Jedro

Za zaključek, da gre v primeru tožečih strank za delovnopravno kontinuiteto, ki se upošteva pri ugotavljanju delovne dobe za izračun odpravnine ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni bistveno, da tožeče stranke niso bile prevzete skladno s tedaj veljavnim 11. členom SKPG (da ni bila sklenjena pogodba o prevzemu delavcev), ampak je bistveno, da so bile tožeče stranke dejansko prevzete.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi s sodbo odločilo le o tožbenih zahtevkih tožečih strank in sicer prve tožeče stranka K.M., tretje tožeče stranke S.M. in pete tožeče stranke M.K., saj je bilo o zahtevkih druge tožeče stranke E.B. ter četrte tožeče stranke V.H., čeprav sta navedena v uvodu izpodbijane sodbe, že pravnomočno odločeno (sodba opr. št. Pd 129/2010 z dne 17. 11. 2010 v zvezi s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 47/2011 z dne 22. 4. 2011).

Z izpodbijano sodbo je razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova odpravnine prvi tožnici plačati 3.609,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila, tretjemu tožniku plačati 5.954,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila in petemu tožniku 7.217,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 dalje do plačila. Višji zahtevek pa je zavrnilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stranka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, tožečim strankam pa naloži v plačilo stroške tožene stranke skupaj s pritožbenimi stroški. Navaja, da je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v avgustu 1995 že pred uvedbo stečaja nad družbo O. d.o.o. s strani I. d.o.o. prišlo do prevzema delavcev družbe v stečaju t.j. tožnikov in da je zato podana kontinuiteta delovnega razmerja tožnikov, saj so tožniki šele kasneje sklenili delovno razmerje z družbo I. d.o.o. in to delovno dobo pri tej družbi jim je bila tožena stranka pri izračunu odpravnine dolžna upoštevati. Tožena stranka z O. d.o.o. ni ne pravno in ne dejansko povezana in gre tako po prepričanju pritožbe za dve samostojni pravni osebi, ki sicer izhajata iz istega pravnega subjekta, vendar druga napram drugi nista pravna naslednika. Prav tako glede pravic in obveznosti v zvezi z delavci nista delodajalca prevzemnika, saj v času, ko sta se družbi s pogodbo dogovorili, kako si bosta med seboj razdelili bivše delavce skupnega podjetja družbe O. p.o., delodajalec prenosnik, t.j. O. p.o., sploh ni več formalno obstajal, saj je bil že takrat razdeljen na dva dela. Po takrat veljavni zakonodaji in sicer 106. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, so z dnem uvedbe stečajnega postopka vsem delavcem družba O. d.o.o. po samem zakonu prenehala delovna razmerja v tej družbi in se zaradi tega njihova zaposlitev v družbi I. d.o.o. šteje kot zaposlitev pri novem delodajalcu. Ob tem pritožba opozarja, da med družbama ni bila nikoli sklenjena nobena pogodba o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev. Iz poročil stečajnega upravitelja in tudi iz sklepa delavskega sveta izhaja, da je bila dejavnost med družbama ves čas razdeljena, iz pogodbe o prehodu delavcev skupnega podjetja v novoustanovljeni podjetji pa jasno izhaja, kateri delavci so bili zaposleni pri kateri družbi. Tako je ostala nerazdeljena le nepremičnina, v kateri sta družbi opravljali dejavnost in nekatere nepremičnine, ki sta jih za opravljanje dejavnosti potrebovali obe družbi. Glede na vse navedeno ne gre za kontinuirano delovno razmerje tožnikov, ki bi lahko imelo posledico pri izračunu višine odpravnin.

