Jedro

O priznanju pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa pomeni, da v sodnem postopku izpodbijanih upravnih odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker je bila na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno, je zmoten. Po 37. členu Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili. Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da glasi: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 5. 2014 in št. ... z dne 3. 1. 2014 ter popravni sklep št. ... z dne 15. 4. 2014 se odpravijo in zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih odločb in popravnega sklepa (glede datuma izdaje drugostopenjske odločbe, ki namesto „6. 5. 2014“ pravilno glasi „6. 2. 2014“) ter priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Postavilo se je na stališče, da bi morala biti zahteva za preračun pravice do starostne pokojnine po uradni dolžnosti (verjetno mišljeno „ponovna odmera pokojnine“) na temelju 37. člena Sporazuma, ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP zavržena, saj je bilo o istovrstni zadevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo z dne 7. 6. 2011. 2. Zoper navedeno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava.

V laični pritožbi navaja, da mu nikakor ni jasno, zakaj se mu ne prizna sorazmerni del slovenske starostne pokojnine, ki jo je pošteno zaslužil. Prepričan je, da je upravičen do dela slovenske pokojnine. Zavrnilna odločba zavoda in sodba sodišča počasi načenjata njegovo psihično zdravje, saj se je težko boriti za nekaj, kar ti pripada.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče izdalo zavrnilno sodbo, ne da bi materialno pravo, ki bi ga moralo, sploh uporabilo. Posledično sodba nima odločilnih pravnih razlogov.

5. Predmet tega sodno socialnega spora je drugostopenjska odločba z dne 6. 5. 2014 (glede na popravni sklep „6. 2. 2014“) o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo z dne 3. 1. 2014. S slednjo je bilo odločeno, da zavarovanec (v sodnem postopku: tožnik), nima pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. O zadevi, ki se je pri nosilcu zavarovanja v Republiki Hrvaški pričela po uradni dolžnosti že 13. 11. 2000, slovenskemu nosilcu zavarovanja pa je bila odstopljena šele 24. 3. 2011(1) , je bilo v predsodnem postopku, ki je predmet tega sodno socialnega spora, odločeno po vsebini. To pa seveda pomeni, da v sodnem postopku izpodbijani upravni odločb ni bilo dopustno presojati ob uporabi 4. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP) ter posledično zaključevati, da bi morala biti v predsodnem postopku zahteva zavržena, ker da je bilo na podlagi poznejše zahteve o istovrstni pravici z odločbo z dne 7. 6. 2011 že pravnomočno odločeno.

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je torej podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS, št. 71/97-MP 21/97; v nadaljevanju Mednarodni sporazum) v zvezi z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po 37. členu Mednarodnega sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. oktobra 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, po uradni dolžnosti odmerijo po določbah sporazuma. Za dan vložitve zahtevka velja dan, ko je po pravnih predpisih prve države pogodbenice pristojni nosilec začel postopek. Pokojnine se odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

Vendar pa 37. člena Mednarodnega sporazuma ni mogoče pravilno razlagati niti uporabiti na način, kot ga izvaja tožena stranka. Njeno sklicuje na razgovor dne 12. in 13. 2. 1998, na katerem so predstavniki organov za zveze soglašali, da se sorazmerni deli pokojnin, priznanih na podlagi Mednarodnih sporazumov s tretjimi državami, ne preračunavajo po 37. členu Mednarodnega sporazuma, nima podlage v navedenem, niti katerem koli drugem določilu tega Mednarodnega sporazuma, ki sta ga ratificirali obe državi pogodbenici. Za izključitev uporabe 37. člena v primeru, da je ena od držav pogodbenic po 18. 10. 1991 pokojninsko dajatev odmerila tudi ob upoštevanju zavarovalne dobe, dopolnjene v tretji državi, se Republika Slovenija in Republika Hrvaška v Mednarodnem sporazumu izrecno nista dogovorili(2). Zato ni razloga, da v primeru, kot je obravnavani, ne bi prišlo do ponovne odmere pokojnine po 37. členu Sporazuma(3).

7. Sicer pa iz listinske dokumentacije, razpoložljive v upravnem spisu tožene stranke izhaja, da je bila tožniku pri hrvaškem nosilcu zavarovanja z odločbo z dne 18. 3. 1993 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine od 29. 12. 1992 ob upoštevanju zavarovalnih dob, dopolnjenih v Sloveniji, Hrvaški in Nemčiji. Tuji nosilec je pokojninsko dajatev priznal glede na 4 leta, 8 mesecev in 19 dni zavarovalne dobe, dopolnjene v Sloveniji, 35 let in 23 dni dopolnjene v Hrvaški in 1 leto ter 2 meseca v Nemčiji. Izkazanih je bilo torej več kot 40 let skupne slovensko-hrvaške in nemške zavarovalne dobe. Hkrati je tožnik, ki je rojen 7. 6. 1937, na dan 13. 11. 2000 dopolnil več kot 63. let starosti. To pa pomeni, da sta izpolnjena tako pogoj starosti in pokojninske dobe iz 36. člena ZPIZ-1. Torej oba pogoja po zakonodaji Republike Slovenije. Ob uporabi Mednarodnega sporazuma tako, kot sta se državi v njem izrecno dogovorili, in sicer brez vsakršnega izključitvenega razloga za uporabljeno zavarovalno dobo tretje države, bi morala biti tožniku v obravnavanem predsodnem postopku ponovno odmerjena starostna pokojnina na temelju 37. člena Sporazuma.

8. Glede na predhodno obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da izpodbijani zavrnilni odločbi tožene stranke nista pravilni, niti zakoniti. Zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje je zato potrebno na temelju 358. člena v zvezi s 351. členom ZPP spremeniti, odločbi tožene stranke v skladu z 82. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004; v nadaljevanju ZDSS-1) odpraviti in zadevo vrniti v ponovno upravno odločanje.

9. Tožena stranka bo v ponovljenem postopku odločala o ponovni odmeri sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine tako, da bo 37. člen Mednarodnega sporazuma uporabila v skladu z materialnopravnim stališčem iz te sodne odločbe.

(1) Iz listin upravnega spisa tožene stranke je razvidno, da sta bili pred tem zavrnilni odločbi hrvaškega nosilca zavarovanja pred sodiščem te države leta 2006 in ponovno 2010 prav v zvezi z razlago in uporabo 37. člena Mednarodne pogodbe odpravljeni in vrnjeni v ponovni upravni postopek.

(2) Kot npr. v Sporazumih o socialnih varnostih med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Republiko Slovenijo in Srbijo.

(3) Takšno stališče izhaja tudi in sodnih odločb Upravnega sodišča Republike Hrvaške.