Jedro

Špediter, ki je za naročnika opravil carinske storitve skladno z naknadno dobljenim dovoljenjem, pri tem pa ni ravnal malomarno, je upravičen do plačila za delo in do povrnitve stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 580.066,70 SIT s pripadki in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki tudi pravdne stroške.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v tej zadevi uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, ker je bila sodba izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (glej 1. odstavek 498. člena ZPP/99).

Pri tem je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in v okviru določenem v 2. odstavku 365. člena ZPP ugotovilo, da noben izmed uveljavljanih razlogov ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je vsa za to pravdo odločilna dejstva ugotovilo v zadostnem obsegu in pravilno. Ugotovilo je, da je tožeča stranka opravljala za toženo stranko špediterske storitve in da v pravdi zahteva plačilo po treh računih (priloga A 2 do A 4). Od teh se en račun, to je račun štev. 77/83-7047-5 (priloga A 5) nanaša na naknadno zaračunano carino po carinski odločbi, opr.štev.

UP/I-3714/1. Glede tega računa je ugotovilo, da je bilo blago ob uvozu (uvoz je bil opravljen februarja 1997) uvrščeno v takšno tarifno številko, da je bilo prosto carinskih dajatev. Ugotovilo pa je, da je carinarnica naknadno z laboratorijsko analizo ugotovila, da bi sporno blago moralo biti uvrščeno v drugo carinsko tarifo in je zato naknadno z odločbo tožeči stranki, ki je bila proti carinarnici carinski zavezanec, zaračunala carino za uvoženo blago. Tožeča stranka pa je to zaračunala toženi stranki. Nadalje je ugotovilo, da je po laboratorijskem izvidu carinarnice tožeča stranka toženi stranki predočila nastalo situacijo in jo pozvala, naj se odloči, ali blago (takrat je prispela tudi že nova pošiljka istovrstnega blaga) vrniti v tujino ali pa cariniti po carinarnici ugotovljeni carinski stopnji. Tožena stranka je izbrala drugo varianto, to je carinjenje blaga. Iz teh dejanskih ugotovitev je mogoč zaključek, da je tožeča stranka dobila od tožene stranke nova navodila in je ravnala skladno z njimi (1. odstavek 833. člena ZOR). Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka večkrat uvažala za toženo stranko istovrstno blago, ki je bilo vse do tedaj, ko je carinarnica v posebnem laboratorijskem postopku analize ugotovila, da uvrstitev ni pravilna, uvrščeno v isto carinsko številko in nikoli ni bila taka uvrstitev s strani carinarnice sporna. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče pravilno zaključilo, da tožeči stranki ni mogoče očitati malomarnega ravnanja pri opravljanju špediterskega posla, saj je bila prav zaradi večkratnega uvoza istovrstnega blaga in večkratne uvrstitve v isto carinsko tarifo utemljeno prepričana, da je uvrstitev pravilna. Zaradi tega tudi o eventuelni soodgovornosti tožeče stranke za škodo, ki naj bi jo tožena stranka utrpela zaradi ravnanja tožeče stranke ne more biti govora. Sicer pa so bile trditve tožene stranke v postopku na prvi stopnji glede njej nastale škode povsem splošne in nedorečene, da bi o njih bilo mogoče razpravljati.

V pritožbi zatrjevano dejstvo, da je tožeča stranka več let narobe uvrščala istovrstno blago v "napačne" številke carinske tarife tako glede na prej povedano nima vpliva na utemeljenost vtoževanega zahtevka. Od take večletne uvrstitve je imela tožena stranka vse do spornega primera kvečjemu korist in ne škodo. Pritožbene trditve tako ne morejo omajati pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Na podlagi tega dejanskega stanja pa je sodišče prve stopnje materialno pravo tudi pravilno uporabilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki zahtevane neske (1. odstavek 827. člen ZOR in 1. odstavek 841. člena ZOR). Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in sodbo na podlagi 368. člena ZPP potrdilo.