Jedro

Dejstvo, da je bil delavec opredeljen kot trajno presežni delavec, ki mu delovno razmerje preneha po izteku odpovednega roka, ni okoliščina, zaradi katere bi se lahko delovno razmerje za nedoločen čas spremenilo v delovno razmerje za določen čas, zato je takšna določba v predlogu pogodbe o zaposlitvi nezakonita in v nasprotju z 2. odstavkom 135. člena ZDR.

Kljub nezakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi sodišče ne sme naložiti delodajalcu, da delavcu predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če mu je v teku sodnega spora za presoje zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, 1. in 2. odstavek izpodbijane sodbe se delno spremenita tako, da se glasita: " Ugotovi se, da je predlog pogodbe o zaposlitvi nezakonit v uvodnem delu, v katerem se ugotavlja, da je tožnica v delovnem razmerju za določen čas do 9.1.1993 zaradi tehnološkega presežka, v ostalem pa se tožbeni zahtevek zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da predlog pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko ni v skladu z zakonom (1. odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izdati novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bo navedeno, da je delavec v delovnem razmerju za nedoločen čas (2. odstavek izreka), obenem pa jo je zavezalo, da je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 43.087,50 SIT.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je med pravdnima strankama v teku sodni spor zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, zato je sodišče prve stopnje preuranjeno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči predložiti v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Če bo tožnica v sporu II Pd 1066/94 propadla, ji bo delovno razmerje tako ali tako prenehalo, če pa bo uspela, ji bo tožena stranka izdala novo pogodbo o zaposlitvi.

Zato je ta pravda povsem nepotrebna.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba sicer neutemeljeno navaja, da je obravnavana pravda povsem nepotrebna - tožena stranka je ob izdaji predloga pogodbe kršila izrecno zakonsko prepoved iz 2. odstavka 135. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/93), zato je bila tožeča stranka prisiljena zahtevati presojo zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi oz. njene skladnosti z zakonom, sicer bi ji lahko zaradi nepodpisa pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje prenehalo na podlagi 135. člena ZDR (čeprav je že bila v odpovednem roku kot trajno presežna delavka).

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka v predlogu pogodbe o zaposlitvi nepravilno in v nasprotju z določbo 2. odstavka 135. člena ZDR spremenilo delovno razmerje za nedoločen čas v delovno razmerje za določen čas. Dejstvo, da je bila tožnica z dokončnim sklepom o prenehanju delovnega razmerja z dne 30.6.1992 opredeljena kot trajno presežna delavka, ki ji delovno razmerje preneha po izteku šestmesečnega odpovednega roka, to je 9.1.1993 (ta datum pa je vpisan v predlog pogodbe o zaposlitvi kot datum izteka delovnega razmerja za določen čas), ni okoliščina, zaradi katere bi se lahko delovno razmerje za nedoločen čas spremenilo v delovno razmerje za določen čas.

Kljub pravilnemu stališču glede navedenega vprašanja pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je predlog pogodbe o zaposlitvi nezakonit le v uvodnem delu, v katerem je zapisano, da je tožnica v delovnem razmerju za določen čas do 9.1.1993. Ostale določbe predloga pogodbe o zaposlitvi niso bile sporne in jih sodišče prve stopnje ni presojalo, zato je odločitev, da je nezakonit predlog pogodbe v celoti, napačna.

Sodišče prve stopnje je z odločitvijo v 2. odstavku izreka sodbe, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna izdati tožnici novo pogodbo o zaposlitvi, v kateri bo navedeno, da je delavka v delovnem razmerju za nedoločen čas, prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnica takega zahtevka ni postavila. Poleg ugotovitve nezakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi je namreč tožnica zahtevala ugotovitev, da je tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas (o čemer pa sodišče prve stopnje ni odločilo, ker pa tožnica v zakonskem roku ni zahtevala izdaje dopolnilne sodbe, se šteje, da je tožba v tem delu umaknjena). Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki že v letu 1993, delovni spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja zaradi trajnega presežka pa v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje ni bil končan. Te okoliščine bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Toženi stranki ne bi smelo naložiti obveznosti, da tožnici predloži v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če ji je v teku sodnega spora za presojo zakonitosti predloga pogodbe o zaposlitvi prenehalo delovno razmerje. Zato je v tem delu pritožba utemeljena, saj odločitev sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka ni pravilna.

Uveljavljani pritožbeni razlogi so podani v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. in 2. odstavku izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo. Kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje je odločitev o stroških postopka na prvi stopnji pravilna, saj je tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu v pretežnem delu uspela.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v manjšem delu, sama nosi svoje pritožbene stroške.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).