšalne (pristranskost) ali pa gre za navedbe, ki same po sebi ne morejo utemeljiti suma v nepristranskost sodnika. Ker pritožnik niti v ustavni pritožbi ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale sum v nepristranskost sojenja, je tudi očitek o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave neutemeljen.

7.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) zagotavljata ustavno procesna jamstva. Kršitev ustavno procesnih jamstev pa ni mogoče utemeljiti z navedbami, s katerimi nasprotuje stališču sodišč, da sporno stanovanje uporablja nezakonito, saj s tem nasprotuje le pravilnosti uporabe materialnega prava. Dejstvo, da pritožnik ne soglaša z odločitvijo sodišča, pa ne zadošča za sklep o kršitvi navedenih pravic.

8.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je rok za vložitev ustavne pritožbe prekluziven, Ustavno sodišče ni preizkušalo navedb v vlogah z dne 23. 9. 2003 in 5. 4. 2004.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger