Jedro

Tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke.

Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prvega odstavka 75. člena SPZ prepovedane: to je, če presegajo mero, ki je običajna glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere, ali ki povzročajo znatno škodo.

Tudi če bi šlo za kršitev določb pravdnega postopka o prekluziji, bi morala pritožba zatrjevati, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa pritožba ne pove. Zato s pritožbeno grajo ne more uspeti. Gola kršitev določene določbe ZPP namreč ne zadošča za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci v osmih dneh dolžni vzpostaviti prejšnje posestno stanje tako, da odpravijo oziroma preprečijo smrad in ostale pri kuhanju nastale snovi, ki se skozi cev, opisano v tožbenem zahtevku, širi v lokal tožeče stranke in na lokalu pripadajoči vrt v pritličju večstanovanjske stavbe na naslovu X., da se jim prepove v bodoče z odvajanjem smradu in ostalih pri kuhanju nastalih snovi skozi opisano cev posegati v posest tožeče stranke na v točki prvič navedenem prostoru ter za povrnitev pravdnih stroškov (točka I izreka). V točki II je tožeči stranki naložilo plačilo stroškov tožene stranke v višini 1.022,60 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Tožeča stranka vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da se od 8. 10. 2022 širijo škodljive snovi, ki nastajajo pri pripravi hrane v kuhinji toženih strank, skozi sporno cev v občinskem parku v lokal tožeče stranke. Očitno je prišlo do motenja zadnje mirne posesti tožeče stranke. Nasprotna odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna. Podana je kršitev 286. člena ZPP. Dodatnemu dokazu (račun izvajalca), vloženemu na naroku 30. 5. 2024, je tožeča stranka nasprotovala, ker je bil prepozen. Šlo je za drugi narok glavne obravnave. Nasproten zaključek sodišča prve stopnje je zmoten. Nezakonit je zaključek sodišča, da izvedba dokaza z izvedencem ni bila potrebna. Zmotna je ocena, da tožeča stranka ni izkazala, da so bile zatrjevane imisije prepovedane, češ da ni predložila dovolj dokazov. Sprejeta je na podlagi dejstva, da so v okolici še druge restavracije. Tak zaključek ni odločilen za odločitev, da ne gre za prepovedane imisije. Je pavšalen in neobrazložen. Sodišče se ni opredelilo do odločilnih trditev tožeče stranke (da so bile vonjave neprijetne in neznosne). Napačno je ocenilo izpovedbo direktorice tožeče stranke in priče Nuriši o intenzivnosti vonjav pri cvrtju in pečenju hrane v arabski in azijski kuhinji. Slediti bi moralo izpovedbama zakonite zastopnice in priče. Odločilna dejstva se lahko dokazuje s kakršnimkoli dokazom, ki je po objektivnih merilih primeren za dokazovanje tega dejstva. Izpovedba strank - prič nima apriori manjše vrednosti kot ostali dokazi. V dvomu bi moralo odrediti izvedenstvo. Ni jasno, na kakšen način bi tožeča stranka lahko še konkretneje izkazala neznosen smrad in dim. Ta dejstva bi lahko dokazala le s postavitvijo sodnega izvedenca ekologije, ki bi na podlagi opravljenih meritev in podobnih ravnanj lahko potrdil ali ovrgel trditve tožeče stranke o prekomernih imisijah. To lahko ugotovi le oseba z ustreznim strokovnim znanjem, ki ga sodišče niti stranke nimajo. Z zavrnitvijo dokaza je podana kršitev 7. člena ZPP ter absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ter kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ker obrazložitev zavrnitve dokaza ni ustrezna. Zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem je vodila v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj se sodišče ni povsem prepričalo, ali so bile imisije dejansko prekomerne. Odločitev je materialnopravno zmotna. Posledično je nepravilna odločitev o stroških.

3.Tožene stranke so odgovorile na pritožbo. Predlagajo zavrnitev in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

4.Tožeča stranka je kot najemnica gostinskega lokala v stanovanjski stavbi na naslovu X. zahtevala posestno varstvo zaradi zatrjevanih prepovedanih imisij - smradu in dima ter škodljivih snovi, ki po tožbenih navedbah nastajajo pri pripravi hrane v kuhinji tožene stranke: prve tožene stranke kot lastnice lokala v kletnih prostorih iste stavbe na naslovu X., kjer drugi in tretji toženec kot najemnika opravljata gostinsko dejavnost s pripravo hrane. Do motilnega dejanja naj bi prišlo 8. 10. 2022 zaradi odvajanja navedenih imisij skozi cev, speljano iz kuhinje v kleti v občinski park. Tožeča stranka je zatrjevala, da jo imisije motijo v posesti njenega gostinskega lokala s pripadajočim vrtom in presegajo krajevno običajne meje. Postavila je restitucijski in prepovedni zahtevek (za odpravo in preprečitev smradu in ostalih nastalih snovi, ki se skozi cev širijo v lokal s pripadajočim vrtom ter za prepoved bodočega istovrstnega motenja). Tožena stranka se je branila z ugovorom, da ne gre za motilno dejanje in prepovedano ravnanje toženih strank ter za prepovedane imisije, ker gre za okolje z več gostinskimi lokali za pripravo hrane, kjer so tovrstne imisije običajne. Izrecno so trdile in dokazovale, da tožeča stranka kljub zatrjevanim prekomernim imisijam še vedno uporablja vrt (navedbe, povzete v točki 17 sklepa).

5.V okviru posestnega varstva je varovana gola dejanska oblast nad stvarjo: v obravnavanem primeru posest nad gostinskim lokalom z vrtom, ki ga za opravljanje svoje gostinske dejavnosti uporablja tožeča stranka. Ko sodišče daje posestniku sodno varstvo, mora skladno s prvim odstavkom 33. člena SPZ upoštevati samo zadnje posestno stanje in nastalo motenje, pravica do posesti in dobrovernost posestnika nista relevantna. Posestno motnjo lahko predstavljajo tudi imisije, če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri uporabi stvari motijo, vendar le, če so v smislu prvega odstavka 75. člena SPZ prepovedane: to je, če presegajo mero, ki je običajna glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere, ali ki povzročajo znatno škodo. Pri odločanju je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz navedenih materialnopravnih izhodišč.

6.Tožnik mora dokazati, da je določeno stvar (nepremičnino) posedoval in da je bil moten v svoji posesti zaradi nedovoljenih imisij. Ali so zatrjevane imisije takšne, da pomenijo motenje posesti, sodišče presoja na podlagi dejanske tožbene podlage. Na posestniku je trditveno in dokazno breme za vse ključne elemente za posestno varstvo. Trditi in dokazati mora, da je prišlo do posega, ki je povzročil motenje posesti (da je bila posest res motena), da je ta poseg (dejanje motilca) poseglo v samo bistvo posestnega stanja tako, da pomeni resnično poslabšanje položaja posestnika, ter samovoljnost (da nekdo izigrava oblast in brez privolitve prizadetega posega v njegovo posest oziroma pravno sfero) in protipravnost ravnanja (za katerega motilec nima pravno osnovanih pooblastil ali nasprotujejo pozitivnim predpisom in pravnemu redu).

7.V okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je pravilno materialnopravno odločitev, katere podlaga je 33. in 34. člen SPZ v zvezi s prvim odstavkom 75. člena istega zakona. Sklep je utemeljilo z jasnimi in zadostnimi razlogi o vseh spornih pravno odločilnih dejstvih. Sklep ni obremenjen z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi kršitvami določb pravdnega postopka. Ker pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje pravilni dokazni oceni, pravni presoji in razlogom sodišča prve stopnje, bo v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvi 286. člena ZPP zaradi dodatnega dokaza tožene stranke, vloženega na naroku 30. 5. 2023. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi in ugotovitvami v točki 22 sklepa, da dokaz ni bil prepozen. Sicer pa iz obrazložitve izhaja, da se sodišče pri sprejemu odločitve na ta dokaz ni oprlo. Tudi če bi šlo za kršitev določb pravdnega postopka o prekluziji, bi morala pritožba zatrjevati, da je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP), česar pa pritožba ne pove. Zato s pritožbeno grajo ne more uspeti. Gola kršitev določene določbe ZPP namreč ne zadošča za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na tovrstne procesne kršitve ne pazi po uradni dolžnosti, jo mora pritožnik pravilno zatrjevati in dokazati.

9.Sklep ima pravilne in zadostne razloge o pravno relevantnih dejstvih glede zatrjevanega motilnega ravnanja in (nedokazanih) prepovedanih imisijah. Razlogi sklepa omogočajo vsebinski preizkus sprejete odločitve. Nestrinjanje z razlogi, dokazno oceno in pravno obrazložitvijo sodišča prve stopnje ne vodi do očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi kršitve 8. člena ZPP pri oceni izpovedbe zakonite zastopnice tožeče stranke in priče Nuriši ni. Dokazna ocena o prepovedanih imisijah temelji na celoviti in popolni oceni procesnega gradiva - trditvene in dokazne podlage obeh strank. Opravljena je po metodoloških napotkih 8. člena ZPP in je pritožba z ničemer ne omaje.

10.Tudi očitanih kršitev 7. člena ZPP ter absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavne pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) sodišče ni zagrešilo.

11.Tožeča stranka je vložila sicer sklepčno tožbo, saj je navedla minimum tistih dejstev, ki še zadoščajo za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Vendar se je njeno trditveno breme oziroma dolžnost substanciranja trditev iz tožbe povečala zaradi ugovorov, ki jih je podala tožena stranka. Vprašanje dodatne trditvene podlage in njenega obsega, ki jo je po vložitvi sklepčne tožbe dolžna ponuditi tožeča stranka, se namreč navezuje na vsebino in substanciranost ugovorov, ki jih v postopku uveljavlja tožena stranka, ter pravila o trditvenem in dokaznem bremenu.

12.V obravnavanem primeru je tožena stranka zanikala, da bi sama ustvarjala prekomerne imisije, opozarjala, da sta oba gostinska lokala v okolju, kjer je še več drugih gostinskih lokalov za pripravo hrane in da je vonj po pripravljeni hrani v tem okolju običajen. Ugovarjala je, da namestitev cevi (stran od vrta tožeče stranke) ni motilno dejanje, zlasti pa, da tožeča stranka kljub zatrjevanim imisijam še vedno (tako kot prej) uporablja svoj lokal in vrt.

14.Glede na takšne ugovore bi bila tožeča stranka, da bi zadostila svojemu trditvenemu bremenu, dolžna svoje tožbene trditve ustrezno konkretizirati predvsem glede spremembe (dotedanjega) posestnega stanja. Gole trditve, da gre po prepričanju tožeče stranke za prepovedane imisije, po pravilni oceni sodišča prve stopnje v točki 41 sklepa niso bile več dovolj. Kljub substanciranim in dokazno podprtim ugovorom tožene stranke, ki jih tožeča stranka niti ni prerekala, tožnica ni niti trdila niti dokaz(ov)ala - tudi ne z izpovedbo zakonite zastopnice in priče Nuriši, ki jo zmotno izpostavlja v pritožbi, kako, na kakšen način je bila zaradi namestitve odvodne cevi v park motena v svoji prejšnji posesti lokala in vrta, kako jo je izvajala in da (kako in zakaj) je ne more več izvajati na prejšnji način. Ključna je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni ne zatrjevala ne dokazovala, v čem je sprememba (prejšnjega) posestnega stanja. Prav ta dejstva (in ne koncentracija smradu in škodljivih snovi v zraku, ki naj bi jo izmeril izvedenec ekološke stroke) pa so pravno odločilna za presojo, ali je očitano dejanje motilno. Bistveno je, da pred motenjem obstoječi način izvrševanja tožnikove posesti postane otežen in položaj posestnika resnično poslabšan prav zaradi ravnanja tožene stranke. Ker tožeča stranka glede na sklepčno ugovorno podlago tožene stranke ni zmogla že svojega trditvenega bremena za navedena pravna odločilna dejstva, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem ekološke stroke za ugotavljanje drugih, za ta spor pravno nerelevantnih dejstev (meritve koncentracije smradu in prepovedanih snovi v zraku). Dokaz z izvedencem ekološke stroke je pravilno in obrazloženo zavrnjen v točki 20 in 43 sklepa. Očitanih kršitev v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom tožeče stranke, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa ni, prav tako tudi ne absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pri izvajanju dokazov in obrazložitvi zavrnjenih dokazov.