Prva, tretja in peta tožeča stranka so na pritožbo odgovorile. Prerekajo vse pritožbene navedbe, saj je sodba sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, zato predlagajo, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je o tej zadevi že enkrat odločilo in sicer je drugemu tožniku delno ugodilo, njegov višji zahtevek in zahtevke ostalih štirih tožnikov pa je stranke zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo prve, tretje in pete tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na te tožnike, razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 47/2001 z dne 22. 4. 2011 in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je za kontinuiteto delovne dobe tožnikov pomembno le to, da tožena stranka ni pravni naslednik O. d.o.o., pri tem pa ni upoštevalo dejstva, da so tožniki ves čas delali na istih delovnih mesti, da so bili že pred uvedbo stečajnega postopka začasno prerazporejeni v I. d.o.o., saj je O. d.o.o. že pred uvedbo stečajnega postopka prenehalo z dejavnostjo. Ob tem je ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje preuranjeno zavrnilo tožbene zahtevke teh tožnikov za plačilo odškodnine zaradi krajšega odpovednega roka, razlike v odpravnini in priznanju pravic iz delovnega razmerja, saj zaradi zmotne uporabe materialnega prava dokazov v tej smeri sploh ni izvajalo.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je šlo pri tožnikih za kontinuiteto delovnega razmerja in sicer pri prvi tožnici od 15. 3. 1982 dalje, pri tretjem tožniku od 14. 5. 1971 do 27. 3. 1972 s prekinitvijo zaradi služenja vojaškega roka in nadaljevanjem od 2. 7. 1973 dalje in pri petem tožniku od 23. 2. 1972 dalje, pri vseh do prenehanja delovnega razmerja na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane s strani tožene stranke. Tretji in peti tožnik sta se zaposlila pri O. p.o., ki se je po spremembi firme 25. 7. 1978 preimenovala v S. – O. p.o., kjer se je leta 1982 zaposlila tudi prva tožnica. To podjetje se je leta 1990 ponovno preimenovalo v O. p.o. in se razdelilo v dve družbi z omejeno odgovornostjo in sicer v I. d.o.o. in O. d.o.o.. Prva je bila iz sodnega registra izbrisana zaradi pripojitve k toženi stranki 31. 7. 2009, druga pa zaradi stečaja 17. 12. 1997. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med O. d.o.o. in I. d.o.o. ni statusno pravnega nasledstva in da je tožena stranka pravna naslednica I. d.o.o..

V zvezi z delovno pravno kontinuiteto zaposlitve tožnikov pa je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izpovedim tožnikov, da so bili že v mesecu avgustu 1995, to je pred uvedbo stečajnega postopka nad O. d.o.o. dne 14. 9. 1995, prevzeti k I. d.o.o., kjer so na istih delovnih mestih še naprej opravljali enako delo, medtem ko O. d.o.o. svoje dejavnosti takrat, torej že pred uvedbo stečaja, ni več opravljalo. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na stališče sodne prakse (glej judikate Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 231/2009, VIII Ipd 189/2009, VIII Ips 197/2009, VIII Ips 202/2009, VIII Ips 215/2009 in VIII Ips 224/2009), ko je ugotovilo, da je šlo v avgustu leta 1995 za prevzem dejavnosti O. d.o.o. s strani I. d.o.o., ki je istočasno tudi dejansko prevzelo vse tri tožnike in da gre za kontinuiteto delovnega razmerja tožnikov, na katero ne vpliva nekajdnevna prekinitev kot izhaja iz delovnih knjižic, saj so tožniki z delovnim razmerjem pri I. d.o.o. nadaljevali. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje tožnikom dosodilo pravilne zneske razlike v odpravnini med že prejetimi zneski in zneski, do katerih so tožniku upravičeni na podlagi 3. alinee 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Pritožba zmotno meni, da je za delovnopravno kontinuiteto zaposlitve tožnikov pomembno le pravno nasledstvo med O. d.o.o. in toženo stranko in dejstvo, da v času, ko sta se družbi I. d.o.o. in O. d.o.o. s pogodbo le dogovorili, kako si bosta med seboj razdelili bivše delavce skupnega podjetja, O. p.o. formalno sploh ni več obstajalo, saj je bilo takrat že razdeljeno na dve družbi. Bistveno v tem sporu je, da so bili tožniki, ki so bili delavci O. d.o.o. v avgustu leta 1995 prevzeti v I. d.o.o., zaradi nadaljevanja opravljanja dejavnosti O. d.o.o., ki te dejavnosti ni več opravljalo. V spornem obdobju je veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in nadalj.), ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo ali k delodajalcu pod pogoji določenimi s splošnim aktom in Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93). Dejstvo, da I. d.o.o. in O. d.o.o. v letu 1995 nista izvedla prevzema tožnikov skladno z 11. členom SKPG, to je s pogodbo o prevzemu delavcev, pa ne sme biti v škodo tožnikov, ki so bili v mesecu avgustu 1995 v I. d.o.o. dejansko prevzeti.

Glede na navedeno je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške. Tožeča stranka pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogla (155. člen ZPP).