Jedro

Ker je tožnik zgradil garažo oziroma prizidek, ki presega z občinskim odlokom dovoljeno velikost, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.2.2004, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 5.11.2003, s katero je prvostopenjski upravni organ zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo zgrajene garaže na zemljišču parc. št....k.o....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter se sklicuje na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V9 – Škofljica (Uradni list RS, št. 9/94 in 77/98) pomožne objekte dopušča, in sicer skladno z določbami občinskega odloka. Odlok o določitvi pomožnih objektov (Uradni list RS, št. 95/00) pa v 4. členu med dovoljenimi pomožnimi objekti navaja tudi garažo za osebni avto, površine do 24 m2. Nobenega dvoma ni, da je sporni objekt večji, kar je bilo ugotovljeno na ogledu dne 17.10.2003. Sporna garaža torej presega maksimalno dovoljeno velikost in je zato ni mogoče legalizirati. Tožbeni ugovori, ki jih navaja tožnik, pa so povsem irelevantni.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Opozarja na Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči, ki v 5. členu določa, da je garaža pritlična stavba, ki je namenjena za shranjevanje osebnih motornih vozil in da je njena tlorisna površina do 30 m2. Tožnik izpolnjuje temeljne pogoje za gradnjo enostavnega objekta brez gradbenega dovoljenja, saj ima na zemljišču, na katerem je zgrajena sporna garaža, lastninsko pravico, velikost garaže in način gradnje ter raba pa je v skladu z določbami navedenega pravilnika. Dopustnost, oblikovanje in postavitev garaže določa izvedbeni prostorski akt, kar je v tem primeru Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za plansko celoto V9 – Škofljica in Odlok o določitvi pomožnih objektov. Sporna garaža izpolnjuje zahteve glede načina gradnje in odmika od sosednjih objektov, kar določa 2. točka 20. člena navedenega pravilnika. Lastnik sosednjega zemljišča je z odmikom od meje spornega objekta soglašal. Ker je bil tožnik v dobri veri, da gradi v skladu s predpisi in da je pridobil soglasje lastnika sosednjega zemljišča glede oddaljenosti sporne garaže od meje, bi glede na slabo finančno stanje, saj je invalid I. kategorije, star 68 let in prejema invalidsko pokojnino, bil ukrep rušenja sporne garaže nesorazmeren, saj je površina sporne garaže le za 2 m2 prevelika.

Neposredni sosed in prizadeta stranka v tem upravnem sporu A.A. v odgovoru na pritožbo navaja, da ne drži navedba, da se je z odmikom od meje sporne garaže kot sosed strinjal. Z zgrajenim prizidkom se ne strinja, saj je tožnik poleg tega, da je zgradil večjo garažo, kot je po občinskem odloku dovoljena, zgradil tudi mansardno etažo nad garažo. Poleg tega, da obravnavani objekt tlorisno presega maksimalno dovoljeno velikost, je ta objekt tudi po vertikalnem gabaritu višji, kot se v postopkih obravnava. Objekt je vertikalnega gabarita P + M, mansarda pa je izkoriščena, saj si je tožnik v mansardi uredil prostor, ki je verjetno dostopen iz osnovnega objekta, streha pa je napravljena v dveh nivojih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavani zadevi utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo zgrajene garaže na zemljišču parc. št....k.o....

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na podlagi 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je veljal v času vložitve njegovega zahtevka. Glede na izrecno določbo 192. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je začel veljati 1.1.2003, se postopki za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ki so bili uvedeni pred dnem uveljavitve tega zakona, kot je bilo v obravnavanem primeru, končajo po določbah ZUN. Po določbi 2. odstavka 62. člena ZUN, če za urejanje prostora pristojni občinski upravni organ ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma po občinskem odloku zadostuje priglasitev ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom, izda o tem investitorju odločbo o dovolitvi priglašenih del. V obravnavani zadevi je v 4. členu Odloka o določitvi pomožnih objektov v Občini Škofljica določeno, da je med pomožnimi objekti, ki jih je dovoljeno graditi na funkcionalnem zemljišču, tudi garaža za osebni avto, površine do 24 m2. Ker pa je tožnik zgradil garažo oziroma prizidek, ki presega z občinskim odlokom dovoljeno velikost, in sicer po lastnih navedbah v pritožbi velikosti 32 m2, niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del. Zato je prvostopenjski upravni organ utemeljeno zavrnil zahtevo za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del na podlagi citiranih določb ZUN in občinskega odloka. V obravnavani zadevi pa je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno. Pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na zatrjevano slabo finančno situacijo tožnika in na nesorazmernost ukrepa rušenja, ki ni predmet tega upravnega spora, pa pravno niso pomembni za odločitev v obravnavani zadevi in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Pravilnik, na katerega se tožnik sklicuje, pa ni merodajen za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, saj gre za postopek, ki se je začel pred uveljavitvijo ZGO-1 in na njegovi podlagi izdanega pravilnika.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbo obravnavalo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po ZUS-1.