15.Pravilno in popolno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. V zadostni meri se je sodišče opredelilo do vseh relevantnih navedb tožeče stranke. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da sta obe pravdni stranki najemnici gostinskih lokalov v isti stavbi (tožeča stranka v pritličju z vrtom), drugi in tretji toženec v kleti. Ni bilo sporno, da je med pravdnima strankama zaradi spornega načina prezračevanja lokala v kleti tekla posestna pravda zaradi posega tožnice v posest tožencev, ki se je končala z umikom tožbe po izpolnitvi zahtevka, da je nato drugi toženec speljal prezračevanje skozi vhod na skupno dvorišče, nato pa skozi sporno cev z izhodom v občinski park. Sodišče prve stopnje se je z ogledom na kraju samem prepričalo, da v neposredni bližini gostinskih lokalov pravdnih strank obratuje še večje število drugih lokalov, ki se ukvarjajo s pripravo hrane in da pri tem nastajajo (običajne) vonjave, ki jih je samo neposredno zaznalo na ogledu.

16.Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba niti ne izpodbija, je pravilna presoja, da gre za okoliš s povečano ravnjo imisij v obliki vonjav, ki nastanejo ob kuhanju, in da ni mogoče ugotoviti, da je raven imisij, ki jih je opisovala tožeča stranka, presegala krajevno običajno mero. Krajevno običajna mera, o kateri govori prvi odstavek 75. člena SPZ, je pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru napolnjuje sodišče upoštevaje konkretne okoliščine posameznega primera. Upoštevati je treba lokalne značilnosti prostora in tudi strnjenost nepremičnin, ki se uporabljajo za isti namen. Za krajevno običajen način uporabe velja tisti način, ki ustreza večini nepremičnin na obravnavanem območju. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine obravnavanega območja (okoliš z večjim številom nepremičnin z isto dejavnostjo, ki se uporabljajo za isti namen) in ob pravilno ugotovljenem dejstvu, da tožeča stranka ni ustrezno zatrjevala niti dokazovala spremembe svojega posestnega stanja zaradi očitanih imisij, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen - ob pravilni uporabi 33., 34. in 75 člena SPZ. Izpovedbi zakonite zastopnice in priče o neznosnem smradu, ki jo izpostavlja pritožba, sta pravilno ocenjeni v okviru postavljenih trditev obeh pravdnih strank in glede na izpovedbe tožencev, podprte z ugotovljenimi ključnimi značilnostmi lokalnega okolja, o katerih se je samo prepričalo na ogledu, pravilno zavrnjeni kot nezadostni.

17.Pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena z uveljavljenimi niti z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. člena ZPP za tožečo stranko in v zvezi s prvim odstavkom 155. člena za toženo stranko. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti svoje pritožbene stroške, tožena pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k reševanju zadeve na pritožbeni ravni.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

2Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami.

3Sklicevanje na fotografije in ogled sodišča v drugi pravdi zaradi motenja posesti med istima strankama o tožničini nadaljnji nemoteni uporabi - posesti - gostinskega vrta - red. št. 12.