Jedro

Tožnik, razen s posplošenim zanikanjem prejema sklepa z dne 19. 1. 2010, neverodostojnosti vročilnice ni dokazoval z nobeno z dokazom podprto trditvijo, zato je zaključek toženke o vročenem sklepu z dne 19. 1. 2010 pravilen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom o denarni kazni v 1. točki izreka odločil, da se tožniku drugič zagrozi z denarno kaznijo v znesku 3.000 EUR, ki bo izterjana, če v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa ne izvrši obveznosti, ki mu je bila naložena v drugi alinei 2. točke izreka odločbe istega organa št. 356-24/00-6 z dne 12. 9. 2000. V 2. točki izreka sklepa je odločil, da se istemu zavezancu za kazen prvič nalaga plačilo 3.000 EUR, ki ga je dolžan opraviti v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa, sicer se plačajo tudi zakonske zamudne obresti.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila tožniku s sklepom št. 06122-5/2000 z dne 19. 1. 2010, ki mu je bil vročen 20. 1. 2010, že zagrožena denarna kazen v višini 3.000 EUR, če v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa ne izvrši obveznosti, ki mu je bila naložena v drugi alinei 2. točke izreka odločbe istega inšpektorja z dne 12. 9. 2000. Ker tožnik v 15 dnevnem roku po pravnomočnosti sklepa naložene obveznosti ni izvršil, je podan pogoj po drugem odstavku 298. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za izdajo izpodbijanega sklepa.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi je glede ugovora o nevročitvi sklepa z dne 19. 1. 2010 navedel, da je v spisni dokumentaciji dokazilo o vročitvi tega sklepa na dan 20. 1. 2010, in sicer gre za podpisano vročilnico, za katero velja, da je dokazilo o opravljeni vročitvi in o datumu vročitve. S pavšalno navedbo, da sklepa ni prejel, tožnik ne more uspeti, saj za to trditev ne ponudi nobenega dokaza.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da vztraja pri trditvi, da sklepa o dovolitvi izvršbe in kazni z dne 19. 1. 2010 ni prejel, zato ni mogel postati pravnomočen, kar pomeni, da ne obstaja pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Vročilnice ni podpisal, dopušča pa možnost, da se v spisu nahaja vročilnica, ki pa jo je podpisal kdo drug. Ta vročilnica pa mu ni bila predočena, tako da se o podpisu ni mogel izjasniti. V obrazložitvi odločbe upravnega organa druge stopnje ni navedb, kdo naj bi vročilnico podpisal in na osnovi česa je organ presodil, da jo je podpisal tožnik. Sama okoliščina, da je v spisu podpisana vročilnica, še ne dokazuje, da jo je podpisal tožnik. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno obravnavo upravnemu organu prve stopnje.

Toženka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po drugem odstavku 298. člena ZUP organ, ki opravlja izvršbo, zavezancu najprej zagrozi, da bo uporabil denarno kazen, če ne bo izpolnil svoje obveznosti v danem roku. Če zavezanec medtem stori kaj takega, kar nasprotuje njegovi obveznosti ali če dani rok preteče brez uspeha, se denarna kazen, s katero je organ zagrozil, takoj izterja, obenem mu organ določi nov rok za izpolnitev obveznosti in zavezancu zagrozi z novo, višjo denarno kaznijo.

Sodišče meni, da je prvostopenjski organ pravilno uporabil to določilo, zato pri utemeljitvi svoje sodbe ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, saj skladno z 2. odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sledi utemeljitvi izpodbijanega prvostopenjskega sklepa. Sodišče poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bila s sklepom z dne 19. 1. 2010 že zagrožena denarna kazen, če tožnik ne bi izvršil odločbe urbanističnega inšpektorja št. 356-24/00-6 z dne 12. 9. 2000. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča ravnal pravilno tudi, ko je potem, ko je bilo ugotovil, da obveznosti še niso bile izpolnjene, na podlagi drugega odstavka 298. člena ZUP takoj uporabil prisilni ukrep in zagrozil z novo denarno kaznijo. Ta bi sicer po drugem odstavku 298. člena ZUP morala biti višja, ker pa sodišče sodi v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1), se v navedeno kršitev ni spuščalo.

Tožnik v tožbi ne zatrjuje bistvene okoliščine, ki bi lahko vplivala na odločitev v tej zadevi, in sicer, da bi izpolnil obveznosti iz sklepa o dovolitvi izvršbe in določitvi kazni z dne 19. 1. 2010. Zatrjuje le, da navedenega sklepa ni prejel, zaradi česar naj ne bi obstajala pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa.

Sodišče pritrjuje stališču upravnega organa druge stopnje, da tožnik zgolj s pavšalno navedbo, da vročilnice ni podpisal on, ni dokazal, da navedenega sklepa ni prejel. Iz drugega odstavka 98. člena ZUP izhaja, da je vročilnica, tako kot v pravdnem (149. člen Zakona o pravdnem postopku), tudi v upravnem postopku dokazilo o opravljeni vročitvi.

Sodna praksa se je že večkrat postavila na stališče, da je ta dokaz sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njegovi neverodostojnosti, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS št. II Ips 374/2000, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 5505/2005, sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. 241/2011 in drugi).

Navedeno pomeni, da je na tožniku breme, da dovolj konkretizirano napade na vročilnici zapisana dejstva. Ker tožnik, razen s posplošenim zanikanjem prejema sklepa z dne 19. 1. 2010, neverodostojnosti vročilnice ni dokazoval z nobeno z dokazom podprto trditvijo, je zaključek toženke o vročenem sklepu z dne 19. 1. 2010 pravilen. Na drugačno odločitev ne more vplivati tožbena navedba, da mu vročilnica ni bila vročena, saj se je nahajala v upravnem spisu, ki ga ima stranka pravico pregledati (prvi odstavek 82. člena ZUP).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).