Jedro

V sklepu o podaljšanju pripora iz razloga begosumnosti po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP je v razlogih me drugim navedeno, da obdolženec v Sloveniji nima stalnega prebivališča, kar je v popolnem nasprotju s podatki, ki jih je dal obdolženec glede svojega stalnega prebivališča ter s potrdilom Upravne enote O., iz katerih izhaja, da ima stalno prebivališče na naslovu P. cesta, O. V povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti gre nedvomno za odločilno dejstvo, vendar je za procesno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP potrebno tudi, da je nasprotje glede odločilnih dejstev precejšnje.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega K.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče na Ptuju je s sklepom z dne 22.04.2003 na podlagi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodilo predlogu preiskovalnega sodnika in zoper obdolženega K.Š. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP podaljšalo pripor še za en mesec, to je vključno do 26.05.2003 do 14.35 ure. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Obdolženčeva zagovornica je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 16.05.2003 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in predlagala, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep razveljavi ali pa ga spremeni in pripor nadomesti z obdolženčevo obveznostjo, da se mora občasno javljati na policijski postaji, podrejeno pa naj zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču in mu naloži, da naj obdolženec poda obljubo, da ne bo zapustil svojega stalnega prebivališča. Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagala njeno zavrnitev, saj je po njenem mnenju neutemeljena. V spisu je več podatkov, da je obdolženec prijavljen za bivanje v O., kljub tej okoliščini pa sta sodišči iz ostalih okoliščin, zlasti dejstva, da gre za državljana Republike Hrvaške, ki je brez zaposlitve in premoženja in ki ga na Slovenijo nič ne veže, sklepali na obstoj pripornih razlogov. Utemeljenost suma, da je obdolženec izvršil kaznivo dejanje, je še vedno podana, kljub temu, da je izvedenka dr. A.F. v svojem strokovnem mnenju navedla, da spolne zlorabe ne more niti potrditi niti izključiti, saj je hkrati opozorila tudi na to, da ginekološki pregledi v večini primerov ne morejo biti ključni pri dokazovanju spolne zlorabe. Pripor je zoper obdolženca zakonito odrejen, saj ostali zbrani podatki opravičujejo utemeljenost suma.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica se smiselno sklicuje na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da sodišči prve in druge stopnje ponavljata neresnično dejstvo, da obdolženec v Sloveniji nima stalnega prebivališča. V tem delu sta obrazložitvi njunih sklepov v popolnem nasprotju s podatki, ki jih je dal obdolženec glede svojega stalnega prebivališča ter s potrdilom Upravne enote O., iz katerih izhaja, da ima stalno prebivališče na naslovu P. cesta, O. Pritrditi je treba zagovornici, da je zaradi takšnega napačnega povzemanja podatkov glede obdolženčevega stalnega prebivališča (v povezavi s presojo pripornega razloga begosumnosti gre nedvomno za odločilno dejstvo), podano nasprotje med razlogi izpodbijanih sklepov ter vsebino listin, na katere se sklicuje vložnica zahteve.

Zatrjevana procesna kršitev je podana, če je nasprotje glede odločilnih dejstev precejšnje. Vendar pa v obravnavanem primeru "protispisnost" ni tolikšna, da bi mogla vplivati na oceno obdolženčeve begosumnosti. Nižji sodišči sta namreč pri podaljšanju pripora iz tega razloga poleg že omenjene okoliščine upoštevali tudi: da ima obdolženec poleg slovenskega tudi hrvaško državljanstvo; da obdolženec, ki je po poklicu zdravnik, v Republiki Sloveniji ne more dobiti redne zaposlitve, da tukaj nima nobenega premoženja, pač pa ima premoženje in sorodstvo na Hrvaškem. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da so vezi z zunajzakonsko partnerko (oškodovankino materjo) skrhane, z otrokom (oškodovanko) pa omejene. Na podlagi navedenih okoliščin, upoštevaje pri tem tudi vrsto in težo obravnavanih kaznivih dejanj (za kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ je v zakonu predpisana kazen od enega do osem let zapora), je bilo mogoče z veliko verjetnostjo sklepati, da obstoji nevarnost obdolženčevega bega, ki je vsekakor večja od negotovosti, ki bi se ji s pobegom obdolženec nedvomno izpostavil. Zagovornica utemeljeno opozarja na podobno "protispisnost" tudi v sklepu višjega sodišča. To je namreč kot netočne zavrnilo zagovorničine pritožbene navedbe, da je izvedenec psiholog dr. T.P. z veliko verjetnostjo zatrdil, da pri nedoletni oškodovanki do spolne zlorabe ni prišlo, ker da iz izvedenskega mnenja to ne izhaja. Ta ugotovitev pa ni točna, saj iz izvedenskega mnenja na strani 6 izhaja prav to, kar zatrjuje zagovornica.

Po mnenju zagovornice je strokovno mnenje tega izvedenca pomembno za presojo utemeljenosti suma glede kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ. Zlasti še, ker je tudi izvedenka ginekološke stroke dr. A.F. ugotovila, da na spolovilu mladoletne oškodovanke ne najde sprememb oziroma poškodb, ki bi dokazovale spolno zlorabo. S tem pa so bile po navedbah zagovornice v celoti ovržene ugotovitve ginekologa dr. S.Đ., ki je oškodovanko prvi pregledal in izrazil sum, da gre za poskus posilstva. Po mnenju zagovornice je z obema izvedenskima mnenjema ovržen utemeljen sum glede kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ, zaradi česar naj ne bi bilo več pogojev za pripor.

Vrhovno sodišče presoja zakonitost izpodbijanega sklepa na podlagi dejstev, ugotovljenih v izpodbijani pravnomočni odločbi. Zato je pri odločanju o tej zahtevi za varstvo zakonitosti izvedensko mnenje dr. F. neupoštevno, saj je to mnenje na Okrožno sodišče na Ptuju, kot pravilno ugotavlja zagovornica, prispelo šele 11.05.2003, torej že po izdaji pravnomočne izpodbijane odločbe.

Z izvedenskim mnenjem dr. T.P. se je stopnja utemeljenosti suma v smeri storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ sicer res nekoliko zmanjšala, vendar ne v tolikšni meri, da bi narekovala odpravo pripora. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je preiskava v zadevi skoraj končana. Iz predloga preiskovalnega sodnika izhaja, da bo potrebno v zadevi zaslišati le še pričo, ki jo je predlagala obramba in pridobiti izvedensko mnenje izvedenca otroške psihiatrije. Med preiskavo so bile zaslišane številne priče, med njimi tudi M.Z. in O.K., ki sta obširno in podrobno opisali obnašanje triletne oškodovanke in kaj jima je pripovedovala o obdolženčevem ravnanju. Navedeni dokazi, vključno z upoštevnim izvedenskim mnenjem psihologa, ki obdolženčeve spolne zlorabe sicer ne potrjuje, vendar je tudi povsem ne izključuje, po mnenju Vrhovnega sodišča zadoščajo za utemeljen sum storitve kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ.

Zagovornica z navedbami, da sta izpovedbi prič O.K. in M.Z. neresnični, zlonamerni in "navaden konstrukt", ocenjuje verodostojnost teh dokazov, torej izpodbija dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enaka ugotovitev velja tudi za navedbe v zahtevi v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti, da se obdolženec kazenskemu postopku nikakor ne namerava izogniti, da želi ostati v Sloveniji, in dokazati svojo nedolžnost ter nadaljevati svoje delo.

Zagovornici je sicer treba pritrditi, da je zatrjevanje neogibnosti pripora za varnost ljudi v sklepu sodišča prve stopnje neobrazloženo, vendar pa to ni vplivalo na zakonitost sklepa, saj je v zvezi s presojo pripornega razloga begosumnosti sodišče dolžno ugotoviti zgolj neogibnost pripora za potek kazenskega postopka, to presojo pa je sodišče opravilo.

Zagovornica navaja, da so s podaljšanjem sklepa o priporu kršene tudi obdolženčeve ustavne pravice, saj pripor zoper obdolženca "ni nujen, ni primeren in tudi ni sorazmeren tistemu, kar se v tem postopku obdolžencu lahko dokaže". Ker zagovornica zatrjevanih kršitev pobliže ne opredeli, jih Vrhovno sodišče ni preizkušalo, saj se po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pa lahko stori le, če zahteva poleg razlogov, ki jih uveljavlja, vsebuje tudi njihovo utemeljitev. Ugotoviti je treba, da pravnomočni sklep vsebuje tudi presojo neogibnosti in sorazmernosti pripora, ki ji ni mogoče odreči razumne presoje.

Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vložitev izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče zagovorničino zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).